VSRS sklep II Ips 154/2013

Jedro

Upoštevajoč trenutek izteka pripostvovalne dobe, na katerega se je oprlo pritožbeno sodišče, je potrebno pogoje za priposestvovanje presojati po pravnih pravilih ODZ. Za razliko od ureditve po ZTLR, ki je priposestovanje omogočala tudi, če se posest ni opirala na pravni naslov, je pravno pravilo iz paragrafa 1461 ODZ za priposestvovanje poleg dobrovernosti v vsakem primeru zahtevalo še, da posest temelji na pravnem naslovu, ki bi zadoščal za pridobitev lastnine.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnici sta s tožbenim zahtevkom zahtevali ugotovitev lastninske pravice na parc. št. 1017, k. o. ..., za vsako do ½, sklicujoč se na določbe o priposestvovanju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta imeli tožnici in njuni pravni predniki navedeno nepremičnino v neovirani posesti več kot 100 let in na tej dejanski podlagi zaključilo, da je priposestvovalna doba dvajsetih let nedvomno potekla do leta 1988. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedlo je, da je del sporne parcele, ki je imel pred tem oznako parc. št. 65/2, k. o. .., dne 8. 10. 1972 z nacionalizacijo postal družbena lastnina, leta 1988 pa je bila na podlagi poizvedovalnega zapisnika v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina v uporabi Kmetijske zemljiške skupnosti Piran, zato je pravilen zaključek, da se je priposestvovalna doba iztekla že pred prehodom dela sporne nepremičnine v družbeno lastnino.

2. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 392/2012 z dne 21. 3. 2013 dopustilo revizijo v smeri materialnopravnega preizkusa pravnomočne odločitve, da sta tožnici (so)lastnici nepremičnine parc. št. 1017, k. o. ...

3. Toženka v reviziji opozarja, da na družbeni lastnini ni bilo mogoče priposestvovati lastninske pravice. Pravni prednik tožnic D. G. bi lahko najkasneje ob obnovi zemljiške knjige ugotovil, da ni zemljiškoknjižni lastnik, če se je že štel za lastnika. Pri obnovi se namreč strankam predstavi posestno stanje, zato ni logično, da bi G. D. spregledal pet parcel, zato je mogoč samo zaključek, da se bodisi ni štel za lastnika, bodisi ni bil dovolj skrben. Poleg tega je bilo na strani tožnic izvedenih več zapuščinskih postopkov in je še bolj nerazumljivo, da so spregledali pet parcel. Tožnica je leta 2006 za to nepremičnino poleg tega sklenila zakupno pogodbo. Nobena sodba ne obrazloži, na kakšni pravni podlagi naj bi tožnici in njuni pravni predniki imeli posest, saj zatrjujeta samo večletno uporabo, kar pa za priposestvovanje ne zadošča. Prepričanje o lastništvu je potrebno opreti na nek pridobitni naslov. Potrebno je izkazati dobro vero, vendar niti iz trditev, niti iz izvedenih dokazov ne izhaja, zakaj sta bili tožnici v opravičljivi zmoti. Sodišče je dobro vero oprlo na golo izvrševanje posesti, kar je materialnopravno zmotno, saj tožnici trditev o dobri veri niti nista konkretizirali. Za izpodbijanje dobre vere zadostuje toženkina trditev, da je izpodbita s podatki iz stare zemljiške knjige. V nadaljevanju revidentka citira sodno prakso, iz katere izhaja, da mora biti zmota posestnika glede lastništva nepremičnine opravičljiva.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnicama, ki sta nanjo obrazloženo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev. Prva tožnica je po izteku roka vložila še laičen odgovor na revizijo, za katerega se na podlagi drugega odstavka 91. člena ZPP(1) šteje, da ni bil vložen, zato ga revizijsko sodišče pri odločanju ni upoštevalo.

5. Revizija je utemeljena.

6. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizija, ki presega te okvire, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP). Obseg dovoljene revizije je v konkretnem primeru omejen na preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava, ki ureja pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem. Dejansko stanje v revizijski fazi na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni več izpodbojno, zato se sodišče ni opredeljevalo do revizijskih navedb o zgodovini nastanka sporne parcele in njenem dedovanju. Omenjene okoliščine poleg tega niti niso sestavni del ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Glede na fazo, v kateri naj bi se po zaključkih sodišč nižjih stopenj iztekla predpisana priposestvovalna doba (po stališču sodišča prve stopnje najkasneje leta 1988, po stališču pritožbenega sodišča pa pred 8. 10. 1972), so za presojo zahtevka relevantna določbi drugega(2) in četrtega(3) odstavka prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in pravna pravila Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) iz paragrafov od 1460(4) do 1471 v povezavi z načelnim pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960, ki je v pravnih pravilih ODZ predpisano priposestvovalno dobo tridesetih let skrajšalo na dvajset let.

8. Za utemeljenost revizije se kot odločilna izkažeta v reviziji izpostavljena očitka, 1.) da je bila pravna podlaga posesti tožnic in njunih pravnih prednikov za sodišči nižjih stopenj nepomembna, saj sta kot relevantno za priposestvovanje šteli samo večletno neovirano posest, ter 2.) da nista pravilno uporabili pravila o prepovedi priposestvovanja družbene lastnine.

9. Upoštevajoč trenutek izteka pripostvovalne dobe, na katerega se je oprlo pritožbeno sodišče, je potrebno pogoje za priposestvovanje presojati po zgoraj citiranih pravnih pravilih ODZ. Za razliko od ureditve po ZTLR, ki je priposestovanje omogočala tudi, če se posest ni opirala na pravni naslov,(5) je pravno pravilo iz paragrafa 1461 ODZ(6) za priposestvovanje poleg dobrovernosti v vsakem primeru zahtevalo še, da posest temelji na pravnem naslovu, ki bi zadoščal za pridobitev lastnine. Temu je sledila tudi sodna praksa.(7) Revizija torej utemeljeno opozarja, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri vsebini posesti, ki je po pravnih pravilih ODZ potrebna za priposestvovanje lastninske pravice. Upoštevalo je namreč le trajanje posesti ob domnevi njene dobrovernosti, napačno pa je za pravno nerelevantno štelo vprašanje pravnega naslova posesti tožnic in njunih pravnih prednikov.

10. Revizijsko uveljavljanje zmotne uporabe pravila o prepovedi priposestvovanja družbene lastnine z vidika pravnih zaključkov pritožbenega sodišča materialnopravno ni odločilno. Po zaključkih pritožbenega sodišča je namreč, časovno gledano, pridobitvi lastninske pravice s priposestovanjem sledil prehod dela sporne nepremičnine v družbeno lastnino z nacionalizacijo. To pomeni, da ne gre za vprašanje uporabe pravila o prepovedi priposestvovanja družbene lastnine, pač pa za problem medsebojnega razmerja dveh časovno sukcesivnih izvirnih pridobitev, zlasti kakšen je vpliv kasnejše pridobitve na predhodno. Tega vprašanja revizija obrazloženo ne načenja.

11. Revizijska graja o zmotni uporabi pravila o prepovedi priposestvovanja družbene lastnine se izkaže za utemeljeno ob preizkusu pravnih zaključkov sodišča prve stopnje, po katerih sta tožnici solastninsko pravico pridobili z iztekom priposestvovalne dobe najkasneje leta 1988. Določba četrtega odstavka 28. člena ZTLR, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, je ob pogoju dobrovernosti sicer omogočala priposestvovanje brez pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice, vendar se priposestvovalna doba v konkretnem primeru od uveljavitve ZTLR (1. 9. 1980) do leta 1988 še ni iztekla. Po dejanskih ugotovitvah je priposestvovalna doba začela teči v času uporabe pravnih pravil ODZ (leta 1968), iztekla pa se je v času veljavnosti določb ZTLR (leta 1988). V primeru spremembe zakona med tekom priposestvovalne dobe se za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZTLR, uporabljajo določila ZTLR.(8) Ob dejanski ugotovitvi, da je vsaj del sporne nepremičnine po začetku teka priposestovalne dobe prešel v družbeno lastnino (leta 1972), revizija zato utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo pravila o prepovedi priposestvovanja družbene lastnine. Pravila ODZ o priposestovanju so veljala le za zasebno lastnino. Družbena lastnina je bila zaradi posebnega varstva iz sistema priposestvovanja torej izključena že v času uporabe pravnih pravil ODZ, takšna ureditev pa je bila nato izrecno povzeta v določbo 29. člena ZTLR.(9)

12. Sodišči nižjih stopenj sta zmotno uporabili materialno pravo, in sicer sodišče prve stopnje pravilo o prepovedi priposestvovanja družbene lastnine, sodišče druge stopnje pa pravna pravila ODZ o vsebini posesti, potrebni za priposestvovanje lastninske pravice. Dejansko stanje je zaradi tega ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede na zgoraj opisane razlike pri ureditvi priposestvovanja po pravnih pravilih ODZ in po določbah ZTLR je v zadevi za uporabo materialnega prava odločilno dejstvo, kdaj je iztekla predpisana priposestvovalna doba, v tem okviru pa tudi, ali je materialnopravno relevantno dejstvo o obstoju pravnega naslova posesti. Sodišče je moralo zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljaviti sodbi sodišč druge in prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, upoštevajoč zgoraj začrtani materialnopravni okvir. Odločitev o revizijskih stroških se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

13. Revidentka obširno izpodbija presojo dobrovernosti posesti. Pri tem sklepanju gre za materialnopravno vprašanje(10), ki mora imeti ustrezno podlago na v reviziji neizpodbojnih dejanskih okoliščinah. Dobra vera se domneva, zato tožnicama v zvezi s tem ni bilo potrebno zatrjevati ničesar. Stališče revidentke, da bi morali tožnici zatrjevati dobro vero in v tem okviru tudi dejstva v zvezi z opravičljivo zmoto in zadostno skrbnostjo, zato ni utemeljeno. Trditveno in materialno dokazno breme za izpodbijanje domneve dobre vere v celoti leži na toženkini strani.(11) Pritožbeno sodišče je toženkino izpodbijanje dobrovernosti tožnic in njunih pravnih prednikov zavrnilo z argumentom, da ni zmogla niti trditvenega bremena, zato dejanskih okoliščin glede tega vprašanja sodišči nižjih stopenj sploh nista ugotavljali. Revizijski očitek, da za obrazloženo izpodbijanje domneve dobre vere zadostuje že zatrjevanje, da iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja drugačno lastninskopravno stanje, ne drži. Namen določb o priposestvovanju je namreč ravno v izvenknjižni pridobitvi lastninske pravice, zato dobre vere (opravičljive zmote in ustrezne skrbnosti posestnika glede prepričanja o lastništvu) zgolj s sklicevanjem na zemljiškoknjižne podatke ni mogoče izpodbiti. Toženka izven zgoraj navedenega okvira stališča, da ni navedla zadostnih trditev, s katerimi bi izpodbila potrebno skrbnost in opravičljivo zmoto tožnic in njunih pravnih prednikov, ni obrazloženo izpodbijala. Revidentkino izpostavljanje dejstev, ki niti niso del ugotovljenega dejanskega stanja, in opozarjanje na stališče sodne prakse, da mora biti posestnikova zmota o lastništvu opravičljiva, pri presoji dobre vere zato ne more biti uspešno.

---.---

Op. št. (1): Če v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi nasprotnik vlagatelja ne opravlja pravdnih dejanj po pooblaščencu, ki je oseba iz tretjega odstavka 86. člena tega zakona oziroma če sam ali njegov zakoniti zastopnik opravlja pravdna dejanja, pa niso izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 86. člena tega zakona, se šteje, da ta dejanja niso opravljena (drugi odstavek 91. člena ZPP).

Op. št. (2): Dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let (drugi odstavek 28. člena ZTLR).

Op. št. (3): Dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku dvajsetih let (četrti odstavek 28. člena ZTLR).

Op. št. (4): Za priposestvovanje je treba razen zmožnosti osebe in predmeta, da ima kdo res v posesti stvar ali pravico, ki jo je tako pridobiti, da je njegova posest pravična, poštena in pristna in da je trajala ves po zakonu določeni čas (pravno pravilo iz paragrafa 1460 ODZ).

Op. št. (5): Primerjaj določbo četrtega odstavka 28. člena ZTLR.

Op. št. (6): Vsaka posest, ki se opira na tak naslov, ki bi zadoščal za prevzem lastnine, ako bi jo bil imel izročnik, je pravična in zadošča za priposestvovanje. Taki naslovi so n. pr. volilo, daritev, posojilo, kup in prodaja, menja, plačilo itd (pravno pravilo iz paragrafa 1461 ODZ).

Op. št. (7): Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 68/2009.

Op. št. (8): Načelno pravno mnenje XXIII. skupne seje Zveznega vrhovnega sodišča, republiških vrhovnih sodišč in Vrhovnega vojaškega sodišča z dne 14. in 15. 12. 1983 (Poročilo VS Sl, 1985/I, str. 1) .

Op. št. (9): Na stvari, ki je družbena lastnina, se lastninska pravica ne more priposestvovati (29. člen ZTLR).

Op. št. (10): Odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 426/2011, II Ips 608/2005.

Op. št. (11): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 397/2006, II Ips 67/2012 (7. točka obrazložitve), II Ips 426/2011.

Datum zadnje spremembe:

28.07.2015

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cp 1850/2004
• Sodba II Ips 222/95
• VSRS Sklep II DoR 163/2016