<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS sklep II Ips 127/2015

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2015:II.IPS.127.2015
Evidenčna številka:VS0017707
Datum odločbe:18.06.2015
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 1470/2014
Senat:dr. Ana Božič Penko (preds.), Janez Vlaj (poroč.), dr. Mile Dolenc, Vladimir Horvat, Karmen Iglič Stroligo
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev premoženjske škode - zastaranje odškodninske terjatve - odgovornost države za delo upravnega organa - komasacija - odločba o komasaciji - subjektivno zavedanje o škodi in storilcu - začetek teka zastaralnega roka

Jedro

Tožnika sta za nastalo oziroma dokončno škodo zvedela šele, ko sta izkoristila vsa pravna sredstva, torej v trenutku pravnomočnosti odločbe Upravnega sodišča (t. j. 12. 5. 2009). Upoštevajoč, da je bila tu obravnavana tožba vložena (že) 4. 5. 2010, se torej odločitev obeh sodišč o utemeljenosti ugovora zastaranja izkaže za materialnopravno zmotno. Stališče sodišč prve in druge stopnje, da sta tožnika za nastalo škodo zvedela najkasneje tedaj, ko jima je bila vročena prvostopenjska upravna odločba o razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada, je namreč prestrogo, saj tožnikoma dejansko odreka pravico do pravnega sredstva in do sodnega varstva.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna meliorirati nepremičnine parc. št. 2343, 2339, 2342 in 2432, vse k. o. ..., na način, da se odstrani pot, da se odstrani gradbeni material, da se meliorira zamočvirjenost nepremičnin in izravna nepremičnine tako, da bo omogočena strojna kmetijska obdelava navedenih nepremičnin (I. točka izreka), in podrejeni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna nerazdelno tožnikoma plačati znesek 45.687,00 EUR z obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da tožnika sama krijeta svoje pritožbene stroške.

3. Tožnika v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ne sprejemata zaključka sodišč prve in druge stopnje, da sta za zatrjevano škodo zvedela najkasneje z izdajo (prvostopenjske upravne) odločbe o razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada, ki jima je bila vročena 1. 3. 2007, in da je tedaj začel teči triletni zastaralni rok. Vztrajata, da sta za škodo zvedela šele, ko sta izkoristila vsa pravna sredstva in jima je bila vročena odločba Upravnega sodišča (saj v primeru uspeha s pravnimi sredstvi do nastanka škode sploh ne bi prišlo). Poudarjata, da do trenutka pravnomočne odločitve Upravnega sodišča (tožnika) nista postala lastnika (spornih) nepremičnin iz komasacijskega sklada in zato nista bila aktivno legitimirana za vložitev odškodninske tožbe. Predlagata, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. V tu obravnavani zadevi primarni tožbeni zahtevek za opravo melioracijskih del in podrejeni za plačilo odškodnine izvirata iz postopka komasacije. Revizijsko sporno je, ali je toženkin ugovor zastaranja utemeljen.

7. Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da se tožnika v komasacijskem postopku upravne enote nista odzvala nobenemu vabilu v zvezi z novo razdelitvijo zemljišč iz komasacijskega sklada in nista podala nobenih pripomb. Upravna enota Murska Sobota je, ko so bili vsi elaborati razgrnjeni in so bili udeleženci v naravi seznanjeni z mejami dodeljenih parcel, izdala odločbo o novi razdelitvi zemljišč na komasacijskem območju (29. 1. 2007), katera je bila tožnikoma vročena 1. 3. 2007. Tožnika sta se zoper navedeno odločbo z dne 29. 1. 2007 pritožila in drugostopenjski upravni organ je o njuni pritožbi odločil 13. 8. 2007. Nato sta tožnika vložila še tožbo na Upravno sodišče, vendar je bila njuna tožba s (pravnomočno) odločbo z dne 12. 5. 2009 zavrnjena. Tu obravnavana tožba pa je bila vložena 4. 5. 2010.

8. Institut zastaranja je kompromis med varstvom interesov dolžnika, saj časovno omejuje njegovo negotovost o tem, ali bo tožen ali ne, ter med varstvom interesov upnika, ki mora imeti za uveljavljanje svojih pravic vendarle na razpolago primerno dolg rok. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega (prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 335. člena OZ), to je, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (337. člen OZ).

9. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Pri tem se šteje, da je oškodovanec zvedel za škodo, ko je zvedel ne le, da je škoda nastala, ampak tudi kakšen je njen obseg in višina. Glede storilca pa se šteje, da je oškodovanec zanj zvedel, ko je zvedel za okoliščine, pod katerimi v odškodninskem pravu določen subjekt odgovarja za povračilo škode. Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek.

10. Vrhovno sodišče pritrjuje revizijski tezi, da v primeru uspeha tožnikov s pravnimi sredstvi (s pritožbo v upravnem postopku in/ali s tožbo v upravnem sporu) zatrjevana škoda (morda) sploh ne bi nastala. Zato sta tožnika za (v resnici) nastalo oziroma dokončno škodo zvedela šele, ko sta izkoristila vsa pravna sredstva, torej v trenutku pravnomočnosti odločbe Upravnega sodišča (t. j. 12. 5. 2009). Upoštevajoč, da je bila tu obravnavana tožba vložena (že) 4. 5. 2010, se torej odločitev obeh sodišč o utemeljenosti ugovora zastaranja izkaže za materialnopravno zmotno. Stališče sodišč prve in druge stopnje, da sta tožnika za nastalo škodo zvedela najkasneje tedaj, ko jima je bila vročena prvostopenjska upravna odločba o razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada, je namreč prestrogo, saj tožnikoma dejansko odreka pravico do pravnega sredstva in do sodnega varstva.

11. Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje materialnopravno zmotno presodili toženkin ugovor zastaranja in je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) reviziji tožnikov ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da se vsebinsko opredeli do zatrjevane odškodninske odgovornosti toženke.

12. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.


Zveza:

OZ člen 337, 335, 335/2, 352, 352/1, 352/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.07.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDgxMDU3