VSRS sodba VIII Ips 99/2015


pomembnejša odločba

Jedro

Sodišče druge stopnje neutemeljeno razlaga, da je s kasnejšo odločbo ZRSZ odpadla pravna podlaga, da bi tožnica „razpolagala s prejetim nadomestilom za primer brezposelnosti,“ saj ne gre za vprašanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, temveč za vprašanje vrnitve nadomestila plače kot prejemka delavca iz delovnega razmerja v razmerju do delodajalca, konkretno na podlagi pravnomočne sodbe delovnega sodišča. Zato ni utemeljena presoja sodišča druge stopnje, da je bila toženka obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). Pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi delovnega sodišča - z vsemi učinki pravnomočne sodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi:

„Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.“

Tožeča stranka mora v 8 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 793,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je toženka iz naslova preplačila plač za obdobje od 25. 9. 2006 do 24. 3. 2008 dolžna vrniti znesek 9.249,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti stroške postopka. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške postopka v višini 985,15 EUR, po poteku roka osem dni pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženki naložilo, da tožnici iz naslova preplačila plač izplača 9.249,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2012 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, višji zahtevek tožnice pa je zavrnilo. Odločilo je tudi, da toženka krije sama svoje stroške postopka. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženka je predlagala dopustitev revizije. Predlogu je Vrhovno sodišče RS ugodilo s sklepom VIII DoR 71/2014 z dne 28. 1. 2015 in dopustilo revizijo glede vprašanja neupravičene pridobitve v dejanskih okoliščinah obravnavane zadeve.

4. V pravočasni reviziji toženka najprej povzema dogajanja v dosedanjih izvensodnih in sodnih postopkih ter razloge sodišč prve in druge stopnje, nato pa navaja, da ji je bila pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti za čas od 25. 9. 2006 do 24. 3. 2008 priznana z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ) z dne 1. 10. 2008, da je bila ta odločba odpravljena z odločbo istega zavoda z dne 19. 10. 2011, vendar iz te odločbe izhaja tudi, da je znesek nadomestila v višini 9.249,43 EUR neto dolžna vrniti delodajalka - tožnica. Ta odločba ne predstavlja pravne podlage za vrnitev izplačanega denarnega nadomestila, ki bi ga bila tožnici dolžna vrniti toženka. Za toženko ne ustvarja nobenih zavez, kljub temu, da je bila potrjena z odločitvijo sodišča v socialnem sporu. Na strani toženke ni prišlo do neupravičene obogatitve, saj je bilo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti izplačano na podlagi odločbe ZRSZ z dne 1. 10. 2008, nadomestilo plače za isto obdobje pa na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 2518/2008 z dne 4. 3. 2009. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje tako, da se pritožba tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje v celoti zavrne; tožnici se naloži tudi povrnitev stroškov toženke.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

Relevantno dejansko stanje

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja:

- Tožnica je toženki dne 23. 8. 2006 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Toženka je izpodbijala zakonitost odpovedi v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, ki je s sodbo I Pd 2518/2008 z dne 4. 3. 2009 ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi toženki in tožnici med drugim naložilo, da toženki obračuna in izplača razliko v plači za mesec avgust in september 2006 ter plačo za obdobje od oktobra 2006 do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja v skladu s toženkino pogodbo o zaposlitvi (brez odbitkov). Sodba je postala pravnomočna dne 27. 8. 2009.

- Toženka je bila na podlagi odločbe ZRSZ z dne 1. 10. 2008 v času od 25. 9. 2006 do 24. 3. 2008 upravičena do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

- Tožnica je leta 2011 (v izvršilnem postopku) pozvala toženko na delo in ji poravnala pripadajoče prejemke iz delovnega razmerja po sodbi sodišča - brez znižanja za prejeto nadomestilo za primer brezposelnosti ali druga plačila.

ZRSZ je nato z odločbo z dne 19. 10. 2011 odpravil prejšnjo odločbo z dne 1. 10. 2008 in tožnici naložil, da zavodu vrne znesek v skupni višini 9.249,43 EUR neto, kar je tožnica storila dne 19. 2. 2012. Pritožba obeh strank (v sedanjem sporu) zoper to odločbo ZRSZ je bila najprej zavrnjena z odločbo RS Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 30. 12. 2011, v nadaljevanju pa je bil zavrnjen tudi tožbeni zahtevek toženke za odpravo navedenih odločb (sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani V Ps 427/2012 z dne 27. 2. 2014, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 260/2014 z dne 6. 11. 2014).

Pravni razlogi sodišč prve in druge stopnje

8. Ob navedenih dejstvih je sodišče prve stopnje obrazložilo, da tožnica v delovnem sporu I Pd 2518/2008 ni uveljavljala znižanja zneska, ki ga je dolžna obračunati in izplačati toženki (za zneske prejetega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ali druga plačila). Ker pa ji v tem sporu dejstvo prejemanja denarnega nadomestila s strani toženke ni bilo znano, bi morala kot ustrezno pravno sredstvo vložiti obnovo postopka, vendar tega ni storila. Ne more pa tožnica sanirati nastale situacije v sedanjem sporu, saj ni mogoče poseči v izrek pravnomočne sodbe delovnega sodišča. Podlaga za vrnitev tudi ne izhaja iz določb prvega in tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj obogatitev toženke ni bila brez temelja; ta temelj še vedno obstaja v pravnomočni sodbi sodišča; na odločitev ne vpliva rezultat socialnega spora.

9. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s tem, da bi tožnica že v delovnem sporu lahko ugovarjala reparacijskemu zahtevku in uveljavljala, da je toženka prejemala denarno nadomestilo, oziroma da bi takrat, ko je izvedela za to dejstvo, lahko predlagala obnovo postopka. Kljub temu je presodilo, da se tožnica utemeljeno sklicuje na odločbo ZRSZ z dne 19. 10. 2011, s katero je bila odpravljena odločba z dne 1. 10. 2008, saj je s to odločbo odpadla podlaga, da tožnica še naprej razpolaga s prejetim nadomestilom za primer brezposelnosti. Toženka je bila obogatena v smislu določbe 190. člena OZ, saj je prejela dvakratno plačilo.

Razlogi za ugoditev reviziji

10. Tožnica je bila dolžna toženki obračunati in plačati nadomestilo plače v obdobju od avgusta 2006 dalje (kot bi ji pripadala po njeni pogodi o zaposlitvi, brez odbitkov) na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 2518/2008 z dne 4. 3. 2009. Do izvršitve te pravnomočne sodne odločbe je prišlo v izvršilnem postopku. V obveznost tožnice, da toženki povrne in izplača nadomestilo plače na podlagi in v skladu s to pravnomočno sodbo, ni posegla odločba ZRSZ z dne 19. 10. 2011, ki je bila potrjena z odločbo RS Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 30. 12. 2011. Odločba vsebinsko in formalno ne posega v razmerje med tožnico in toženko in v to razmerje tudi ne more poseči. Po odpravi prejšnje odločbe o priznanju denarnega nadomestila toženki, odločba nalaga tožnici (delodajalki) povračilo izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti (1). Zavezanka za vračilo je delodajalka (tožnica) in ne delavka (toženka), ki je bila po odločbi ZRSZ upravičena do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Sodišče druge stopnje neutemeljeno razlaga, da je s kasnejšo odločbo ZRSZ odpadla pravna podlaga, da bi tožnica „razpolagala s prejetim nadomestilom za primer brezposelnosti,“ saj ne gre za vprašanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, temveč za vprašanje vrnitve nadomestila plače kot prejemka delavca iz delovnega razmerja v razmerju do delodajalca, konkretno na podlagi pravnomočne sodbe delovnega sodišča (2). Zato ni utemeljena presoja sodišča druge stopnje, da je bila toženka obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). Pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi delovnega sodišča - z vsemi učinki pravnomočne sodbe.

11. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Posledica takšne odločitve je tudi potrditev sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem so bili toženki prisojeni stroški postopka pred sodiščem prve stopnje. Odločitev o stroških odgovora na pritožbo je odpadla, ker toženka odgovora ni vložila.

12. Ker je toženka z revizijo uspela (154. člen ZPP v povezavi z drugim odstavkom 165. člena ZPP), je upravičena tudi do povrnitve stroškov za revizijo, ki so bili odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi; po tarifni številki 3300, upoštevajoč pavšal za poštne storitve ter DDV to znaša skupaj 793,00 EUR.

---.---

Op. št. (1): Takšna odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 140. člena Zakona o urejanju trga dela, v povezavi z določbo tretjega odstavka 65. člena tega zakona.

Op. št. (2): Že iz tožbenega zahtevka dovolj jasno izhaja, da tožnica zahteva vrnitev preplačila (nadomestila) plače in ne vrnitev denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ki ga je bila po odločbi ZRSZ dolžna vrniti sama (kot delodajalka).

Datum zadnje spremembe:

22.02.2016

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 278/2016
• VDSS sodba in sklep Pdp 567/2016
• VDSS Sklep Pdp 97/2019