VSRS sodba II Ips 195/2015


pomembnejša odločba

Jedro

Predpravdno, s strani stranke predloženo strokovno mnenje ni dokaz, ki bi konkuriral mnenju s strani sodišča postavljenega izvedenca. Pri zunajsodnem, s strani stranke pridobljenem strokovnem mnenju gre za strokovno argumentiran del strankinih navedb. Ob tako hudih škodnih posledicah, kot jih je utrpela tožnica, ni nikakršnega dvoma, da je ta strošek tako za postavitev kvalitetnega zunajsodnega zahtevka zoper zavarovalnico (ki ima svoje cenilce), kakor za postavitev odškodninskega zahtevka v pravdi, potreben po merilih 155. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se delno ugodi tudi pritožbi tožeče stranke ter se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se sedaj pravilno glasi:

„Tožena stranka Zavarovalnica, d. d., je dolžna tožeči stranki A. A., plačati odškodnino v skupnem znesku 41.560,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2012 dalje, vse v petnajstih dneh.“

V ostalem delu se revizija zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica se je hudo poškodovala v prometni nezgodi. Podlaga odškodninskega zahtevka ni bila sporna. Uveljavljala je odškodnino za nepremoženjsko škodo po 179. in 182 členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), stroške zdravljenja po 174. členu OZ ter niz zahtevkov za premoženjsko škodo. V revizijskem postopku je sporna še odločitev o zavrnitvi 27.500,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, o zavrnitvi 200 EUR mesečne rente za prihodnje stroške v zvezi z masažami, vadbo v bazenu in fizioterapijami, o zavrnitvi odškodnine glede že nastalih tovrstnih stroškov v času po zaključku zdravljenja ter plačilo 634,80 EUR stroškov predpravdnega izvedenskega mnenja.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila tožnica upravičena do plačila 87.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in 21.365,62 EUR odškodnine za premoženjsko škodo (skupaj torej 108.365,62 EUR). Od tega zneska je nato odštelo že plačano in valorizirano odškodnino in toženko zavezalo k plačilu 42.599,37 EUR. Poleg tega je tožnici priznalo še mesečno rento v znesku 50,00 EUR.

3. Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbah obeh strank. Delno je ugodilo le pritožbi toženke ter od prisojene odškodnine odštelo znesek 1.673,64 EUR (gre za znesek, ki ga je tožnica pridobila iz naslova dodatka za tujo nego in pomoč). V ostalem delu je pritožbo toženke, v celoti pa pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo.

4. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga revizijo tožnica. Glede bodoče premoženjske škode (rente) vztraja še pri dodatnih 200,00 EUR mesečne rente iz naslova povečanih potreb za stroške bazenov, masaž, fizioterapij in s tem povezanih prevoznih stroškov. Meni, da so ti stroški potrebni za ohranjanje njenega zdravstvenega stanja. Navedene aktivnosti za tožnico niso zgolj koristne (kot trdita nižji sodišči), marveč nujno potrebne. Brez njih bi se njeno zdravstveno stanje poslabšalo. To naj bi izhajalo tudi iz izvedenskega mnenja, kjer je navedeno, da ji pomagajo pri vzdrževanju njenega zdravstvenega stanja in preprečevanju njegovega poslabšanja.

Glede že nastale premoženjske škode iz istega naslova (stroški za bazene, masaže ...) se sklicuje na iste razloge, kot so povzeti zgoraj, ter dodaja, da ji je vse te terapije svetoval travmatolog dr. A. K.

Glede premoženjske škode (plačila predpravdnega izvedenskega mnenja) navaja, da je te stroške uveljavljala kot del premoženjske škode, ki ji je nastal zaradi škodnega dogodka. Ne soglaša s stališčem nižjih sodišč, da bi morala te stroške uveljavljati v okviru stroškov postopka in ne kot samostojen zahtevek. Sklicuje se na odločbo VSL II Cp 1634/2014 z dne 29. 9. 2014, iz katere sledi, da lahko stranka znesek stroškov za predpravdno izvedensko mnenje uveljavlja tudi v okviru glavnega zahtevka, čeprav je materialnopravna podlaga zanj vsebovana v pravilih 151. in 155. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Glede nepremoženjske škode trdi, da sodišče prve stopnje ni z ničemer pojasnilo, zakaj je tožeči stranki dosodilo odškodnino v odmerjeni višini. Meni, da je podan revizijski razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pavšalne obrazložitve, češ, da bi višja odškodnina presegla odškodnine, ki se odmerjajo v istovrstnih primerih, se naj ne bi dalo preizkusiti. Obrazložitev ne dosega zahtevanega standarda obrazloženosti, zato sta bili tožnici krateni ustavni pravici do sodnega varstva in do pravnega sredstva. Tudi pritožbeno sodišče naj bi te kršitve ne odpravilo v celoti. Trdi, da je „zanimivo, da je pritožbeno sodišče zavzelo stališče,“ da je pritožba tožeče stranke, ki se ni sklicevala na sodno prakso v istovrstnih primerih, pavšalna. Pritožbeno sodišče naj bi tudi ne pojasnilo, zakaj naj bi odškodnina, ki je bila odmerjena nekoliko pod spodnjo mejo odmerjenih odškodnin za posebno težke primere, v konkretnem primeru ustrezala pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Tako naj bi tudi samo zagrešilo isto kršitev. „Odločitve, na katere se je sklicevalo v tej zvezi, pa niso primerljive s konkretnim primerom oz. celo več, kažejo celo na to, da je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo v obravnavani zadevi odmerjena prenizko (kar pomeni, da je bilo v tej zvezi nepravilno uporabljeno materialno pravo).“

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki. Ta v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

6. Revizija je delno utemeljena.

Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo

7. Toženka vsebinsko ne napada odločitve o pravilni odmeri odškodnine (le v zaključku revizije pavšalno trdi, da je prenizka), marveč sodišču nižje stopnje očita, da ni obrazložilo, zakaj je prisodilo takšno odškodnino, kot jo je. Pritožbenemu sodišču pa očita, da na tovrstne procesne očitke ni zadovoljivo odgovorilo in da kršitve sodišča prve stopnje ni v celoti odpravilo.

8. Predmet presoje (v mejah revizijskih razlogov) je torej zgolj vprašanje, ali sta odločbi nižjih stopenj ustrezno obrazloženi, ne pa tudi, ali je prisojena odškodnina primerna ali ne.

9. Kakšna so procesna dejstva glede uveljavljane kršitve? Sodišče prve stopnje je obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo obseg škode (24. točka sodbe sodišča prve stopnje). Obseg škode je nato nadrobno predstavilo po posameznih postavkah ter nato pri vsaki posebej podalo svoj materialnopravni zaključek, kolikšen je primeren znesek odškodnine. Sklicevalo se je na „sodno prakso v primerljivih zadevah“. Res pa te prakse ni predstavilo.

10. V sodbi sodišča prve stopnje so torej naslednje obrazložitvene prvine: ugotovljena dejstva skupaj z dokazno oceno (spodnja premisa), navedba zakonske materialnopravne podlage (179. člen OZ) z nekonkretiziranim sklicevanjem na sodno prakso (zgornja premisa) in znesek pravične denarne odškodnine (conclusio).

11. Pritožbeno sodišče je procesni očitek zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v pomanjkljivem delu (nekonkretizirano sklicevanje na sodno prakso) dopolnilo. To je (zgledno) storilo v 20. točki:

- prisojeno odškodnino je preračunalo v povprečne mesečne plače (86,5);

- tožničine poškodbe je umestilo v V. skupino po Fischerjevi klasifikaciji;

- pojasnilo je, kakšen je razpon odškodnin v tej skupini (od 64 do 143 plač);

- ugotovilo, da je prisojena odškodnina znotraj tega okvira ter

- nazadnje navedlo tri konkretne primere (gre za naslednje odločbe Vrhovnega sodišča: II Ips 481/99 z dne 15. 3. 2000, II Ips 127/2007 z dne 18. 6. 2009 ter II Ips 199/99 z dne 22. 12. 1999), ki naj bi bili primerljivi s tožničinim. S tem je razmeroma širok razpon V. skupine po Fischerjevi klasifikaciji ustrezno zožilo glede na primerljiva odškodninskopravna dejstva.

12. Zastavlja se torej vprašanje, kakšen mora biti standard obrazloženosti uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnine na prvi stopnji sojenja. Ali bi moralo pritožbeno sodišče pritrditi procesnemu očitku iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter sodbo razveljaviti in je ne bi smelo dopolnjevati tako, da je samo argumentacijsko pozunanjilo uporabo načela objektivne pogojenosti višine odškodnin?

13. Če sodišče prve stopnje pri uporabi načela objektivne pogojenosti ni transparentno, gre vsekakor za obrazložitveno pomanjkljivost. Vendar vsaka obrazložitvena pomanjkljivost še ne predstavlja kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res je, da sodba o uporabi načela objektivne pogojenosti nima konkretnih razlogov. A ker so računalniške in knjižne baze sodne prakse javno dostopne, jo je še vedno mogoče preizkusiti. Dokaz za to je navsezadnje odločba pritožbenega sodišča. Z odločbo pritožbenega sodišča pa je pritožnica dobila tudi pravni odgovor, ki ji pripada.

14. Ni mogoče izključiti tega, da bi takšno ravnanje v kakšnem primeru lahko predstavljalo kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave), na kar se revidentka sicer sklicuje. Vendar revidentka posega v to pravico ne konkretizira. Tako lahko revizijsko sodišče ugotovi le to, da je bila sedanja revidentka na pritožbeni stopnji (kot izhaja iz odločbe tega sodišča) deležna polnega vsebinskega preizkusa glede pravilnosti uporabe načela objektivne pogojenosti višine odškodnin. Čim je tako, tožničina pravica do pritožbe ni bila kršena (imela je pravico do pritožbe, vložila jo je in pritožbeno sodišče je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava polno vsebinsko presodilo).

Glede zavrnjenega odškodninskega zahtevka v zvezi s stroški vadbe v bazenih, masažami, fizioterapijami in prevoznimi stroški v zvezi s temi aktivnostmi

15. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP, revizijsko sodišče presodi pravilnost uporabe materialnega prava ob dejanski podlagi sodb nižjih sodišč. Revizijske navedbe, ki to dejansko podlago kakorkoli obhajajo, jo relativizirajo ali ji celo izrecno nasprotujejo, so zato pravno neupoštevne.

16. Revidentka te ugotovitve povzema, nakar nadaljuje, da „ne gre spregledati, da je (izvedenec) navedel tudi, da ji pomagajo pri vzdrževanju njenega zdravstvenega stanja in preprečevanju njenega poslabšanja.“ Potem to interpretira kot nujne stroške, da bi se stanje ne poslabšalo. Iz tega izpelje očitek procesne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (češ: ugotovitev, da gre za vzdrževanje zdravstvenega stanja je v opreki z ugotovitvijo, da so stroški zgolj koristni). Sodišču pa očita tudi procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Uveljavljane procesne kršitve po presoji revizijskega sodišča niso podane. Sodbi je namreč mogoče preizkusiti, prav tako pa sodišče izvedenskemu mnenju ni pripisalo vsebine, ki je ta v resnici ne vsebuje. Tako se izkaže, da sta uveljavljani kršitvi zgolj krinka za nasprotovanje dokazni oceni, delno pa gre za nasprotovanje vrednotni presoji, ali je konkretne stroške materialnopravno utemeljeno šteti za stroške zdravljenja. V nadaljevanju je zato revizijsko sodišče opravilo materialnopravno presojo, kaj se še lahko šteje za stroške zdravljenja po 174. členu OZ.

18. Vprašanje, ali je konkretne stroške utemeljeno opredeliti kot stroške zdravljenja, se prekriva z vprašanjem pravno relevantne vzročne zveze. Pri vprašanju, kateri stroški za kakšne storitve še ustrezajo pojmu stroškov zdravljenja (174. člen OZ) gre vselej tudi za vprašanje prave mere (to merilo je sestavni del pravno relevantne vzročne zveze oziroma t.i. vrednotne pripisljivosti). Po presoji revizijskega sodišča je vrednotna ocena nižjih sodišč skladna s pravo mero. Ni dvoma, da so ti stroški za tožnico koristni. Vprašanje je le, ali jih je mogoče vzročno pripisati odgovorni osebi. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo zdravljenje zaključeno 16. 10. 2012 ter so bile zato vse njene nadaljnje aktivnosti (masaže, bazeni, fizioterapija) namenjene vzdrževanju njenega splošnega zdravstvenega stanja. Sodišče sicer ne odreka koristnosti teh dejavnosti, vendar dodaja, da bi bilo to koristno za vsakogar. Glede na dejansko podlago sodb nižjih sodišč ti stroški pravno torej ne ustrezajo pojmu „stroški zdravljenja“, marveč gre za stroške v zvezi z vzdrževanjem splošnega telesnega stanja. Ti stroški so zvezani z življenjem kot takšnim. Dejstvo, da je tožnica v svojem življenju tudi poškodovanka v prometni nezgodi, je sicer ena izmed okoliščin njenega življenja in zato ni mogoče zanikati sleherne naravno vzročne povezave med tožničinim stanjem, kakršno je po nesreči, in stroški za vzdrževanje njenega splošnega telesnega stanja. A glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč ta okoliščina v zvezi z masažam, vadbo v bazenih in s fizioterapijami ni prevladujoča oziroma z njimi v takšni tesni vzročni zvezi, da bi bilo utemeljeno te stroške pravno vrednotno naložiti odgovorni osebi.

Glede zahtevka v zvezi s stroški predpravdnega izvedenskega mnenja

19. Tožnica je v okviru glavnega zahtevka uveljavljala tudi stroške za izdelavo predpravdnega izvedenskega mnenja.

20. Praksa višjih sodišč glede vprašanja, ali je takšen strošek mogoče (oziroma treba) uveljavljati kot glavni tožbeni zahtevek ali pa jih je treba priglasiti v stroškovniku kot sestavni del pravdnih stroškov (oziroma stroškov, ki so nastali v zvezi s postopkom) ni enotna.

21. Obstajajo odločbe, ki temeljijo na stališču (ali pa ga vsaj tolerirajo), da gre za škodo, ki jo je mogoče uveljavljati v okviru odškodninskega zahtevka(1) , dalje odločbe, ki trdijo, da gre za „stroške nastale v zvezi s postopkom“ in jih je treba priglasiti v okviru pravdnih stroškov(2). Potem pa je tu še odločba, na katero se sklicuje revidentka - VSL II Cp 1634/2014(3) z dne 24. 9. 2014.

22. Stališče v citirani zadevi je, da pri stroških predpravdnega mnenja ne gre za škodo, marveč za stroške nastale v zvezi s postopkom. Njihova materialnopravna podlaga je zato v resnici podana v 151. in 155. členu ZPP. Vendar v nadaljevanju pojasni: „Tožnica je sicer ta strošek uveljavljala kot glavni zahtevek. A to ne spremeni dejstva, da se je na sodišče obrnila s sodnovarstveno zahtevo, ki vsebuje denarni zahtevek. Zanj je navedla vso trditveno podlago. Na pravno kvalifikacijo sodišče ni vezano. V nasprotju z učinkovito pravico do sodnega varstva pa bi bilo, če bi sodišče ta zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da terjatev tožnici morda sicer pripada, vendar, da bi jo morala uveljavljati kot stransko in ne kot glavno terjatev. Takšna razlaga ne bi bila ustavnoskladna. Pritožbeno sodišče je zato presodilo, da je ta njen zahtevek utemeljen na pravni podlagi, ki jo dajejo materialnopravna pravila o stroških postopka v ZPP.“

23. Izrecne novejše prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja ni. V komentarju(4) ZPP se avtorica sklicuje na odločbo VSS Pž 1040/73 z dne 25. 10. 1973, Poročilo VSS 3/73. in pravi: „V obrazložitvi sodišče poudarja, da so stroški izvedenca, nastali pred pravdo, del pravdnih stroškov, zato ne morejo biti predmet samostojnega tožbenega zahtevka.“ V novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča(5) je bilo zavzeto le stališče, da izdatki za predpravdne cenitve spadajo med stroške po 151. členu ZPP. Ni pa odgovora, ali jih je mogoče uveljavljati tudi v okviru glavnega zahtevka.

24. Po presoji revizijskega sodišča ni dvoma, da predstavljajo stroški predpravdnega izvedenskega mnenja stroške, nastale zaradi postopka (predpravdne stroške). Njihova materialnopravna podlaga je tako podana v prvem odstavku v 151. členu ter v 155. členu ZPP (presoja njihove potrebnosti).

25. Za stroške načeloma velja, da jih je treba procesno uveljavljati v skladu s 163. členom ZPP. Ta govori o priglasitvi stroškov ter o izdaji sklepa o stroških. Vendar ta določba ni sama sebi namen, marveč je odraz dejstva, da stroški v postopku nastajajo sproti. Zato jih stranke v sami tožbi (z zahtevkom!) uveljavljajo nedoločno - ker drugačno uveljavljanje tedaj ni možno. Stroškovni denarni zahtevek postane določen šele z vložitvijo stroškovnika.

26. Glede stroškov, ki nastanejo pred pravdo, je drugače. Tu jih stranka lahko določno uveljavlja že v sami tožbi. Tu preprosto ni potrebe, da bi ravnala po specialni določbi 163. člena ZPP. Vztrajanje pri tem, da bi morala stranka tudi glede predpravdnih stroškov ravnati izključno tako, da bi te stroške priglasila šele v stroškovniku, bi bilo ustavnopravno nevzdržno.

27. Če se stranka s to svojo denarno terjatvijo obrne na sodišče z določnim denarnim tožbenim zahtevkom, ki ima materialnopravno podlago, potem mora sodišče o njem tudi materialnopravno presoditi. Tudi v obravnavani zadevi ni bilo nič drugače. Tožnica se je s svojo denarno terjatvijo obrnila na sodišče s postavitvijo sodnovarstvene zahteve v okviru glavnega zahtevka. Slednjo bi lahko sodišče (ob predpostavki, da so ti stroški dejansko nastali - kar v obravnavani zadevi sploh ni bilo sporno) zavrnilo le v primeru, če bi stroški po materialnopravni podlagi ne bili utemeljeni. Če pa je zahtevek materialnopravno utemeljen, potem mu mora sodišče ugoditi. Ob predpostavki, da je tožba popolna (180. člen ZPP), tretje možnosti ni.

28. Revizijsko sodišče je zato v nadaljevanju presodilo, ali so bili stroški predpravdnega izvedenskega mnenja za tožnico potrebni (155. člen ZPP). Predpravdno, s strani stranke predloženo strokovno mnenje ni dokaz, ki bi konkuriral mnenju s strani sodišča postavljenega izvedenca. Pri zunajsodnem, s strani stranke pridobljenem strokovnem mnenju gre za strokovno argumentiran del strankinih navedb. Ob tako hudih škodnih posledicah, kot jih je utrpela tožnica, ni nikakršnega dvoma, da je ta strošek tako za postavitev kvalitetnega zunajsodnega zahtevka zoper zavarovalnico (ki ima svoje cenilce), kakor za postavitev odškodninskega zahtevka v pravdi, potreben po merilih 155. člena ZPP.

29. Ker je tako je torej tožbeni zahtevek za plačilo 634,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2012 utemeljen. Nižji sodišči sta z njegovo zavrnitvijo zmotno uporabili materialno pravo.

Odločitev revizijskega sodišča

30. Revizijsko sodišče je zato tožničini reviziji delno ugodilo ter sodbo glede 634,80 EUR spremenilo tako, da je tožničinemu zahtevku tudi v tem delu ugodeno. Procesno pooblastilo je podano v prvem odstavku 380. člena ZPP. V ostalem delu pa razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Odločitev o stroških

31. Nižji sodišči sta odločili, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. Sprememba odločitve o glavni stvari na revizijski stopnji je glede na celotno vrednost spornega predmeta sorazmerno majhna. Zato ni razlogov za poseg v odločitev nižjih sodišč. Ti sta se oprli na merilo iz drugega odstavka 154. člena ZPP (ta velja za položaj delnega uspeha), po katerem v takšnih primerih (če ni konkretnih okoliščin, ki bi terjale drugače) vsaka stranka krije svoje stroške.

32. Na isto merilo se je revizijsko sodišče oprlo tudi pri odločitvi o stroških revizijskega postopka. Procesno pooblastilo je podano v drugem odstavku 165. člena ZPP.

-.---

Op. št. (1): Npr. Sodba VSL II Cp 242/2015 z dne 24. 3. 2015,

Op. št. (2): Npr. Sodba VSK I Cp 1043/2001 z dne 4. 6. 2002, Sodba VSL II Cp 546/2009 z dne 27. 5. 2009

Op. št. (3): Enako stališče je isto sodišče zavzelo tudi v sodbi II Cp 2894/2014 z dne 15. 1. 2015.

Op. št. (4): N. Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2006, 2. knjiga, str. 25.

Op. št. (5): Sklep VS RS II Ips 144/2008 z dne 21. 1. 2010. Gre za sklep o zavrženju revizije - a ob drugačni procesni ureditvi, ki ni poznala pravila o seštevanju vrednosti zahtevkov iz današnjega petega odstavka 367. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 296/2017
• VSK Sodba I Cp 486/2022
• VSM sklep Cpg 564/93