<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sklep VIII Ips 185/2016


pomembnejša odločba

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:VIII.IPS.185.2016
Evidenčna številka:VS3007045
Datum odločbe:21.02.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS Pdp 1101/2015
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, Borut Vukovič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:dopuščena revizija - vrnitev preveč izplačanih plač - neupravičena obogatitev - pravila vračanja - ničnost

Jedro

Če je plača s pogodbo o zaposlitvi, odločbo ali sklepom določena v skladu z zakonom (konkretno s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS), le obračunana in izplačana je v previsokem znesku, pravil o ničnosti pogodbe sploh ni mogoče uporabiti. V takšnem primeru pridejo v poštev določbe OZ o neupravičeni pridobitvi oziroma pravila o vračanju neupravičeno pridobljenega.

Ni mogoče šteti, da je (pogodbena stranka) vedoma izplačala nekaj, kar ni bila dolžna, če je to storila pomotoma, čeprav ni bila dovolj skrbna. Le če se je plačnik zavedal, da plačuje, čeprav v resnici plačila ne dolguje, in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj, ravno zato, ker je prostovoljno privolil v prikrajšanje in to jasno izrazil s plačilom nedolga.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora iz naslova preveč izplačane plače za čas od 1. 7. 2009 do 30. 10. 2010 tožnici plačati 563,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2013 do plačila. O tem delu zahtevka je odločalo drugič. V prvotni, razveljavljeni sodbi (IV Pd 2589/2013 z dne 3. 9. 2014), je ta del zahtevka zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnica za to, da tožencu izplačuje previsoke zneske plač, ni izvedela šele s prejemom poročila Računskega sodišča z dne 20. 8. 2012, ampak že 17. 7. 2009, ko je prejela zapisnik Ministrstva za kulturo z dne 10. 7. 2009 o nadzoru izplačil. V njem je bila na nepravilen obračun opozorjena. Kljub temu je z napačnim obračunavanjem in izplačili nadaljevala, zato je presodilo, da na podlagi 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001) ne more zahtevati vračila, saj je vedela, da tožencu izplačuje previsoke zneske. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo (sklep Pdp 192/2015 z dne 14. 5. 2015) z obrazložitvijo, da je treba v konkretnem primeru uporabiti določbe 3. in 3. a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji). Te so prisilne narave, zato se ravnanje delodajalca v nasprotju z njimi presoja po 86. členu OZ, ki govori o ničnosti pogodbenih določil, in ne po 191. členu OZ. Štelo je, da vprašanji, kdaj je tožnica izvedela za nezakonita previsoka izplačila in ali so bila preplačila izvedena po pomoti, nista odločilnega pomena. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sledilo temu stališču in ob ugotovitvi, da je tožnica pri obračunu plače nepravilno upoštevala zakonsko določilo o odpravljanju plačnega nesorazmerja in korekcijsko osnovno plačo določila brez upoštevanja 14. člena ZSPJS, tožencu naložilo, da preveč izplačano plačo vrne.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V skladu s svojim prvotnim razveljavitvenim sklepom je presodilo, da je izplačilo plače javnemu uslužbencu v višini, ki presega zakonsko določeno, nezakonito (nično razpolaganje), zato mora javni uslužbenec po določbah 3. in 3a. člena ZSPJS preveč prejeto vrniti. Pri tem se je oprlo na 86. člen OZ o ničnosti pogodbenega določila in izključilo uporabo 191. člena OZ o pravilih vračanja pri neupravičeni pridobitvi. Izrecno je tudi poudarilo, da okoliščine o védenju delodajalca, da javnemu uslužbencu plačuje več, kot bi bilo pravilno (in zakonito), niso bistvene.

3. V tej zadevi je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 25/2016 z dne 6. 4. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo 3. in 3a. člen ZSPJS glede na določbe 86., 190. in 191. člena OZ.

4. Toženec v reviziji navaja, da določba tretjega odstavka 3. člena ZSPJS postavlja zahtevo po zakonitosti pogodbe o zaposlitvi, odločbe oziroma sklepa in ne izplačila samega. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo določbe OZ o ničnosti pogodbenih določil, saj iz ureditve, ki jo vsebuje ZSPJS v 3. in 3a. členu izhaja samo obveznost uskladitve plač z zakonom, ne pa tudi obveznost vračila preveč izplačane plače. Obe določbi napotujeta na uporabo določb civilnega prava za vračilo preveč izplačanih zneskov. Že iz določb, ki jih vsebuje 3a. člen ZSPJS, jasno izhaja, da v primeru, kot je obravnavani, ni mogoče govoriti o ničnosti in sankcijah, ki iz nje izhajajo, ampak je v zakonu naloženo, kako mora ravnati delodajalec. Poudarja tudi, da se določbe 3a. člena ZSPJS o vračanju preveč izplačanih zneskov nanašajo samo na plače, ki so določene s pogodbo o zaposlitvi, sklepom ali aneksom delodajalca, medtem ko za dejanska izplačila zakon sploh ne predvideva vračanja. Ker v obravnavanem primeru podlaga za izplačilo ni bila pogodba, niti sklep ali aneks, so bile po mnenju toženca določbe OZ, konkretno 86., 190. in 191. člena zmotno uporabljene. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka.

5. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je določbo 86. člena OZ o ničnosti treba uporabiti tudi, kadar gre za dejanska izplačila oziroma ničnostna razpolaganja.

6. Revizija je utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Pri svoji presoji je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in jim pritrdilo sodišče druge stopnje izhaja, da je tožnica tožencu za obdobje od vključno julija 2009 do vključno oktobra 2010 izplačala previsoko plačo, ker je pri obračunu zneska za odpravo plačnega nesorazmerja po 49. č členu ZSPJS nepravilno vzela za osnovo 34. plačni razred, ki je bil določen s prevedbo za delovno mesto „tehnični vodja RA/TV produkcije“, namesto pravilnega 32. plačnega razreda, ki je bil tožniku določen na podlagi 14. člena ZSPJS, ker ni izpolnjeval pogoja zahtevane izobrazbe. Da je bil toženec uvrščen v 32. plačni razred, med strankama ni bilo sporno. Tožencu plača s pogodbo o zaposlitvi, odločbo oziroma sklepom ni bila določena v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivno pogodbo.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta kljub temu, da tožencu previsoka plača ni bila izplačana na podlagi določbe v pogodbi o zaposlitvi, odločbe ali sklepa, presojo o obveznosti vračila preveč izplačane plače oprli na določbe 3. in 3a. člena ZSPJS ter 86. člena OZ. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da so tudi v primerih, ko ne gre za nična pogodbena določila (ali nične določbe v sklepu ali odločbi delodajalca o določitvi plače), ampak za obračun in izplačilo plače, ki je v nasprotju z zakonom in nima podlage v določbah ZSPJS in drugih predpisih, ki veljajo za javne uslužbence, izplačila nezakonita (nična razpolaganja), zato jih mora javni uslužbenec vrniti po citiranih določbah ZSPJS (3. in 3a. členu) in OZ (86. členu) ter se ne more uspešno sklicevati na 191. člen OZ.

10. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

11. Od 1. 8. 2008 plače v javnem sektorju, v katerega se po 2. alineji prvega odstavka 2. člena uvršča kot javni zavod tudi tožnica, ureja ZSPJS. V drugem odstavku 3. člena ZSPJS je določeno, da se plača javnega uslužbenca določi s pogodbo o zaposlitvi, odločbo ali sklepom, tako da se v tem aktu določi pravna podlaga za določitev plače in njenih posameznih delov, plačni razred in druge sestavine plače v skladu s tem zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, višina posameznih elementov plače na dan sklenitve pogodbe in usklajevanja plače. Hkrati navedeni zakon določa, da se javnemu uslužbencu v pogodbi o zaposlitvi ne sme določiti plača v drugačni višini, kot je določena v zakonu in drugih navedenih aktih (tretji odstavek 3. člena). Če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju z navedeno določbo, se uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivna pogodba, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca, kot sestavni del te pogodbe (peti odstavek 3. člena).

12. V 3a. členu ZSPJS ureja premere, ko pride do neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca s 3. členom tega zakona. V tem primeru mora delodajalec nemudoma pisno obvestiti prizadetega javnega uslužbenca in obrazložiti svoje ugotovitve ter mu izročiti pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, s katerim se odpravijo ugotovljene neskladnosti (prvi odstavek). Če delodajalec ugotovi, da je bila javnemu uslužbencu določena in izplačana v nasprotju s 3. členom ZSPJS nižja plača, kot bi mu pripadala, se mu razlika skupaj z zamudnimi obrestmi izplača s prvim naslednjim izplačilom plače (drugi odstavek). Če delodajalec ugotovi, da je bila javnemu uslužbencu v nasprotju s 3. členom tega zakona določena in izplačana višja plača, kot bi mu pripadala, pa se z javnim uslužbencem dogovori o načinu vrnitve preveč izplačanega zneska.

13. Po vložitvi tožbe so bile v letu 2014 navedene določbe 3.a člena ZSPJS dopolnjene (ZSPJS-S, Ur. l. RS, št. 50/2014)(1) tako, da sedaj tretji odstavek določa, da se za vračilo preveč izplačanih zneskov plač uporabljajo splošna pravila civilnega prava, podrobneje pa so urejena tudi pravila vračanja in obveznosti delavca in delodajalca v odvisnosti od tega, ali je med njima sklenjen dogovor o vračilu ali ne.

14. Vrhovno sodišče je v zadevi VIII Ips 256/2016 z dne 20. 12. 2016 odločilo, da glede na ureditev v 3a. členu ZSPJS, izplačevanje previsoke plače ni nično, če je javnemu uslužbencu s pogodbo o zaposlitvi, odločbo ali sklepom določena plača v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS, in sicer zato, ker pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom ni nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (2). Revizija pravilno opozarja, da v obravnavanem primeru ni šlo za situacijo iz tretjega odstavka 3a. člena ZSPJS, torej za to, da bi bilo tožencu kaj izplačano v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS. Zato ni mogoče uporabiti stališča, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo glede vrnitve preveč izplačanih plač kot posledice napačne določitve v pogodbi o zaposlitvi, odločbi ali sklepu v navedeni zadevi. Tožnica je namreč tožencu kljub pravilno določeni plači (uvrstitev v 32. plačni razred) ob odpravi nesorazmerja v osnovni plači na podlagi 49č. člena ZSPJS izplačala več, kot je bila dolžna, ker je kot korekcijskega upoštevala 34. plačni razred in ne 32. plačnega razreda. Zato je sodišče druge stopnje (pred tem pa tudi sodišče prve stopnje) odločitev zmotno oprlo na določbe 3. in 3a. člena ZSPJS (3).

15. Med strankama ni sporno, da je tožnica odpravo nesorazmerja v osnovni plači na podlagi 49č. člena ZSPJS z napačnim obračunom izvedla v nasprotju z zakonom. Sodišče druge stopnje ima prav, da je bilo takšno izplačilo nezakonito, zmotna pa je presoja, da je bilo njeno razpolaganje nično in da mora toženec na tej podlagi (86. člen OZ) preveč izplačane zneske vrniti. Če je plača s pogodbo o zaposlitvi, odločbo ali sklepom določena v skladu z zakonom (konkretno s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS), le obračunana in izplačana je v previsokem znesku, pravil o ničnosti pogodbe sploh ni mogoče uporabiti. V takšnem primeru pridejo v poštev določbe OZ o neupravičeni pridobitvi oziroma pravila o vračanju neupravičeno pridobljenega.

16. V skladu s prvim odstavkom 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Vendar pa po 191. členu OZ tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal to pravico ali če je plačal, da bi se izognil sili. Odločilnega pomena je torej, ali je tožnica vedoma plačala nekaj, kar ni bila dolžna. Po stališčih, zavzetih v sodni praksi, ni mogoče šteti, da je (pogodbena stranka) vedoma izplačala nekaj, kar ni bila dolžna, če je to storila pomotoma, čeprav ni bila dovolj skrbna (4). Le če se je plačnik zavedal, da plačuje, čeprav v resnici plačila ne dolguje, in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj, ravno zato, ker je prostovoljno privolil v prikrajšanje in to jasno izrazil s plačilom nedolga. Sklepanje o privolitvi v prikrajšanje (na čemer je utemeljena izguba pravice terjati nazaj plačilo, ki je bilo opravljeno brez pravne podlage) pa je izključeno v primeru, ko plačnik (ob plačilu) zmotno meni, da obstoji dolg, ki ga plačuje, četudi morda zmota ni opravičljiva (5).

17. Glede na navedeno je materialnopravno izhodišče sodišča druge in pred tem sodišča prve stopnje, da se toženec na določbo 191. člena OZ ne more uspešno sklicevati in da posledično védenje tožnice, da sta obračun in izplačilo nepravilna, ni odločilno, zmotno. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišči nista ugotavljali dejstev, ki so odločilna za uporabo pravil o vračanju neupravičeno pridobljenega. Ker je glede tega dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje v skladu z gornjimi izhodišči dopolni dejansko stanje (ali in kdaj je tožnica izvedela, da so izplačila nezakonita) in o zahtevku ponovno odloči.

18. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

----

(1) Po prvem odstavku 6. člena tega zakona se postopki pri delodajalcih za vračilo preveč določenih in izplačanih plač ter postopki pred pristojnimi sodišči, sproženi pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo po določbah tega zakona.

(2) V tem primeru je ZSPJS natančno prepisal posledice nezakonite določitve plače.

(3) Prim. sklep VS RS VIII Ips 267/2010 z dne 7. 2. 2012.

(4) Prim. sodbo VS RS II Ips 84/2007 z dne 10. 3. 2009.

(5) Prim. sklep VS RS III Ips 137/2008 z dne 17. 5. 2011.


Zveza:

ZSPJS člen 3, 3a, 49č, 14. OZ člen 86, 190, 191.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.04.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA0ODMw