VSRS sodba VIII Ips 278/2015


pomembnejša odločba

Jedro

Za presojo zakonitosti pogodbe o zaposlitvi oziroma obstoja razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni pomembno, če je začasno odsotna delavka odšla na porodniški dopust še pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi tožnice, saj nadomeščanje začasno odsotnega delavca, kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne pomeni, da bi moral delavec odsotnega delavca nadomeščati ves čas oziroma celotno obdobje njegove odsotnosti.

Za zakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni pomembno, ali je prejšnji delavec uvedel novega delavca v delo ali ne.

Ni bistveno, če tožnica začasno odsotne delavke ni nadomestila prav na delih oziroma nalogah, ki jih je pred nastopom porodniškega dopusta opravljala ta delavka. Te delovne naloge so predstavljale le eno od delovnih nalog delovnega mesta „prodajalec“ ki so se menjale.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev, da je med njo in toženko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „prodajalec“ od 17. 10. 2013 dalje, da jo je toženka dolžna pozvati na delo ter ji od 23. 3. 2014 dalje do poziva priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu „prodajalec“, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter prijavo v socialna zavarovanja.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da sta stranki dne 15. 10. 2013 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „prodajalec“ za določen čas od 17. 10. 2013 do 23. 3. 2014, in sicer zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke A. A.. Ta je bila od 24. 3. 2013 do 6. 7. 2013 odsotna zaradi porodniškega dopusta, v obdobju od 7. 7. 2013 do 23. 3. 2014 pa zaradi dopusta za nego in varstvo otrok. Tožnici je delovno razmerje prenehalo dne 23. 3. 2014. Sodišče je nadalje ugotovilo, da so se delavci na delovnem mestu „prodajalec“ med seboj izmenjavali in so lahko delali vsako delo, ki je bilo določeno v opisu del za to delovno mesto, zaradi česar je obrazložilo, da ni pomembno, da tožnica ni delala povsem enakega dela kot odsotna delavka. Na zakonitost tožničine pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne vpliva dejstvo, da ji odsotna delavka ni predala del oziroma je ni uvajala in da je tožnica nastopila delo oziroma je sklenila pogodbo o zaposlitvi več mesecev po tem, ko je odsotna delavka nastopila porodniški dopust. Pri tem izraza „porodniški dopust“ ni mogoče tolmačiti zgolj v smislu določb 17. in 24. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP).

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Tako kot sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je odločilno, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno za enako delovno mesto, kot ga je zasedala začasno odsotna delavka. Okoliščina, da tožnica ni opravljala enakega dela kot odsotna delavka (dela na oddelku kruha), ni odločilna, zlasti ob upoštevanju organizacije delovnega procesa pri toženki. Toženka je ravnala pravilno, ko je poskušala delo odsotne delavke najprej razporediti med ostale zaposlene, študente in dijake, nato pa je ugotovila, da potrebe delovnega procesa dejansko zahtevajo dodatnega delavca in je zato sklenila pogodbo s tožnico. Ta pogodba ni bila sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri se sklicuje na vse revizijske razloge. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in ugoditev tožbi (?) podrejeno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Navaja, da je bil razlog za sklenitev pogodbe v zvezi z nadomeščanjem A. A. fiktiven, kar naj bi izhajalo iz tega, da je A. A. odšla na porodniški dopust skoraj sedem mesecev preden je tožnica sklenila pogodbo s toženko, ker tožnica njenega dela ni prevzela, ker iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila sklenjena za določen čas, in sicer za čas nadomeščanja zaradi porodniškega dopusta, kar ni res (A. A. je takrat nastopila dopust za nego in varstvo otroka), in ker je A. A. po 23. 3. 2013 koristila še redni dopust in se po izteku tožničine pogodbe ni vrnila na delo v poslovno enoto toženke, kjer naj bi nastala potreba po njenem nadomeščanju. Navaja tudi, da naj bi šlo za fiktiven razlog za sklenitev pogodbe za določen čas, kar predstavlja nedopustno kavzo iz 39. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče naj bi napačno povzelo izpoved priče A. A. in s tem zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno z obrazložitvijo, da ni pomembno, da tožnica ni delala povsem enakega dela kot pred njo A. A., itd., saj nadomeščanja ni mogoče vezati na delovno mesto, temveč na posameznega delavca, to pa naj bi bilo tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (sodbo pritožbenega sodišča Pdp 475/2013 oziroma sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 257/2013). Tožnica naj bi sklenila pogodbo za določen čas brez obstoja stvarnega in objektivnega razloga in s tem ravnala tudi v nasprotju z Direktivo 199/70/ES o okvirnem sporazumu o delu za določen čas. Tudi sicer takšno delovno razmerje predstavlja izjemo od splošnega pravila sklepanja pogodb za nedoločen čas; zakonske določbe je treba razlagati ozko in v smislu preprečitve zlorab tega instituta. Nato navaja, da naj toženka domneve o obstoju pogodbe za nedoločen čas ne bi uspela izpodbiti in se sklicuje na sodno prakso, po kateri se domneva, da je bila sklenjena pogodba za nedoločen čas, v kolikor se razlog sklenitve pogodbe za določen čas izkaže za neresničnega. Tožnica namreč A. A. ni nadomeščala, saj ni prevzela dela od nje, niti ji dela ni oddala ta oseba, po izteku tožničine pogodbe pa se na delo ni vrnila oziroma so A. A. pred prihodom tožnice že nadomeščale druge zaposlene delavke.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z izpovedjo priče A. A. (da jo je nadomestila ena od prodajalk, ki je bila že zaposlena pri B. v C.), vendar v nadaljevanju ne konkretizira, v čem naj bi bilo v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je glede izpovedi te priče navedeno v razlogih sodbe in med samim zapisnikom o izvedbi tega dokaza. Tudi sicer sodišči nista spregledali izpovedi te priče, saj izhajata prav iz tega, da tožnica A. A. ni nadomestila na oddelku kruha, temveč je toženka delo odsotne delavke najprej razporedila med ostale zaposlene in študente, šele nato pa zaradi potreb po zaposlitvi še enega delavca na istem delovnem mestu sklenila pogodbo o zaposlitvi s tožnico (7. točka obrazložitve sodb sodišč druge in prve stopnje). Očitek navedene bistvene kršitve določb postopka torej ni utemeljen. Tudi sicer je le navidezen in dejansko predstavlja uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

9. Podobno velja za očitek bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišči nedopustno širili razloge za zaposlitev tožnice za določen čas. Tudi ta očitek predstavlja očitek zmotne uporabe materialnega prava, sicer pa navedene bistvene kršitve tožnica spet ni konkretizirala, tako da bi (kot bistvena kršitev) sploh omogočala ustrezen revizijski preizkus.

10. Iz 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) izhaja, da je posledica nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas ugotovitev (oziroma se šteje), da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas se povezuje tudi z razlogi za sklenitev takšne pogodbe, ki so v zakonu določeni; med temi razlogi je nadomeščanje začasno odsotnega delavca (2. alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1). Razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 31. člena ZDR-1).

11. Revizijsko sodišče zavrača revizijske navedbe o fiktivnem razlogu za sklenitev pogodbe o zaposlitvi tožnice. V pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 10. 2013 je naveden čas nadomeščanja (od 17. 10. 2013 do 23. 3. 2014). Opredeljeno je tudi koga tožnica nadomešča (A. A.) in še, da gre za nadomeščanje začasno odsotne delavke (porodniški dopust).

12. Za presojo zakonitosti pogodbe o zaposlitvi oziroma obstoja razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni pomembno, če je A. A. odšla na porodniški dopust še pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi tožnice, saj nadomeščanje začasno odsotnega delavca, kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne pomeni, da bi moral delavec odsotnega delavca nadomeščati ves čas oziroma celotno obdobje njegove odsotnosti (1). Nepomembno je tudi, če je začasna odsotnost delavke A. A. opredeljena (2) kot porodniški dopust te delavke, čeprav je po formalni zakonski opredelitvi porodniškega dopusta (17. člen ZSDP), ta dopust že minil, delavka pa je takrat koristila dopust za nego in varstvo otroka neposredno po poteku porodniškega dopusta (26. člen ZSDP). Očitno je bilo namreč, da je bila delavka začasno odsotna in da opisan razlog odsotnosti predstavlja le dodatno in splošno oziroma pogovorno označitev odsotnosti, ki nikakor ne vpliva na (ne)zakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

13. Za zakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni pomembno, ali je prejšnji delavec uvedel novega delavca v delo ali ne. Nadomeščanje začasno odsotnega delavca namreč ne pomeni nujno, da drug delavec nadomešča tega delavca ves čas njegove začasne odsotnosti, razlog odsotnosti pa je lahko tudi nepričakovan in takšen, ki onemogoča uvajanje novega delavca. Tudi sicer se običajno pričakuje, da novega delavca uvede v delo nadrejeni delavec.

14. Z nadomeščanjem začasno odsotnega delavca delodajalec nadomesti izpad del na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katero je začasno odsotni delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. Zato je pri presoji zakonitosti takšnega nadomeščanja lahko pomembno, ali gre za delo na nekem specifičnem delovnem mestu oziroma delovnem mestu z enim izvajalcem, ali za delo na delovnem mestu, na katerem je zaposleno večje število delavcev (izvajalcev teh del), ki sicer lahko opravljajo tudi nekoliko različne naloge, ki pa jih delodajalec v okviru istega delovnega mesta lahko prosto odreja, saj so vse te naloge opredeljene že v opisu istega delovnega mesta.

15. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je toženka sklenila več pogodb o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu „prodajalec,“ da so delavke na tem delovnem mestu opravljale različna opravila, ki so se lahko menjala, in se premikale med oddelki, odvisno od potreb delovnega procesa. Glede na te ugotovitve se revizijsko sodišče strinja s presojo, da ni bistveno, če tožnica začasno odsotne delavke A. A. ni nadomestila prav na delih oziroma nalogah, ki jih je pred nastopom porodniškega dopusta opravljala ta delavka. Te delovne naloge so predstavljale le eno od delovnih nalog delovnega mesta „prodajalec,“ ki so se menjale (3).

16. Pri toženki je zaradi odsotnosti ene od delavk torej obstajala potreba po njeni nadomestitvi, kar pomeni obstoj stvarnega in objektivnega razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Tožnici je pogodba o zaposlitvi tudi prenehala z dnem prenehanja odsotnosti delavke, ki jo je nadomeščala, kar potrjuje navedene zaključke o potrebi po nadomeščanju prav te delavke. Če je le-ta po izrabi dopusta za nego in varstvo otroka koristila še dopust oziroma je odšla na delo na drug oddelek, to ne more vplivati na zakonitost sklenitve pogodbe o zaposlitvi tožnici za določen čas.

17. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

---.---

Op. št. (1): Presoja, ali sploh in kdaj bo delodajalec nadomestil začasno odsotnega delavca, je v izključni pristojnosti delodajalca - glej tudi sodbo VS RS VIII Ips 133/2015.

Op. št. (2): Pa še to le dodatno - v oklepaju teksta prvega odstavka 1. člena pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Op. št. (3): Ker so delavke na navedenem delovnem mestu opravljale različna dela, v različnih oddelkih in so se njihove naloge tudi menjale, tudi ni podlage za predpostavko, iz katere izhaja tožnica, da bi tudi nadomeščena delavka v času, za katerega je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, opravljala iste naloge kot pred nastopom porodniškega dopusta.

Datum zadnje spremembe:

27.06.2016

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 549/2020
• VDSS sodba Pdp 155/2008
• VDSS sklep Pdp 1171/2008