VSRS sodba VIII Ips 185/2015


pomembnejša odločba

Jedro

V šestem odstavku 56. člena ZSV je določeno, da svet zavoda imenuje in razreši direktorja s soglasjem ministra, pristojnega za socialno varstvo, če je ustanoviteljica javnega socialno-varstvenega zavoda Republika Slovenija. Glede na takšno določbo je v postopku imenovanja direktorja tožene stranke potrebno uporabiti tudi določbo prvega odstavka 209. člena ZUP. Ta določa, da če je v zakonu (v konkretnem primeru v 56. členu ZSV) ali odloku samoupravne lokalne skupnosti določeno, da odloča en organ v soglasju z drugim organom, se zahteva soglasje vnaprej tako, da organ, ki zahteva soglasje, sporoči drugemu organu, kakšen je zahtevek stranke, oziroma če gre za postopek po uradni dolžnosti, kakšno odločbo namerava izdati, ter zahteva, da naj zaprošeni organ svoje soglasje ali razloge za odklonitev soglasja pisno sporoči. Smiselna uporaba navedene določbe pomeni, da bi tožena stranka soglasje ministra morala pridobiti pred imenovanjem A. A. za direktorico.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo sklep sveta tožene stranke o imenovanju direktorice tožene stranke in toženi stranki naložilo, da ponovi postopek izbire kandidata za delovno mesto direktorja/direktorice v skladu z določbami Zakona o zavodih, Zakona o socialnem varstvu in Statutom tožene stranke. Ugotovilo je, da je tožena stranka bistveno kršila za izvedbo razpisa določeni postopek, ker je svet tožene stranke imenoval A. A. za direktorico, čeprav minister za delo, družino in socialne zadeve ni dal soglasja k imenovanju in ker tožena stranka pred imenovanjem ni pridobila mnenja organa lokalne skupnosti, to je župana B. B.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnim naziranjem prvostopenjskega sodišča.

3. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 16/2015 z dne 25. 3. 2015 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali se za zakonitost sklepa o imenovanju direktorja javnega socialno-varstvenega zavoda na podlagi določbe šestega odstavka 56. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 54/1992 s spremembami) zahteva, da je v trenutku sprejema sklepa že podano soglasje ministra, pristojnega za socialno varstvo in da je v trenutku sprejema sklepa že podano mnenje pristojnega organa lokalne samouprave.

4. Tožena stranka je revizijo vložila zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je določbo 31. člena Statuta tožene stranke o tem, da direktorja imenuje in razrešuje svet zavoda s soglasjem ministra, potrebno razlagat tako, da svet tožene stranke najprej sprejme sklep, s katerim imenuje direktorja in se šele kasneje ta sklep, skupaj z mnenjem lokalne skupnosti, dostavi ministru v soglasje. Interpretacija nižjih sodišč, da je soglasje ministra potrebno pridobiti pred imenovanjem, bi bila sprejemljiva, če bi predpisi svetu tožene stranke nalagali, da najprej sprejme sklep o izbiri enega ali več kandidatov za direktorja, nato pridobi soglasje ministra in šele nato za direktorja imenuje enega od kandidatov, za katerega je minister dal soglasje. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je sklep o imenovanju direktorja samodejno nezakonit, če ni predhodnega mnenja lokalne skupnosti oziroma soglasja ministra. Pri očitku, da bi tožena stranka mnenje organa lokalne skupnosti morala pridobiti pred imenovanjem direktorice, sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da to mnenje za svet tožene stranke ni zavezujoče in že zato v ničemer ne bi vplivalo na izbiro. Mnenje organa lokalne skupnosti je v resnici namenjeno ministru, da se ta, tudi ob upoštevanju mnenja lokalnega okolja, lažje odloči, ali bo podal soglasje. Tožena stranka je župana pozvala, da poda mnenje o imenovani direktorici, vendar tega ni storil. Ob pravilni uporabi določbe petega odstavka 209. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami) bi sodišče moralo priti do zaključka, da je bilo imenovanje direktorice tožene stranke veljavno z dnem, ko sta potekla oba roka (za podajo mnenja oziroma soglasja), odgovora zaprošenih organov pa ni bilo. Tožena stranka predlaga, da bi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da razveljavi sodbi nižjih sodišč in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP je dopuščeno revizijo možno obravnavati le v obsegu, ki ga je dopustilo Vrhovno sodišče s sklepom o dopustitvi revizije.

7. V prvem odstavku 36. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ, Ur. l. RS, 12/91 s spremembami) je določeno, da ima vsak prijavljeni kandidat pravico, da v petnajstih dneh po prejemu obvestila o izbiri zahteva sodno varstvo pri pristojnem sodišču, če misli, da je bil kršen z izvedbo razpisa določeni postopek in da je kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Tožnica je štela, da je bil postopek izbire bistveno kršen, ker svet tožene stranke pred imenovanje A. A. za direktorico ni pridobil soglasja ministra za delo družino in socialne zadeve in tudi ne predhodnega mnenja župana B. B.

8. Izbira kandidata za direktorja v smislu določbe 36. člena ZZ in imenovanje direktorja sta različni odločitvi Sveta javnega zavoda v postopku imenovanja direktorja. Glede na določbo 36. člena ZZ lahko neizbrani kandidat v postopku izbire in imenovanja direktorja javnega socialno-varstvenega zavoda zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem le zoper sklep Sveta zavoda o izbiri kandidata. Ker je Svet tožene stranke sprejel sklep o imenovanju izbrane kandidate za direktorico istočasno z njeno izbiro, je tožnici potrebno priznati sodno varstvo zoper sklep o imenovanju, saj je šele s tem aktom bila obveščena, da ni bila izbrana.

9. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da bi tožena stranka pred imenovanjem direktorice morala pridobiti soglasje pristojnega ministra. Imenovanje direktorja javnega zavoda ni upravna zadeva, je pa druga javnopravna stvar v smislu določbe 4. člena ZUP. Glede na to, da ZSV nima posebnih določb o postopku imenovanja in razrešitve direktorjev socialnih zavodov, bi tožena stranka v tem postopku morala smiselno uporabiti upravni postopek. V 4. členu ZUP je namreč določeno, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javno-pravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom.

10. V šestem odstavku 56. člena ZSV je določeno, da svet zavoda imenuje in razreši direktorja s soglasjem ministra, pristojnega za socialno varstvo, če je ustanoviteljica javnega socialno-varstvenega zavoda Republika Slovenija. Glede na takšno določbo je v postopku imenovanja direktorja tožene stranke potrebno uporabiti tudi določbo prvega odstavka 209. člena ZUP. Ta določa, da če je v zakonu (v konkretnem primeru v 56. členu ZSV) ali odloku samoupravne lokalne skupnosti določeno, da odloča en organ v soglasju z drugim organom, se zahteva soglasje vnaprej tako, da organ, ki zahteva soglasje, sporoči drugemu organu, kakšen je zahtevek stranke, oziroma če gre za postopek po uradni dolžnosti, kakšno odločbo namerava izdati, ter zahteva, da naj zaprošeni organ svoje soglasje ali razloge za odklonitev soglasja pisno sporoči. Smiselna uporaba navedene določbe pomeni, da bi tožena stranka soglasje ministra morala pridobiti pred imenovanjem A. A. za direktorico. Tožena stranka bi ministrstvu morala sporočiti, koga namerava izbrati za direktorja in bi tega kandidata lahko imenovala za direktorja šele po pridobitvi soglasja pristojnega ministra.

11. Za takšno smiselno uporabo določbe prvega odstavka 209. člena ZUP v postopku imenovanja direktorja socialnega zavoda se je Vrhovno sodišče zavzelo v sklepu I Up 51/2007 z dne 8. 10. 2008. V navedenem sporu sodišče sicer ni meritorno odločilo, saj je bila tožba zavržena, ker je tožnik izpodbijal sklep ministra, da ne da soglasja k njegovemu imenovanju za direktorja zavoda, takega sklepa pa ni možno izpodbijati s samostojno tožbo. Ne glede na navedeno je Vrhovno sodišče v navedenem sklepu zavzelo povsem jasno stališče, da gre za subsidiarno uporabo pravil ZUP v primerih, ko sam materialni predpis (v tem primeru ZZ in ZSV) nima posebnih določb glede postopka in načina izdaje soglasja. Vrhovno sodišče je pri tem posebej poudarilo, da iz določbe prvega odstavka 209. člena ZUP izhaja, da se soglasje v primeru, ko odloča en organ v soglasju z drugim organom, zahteva vnaprej.

12. Glede na povsem jasno določbo 209. člena ZUP je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka bistveno kršila postopek imenovanja direktorja, ker pred imenovanjem ni pridobila mnenja pristojnega ministra.

13. Glede mnenja pristojnega organa lokalne skupnosti pa že sam zakon določa, da gre za predhodno mnenje. Navedeno pomeni, da je svet tožene stranke ravnal nepravilno, ko je občino C. zaprosil za mnenje šele potem, ko je A. A. že imenoval za direktorico. To sicer predstavlja kršitev z zakonom predpisanega postopka izbire direktorja socialnega zavoda, vendar pa zgolj zaradi te kršitve ne bi bilo potrebno odpraviti sklepa o izbiri. Gre za mnenje, ki za svet zavoda ni obvezujoče in že zato opustitev tožene stranke, da to mnenje pridobi pred odločanje na svetu zavoda, ne more bistveno vplivati na odločitev o izbiri kandidatke za direktorico.

14. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena.

Datum zadnje spremembe:

01.08.2016

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1056/2002
• VDSS Sodba Pdp 12/2021
• VDSS sklep Pdp 832/2010