VSRS sodba VIII Ips 47/2016


pomembnejša odločba

Jedro

ZDR-1 določa dva pogoja za delavčevo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prvi pogoj je kršitev obveznost oziroma neizpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja v smislu opredelitev v prvem odstavku 111. člena, drugi pogoj pa je pisno obvestilo Inšpektorata za delo in pisni opomin delavca delodajalcu na izpolnitev obveznosti in dejstvo, da delodajalec tudi po pisnem opominu v kratkem roku treh delovnih dni ne izpolni svoje obveznosti oziroma kršitve ne odpravi.

Z odpravo kršitve oziroma izpolnitvijo obveznosti v kratkem roku po delavčevem pisnem opominu delodajalec izkazuje, da je s svoje strani vsekakor pripravljen zagotavljati pogoje za nadaljevanje delavčeve zaposlitve (tako s priznanjem predhodne kršitve kot s pripravljenostjo in dejansko realizacijo njene sanacije). Ob izpolnitvi teh pogojev po zakonu pogoji za izredno odpoved niso podani (delavec pa ima sicer vedno možnost redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi).

Iz določb prvega in drugega odstavka 111. člena ZDR-1 ne izhaja, da bi zakonodajalec predvidel, da se posledice posamezne kršitve iz prvega odstavka ne bi dale odpraviti. V nasprotnem primeru bi za primer takih kršitev ne zahteval pisnega opomina in ne dopuščal možnosti odprave kršitve. Drugo vprašanje pa je, na kak način lahko delodajalec posamezno že storjeno kršitev odpravi.

Ker predstavlja plačilo plače denarno obveznost delodajalca in ker omogočajo določbe OZ popolno odškodnino tako v obliki plačila zakonskih zamudnih obresti, kot v obliki dodatno zahtevane odškodnine, če je škoda zaradi zamude višja, je evidentno, da splošna pravila civilnega prava v tej obliki ustrezno urejajo tudi možnost odprave posledic nepravočasnega plačila plače oziroma kršitve pravice do plačila plače na plačilni dan.

Glede na navedeno je tožena stranka svoje kršitve zaradi trikratnega plačila plače z zamudo pravno veljavno odpravila s plačilom zakonskih zamudnih obresti v tridnevnem roku po tožnikovem opominu, saj višje odškodnine iz naslova toženkine zamude tožnik ni uveljavljal. Zato drugi pogoj za njegovo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je ta opredeljen v drugem odstavku 111. člena ZDR-1, ni bil podan.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 2.053,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 11. 2013 dalje do plačila in zahtevek za plačilo bruto zneska 1.540,18 EUR, po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 13. 11. 2013 dalje do plačila ter zahtevek za plačilo stroškov postopka.

Tožnik mora toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 1.661,12 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka navedenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, da mu mora tožena stranka v posledici njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz naslova odpravnine plačati 2.053,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in iz naslova odškodnine zaradi izgube odpovednega roka 1.540,18 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov pa neto znesek plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi, s tem, da v obeh primerih zamudne obresti tečejo od 13. 11. 2013 dalje, ter mu povrniti stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in ob strinjanju s presojo, da so bili podani pogoji za tožnikovo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče v zadevi dopustilo revizijo glede vprašanja, ali so bili glede na okoliščine primera podani pogoji za delavčevo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če je delodajalec v roku treh dni (po delavčevem opominu) plačal zakonske zamudne obresti od z zamudo plačanih plač (sklep VIII DoR 94/2015-8 z dne 10. 12. 2015).

4. V reviziji tožena stranka navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje nepravilno uporabili določbe 4. alineje prvega odstavka in drugega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), saj nista upoštevali, da je tožena stranka v zakonskem roku treh dni po prejemu poziva delavca očitano kršitev odpravila z izplačilom zakonskih zamudnih obresti, zaradi česar pogoji za tožnikovo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi niso več obstajali. Navaja, da je neuspešen opomin za odpravo kršitev iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1 v vseh primerih in brez izjeme določen kot pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca. ZDR-1 je na novo in sedaj povsem določno kot pogoj za delavčevo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določil predhodni pisni opomin delodajalcu na izpolnitev obveznosti v roku treh dni in izredno odpoved določil le za primere, ko delodajalec tudi po tem opominu kršitve ne odpravi oziroma obveznosti ne izpolni. Zato starejša sodna praksa, oblikovana na podlagi prejšnjih manj jasnih določb, ni skladna s sedanjo zakonsko rešitvijo, novejše sodne prakse glede delavčeve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi določb ZDR-1 pa še ni. Navaja, da je šlo s strani tožene stranke za minimalne zamude pri predhodnih izplačilih plač, ki so bile posledica neplačevanja pomembnega poslovnega partnerja in blokade računa tožene stranke, posledice minimalne zamude pri plačilih plač pa je tožena stranka po tožnikovem opominu tudi odpravila z izplačilom zakonskih zamudnih obresti. Poudarja, da je institut izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi namenjen primerom, ko je zaradi kršitev s strani delodajalca dejansko onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja. Ni pa namenjen temu, da bi delavci izkoriščali vsako nenamerno zamudo pri plačilu plač, da bi ob zagotovljeni zaposlitvi pri drugem delodajalcu prišli do plačil dodatnih denarnih zneskov.

5. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

6. Revizija je utemeljena.

7. V zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik toženi stranki dne 11. 11. 2013, so bile pred sodiščem ugotovljene naslednje pravno pomembne okoliščine, ki v okviru dopustitve revizije niso predmet revizijske presoje:

- Tožnik je bil delavec tožene stranke. Tožena stranka je za mesec junij, avgust in september 2013, zamujala s plačilom plače, in sicer je bila plača za mesec junij izplačana z enodnevno zamudo, za mesec avgust in september pa s petdnevno zamudo.

- Tožnik je dne 4. 11. 2013 toženko pisno opomnil na izpolnitev obveznosti in istočasno o njenih kršitvah pri plačilu plače obvestil Inšpektorat za delo.

- Dne 5. 11. 2013 je tožena stranka tožniku od z zamudo izplačanih plač plačala zakonske zamudne obresti.

- Dne 11. 11. 2013 je tožnik toženi stranki zaradi trikratne zamude pri plačilu plače pisno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

8. Ob upoštevanju revizijskih navedb in sklepa o dopustitvi revizije je bilo glede na navedene okoliščine potrebno v zvezi z izpodbijano sodbo odgovoriti na vprašanje, ali so bili podani pogoji za tožnikovo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v posledici tega pa tudi pogoji za utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka.

9. Na podlagi 4. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plače v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. V drugem odstavku 111. člena pa ZDR-1 določa, da mora delavec delodajalca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o kršitvi pisno obvestiti Inšpektorat za delo. Če delodajalec v roku treh delovnih dni po prejemu pisnega opomina ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja, oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v nadaljnjem tridesetdnevnem roku.

10. Glede na navedeno ZDR-1 določa dva pogoja za delavčevo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prvi pogoj je kršitev obveznost oziroma neizpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja v smislu opredelitev v prvem odstavku 111. člena, drugi pogoj pa je pisno obvestilo Inšpektorata za delo in pisni opomin delavca delodajalcu na izpolnitev obveznosti in dejstvo, da delodajalec tudi po pisnem opominu v kratkem roku treh delovnih dni ne izpolni svoje obveznosti oziroma kršitve ne odpravi.

11. Navedeni pogoji za delavčevo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so v ZDR-1 jasno opredeljeni, tako da ni dvoma, da gre za kumulacijo predhodne v zakonu navedene kršitve in za neodpravo le-te v tridnevnem roku tudi po delavčevem pisnem opominu. Taka opredelitev pogojev za delavčevo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ima podlago v določbah prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Navedena opredelitev glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi velja tako za delavca, kot za delodajalca. Z odpravo kršitve oziroma izpolnitvijo obveznosti v kratkem roku po delavčevem pisnem opominu delodajalec izkazuje, da je s svoje strani vsekakor pripravljen zagotavljati pogoje za nadaljevanje delavčeve zaposlitve (tako s priznanjem predhodne kršitve kot s pripravljenostjo in dejansko realizacijo njene sanacije). Ob izpolnitvi teh pogojev po zakonu pogoji za izredno odpoved niso podani (delavec pa ima sicer vedno možnost redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi).

12. Iz določb prvega in drugega odstavka 111. člena ZDR-1 ne izhaja, da bi zakonodajalec predvidel, da se posledice posamezne kršitve iz prvega odstavka ne bi dale odpraviti. V nasprotnem primeru bi za primer takih kršitev ne zahteval pisnega opomina in ne dopuščal možnosti odprave kršitve. Drugo vprašanje pa je, na kak način lahko delodajalec posamezno že storjeno kršitev odpravi.

13. Neplačilo plače ob zakonsko določenem ali pogodbeno dogovorjenem roku iz 4. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 pomeni kršitev obveznosti plačila plače, tudi če jo delodajalec kasneje delavcu z zamudo izplača. Nadaljevanje kršitve s kasnejšim plačilom preneha, dejstvo kršitve zaradi zamude plačila pa ostaja.

14. Odprave kršitve neizplačila plače na plačilni dan ZDR-1 ne ureja. Zato je potrebno na podlagi prvega odstavka 13. člena ZDR-1 za odgovor na to vprašanje smiselno uporabiti splošna pravila civilnega prava.

15. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 378. členu določa, da dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Upnik ima v tem primeru pravico do zamudnih obresti ne glede na to, ali mu je zaradi zamude nastala kakšna škoda. Če pa je škoda, ki mu je nastala zaradi dolžnikove zamude, večja od zneska, ki bi ga dobil na račun obresti, ima pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine (380. člen OZ). Ker predstavlja plačilo plače denarno obveznost delodajalca in ker omogočajo navedene določbe OZ popolno odškodnino tako v obliki plačila zakonskih zamudnih obresti, kot v obliki dodatno zahtevane odškodnine, če je škoda zaradi zamude višja, je evidentno, da splošna pravila civilnega prava v tej obliki ustrezno urejajo tudi možnost odprave posledic nepravočasnega plačila plače oziroma kršitve pravice do plačila plače na plačilni dan.

16. Glede na navedeno je tožena stranka svoje kršitve zaradi trikratnega plačila plače z zamudo pravno veljavno odpravila s plačilom zakonskih zamudnih obresti v tridnevnem roku po tožnikovem opominu, saj višje odškodnine iz naslova toženkine zamude tožnik ni uveljavljal. Zato drugi pogoj za njegovo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je ta opredeljen v drugem odstavku 111. člena ZDR-1, ni bil podan (1).

17. Ker zakonski pogoji za tožnikovo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ob njeni podaji niso bili izpolnjeni, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine in odškodnine zaradi kršitve pravice do odpovednega roka.

18. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) reviziji ugodilo in sodbi sodišča druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

19. Ker tožnik v sporu ni uspel, mora na podlagi 154. člena ZPP toženi stranki povrniti njene utemeljene stroške postopka. Upoštevaje ob vložitvi tožbe veljavni Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) so znašali stroški zastopanja tožene stranke pred sodiščem prve stopnje 614,00 EUR, stroški vložitve pritožbe in revizije, vključno s stroškom plačila sodne takse, pa 484,76 EUR oziroma 562,36 EUR, torej skupno 1.661,12 EUR.

---.---

Op. št. (1): Tožnik je v svoji zahtevi za izpolnitev obveznosti z dne 4. 11. 2013 tudi sam navedel, da bo podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kolikor tožena stranka v roku treh dni ne bo odpravila svoje kršitve.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 113/2015
• Sodba VIII Ips 165/2005
• VDSS Sodba Pdp 794/2018