VSRS sodba in sklep III Ips 56/2014


pomembnejša odločba

Jedro

Z vidika zagotavljanja pravice do izjave sodišče prve stopnje načeloma ni dolžno vročati pritožniku odgovora nasprotne stranke na pritožbo.

Izvajalec se s sklenitvijo gradbene pogodbe zaveže, da bo dosegel določen rezultat, da bo zgradil objekt. V odsotnosti pogodbenega dogovora o izročitvi in prevzemu dela po delih naročnik delne izpolnitve ni dolžan sprejeti . Če naročnik delno izpolnitev sprejeme prostovoljno, po naravi stvari lahko odstopi le od neizpolnjenega dela pogodbe, torej z učinkom za naprej.

Upnik bo pogosto imel interes za sprejem delne izpolnitve v primeru zamude z izpolnitvijo obveznosti, saj bo v takem primeru lahko dokončanje izgradnje objekta zaupal tretji osebi.

Izrek

Revizija zoper sklep o stroških se zavrže.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 4.653,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je bila v stečajnem postopku nad toženo stranko napotena na vložitev tožbe za ugotovitev obstoja prerekane terjatve za plačilo pogodbene kazni. Sodišči prve in druge stopnje sta se v postopku ukvarjali z vprašanjem, ali je tožeča stranka upravičena do pogodbene kazni, dogovorjene za primer zamude (ne pa tudi za primer neizpolnitve), glede na to, da je tožeča stranka zaradi zamude tožene stranke odstopila od pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke zoper toženo stranko, vpisane v seznam preizkušenih terjatev v stečajni zadevi nad toženo stranko, v višini 465.520,09 EUR (glavnica) in v višini 3.214,00 EUR (obresti za čas do dneva začetka stečajnega postopka nad toženo stranko; I. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških prvostopenjskega postopka (II. točka izreka). Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (I. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

3. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

Presoja dovoljenosti revizije

4. Tožena stranka v reviziji izpodbija tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka. Odločitev o stroških postopka, čeprav je vsebovana v sodbi, se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča,(1) zato je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu zavrglo (I. točka izreka, 377. člen ZPP).

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

- Tožeča stranka kot naročnik in tožena stranka kot izvajalec sta dne 13. 10. 2009 sklenili Pogodbo za izvedbo gradbeno obrtniških in instalacijskih del za izgradnjo šestih stanovanjsko-poslovnih objektov v soseski P. (v nadaljevanju Pogodba) za pogodbeno ceno v višini 10,484.686,80 EUR.

- Pravdni stranki sta se v Pogodbi dogovorili za sprotno delno plačilo posameznih faz opravljenih del, skladno s potrjenim terminskim in finančnim planom, ki je sestavni del Pogodbe.

- Prvotni rok za dokončanje vseh pogodbenih del je bil 18. 5. 2011. Z Dodatkom št. 1 k Pogodbi sta ta rok podaljšali na 18. 7. 2011.

- S točko 11.1 Pogodbe sta se pravdni stranki dogovorili, da mora izvajalec, če po svoji krivdi ne izpolni pogodbenih obveznosti v rokih, določenih s Pogodbo, plačati pogodbeno kazen v višini 5 ‰ pogodbene vrednosti za vsak koledarski dan zamude oziroma največ 10 % pogodbene cene. Pogodbena kazen je bila dogovorjena za primer zamude z izvedbo vsake posamezne faze pogodbenih del po terminskem planu.

- Tožeča stranka je podala izjavo z dne 18. 2. 2011 o odstopu od Pogodbe, in sicer zaradi zamude tožene stranke pri izvedbi del, saj je iz ravnanja tožene stranke izhajalo, da zamude ne namerava nadoknaditi niti ne izvršuje nobenih aktivnosti, ki bi bile usmerjene v skrajšanje nastale zamude ali celo odpravo zamude. V izjavi si je pridržala pravico do maksimalne pogodbene kazni, ki je bila dogovorjena s Pogodbo.

- Zamuda je nedvomno nastala pred odstopom od Pogodbe.

- Tožeča stranka je dne 18. 2. 2011 toženi stranki izdala račun št. 7/11-IFA za plačilo celotne pogodbene kazni v višini 1,048.468,68 EUR. Tožena stranka računa ni plačala. Tožeča stranka je zato podala izjavo z dne 2. 3. 2011 o delnem pobotu terjatve po tem računu z nasprotno terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke iz naslova plačila XIII. začasne situacije, izdane po Pogodbi, in sicer v višini 582.948,59 EUR. Tožena stranka pobotu po pobotni izjavi z dne 2. 3. 2011 nasprotuje in plačilo zneska terjatve do tožeče stranke, ki jo je slednja vključila v pobotno izjavo, zahteva v drugem sodnem postopku (I P 2169/2013).

- Vtoževani znesek 468.734,09 EUR kot preostanek nepobotane terjatve iz naslova pogodbene kazni po Pogodbi in prej navedenem računu št. 7/11-IFA predstavlja znesek glavnice v višini 465.520,09 EUR in znesek zakonskih zamudnih obresti, nateklih do dneva začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, v višini 3.214,00 EUR.

Revizijske navedbe

6. Tožena stranka v reviziji očita, da naj bi ji bila z opustitvijo vročitve odgovora na pritožbo kršena pravica do izjave o navedbah nasprotne stranke. Zatrjuje tudi zmotno uporabo materialnega prava glede pogodbene kazni zaradi zamude oziroma glede odstopa od pogodbe.

Presoja utemeljenosti revizije v dovoljenem delu

7. Revizija tožene stranke v dovoljenem delu ni utemeljena.

8. Tožena stranka v reviziji očita, da naj se ne bi mogla izjaviti o navedbah tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, ker naj ji ta ne bi bil vročen. Izpostavlja, da naj bi se sodišče druge stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na opozorila tožeče stranke, navedena v odgovoru na pritožbo. Očita kršitev določbe 5. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Iz odgovora na pritožbo je razvidno, da je tožeča stranka v njem argumentirano odgovorila na pritožbene navedbe tožene stranke (I. in II. točka odgovora na pritožbo), nadalje je opozorila, da naj bi sodišče prve stopnje svojo sodbo utemeljilo z vsaj tremi neodvisnimi sklopi argumentacije, ki naj bi vsak zase samostojno vodili do enake odločitve, pri čemer naj tožena stranka dveh sklopov argumentacije ne bi izpodbijala s pritožbo (III., IV. in V. točka odgovora na pritožbo), na koncu pa je vztrajala pri svojem stališču iz pripravljalne vloge z dne 27. 5. 2013 v prvostopenjskem postopku, da naj bi bila razlaga tožene stranke o prenehanju pravice tožeče stranke do pogodbene kazni nesmiselna (VI. točka odgovora na pritožbo). Iz podatkov spisa je razvidno, da toženi stranki odgovor tožeče stranke na pritožbo ni bil vročen, vročena pa ji je bila pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 27. 5. 2013. Iz sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da se je sodišče v obrazložitvi sklicevalo na opozorila tožeče stranke iz odgovora na pritožbo. V 8. točki obrazložitve sodbe je med drugim zapisalo: „Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da je nesmiselna in nevzdržna razlaga zakonskih določil o pogodbeni kazni na način, da bi moral naročnik v situaciji, ko se zamude izvajalca tako podaljšujejo, da že očitno prehajajo v neizpolnitev, vztrajati pri izpolnitvi zato, da ne bi izgubil pravice do pogodbene kazni.“

10. Z vidika zagotavljanja pravice do izjave sodišče prve stopnje načeloma ni dolžno vročati pritožniku odgovora nasprotne stranke na pritožbo. Z novelo ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008) je bila črtana določba drugega odstavka 344. člena ZPP, v skladu s katero mora sodišče prve stopnje izvod odgovora na pritožbo vročiti pritožniku. S črtanjem te določbe je bila dodatno poudarjena izjema od pravice do izjave o navedbah v odgovoru na pritožbo v pritožbenem postopku (drugi odstavek 5. člena ZPP). Tudi že pred to novelo vročanje odgovora na pritožbo pritožniku načeloma ni bilo namenjeno temu, da bi se pritožnik o tamkajšnjih navedbah izjavljal v pritožbenem postopku. Na to kaže določba prvega odstavka 345. člena ZPP, v skladu s katero sodišče prve stopnje pošlje spis sodišču druge stopnje, ko dobi odgovor na pritožbo oziroma ko se izteče rok za odgovor na pritožbo. To pomeni, da sodišču prve stopnje tudi v preteklosti, ko je bila zakonsko predpisana vročitev odgovora na pritožbo pritožniku, ni bilo treba čakati na pritožnikovo izjavo o odgovoru na pritožbo.

11. Glede na predstavljeno zakonsko ureditev sodišče prve stopnje ni bilo dolžno vročati pritožniku odgovora na pritožbo, v katerem je nasprotna stranka zgolj odgovarjala na pritožbene navedbe ter ponavljala stališča sodišča prve stopnje iz sodbe, ki je bila pritožniku vročena, ter svoja stališča, ki jih je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker ni bilo dolžnosti vročitve odgovora na pritožbo, očitek tožene stranke o kršitvi pravice do izjave ni utemeljen. Tudi sicer se je sodišče druge stopnje v svoji obrazložitvi oprlo zgolj na stališče iz odgovora tožeče stranke na pritožbo, ki ga je tožeča stranka pred tem podala že v pripravljalni vlogi z dne 27. 5. 2013 v postopku pred sodiščem prve stopnje in glede katerega se je imela tožena stranka možnost izjaviti. Glede na obrazloženo sodba sodišča druge stopnje, ki je predmet revizijskega preizkusa pred Vrhovnim sodiščem, ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.

12. Tožena stranka ne more uspeti z očitkom, da naj bi ji bila z opustitvijo vročitve odgovora na pritožbo kršena pravica do izjave tudi v revizijskem postopku. Predmet revizijskega preizkusa je sodba sodišča druge stopnje. Očitek kršitve v revizijskem postopku tako ne more predstavljati revizijskega razloga (prvi odstavek 367. člena in prvi odstavek 370. člena ZPP). Poleg tega je tožena stranka najkasneje od vročitve sodbe sodišča druge stopnje dalje vedela, da je bil odgovor na pritožbo vložen, in bi se z njegovo vsebino lahko seznanila tako, da bi vpogledala v spis, ali da bi sodišče zaprosila za njegovo vročitev.

13. Tožena stranka v reviziji nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da je bila Pogodba razvezana z učinkom za naprej (ex nunc). Takšno stališče naj bi bilo v nasprotju z osnovnim pravilom obligacijskega prava, da sta stranki v primeru razveze pogodbe prosti obveznosti izpolniti pogodbo, namesto tega pa nastanejo kondikcijske in odškodninske obveznosti. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

14. Sodišče druge stopnje je v svoji obrazložitvi razlikovalo med pogodbami, v katerih sta obe obveznosti trenutni, ter med pogodbami z zaporednimi oziroma trajajočimi obveznostmi, ki se sproti vzajemno izpolnjujejo. Prve naj bi se lahko razvezale le z učinkom za nazaj (ex tunc), slednje pa le z učinkom za naprej (ex nunc). Za presojo trajnega ali enkratnega pogodbenega razmerja naj bi bilo pravno odločilno le, na kakšen način in v kolikšnem času se rezultat lahko doseže, ter da če se do rezultata pride postopoma z izvedbo posameznih etap, ki bi lahko bile povsem samostojne, potem naj bi vsaka posamezna etapa na poti do končnega rezultata za naročnika imela pomen in smisel. V obravnavanem primeru je Pogodbo na podlagi dogovora o sprotnem delnem plačilu posameznih faz opravljenih del štelo za pogodbo s trajajočimi obveznostmi, pri kateri razveza velja le glede neizpolnjenega dela obveznosti. V takšni situaciji pa je mogoča tako kršitev pogodbene obveznosti z zamudo pri (delni) izpolnitvi kot z (delno) neizpolnitvijo. Kot je razvidno iz obrazložitve spodaj, je odločitev sodišča druge stopnje glede ex nunc učinka odstopa od Pogodbe ob upoštevanju dodatne okoliščine, da je naročnik delno izpolnitev sprejel, pravilna.

15. Kot izpostavlja tožena stranka v reviziji, je obveznost izvajalca po gradbeni pogodbi obligacija rezultata. Izvajalec se s sklenitvijo gradbene pogodbe zaveže, da bo dosegel določen rezultat, da bo zgradil objekt.(2) V odsotnosti pogodbenega dogovora o izročitvi in prevzemu dela po delih naročnik delne izpolnitve ni dolžan sprejeti (prvi odstavek 285. člena OZ). Če naročnik delno izpolnitev sprejeme prostovoljno, po naravi stvari lahko odstopi le od neizpolnjenega dela pogodbe, torej z učinkom za naprej.

16. Za obveznost zgraditi zgradbo je značilno, da izvajalec potrebuje določen čas oziroma daljše časovno obdobje, da jo izpolni. Tožena stranka v reviziji pravilno izpostavlja, da je v gradbeništvu [tudi zato] običajno, da izvajalec prejema plačilo za delo [že] sproti in ne šele na koncu, ko dokonča posel (primerjaj tudi Posebne gradbene uzance, X. poglavje). Okoliščina, da sta se pravdni stranki v Pogodbi dogovorili za sprotno delno plačilo posameznih faz opravljenih del, skladno s potrjenim terminskim in finančnim planom, ki je sestavni del Pogodbe, sama zase zato še ni zadostni element za zaključek, da je bila dogovorjena izročitev in prevzem dela iz gradbene pogodbe po delih. Drži pa, da obstoj okoliščin, ki jih izpostavlja sodišče druge stopnje (npr. samostojnost posameznih etap na poti do rezultata), kaže na to, da naročnik lahko prostovoljno sprejme delno izpolnitev.

17. V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko naročnik delno izpolnitev prostovoljno sprejme zaradi lastnega interesa, posledično pa odstop od gradbene pogodbe po naravi stvari učinkuje le za naprej (ex nunc). Upnik bo pogosto imel interes za sprejem delne izpolnitve v primeru zamude z izpolnitvijo obveznosti, saj bo v takem primeru lahko dokončanje izgradnje objekta zaupal tretji osebi. Tožeča stranka je v postopku (smiselno) zatrjevala ravno to, torej da sme odstopiti od Pogodbe in zaključevanje zanjo pomembnega projekta zaupati nekomu tretjemu, ki ga bo sposoben in voljan zaključiti. Na prostovoljen sprejem delne izpolnitve kaže vztrajanje tožeče stranke pri izpolnjenem delu Pogodbe, npr. preko ugotovljenega upoštevanja obveznosti plačati XIII. začasno situacijo, izdano po Pogodbi, v pobotni izjavi z dne 2. 3. 2011. V takem primeru prostovoljnega sprejema delne izpolnitve obveznosti zgraditi šest stanovanjsko-poslovnih objektov v soseski P., je lahko tožeča stranka (naročnik) veljavno odstopila le od neizpolnjenega dela Pogodbe, torej z učnikom za naprej (ex nunc).

18. Ker je v obravnavanem primeru tožeča stranka odstopila le od neizpolnjenega dela Pogodbe (z učinkom za naprej - ex nunc), je sodišče druge stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka upravičena do uveljavljanja pogodbene kazni, dogovorjene za primer zamude, za z zamudo izpolnjeni del Pogodbe, [ki ostaja v veljavi,] še zlasti, ker je bila pogodbena kazen določena za primer zamude z izvedbo vsake posamezne faze pogodbenih del po terminskem planu.

19. Glede razlogov v 8. točki obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje tožena stranka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava oziroma kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Revizijski očitek ni utemeljen.

20. Ker je tožeča stranka pridobila pravico do (maksimalne) pogodbene kazni že zaradi zamude z izvedbo posameznih faz pogodbenih del po terminskem planu, na kar odstop tožeče stranke od Pogodbe z učinkom ex nunc nima vpliva, razlogi sodišča druge stopnje, ki se nanašajo na delno neizpolnjeno Pogodbo (8. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje) niso bili odločilnega pomena za odločitev o pritožbi oziroma niso odločilnega pomena za odločitev o reviziji.

Odločitev o reviziji v dovoljenem delu

21. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na očitke, ki so bili odločilnega pomena za odločitev o reviziji v dovoljenem delu.

22. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, je revizijo v dovoljenem delu kot neutemeljeno zavrnilo (II. točka izreka, 378. člen ZPP).

23. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP tožena stranka sama nosi svoje revizijske stroške, tožeči stranki pa mora upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015) povrniti nagrado za postopek (3.794,00 EUR, Tar. št. 3300), pavšalni znesek stroškov (20 EUR, Tar. št. 6002) in davek na dodano vrednost (22 %, Tar. št. 6077), kar skupaj zanaša 4.653,08 EUR (III. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj Pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja 2/98, str. 4.

Op. št. (2): Glej Kranjc, V.: Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 405.

Datum zadnje spremembe:

03.06.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba in sklep II Ips 228/2015
• VSL sklep I Cp 553/2014
• VSL sodba in sklep II Cp 2441/2015