VSRS sodba II Ips 193/2013

Jedro

V sporu o obsegu zapuščine so vsi dediči nujni sosporniki. Od trenutka smrti pokojnice namreč obstaja skupnost zakonitih dedičev (do delitve), zato morajo biti toženi vsi zakoniti dediči (primerjaj 132. in 145. člen Zakona o dedovanju).

Sodišče mora pri odločanju o utemeljenosti zahtevka iz izbrisne tožbe o vprašanju ničnosti pravnega posla po 119. členu Obligacijskega zakonika odločiti kot o predhodnem vprašanju.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik mora drugi toženki in tretjemu tožencu plačati stroške revizijskega postopka v skupnem znesku 4.272,00 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o razdružitvi solastnine, ki sta jo sklenila prvi toženec in A. A. v obliki notarskega zapisa, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist druge toženke in tretjega toženca, vsakega do ½, na nepremičnini parc. št. 111/2, k. o. ..., vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na tej nepremičnini tako, da se kot lastnika nepremičnine vpišeta A. A. in prvi toženec, vsak do ½, nadalje izročitev te nepremičnine v skupno neposredno posest tožniku, prvemu tožencu, B. A. in C. A. ter ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke v korist četrte toženke na tej nepremičnini in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja tako, da ni vknjižene hipoteke in je nepremičnina prosta bremen. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da prvi toženec, druga toženka in tretji toženec sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne sprejema stališča sodišč prve in druge stopnje, da za tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o razdružitvi solastnine ni podana pasivna legitimacija, ker na strani tožene stranke niso zajeti vsi dediči po pok. A. A. kot nujni sosporniki. Pojasni, da njegovi sestri prvega toženca (očeta) nočeta tožiti in da tudi sam noče tožiti svojih sester. Navaja sicer, da se bo v posledici obravnavane pravde povečala zapuščina po pok. A. A. (materi), vendar ta zahtevek nima dednopravne podlage, pač pa obligacijsko, ki ima posledice na stvarnopravnem področju. Pri varstvu lastninske pravice pa udeležba vseh solastnikov ali skupnih lastnikov v pravdi ni potrebna. Ob tem se sklicuje na zadeve VS RS II Ips 476/95, II Ips 119/2004 in II Ips 71/2011. Nadalje ne sprejema zaključka sodišč, da pogodba o razdružitvi solastnine ni nična, ker ni izkazan subjektivni element oderuštva (pridobitev nesorazmerne koristi s strani prvega toženca). Poudarja, da je prvi toženec ob razdružitvi nepremičnine za solastniški delež A. A. plačal bistveno manj, kot je bil ta realno vreden, in v tem je korist, ki jo je dosegel. Dejstvo, da je prvi toženec potem sporno nepremičnino prodal po ceni, ki ni bistveno višja od cene po pogodbi o razdružitvi solastnine, za odločitev v tem sporu ni pomembno (saj se oderuška narava pogodbe presoja po okoliščinah v času sklenitve domnevno nične pogodbe). V primeru, da sodišče šteje, da sta posla razdružitve in naknadne prodaje povezana, pa za ničnost pogodbe o razdružitvi solastnine zadostuje, da je korist nastala končnima kupcema (drugi toženki in tretjemu tožencu). Pritožbenemu sodišču tudi očita, da je potrdilo prvostopenjsko sodbo, čeprav sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, ki bi potrdili njegove tožbene trditve o obstoju subjektivnega elementa oderuške pogodbe. Zatrjuje še protispisnost, kršitve iz 22., 23. in 25. člena Ustave ter 6. in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne drugemu senatu sodišča druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena vsem tožencem. Druga toženka in tretji toženec sta na revizijo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revident neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ko trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi vsem njegovim dokaznim predlogom. Zatrjevana kršitev drugega odstavka 287. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) bi bila podana le v primeru, če bi sodišče predlagane dokaze neutemeljeno zavrnilo. Za to pa v obravnavanem primeru ne gre, saj ima sodba prve stopnje razloge, s katerimi je zavrnitev predlaganih dokazov razumno utemeljena. Tudi očitana protispisnost v obravnavani zadevi ni podana. Protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin, torej takrat, ko je sodišče listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Do takšne kršitve pa v obravnavani zadevi ni prišlo. Glede zatrjevane kršitve postopka 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma 22. člena Ustave pa zadostuje že odgovor, da pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi ni preslišalo relevantnih pritožbenih očitkov tožnika.

7. Tožnik (sin prvega toženca in A. A.) uveljavlja ugotovitev ničnosti pogodbe o razdružitvi solastnine, sklenjene 3. 10. 2007 med prvim tožencem in njegovo (sedaj pokojno) ženo A. A., s katero sta razdružila skupno lastnino na hiši, ki je spadala v njuno skupno premoženje, tako da sta postala solastnika vsak do ½. Zahteva predvsem ugotovitev ničnosti dogovora (vsebovanega v tej pogodbi) glede ugotovitve vrednosti hiše na 400.000,00 EUR in dogovora, da prvi toženec od A. A. odkupi njen delež za 200.000,00 EUR (ker bi se v primeru ugotovitve ničnosti te pogodbe določena sredstva vrnila v zapuščinsko maso).

8. Upoštevajoč navedeno gre pri tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe o razdružitvi solastnine dejansko za spor o obsegu zapuščine. V sporu o obsegu zapuščine pa so vsi dediči nujni sosporniki. Od trenutka smrti pok. A. A. namreč obstaja skupnost zakonitih dedičev (do delitve), zato morajo biti toženi vsi zakoniti dediči (primerjaj 132. in 145. člen Zakona o dedovanju). Ker iz sodnega spisa izhaja, da so dediči po pok. A. A. poleg tožnika (sina) tudi dve njegovi sestri in prvi toženec (mož), tožnik pa je na pasivni strani zajel le prvega toženca (očeta), je zaključek sodišč prve in druge stopnje, da tožnik z zahtevkom za ugotovitev ničnosti pogodbe o razdružitvi solastnine zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije ne more uspeti, materialnopravno pravilen.

9. Tožnik uveljavlja tudi ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist druge toženke in tretjega toženca, vsakega do ½, na sporni nepremičnini (hiši) in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na tej nepremičnini tako, da se kot lastnika nepremičnine vpišeta A. A. in prvi toženec, vsak do ½. Zato mora sodišče (pri odločanju o utemeljenosti tega zahtevka iz izbrisne tožbe) o vprašanju ničnosti pravnega posla po 119. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odločiti kot o predhodnem vprašanju.

10. Po 119. členu OZ je pogodbo mogoče opredeliti za oderuško (in nično), če so ob njeni sklenitvi kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: obstajati mora očitno nesorazmerje med vrednostima izpolnitve in nasprotne izpolnitve (objektivni element), to nesorazmerje pa mora biti posledica ravnanja okoriščenca, ki se kaže v zlorabi neugodnega položaja sopogodbenika, to je njegove stiske ali težkega premoženjskega stanja, neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti (subjektivni element).

11. Iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da A. A. pogodbe o razdružitvi solastnine z dne 3. 10. 2007 (v kateri je bila ugotovljena vrednost sporne hiše na 400.000,00 EUR) ni sklenila sama, ampak po zastopnici, skrbnici za posebni primer, odobril pa jo je pristojni center za socialno delo. Prvi toženec je nato (20. 12. 2007) to hišo prodal drugi toženki in tretjemu tožencu za 420.000,00 EUR in, ko je od kupnine plačal davek in stroške, mu je, po izplačilu deleža do ½ (t. j. 200.000,00 EUR) ženi, ostal praktično enak znesek (približno 200.000,00 EUR). Ob takšni ugotovitvi pa ni podano očitno nesorazmerje med vrednostima izpolnitve in nasprotne izpolnitve. Zato za pogodbo o razdružitvi solastnine tožnik ni izkazal (že) objektivnega elementa oderuške pogodbe. Nadalje je bilo ugotovljeno, da druga toženka in tretji toženec sedaj naprej prodajata to hišo po bistveno višji ceni od tiste, za katero sta jo kupila, vendar še ni jasno, ali jo bosta uspela prodati za ceno, kot jo oglašujeta, tako da tudi glede prodajne pogodbe, sklenjene med prvi tožencem kot prodajalcem ter drugo toženko in tretjim tožencem kot kupcema, tožnik ni izkazal (že) objektivnega elementa oderuške pogodbe.

12. Ker morata biti za ničnost pogodbe zaradi oderuštva kumulativno podana tako objektivni kot subjektivni element, za zavrnitev tožbenega zahtevka iz izbrisne tožbe (t. j. za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice) zadostuje (že) presoja, da ni podan objektivni element oderuške pogodbe (ne pri pogodbi o razdružitvi solastnine ne pri prodajni pogodbi). Zato je materialnopravno pravilna tudi odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega stanja, posledično pa tudi zavrnitev tožbenega zahtevka za izročitev sporne nepremičnine (hiše) v neposredno posest tožniku in sodedičem ter za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke.

13. Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora drugi toženki in tretjemu tožencu povrniti njune stroške, ki sta jih imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.

Datum zadnje spremembe:

28.07.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 1011/2011
• VSL sodba II Cp 4280/2009
• VSL sodba I Cp 3697/2010