VSRS sklep II Ips 87/2014


pomembnejša odločba

Jedro

Glede na besedilo tretjega odstavka 1. člena ZST-1, ki napotuje na smiselno uporabo procesnih predpisov, ki pritožbo in (ob določenih pogojih) tudi druga (izredna) pravna sredstva večinoma dopuščajo, če niso z zakonom posebej izključena, bi moral zakonodajalec, če bi želel izključiti dodatna pravna sredstva v postopku odmere sodne takse, to v zakonu izrecno določiti.

Zaradi posledic neplačila odmerjene sodne takse (premoženjske posledice (taksa zaradi domnevnega umika vloge) ter morebitne negativne posledice, ki nastanejo zaradi poteka prekluzivnih rokov (dokončna izguba sodnega varstva)) je mogoče utemeljeno pričakovati, da bodo stranke v večini primerov ravnale v skladu z oblastnim aktom in bodo plačale (tudi) napačno odmerjeno sodno takso. Zato je po prepričanju Vrhovnega sodišča prav, da imajo že v postopku odmere sodne takse zagotovljeno pravno sredstvo (pritožbo), o katerem odloča instančno sodišče (25. člen URS). Po naravi stvari se z instanco namreč poveča verjetnost, da bo taksa pravilno odmerjena.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se plačilni nalog spremeni tako, da se določi taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 1.075,00 EUR.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je dne 30. 1. 2013 vložila tožbo za razveljavitev sodne poravnave, ki je bila sklenjena dne 5. 7. 2011 v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru I P 374/2011. Zahtevala je, da se spremeni V. točka poravnave in da se toženi stranki odvzame polovica lastništva stanovanjske hiše in se dodeli v last mladoletni hčeri, tožeči stranki pa se dodeli lastninska pravica na stanovanju, v katerem živi. Ker tožeča stranka tudi po pozivu ni navedla vrednosti spornega predmeta, je to vrednost v višini 220.000,00 EUR določilo sodišče s sklepom z dne 31. 5. 2013. Pri tem je upoštevalo vrednosti hiše (280.000 EUR) in stanovanja (80.000 EUR), ki ju je tožeča stranka navedla v tožbi. Nato je tožečo stranko s plačilnim nalogom z dne 7. 6. 2013 pozvalo na plačilo sodne takse po tar. št. 1111 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 3.225,00 EUR.

2. Ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog z dne 7. 6. 2013 je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 20. 6. 2013 zavrnilo (II. točka izreka). Pojasnilo je, da je bila sodna taksa odmerjena po tar. št. 1111 ob upoštevanju določene vrednosti spornega predmeta v višini 220.000,00 EUR. V skladu s to tar. št. se za pravdni postopek na splošno na prvi stopnji uporabi količnik 3,0, pri čemer sodna taksa s količnikom 1,0 znaša 1.075,00 EUR. Sodna taksa v višini 3.225,00 EUR je bila tako po oceni prvostopenjskega sodišča pravilno odmerjena.

3. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 9. 12. 2013 pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pojasnilo je, da je bila taksa odmerjena pravilno, v skladu s 16. členom ZST-1 in ob upoštevanju tar. št. 1111. Dodalo je še, da je tožnik v pritožbi sicer pravilno opozoril na Opombo 1.1 k tar. št. 1111, vendar je ob tem spregledal, da ga je sodišče v sklepu, s katerim ga je pozvalo k navedbi vrednosti spornega predmeta, izrecno opozorilo na to določilo. Tožnik kljub sodnemu pozivu ni navedel vrednosti spornega predmeta v tožbi, prav tako ni predlagal (predložil) nobenih dokazov, iz katerih bi bila razvidna vrednost spornega predmeta v postopku, v katerem je bila sklenjena sporna sodna poravnava. Glede na povedano, je prvostopenjsko sodišče po presoji višjega sodišča utemeljeno samo določilo vrednost spornega predmeta po tretjem odstavku 44. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Vrhovno državno tožilstvo RS ob sklicevanju na tretji odstavek 1. člena ZST-1 v zvezi s 385. členom ZPP vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči naj bi po njegovem mnenju nepravilno uporabili 16. člen ZST-1, ki je veljal ob vložitvi tožbe dne 30. 1. 2013, v zvezi s Prilogo 1 in tar. št. 1111, nista pa uporabili Opombe 1.1-a Taksne tarife in tar. št. 1112. Taksna tarifa ZST-1 v Opombi pod 1.1-a ureja odmero sodne takse za postopek razveljavitve sodne poravnave pred sodiščem prve stopnje in predstavlja izjemo od dejanskih položajev iz tar. št. 1111, po katerih se odmerja sodno takso za postopek na splošno. V skladu z navedeno Opombo se v postopku za razveljavitev sodne poravnave plača taksa kot za postopek, v katerem je bila sklenjena sodna poravnava, in sicer po vrednosti predmeta, ki ga zajema sodna poravnava. To po mnenju Vrhovnega državnega tožilstva pomeni, da se sodno takso za postopek razveljavitve sodne poravnave odmeri po enakih merilih kot za postopek, ki se konča s sklenitvijo sodne poravnave, torej po tar. št. 1112, ki za odmero sodne takse po 16. členu ZST-1 upošteva količnik 1, sporno vrednost pa se določi po obsegu spornega predmeta, ki ga je zajemala sodna poravnava. Sodišče je po presoji Vrhovnega državnega tožilstva od določene vrednosti spornega predmeta (220.000,00 EUR) zmotno naložilo tožeči stranki v plačilo sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje na podlagi tar. št. 1111 s količnikom 3,0, namesto da bi upoštevalo količnik 1,0 iz tar. št. 1112, ki velja za postopek, končan s sklenitvijo sodne poravnave. Predlaga, da se drugostopenjski sklep spremeni tako, da se pritožbi ugodi in se prvostopenjski sklep spremeni tako, da bo taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje odmerjena po tar. št. 1112. Odločitev Vrhovnega sodišča o pravilni uporabi Taksne tarife za odmero sodne takse za postopek razveljavitve sodne poravnave je po prepričanju Vrhovnega državnega tožilstva pomembna za enotno uporabo prava, saj sodne prakse glede tega vprašanja ni.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Glede dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

6. Vrhovno državno tožilstvo dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti (385. člen ZPP) utemeljuje s sklicevanjem na tretji odstavek 1. člena ZST-1, ki v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po tem zakonu predvideva smiselno uporabo določb zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače. Stališče Vrhovnega državnega tožilstva temelji torej na izhodišču, da ZST-1 nima drugačne ureditve in da je glede pravnih sredstev v postopku taksne odmere treba smiselno uporabiti določbe ZPP. Ker je v praksi višjih sodišč zastopano tako stališče, da je zoper sklep, s katerim je odločeno o ugovoru zoper plačilni nalog, ob smiselni uporabi ZPP dovoljena pritožba,(1) kot tudi nasprotno stališče, da ZST-1 vsebuje drugačno in celovito ureditev pravnih sredstev zoper plačilni nalog in zato smiselna uporaba ZPP glede dodatnih pravnih sredstev (pritožbe in izrednih pravnih sredstev) ne pride v poštev,(2) se Vrhovno sodišče kot sodišče, ki skrbi za enotno sodno prakso (prvi odstavek 109. člena Zakona o sodiščih), uvodoma opredeljuje do vprašanja dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti.

7. ZST-1 v prvem odstavku 34.a člena ZST-1 določa, da je zoper plačilni nalog mogoče vložiti ugovor. Določa tudi rok za vložitev ugovora ter ugovorne razloge (da je bila taksa že plačana ali da je taksa napačno odmerjena). V nadaljnjih odstavkih tega člena je predpisano postopanje sodišča v ugovornem postopku, ki vključuje presojo dovoljenosti in utemeljenosti ugovora. Če ugovoru ne ugodi že oseba, ki je izdala plačilni nalog, o njem odloča sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo plačilni nalog (drugi in tretji odstavek 34.a člena ZST-1).

8. Pritožbe (in morebitnih izrednih pravnih sredstev) v postopku odmere sodne takse ZST-1 izrecno ne ureja. Glede vprašanj, ki v ZST-1 niso urejena, predvideva smiselno uporabo določb zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse (tretji odstavek 1. člena ZST-1). Smiselna uporaba ustreznega postopkovnega zakona je torej mogoča le v primeru, če ZST-1 ne določa drugače. ZST-1 pritožbe in morebitnih drugih pravnih sredstev zoper sklep, s katerim je odločeno o ugovoru zoper plačilni nalog, ne izključuje – zakon namreč ne vsebuje določbe, ki bi v postopku odmere sodne takse izključila pritožbo in morebitna druga pravna sredstva. Glede na besedilo tretjega odstavka 1. člena ZST-1, ki napotuje na smiselno uporabo procesnih predpisov, ki pritožbo in (ob določenih pogojih) tudi druga (izredna) pravna sredstva večinoma dopuščajo, če niso z zakonom posebej izključena, bi moral zakonodajalec, če bi želel izključiti dodatna pravna sredstva v postopku odmere sodne takse, to v zakonu izrecno določiti. Da mora zakonodajalec, če želi ob takšnem nomotehničnem pristopu izključiti pritožbo in morebitna dodatna pravna sredstva, to izrecno določiti, izhaja tudi iz številnih zakonov, v katerih se je zakonodajalec prav tako skliceval na smiselno uporabo zakona (prim. npr. 34. in 37. člen Zakona o nepravdnem postopku, 16. in 19. člen Zakona o sodnem registru (v nadaljevanju ZSReg), 120. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), 10. in 15. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju). Opisani nomotehnični pristop je razviden tudi iz zakonodajnega gradiva v postopku sprejemanja novele ZST-1A (Ur. l. RS, št. 97/2010), ki je vnesla določbo tretjega odstavka 1. člena ZST-1. Predlagano besedilo 34.a člena ZST-1 (Poročevalec DZ 93/2010) je namreč v prvotni verziji vsebovalo še odstavek: »(4) Zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog in zoper novi plačilni nalog, ki ga izda sodišče v skladu z drugim ali tretjim odstavkom tega člena, ni pritožbe ali drugega pravnega sredstva.« Vnos te določbe je bil v prvotni verziji besedila 34.a člena ZST-1 utemeljen z naslednjo obrazložitvijo: »Ker bo s predlagano novelo (ZST-1A) v zakon vključena določba, v skladu s katero se bodo v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks smiselno uporabljali ustrezni procesni predpisi, ki pritožbo zoper sklep večinoma dopuščajo, če ni z zakonom posebej izključena, je treba pritožbo oziroma drugo pravno sredstvo zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog izrecno izključiti.« Ker določba, ki zoper sklep o ugovoru izrecno izključuje pritožbo in druga pravna sredstva, v končno besedilo novele ZST-1A ni bila vključena,(3) tretji odstavek 1. člena ZST-1 pa smiselne uporabe postopkovnega zakona, ki se uporablja v posamezni zadevi, ne omejuje na določene primere oziroma je ne izključuje glede pravnih sredstev zoper odločitev, s katero je odločeno o ugovoru zoper plačilni nalog, je treba glede pritožbe in morebitnih dodatnih pravnih sredstev v postopku taksne odmere smiselno uporabiti določbe ustreznega postopkovnega zakona (v konkretnem primeru ZPP).

9. Vendar pa smiselna uporaba določb ZPP ne pomeni avtomatično, da je mogoče zoper sklep, s katerim je odločeno o ugovoru zoper plačilni nalog, vložiti pritožbo in morebitna druga pravna sredstva (v konkretnem primeru zahtevo za varstvo zakonitosti). Treba je upoštevati, da gre za urejevalno načelo, s katerim zakonodajalec enako pravno vrednoti tista razmerja, ki so izrecno urejenim v bistvenem podobna, in pomembno pravnotehnično sredstvo, ki ga zakonodajalec zavestno uporablja in z njegovo pomočjo po poti sklepanja od podobnega na podobno (argumentum a simili ad simile) ureja družbena razmerja, ki jih že vnaprej predvideva in označuje kot pravno upoštevna.(4) Zapoved smiselne uporabe tako pomeni, 1) da se za določen položaj, ki ni izrecno urejen, po volji zakonodajalca uporabi pravilo, ki ureja drug položaj, če sta si primerjana položaja v bistvenem podobna, in 2) a contrario, če si položaja nista v bistvenem podobna, pravnega pravila, ki ureja določen položaj, ni mogoče uporabiti za drug (neurejen) položaj, saj takšna uporaba pravila ne bi bila smiselna.(5)

10. Bistveni razlikovalni element med primerjanima položajema po ZST-1 in ZPP, ki bi lahko preprečil smiselno uporabo ZPP, je okoliščina, da lahko taksni zavezanec po ZST-1 zoper plačilni nalog vloži ugovor. Vrhovno sodišče se zato v nadaljevanju opredeljuje do vprašanja, ali možnost vložitve ugovora po 34.a členu ZST-1 izključuje pritožbo in druga pravna sredstva v postopku taksne odmere oziroma povedano z drugimi besedami, ali je sistem pravnih sredstev v postopku taksne odmere celovito urejen že v ZST-1.

11. Pri odmeri sodne takse gre za postopek, ki ga je v dejanskem in pravnem pogledu mogoče uvrstiti med lažje zadeve. Ker ne gre za sojenje v pravem pomenu besede, bi bilo zgolj s tega vidika verjetno sprejemljivo, da je zoper plačilni nalog zagotovljen le ugovor, o katerem ne odloča instančno sodišče. Vendar pa je treba upoštevati tudi, da ima pravilnost odmere sodne takse lahko pomembne posledice za pravico stranke do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave RS; v nadaljevanju URS). Če stranka ne plača (nepravilno) odmerjene takse (in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse), se njena vloga šteje za umaknjeno (tretji odstavek 105.a člena ZPP). Vložitev nove vloge (npr. tožbe) pogosto zaradi poteka prekluzivnega roka ni mogoča. Zaradi opisanih posledic neplačila odmerjene sodne takse (premoženjske posledice (taksa za umik) ter morebitne negativne posledice, ki nastanejo zaradi poteka prekluzivnih rokov (dokončna izguba sodnega varstva)) je po mnenju Vrhovnega sodišča mogoče utemeljeno pričakovati, da bodo stranke v večini primerov ravnale v skladu z oblastnim aktom in bodo torej plačale (tudi) napačno odmerjeno sodno takso. Zato je po prepričanju Vrhovnega sodišča prav, da ima stranka že v postopku odmere sodne takse zagotovljeno pritožbo, o kateri odloča instančno sodišče (25. člen URS). Po naravi stvari se z instanco namreč poveča verjetnost, da bo taksa pravilno odmerjena.

12. Na navedeni zaključek ne vpliva niti odločba Ustavnega sodišča RS U-I-207/09 in Up-996/09 z dne 7. 10. 2009, na podlagi katere bi bilo mogoče izpeljati stališče, da lahko stranka v primeru napačno odmerjene sodne takse to pomanjkljivost uveljavlja tudi v pritožbi zoper sklep o domnevnem umiku vloge zaradi neplačila sodne takse. Navedeno stališče temelji namreč na (nerealni) predpostavki, da bo stranka kljub tveganju morebitne izgube sodnega varstva ravnala v nasprotju z oblastnim aktom in napačno odmerjene takse ne bo plačala. Tudi sicer bi bilo varstvo s pritožbo po domnevnem umiku vloge (zaradi neplačila sodne takse) le naknadno in zato manj učinkovito od predhodnega varstva s pritožbo že v postopku taksne odmere. Ker je sodna taksa procesna predpostavka, je prav, da je stranki zagotovljeno tako pravno sredstvo, ki jo bo varovalo pred tem, da bi se njena vloga zaradi neplačila napačno odmerjene takse štela za umaknjeno (predhodno varstvo). Vrhovno sodišče še dodaja, da z možnostjo uveljavljanja nepravilnosti pri odmeri takse v pritožbenem postopku zoper sklep, s katerim je sodišče ugotovilo umik vloge (zaradi neplačila takse), tudi ne bi dosegli razbremenjenosti višjih sodišč in procesne racionalizacije, kar je sicer eden od argumentov tistega dela prakse, ki pritožbe v postopku odmere sodne takse ne dopušča, in zakonodajnega gradiva, ki je podlaga za sprejem nove novele ZST-1.(6)

13. Sprejeta razlaga je skladna tudi z vidika enakovrednega obravnavanja podobnih položajev v zakonski ureditvi. Naravo dela (glede na stopnjo zahtevnosti) osebe, ki odmerja sodno takso, je mogoče primerjati z naravo dela sodniškega pomočnika v zemljiškoknjižnih zadevah (zaradi načela formalnosti gre pri vpisih v zemljiško knjigo v večini primerov le za tehnično opravilo) in z naravo dela sodnega referenta v registrskem postopku. Proti sklepu o vpisu, ki ga izda zemljiškoknjižni sodniški pomočnik, lahko udeleženci postopka vložijo ugovor, o katerem odloča zemljiškoknjižni sodnik, zoper odločitev sodnika pa je vselej dovoljena pritožba (157. do 159. člen ZZK-1). Smiselno enaka je tudi ureditev v postopku vpisa v sodni register (11. in 14. člen ZSReg).

14. Glede na povedano je mogoče zaključiti, da ugovor po 34.a členu ZST-1 ne preprečuje smiselne uporabe ZPP v postopku taksne odmere oziroma da sistem pravnih sredstev v ZST-1 ni celovito urejen. Ob uporabi tretjega odstavka 1. člena ZST-1 je zato zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, izpolnjeni pa so tudi ostali pogoji za vsebinsko obravnavo zahteve (prvi, drugi in tretji odstavek 385. člena ter 384. člen ZPP).

Glede utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

15. Vrhovno državno tožilstvo utemeljeno opozarja na napačno odmero sodne takse. V skladu z Opombo 1.1-a Taksne tarife ZST-1 (Ur. l. RS, št. 37/08 in 97/10) se v postopku o tožbi za razveljavitev sodne poravnave plača taksa kot za postopek, v katerem je bila sklenjena sodna poravnava, in sicer po vrednosti predmeta, ki ga zajema sodna poravnava. Če se postopek konča s sklenitvijo sodne poravnave pred izdajo odločbe, se v skladu s tar. št. 1112 taksa po tar. št. 1111, ki predvideva količnik 3,0, zniža na količnik 1,0.

16. Glede na citirane določbe ZST-1 in ob upoštevanju določene vrednosti spornega predmeta (220.000,00 EUR) znaša taksna obveznost tožeče stranke za postopek pred sodiščem prve stopnje 1.075,00 EUR (Priloga 1 k Taksni tarifi). Vrhovno sodišče je zato zahtevi ugodilo in odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (drugi odstavek 391. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 380. člena ZPP in tretjim odstavkom 34.a člena ZST-1).

---.---

Op. št. (1): Prim. npr. odločbe VSL I Ip 5987/2011 z dne 18. 1. 2012, II Cp 2515/2013 z dne 10. 10. 2013, II Cp 806/2014 z dne 19. 5. 2014, II Cp 3149/2013 z dne 29. 11. 2013 in številne druge.

Op. št. (2): Prim. npr. odločbe VSL I Cp 1899/2015 z dne 13. 7. 2015, I Cp 3448/2014 z dne 23. 4. 2015, I Cp 2758/2014 z dne 20. 10. 2014 in številne druge.

Op. št. (3): Tako npr. tudi predlagano besedilo novele ZST-1 z dne 2. 10. 2015 izrecno izključuje pritožbo in druga pravna sredstva zoper sklep, s katerim je odločeno o ugovoru zoper plačilni nalog (šesti odstavek noveliranega 34.a člena ZST-1). Če bi bila pritožba in morebitna druga pravna sredstva izključena že po sedaj veljavnem besedilu ZST-1, nova novela s predlaganim besedilom ne bi bila potrebna.

Op. št. (4): Prim. M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 150-152.

Op. št. (5): Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-949/12 z dne 10. 10. 2013.

Op. št. (6): Gl. op. 3.

Datum zadnje spremembe:

09.05.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 3448/2014
• VSM sklep I Ip 497/2012
• VDSS Sklep Pdp 500/2022