VSRS sklep II Ips 261/2013

Jedro

Ugovor neprištevnosti iz 159. člena ZOR, ki ga je potrebno aplicirati v tem škodnem dogodku, predstavlja obrambo toženca, usmerjeno v izpodbijanje obstoja njegove krivde kot ene od predpostavk, ki morajo biti kumulativno izpolnjene za obstoj temelja odškodninskega zahtevka. Zaradi takšne narave omenjenega ugovora, se mora sodišče do njega v primeru izdaje vmesne sodbe z vidika pravice do izjave nedvomno opredeliti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, vmesna sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zaradi plačila odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo po zaključku, da tožnice ni mogoče šteti za ožjega družinskega člana po določbi 201. člena prej veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je toženec po temelju odgovoren za škodo, nastalo tožnici, v preostalem pa izpodbijano sodbo razveljavilo in v tem obsegu (glede višine odškodnine) zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 165/2013 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je višje sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka, ko se ob izdaji vmesne sodbe ni opredelilo do toženčevega ugovora neprištevnosti.

3. Toženec v reviziji navaja, da je že v odgovoru na tožbo postavil ugovor neprištevnosti. Sodišče prve stopnje omenjenega elementa ni ugotavljalo, ker je zahtevek zavrnilo že po razrešitvi vprašanja, ali tožnica spada v krog ožjih družinskih članov. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice ugodilo in izdalo vmesno sodbo glede temelja, vendar se je pri tem opredeljevalo le do gornjega vprašanja, spregledalo pa je ugovor neprištevnosti, ki je bistven za odločitev o temelju tožničinega zahtevka. Gre za okoliščino, ki je sestavni del krivde kot enega od kumulativno določenih predpostavk temelja odškodninske odgovornosti. Tožencu je bila s tem odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Vmesne sodbe objektivno ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o ugovoru neprištevnosti.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizija, ki presega te okvire, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP). Revizija je bila dopuščena v smeri morebitne kršitve toženčeve pravice do izjave iz 5. člena ZPP in s tem odvzete možnosti obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijska graja, da sodbe pritožbenega sodišča objektivno ni mogoče preizkusiti, predstavlja uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, glede česar pa revizija ni bila dopuščena, zato se revizijsko sodišče v te navedbe v nadaljevanju ne bo spuščalo.

7. Načelo kontradiktornosti pravdnega postopka, izraženo v pravici do izjave iz 5. člena ZPP, ima več razsežnosti, od katerih je za odločitev v tej zadevi bistvena pravica do neposrednega izjavljanja. Pravici stranke do neposrednega izjavljanja na drugi strani zrcalno ustreza obveznost sodišča, da pretehta vse navedbe stranke in se do njih opredeli, če so te dopustne in za odločitev relevantne ter niso očitno neutemeljene.(1) Zaradi svoje pomembnosti ima omenjena pravica značaj ustavnega procesnega jamstva, umeščenega v 22. člen Ustave Republike Slovenije.(2)

8. V primeru, ko sta v postopku sporna tako podlaga kot višina zahtevka, lahko sodišče ob pogoju smotrnosti z vmesno sodbo iz 315. člena ZPP odloči le o podlagi tožbenega zahtevka. Ker gre v konkretnem primeru za zahtevek odškodninskopravnega značaja, se mora sodišče v vmesni sodbi opredeliti do vseh pravnorelevantnih navedb strank, ki spadajo v krog podlage tožbenega zahtevka, torej do vseh predpostavk temelja civilnega delikta. Ugovor neprištevnosti iz 159. člena ZOR,(3) ki ga je potrebno aplicirati v tem škodnem dogodku, predstavlja obrambo toženca, usmerjeno v izpodbijanje obstoja njegove krivde kot ene od predpostavk, ki morajo biti kumulativno izpolnjene za obstoj temelja odškodninskega zahtevka. Zaradi takšne narave omenjenega ugovora, se mora sodišče do njega v primeru izdaje vmesne sodbe z vidika pravice do izjave nedvomno opredeliti.

9. Po pregledu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ugotavlja, da se pritožbeno sodišče do toženčevih trditev v zvezi s tem ugovorom ni opredelilo, s čimer je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče je moralo zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljaviti vmesno sodbo sodišča druge stopnje in vrniti zadevo temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

---.---

Op. št. (1): Zobec, J.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005: 1. knjiga, strani 54, 55, 60 in 61, 3. knjiga, strani 294 in naslednje.

Op. št. (2): Odločbe Ustavnega sodišča Up-1467/09, Up-574/13, Up 822/13 ...

Op. št. (3): Kdor zaradi duševne bolezni ali slaboumnosti ali zaradi kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati, ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu (prvi odstavek 159. člena ZOR).

Datum zadnje spremembe:

30.07.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep II DoR 165/2013
• Sodba in sklep II Ips 93/2012
• Sodba II Ips 388/2004