VSRS sklep II Ips 322/2014

Jedro

Predlagatelj obnove nosi dokazno breme, da brez svoje krivde novih dokazov ni mogel uveljavljati pred pravnomočnim končanjem prejšnjega postopka. Sodna praksa zaostruje odgovornost pravdne stranke pri zbiranju procesnega gradiva in strogo presoja, ali bi stranka ob potrebni skrbnosti že prej lahko zatrjevala nova dejstva in predlagala nove dokaze. Procesna skrbnost je pravni standard, ki je vselej zasnovan abstraktno. Odgovor na to, ali je stranka ravnala skladno s tako uveljavljenim standardom, je zato v posamičnem primeru odvisen od množice konkretnih okoliščin, ki jih vnaprej ni mogoče predvideti. Tožnika sta tista, ki sta zasnovala pravdni spor, ki je zasnovan s postavitvijo zahtevka, za utemeljenost katerega sta morala navesti ustrezno dejansko podlago. Glede na to, katera dejstva so bila sporna, sta morala za dokazovanje te dejanske podlage ponuditi tudi ustrezne dokaze.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za obnovo postopka, ker tožnika nista navedla okoliščin, da novih dokazov ob zadostni skrbnosti ne bi mogla predložiti, preden je bil reden postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 395. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje sta tožnika na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS II Dor 145/2014 z dne 19. 6. 2014 vložila dopuščeno revizijo. Revizijskemu sodišču predlagata, da ji ugodi in razveljavi sklepa nižjih sodišč ter zadevo vrne v novo odločanje. Tožnika sta po pravnomočnosti sodbe P 90/2009 z dne 25. 5. 2009 izvedela za dokaze, ki pravnomočno sodbo negirajo v nosilnih razlogih, in sicer gre za kupno pogodbo z dne 23. 9. 1998, ki sta jo sklenila A. (kot prodajalec) in T., d. o. o (kot kupec), ter štiri predpogodbe, in sicer predpogodbo z dne 23. 7. 1999, sklenjeno med T., d. o. o. in E., d. o. o., predpogodbo z dne 24. 12. 1999, sklenjeno med T., d. o. o. in B., d. o. o., predpogodbo z dne 1. 9. 1999, sklenjeno med T., d. o. o. in U. U., s. p. ter predpogodbo z dne 24. 12. 1999, sklenjeno med T., d. o. o. in D. o., d. o. o. Navedeni dokazi lahko pripeljejo do drugačne odločitve v pravdi P 90/2009. Že v predlogu za obnovo sta tožnika natančno in zadostno pojasnila, na kakšen način sta pridobila predmetne dokaze in zakaj jih nista mogla predložiti med rednim postopkom. Zahteva nižjih sodišč po takšni procesni skrbnosti strank, da bi morale pri vseh državnih organih poizvedovati, ali se v katerikoli njihovi zadevi nahajajo relevantni dokazi, je pretirana.

4. V času rednega postopka tožnika nista imela nobenega indica, da se v spisu Ig 233/96 Okrajnega sodišča v Kamniku nahaja kupna pogodba. Sodišči sta spregledali, da tožnika svoje nekrivde nista utemeljevala z dejstvom, da je pooblaščenec 25. 4. 2012 vpogledal v spis Ig 223/06, ampak s tem, da v spisu Ig 306/96 navedene pogodbe med pravdo ni bilo, čeprav je prva toženka vknjižena v zemljiški knjigi na podlagi sklepa o izročitvi Ig 306/96, in ne Ig 223/96. Ker se sodišči do tega nista opredelili in posledično nista izvedli predlaganih dokazov, sta storili kršitev pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedli sta le, da sta tožnika pridobila kupno pogodbo ob pregledu spisa Okrajnega sodišča v Kamniku Ig 223/06 in da je za pregled spisa zaprosil odvetnik odvetniške pisarne, ki je bila ves čas pooblaščenec tožnikov v postopku P 90/2009 in P 52/2007. Za potrebe slednjega je pooblaščenec zaprosil za vpogled v spis, oba postopka pa sta tekla zaradi istih nepremičnin. Zaključili sta, da bi tožnika zato lahko kupno pogodbo predložila že prej, saj le pavšalne navedbe, da je njun pooblaščenec zaprosil za pregled spisa, ne pomenijo, da tega dokaza brez svoje krivde nista mogla predložiti že v rednem postopku.

5. Prav tako tožnika med pravdo nista imela indica, da bi iskala dokaze v spisu Upravne enote Kamnik, št. 35100-0040/01, kjer so se nahajale navedene predpogodbe (3. točka tega sklepa), saj nista bili stranki (upravnega) postopka. Tudi do te navedbe se sodišči nista opredelili, s čimer sta storili kršitev pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključek nižjih sodišč, da tožnika nista izkazala, da predpogodb nista mogla predložiti v rednem postopku, je protispisen. Prvostopenjsko sodišče je navedlo, da sta tožnika pravočasnost predloga za obnovo utemeljevala s tem, da jima je predpogodbe izročil E. E. st., ki jih je 20. 4. 2012 pridobil ob pregledu spisa, št. 35100-0040/01. Navedbe v zvezi s tem niso pavšalne, saj sta tožnika kot bistveno zatrjevala dejstvo, da nista vedela za spis, ker nista bila stranki postopka, česar sodišči nista presojali. Tožnika sta vpogledala v upravni spis takoj, ko sta zanj izvedela, kar bi lahko potrdili predlagani priči. Ni bistveno, da je bil E. E. st. kot pooblaščenec seznanjen s pravdo, bistveno je, da ni vedel za upravni postopek, kar je logična ovira za vpogled v spis. V zvezi s tem sta tožnika predlagala njegovo zaslišanje, kar sta sodišči zavrnili s pojasnilom, da ne gre za dokaz, s katerim bi stranka dokazala, da predpogodb ni mogla uveljaviti v rednem postopku. Neupravičeno sta sodišči zavrnili tudi dokazni predlog za zaslišanje S. S., ki bi lahko potrdil, da se je E. E. st. s predmetnim dokazom seznanil šele 20. 4. 2012 in da prej za obstoj upravnega postopka ni vedel. Pojasnilo tožnikov, da sta obe priči vpogledali v upravni spis, je bilo namenjeno le obrazložitvi zveze med pričama in obravnavanim primerom (drugi odstavek 229. člena ZPP).

6. Iz opisanih okoliščin izhaja, da tožnika brez svoje krivde predmetnih dokazov nista mogla predložiti med rednim postopkom, saj dejstvo, da stranka ne ve in ni dolžna vedeti za obstoj spisa, nedvomno pomeni oviro za vpogled v ta spis. Navedbe sodišča, da stranka ni navedla okoliščin, da ob zadostni skrbnosti ni mogla predložiti dokazov, so zato protispisne, saj gre za nasprotje med vsebino listin v razlogih prvostopenjskega sodišča in vsebino listin samih (kršitev pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

7. Revizija je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

8. Revizija je utemeljena.

9. Na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP v primeru dopuščene revizije revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizija je bila dopuščena(1) glede pravnega vprašanja procesne pravilnosti presoje sodišč nižjih stopenj o nedovoljenosti predloga za obnovo postopka v smislu drugega odstavka 359. člena ZPP.

10. Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko na predlog stranke obnovi, če stranka izve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (10. točka 394. člena ZPP). Nova dejstva in novi dokazi so lahko vsebina obnovitvenega predloga, če so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze, to je praviloma do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP). Obnova se v takem primeru sme dovoliti le, če stranka novih dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogla uveljaviti v tem času (drugi odstavek 395. člena ZPP).

11. Predlagatelj obnove nosi dokazno breme, da brez svoje krivde novih dokazov ni mogel uveljavljati pred pravnomočnim končanjem prejšnjega postopka. Sodna praksa(2) zaostruje odgovornost pravdne stranke pri zbiranju procesnega gradiva in strogo presoja, ali bi stranka ob potrebni skrbnosti že prej lahko zatrjevala nova dejstva in predlagala nove dokaze. Procesna skrbnost je pravni standard, ki je vselej zasnovan abstraktno. Odgovor na to, ali je stranka ravnala skladno s tako uveljavljenim standardom, je zato v posamičnem primeru odvisen od množice konkretnih okoliščin, ki jih vnaprej ni mogoče predvideti. Tožnika sta tista, ki sta zasnovala pravdni spor, ki je zasnovan s postavitvijo zahtevka, za utemeljenost katerega sta morala navesti ustrezno dejansko podlago. Glede na to, katera dejstva so bila sporna, sta morala za dokazovanje te dejanske podlage ponuditi tudi ustrezne dokaze.

12. Nižji sodišči sta v zvezi s predložitvijo kupne pogodbe v predlogu za obnovo upoštevali, da se je pravda P 52/2007 vodila zaradi prenehanja vznemirjanja lastninske pravice in ukinitve služnosti na istih nepremičninah kot pravda P 90/2009 za ugotovitev služnosti in izstavitve zemljiškoknjižne listine. Iz tega razloga je bil postopek P 52/2007 prekinjen do pravnomočnosti odločbe v zadevi P 90/2009. V obeh postopkih je tožnika zastopala (ista) odvetniška pisarna, odvetnik katere je zaprosil za vpogled v Ig 223/96, kjer se je pogodba nahajala, in sicer za potrebe postopka P 52/2009. Zavzeli sta stališče, da bi ob ustrezni skrbnosti tožnika kupno pogodbo lahko predložila že med postopkom in zgolj pavšalno sklicevanje, da je pooblaščenec tožnikov 25. 4. 2012 zaprosil za pregled spisa Ig 223/96, ne zadostuje. Konkretne okoliščine zbiranja pravdnega gradiva na strani tožnikov glede na merila uveljavljena v sodni praksi tudi po presoji revizijskega sodišča ne kažejo na to, da tožnika ob potrebni skrbnosti kupne pogodbe ne bi mogla kot dokaz predložiti že med postopkom. Zahteva sodišča prve stopnje, da bi tožnika v predlogu za obnovo poznejšo predložitev pogodbe morala dodatno utemeljiti, se zato ne zdi pretirana.

13. V predlogu za obnovo sta tožnika v zvezi s predpogodbami ponudila navedbo, da za upravni postopek nista vedela, saj nista bila stranki postopka ter predložila nov dokaz, ki sta ga našla v upravnem spisu, to so štiri navedene predpogodbe (3. točka tega sklepa), ki bi lahko zanju privedle do ugodnejšega izida pravde. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem navedlo, da predlog za obnovo vsebuje le pavšalno navedbo, da sta tožnika na predpogodbe naletela ob pregledu upravnega spisa. Revizija utemeljeno opozarja, da se sodišči nista opredelili do navedbe, da tožnika med pravdo nista vedela za obstoj upravnega postopka, ker nista bila stranki tega postopka. Prav okoliščina, da tožnika nista bila stranki (nepovezanost upravnega postopka s tožnikoma), ki jo ponuja obnovitveni predlog, je odločilnega pomena za presojo njune zadostne procesne skrbnosti glede ponujenih novot (drugi odstavek 395. člena ZPP).

14. Ker sta nižji sodišči spregledali navedbo iz prejšnje točke in se do nje nista opredelili, sta s tem zagrešili kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklepa nižjih sodišč je revizijsko sodišče zato razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 379. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP), v katerem bo moralo presoditi v predlogu za obnovo navedeno okoliščino, da tožnika predpogodb nista mogla predložiti v rednem postopku, ker zanje nista vedela, saj nista bila stranki upravnega postopka. Po navedbah predlagateljev bi upoštevanje predloženih predpogodb lahko pripeljalo do drugačnega (za tožnika ugodnejšega) izida pravde. Če bo ocenilo, da (vse) uveljavljane okoliščine v zvezi s predpogodbami zadostujejo za izpolnitev pogojev iz drugega odstavka 395. člena ZPP, bo prvostopenjsko sodišče v nadaljevanju presojalo morebitno kavzalnost med predlaganimi novimi dokazi in možnostjo ugodnejšega izida za tožnika.

15. Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča RS II Dor 145/2014 z dne 19. 6. 2014.

Op. št. (2): Glej na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 23/2007 z dne 1. 2. 2007, II Ips 429/2010 z dne 17. 2. 2011 in II Ips 14/2012 z dne 20. 11. 2012.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep II DoR 145/2014
• VSRS Sklep II DoR 663/2019
• VSL sklep I Cp 1552/2010