VSRS sklep II Ips 184/2016


pomembnejša odločba

Jedro

Po prepričanju Vrhovnega sodišča je zakonodajalec tudi v ureditvi postopka po ZMed imel ustavno dopusten razlog, da je v postopku s pritožbo zoper odločitve o pravici do objave popravka ali odgovora izključil uporabo določb ZPP glede vročitve pritožbe nasprotni stranki in možnost odgovora na pritožbo. Razlog učinkovitosti in pospešitve postopka je namreč pri odločitvi v zvezi s pravico do popravka ali odgovora ključen, saj lahko daljši časovni zamik pravico popolnoma izvotli. Vendar pa omenjeni ustavno legitimni cilj v zadevnih primerih, ko sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje spremeni, premočno trči od ustavno pravico do izjave nasprotne stranke.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da je toženka kot odgovorna urednica informativnega programa B. dolžna objaviti popravek in prikaz nasprotnih dejstev tožnika z dne 22. 12. 2015 na prispevek z naslovom: “Pri predsedniku A. našli konopljo“, ki je bil prikazan v oddaji ... na programu televizije B.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Navedbe revidentke

3. Toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do materialnopravnih naziranj tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in po katerih je bila „zavrnitev tožbe“ utemeljena, pač pa je sodbo spremenilo le zato, ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na zmotni materialnopravni temelj. Kršena ji je bila tudi pravica do sodelovanja v postopku z vidika pravice dostopa do sodišča, saj ji ni bila vročena pritožba tožnika v odgovor. Pritožbeno sodišče je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi toženka imela možnost uveljavljanja svojih argumentov in je sodišče s tem „povzročilo učinek ne bis in idem“. Navaja, da je ureditev drugega odstavka 39. člena Zakona o medijih, po kateri se pritožba nasprotni stranki ne vroči v odgovor, protiustavna. Nadalje navaja in obširno obrazloži, da je bila zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljena iz razloga, ker tožnik s popravkom „popravlja“ nekaj, kar je prispevek že vseboval oz. razjasnil. Prispevek je namreč vseboval navedbo, da naj bi, kot so razkrili v časopisu C., sadike konoplje gojil D.-jev brat. Nadalje navaja, da je bilo v prispevku povsem jasno razčiščeno, da so konopljo našli v eni izmed D.-jevih nepremičnin. Meni, da gre za zlorabo instituta pravice do popravka, saj je bila, poleg ostalega, toženki že naložena objava popravka z istim besedilom kot ga je zahteval že Združenje A. Argumentira, da je višje sodišče pravico do popravka spremenilo v pravico do dostopa do medija, saj ponavlja koncept ignoriranja vprašanja (ne)resničnosti, za kar pa ni podlage v zakonu. Pri tem se sklicuje na Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah in Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah (Direktiva 2010/13/EU) in opozarja na različno naravo medijev in učinka izvrševanja pravice do objave popravka, kar po njenem mnenju nasprotuje 14. členu Ustave. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožnika zavrne.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revidentka zatrjuje, da zaradi tega, ker je bila sprejeta zanjo ugodna sodba, pritožbe ni vložila, se pa ni strinjala z zavrnitvenim razlogom sodišča - meni, da je zavrnitev tožbenega zahtevka podana iz drugih materialnopravnih razlogov. Zatrjuje, da ji je bila kršena ustavna pravica do kontradiktornega postopka. Enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave zaobsega namreč tudi pravico do izjave(1).

7. Na podlagi drugega odstavka 39. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) se pritožba ne vroči nasprotni stranki v odgovor. Ker je postopek v zvezi z objavo popravka prednosten, so za postopanje pred sodiščem prve in druge stopnje določeni kratki procesni roki za zagotovitev čim hitrejšega obravnavanja tožbe (33. - 41. člena ZMed). Zasledovanju cilja hitrega odločanja o tožbah za objavo popravka ali odgovora je namenjena zakonska določba, ki ne predvideva vročanja pritožbe nasprotni stranki. Vendar pa mora pritožbeno sodišče pred morebitno odločitvijo o spremembi izpodbijane sodbe v škodo stranke, ki ji je v specifičnem postopku glede na določbo drugega odstavka 39. člena ZMed z zakonom izjemoma odvzeta možnost odgovora na pritožbo, omogočiti, da se o svojih (tudi pravnih) naziranjih s tem v zvezi izjavi. Temu nasprotno postopanje pomeni kršitev pravice nasprotne stranke do izjave iz 5. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in s tem absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustave).

8. Tako Ustavno sodišče kot Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v svojih odločitvah pogosto poudarjata, da mora, če zakonodajalec neko pravno sredstvo dopusti, postopek s tem pravnim sredstvom ustrezati ustavnim zahtevam.(2) To pomeni, da mora tako zakonska ureditev kot ravnanje sodišča v revizijskem postopku zagotoviti spoštovanje ustavnih procesnih jamstev in med njimi tudi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.(3)

9. Odgovor na pritožbo je edina vloga nasprotne stranke (stranke, ki pritožbe ni vložila) v postopku odločanja o pritožbi (primerjaj člene 342 do 362 ZPP). Samo s to vlogo ima stranka možnost odgovoriti na pritožbene navedbe in predstaviti svoja stališča v zadevi. Tako je odgovor na pritožbo pomemben vidik pravice do izjave oziroma pravice do kontradiktornega postopka v postopku odločanja o rednem pravnem sredstvu. V postopkih odločanja o pravici do popravka, kjer vročanje pritožbe v odgovor nasprotni stranki ni zakonsko predvideno (39. člena ZMed), se je treba vprašati, ali obstaja ustavno dopusten razlog, da je zakonodajalec v postopku s pritožbo zoper odločitve po ZMed izključil uporabo določb glede vročitve pritožbe nasprotni stranki in možnost odgovora na pritožbo. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se glede na tretji odstavek 15. člena Ustave človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejijo zaradi pravic drugih oziroma zaradi javne koristi. To pomeni, da mora imeti zakonodajalec za omejevanje ustavnih pravic ustavno dopustne razloge. Razlogi, ki bi utemeljevali dopustnost opisanega posega so, da izpodbijana zakonska ureditev zasleduje cilj ekonomičnosti in pospešitve postopka. Po stališču ESČP je sicer razumljivo, da države pri postranskih vprašanjih (kot je npr. odločitev o sodnih stroških), upoštevajo razlog učinkovitosti in pospešitve postopka, vendar to ne upravičuje neupoštevanja temeljnega načela kontradiktornosti postopka ("it does not, however, left disregarding the fundamental principle of adversarial proceedings").(4)

10. Po prepričanju Vrhovnega sodišča je zakonodajalec tudi v ureditvi postopka po ZMed imel ustavno dopusten razlog, da je v postopku s pritožbo zoper odločitve o pravici do objave popravka ali odgovora izključil uporabo določb ZPP glede vročitve pritožbe nasprotni stranki in možnost odgovora na pritožbo. Razlog učinkovitosti in pospešitve postopka je namreč pri odločitvi v zvezi s pravico do popravka ali odgovora ključen, saj lahko daljši časovni zamik pravico popolnoma izvotli. Vendar pa omenjeni ustavno legitimni cilj v zadevnih primerih, ko sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje spremeni, premočno trči od ustavno pravico do izjave nasprotne stranke. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je za stranko, ki zaradi pomanjkanja interesa ni vložila pritožbe, še posebej pereča, in je zato nujno, da se ji omogoči odgovor na navedbe pritožbe, četudi se zaradi tega postopek nekoliko podaljša.

11. Ker je sodišče druge stopnje zavzelo drugačno materialnopravno stališče, ki je narekovalo spremembo odločitve, je z opustitvijo vročitve pritožbe toženki kršilo njeno pravico do izjave, ki je del poštenega postopka. Toženki tako ni bilo omogočeno, da se v pritožbenem postopku izjavi in aktivno vpliva na odločitev v zadevi, ki posega v njene pravice in interese. Za vprašanje enakega varstva pravic v sodnem postopku in s tem poštenega sojenja ne more biti pomembno, ali bi odgovor revidentke na pritožbo lahko vplival na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v zadevi; to presojo mora opraviti pritožbeno sodišče sámo.(5)

12. Ker je bila v postopku pred sodiščem druge stopnje podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP odločilo kot izhaja iz I. točke izreka. V ponovnem postopku bo moralo sodišče druge stopnje toženi stranki zagotoviti pravico do izjave.

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

----

(1) Glej npr. Ustavno odločbo Up-1194/12 z dne 29. 1. 2015 ter odločba Up-819/13 z dne 15. 7. 2015.

(2) Tako že v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-2089/06, U-I-106/07 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 102/07, in OdlUS XVI, 111).

(3) Glej A. Galič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev - A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 300.

(4) Zadeva Beer proti Avstriji, sodba z dne 6. 2. 2001, št. 30428/96.

(5) Tako odločba Ustavnega sodišča št. Up-117/12, 9. točka obrazložitve.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 265/2016
• VSL sodba II Cp 798/2016
• VSRS sklep II Ips 122/2014