VSRS sodba III Ips 46/2015

Jedro

Predpostavke kondikcijskih zahtevkov se ne prekrivajo nujno s predpostavkami odškodninskih zahtevkov (tudi če ne upoštevamo elementa krivde).

Šele v prvič ponovljenem postopku je toženka uveljavljala pobotni ugovor, ki je bil pretežno utemeljen na odškodninski podlagi (in na tej podlagi tudi že preizkušen in zavrnjen), medtem ko (lastnega) zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve zaradi ničnosti Pogodbe ni ustrezno postavila. Kot je namreč pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, njena navedba iz vloge z dne 27. 3. 2008 (ki jo izpostavlja tudi v točki G pritožbe z dne 24. 9. 2010), da se »[s] tem, kar terja s predmetno tožbo, [...] tožeča stranka skuša na račun tožene stranke neupravičeno obogatiti [...]«, smiselno sploh ne pomeni uveljavljanja kondikcije kot posledice ničnosti Pogodbe, temveč zgolj trditev, da se tožnica (šele) skuša obogatiti, torej da bo obogatena, če bo s tožbenim zahtevkom uspela doseči vračilo kupnine za delnice.

Tudi zato tožbena terjatev tožeče stranke na vrnitev prepovedanih plačil in nasprotna, v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke iz naslova neupravičene pridobitve, materialnopravno nista odvisni druga od druge,(8) kar posledično pomeni, da ni nujno, da odločitev sodišča v tem sporu (glede na ne/uveljavljane zahtevke in njihovo ne/utemeljenost) vzpostavi tako (premoženjsko) stanje, da nobena pogodbena stranka ne pridobi ničesar na račun druge stranke.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije stroške revizije.

III. Tožeča stranka sama krije stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Stranki spora sta 3. 12. 2001 sklenili Pogodbo o prodaji delnic, na podlagi katere je tožeča stranka kupila, tožena stranka pa prodala 99.859 (navadnih, imenskih) delnic tožeče stranke (to je 89,7 % vseh delnic tožeče stranke). Tožeča stranka je delnice (ki so s prenosom na družbo postale njene lastne delnice) kupila za 1.474,018.699,00 SIT (po ceni 14.761,00 SIT za delnico). Tožena stranka je na tožečo stranko preknjižila le 79.859 delnic, medtem ko je nalog za preknjižbo preostalih 20.000 delnic deponiran pri notarju ... v Ljubljani.

2. Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je s sodbo V Pg 31/2003-36 z dne 26. 5. 2004 ugotovilo ničnost Pogodbe o prodaji delnic ter Pogodbe o priznanju in zavarovanju terjatev, obeh z dne 3. 12. 2001 (1. točka izreka). Posledično je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki iz naslova kupnine plača devetindvajset različnih zneskov (2.a točka izreka), iz naslova plačanih pogodbenih obresti petnajst različnih zneskov (2.b točka izreka) in iz naslova plačanih zamudnih obresti devet različnih zneskov (2.c točka izreka), vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je istočasno naložilo, da tožeči stranki vrne 12 bianco menic s podpisano menično izjavo (3. točka izreka).

3. Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) je s sodbo I Cpg 831/2004 z dne 19. 1. 2006 zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka).

4. Vrhovno sodišče je s sklepom III Ips 112/2006-8 z dne 16. 10. 2007 razveljavilo sodbi sodišč nižjih stopenj in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Vrhovno sodišče je presodilo, da je bil pravni posel o pridobitvi lastnih delnic v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 240. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) ter posledično ničen (četrti odstavek 240. člena ZGD). Posledica ničnosti pa je, da morajo delničarji družbi vrniti plačila, ki so jih od nje prejeli iz ničnega pravnega posla (prvi stavek prvega odstavka 230. člena ZGD) (25. točka obrazložitve). Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da ZGD v prvem stavku prvega odstavka 230. člena (o obveznosti vrnitve prepovedanih plačil) [pravilno četrtem odstavku 240. člena] določa le poseben (korporacijskopraven) razlog ničnosti, ki vsebinsko pomeni konkretizacijo prisilnih predpisov iz prvega odstavka 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), katerih kršitev ima za posledico ničnost pogodbe, kar pa ne pomeni, da na področju korporacijskega prava za ničnost pravnih poslov o pridobitvi lastnih delnic v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 240. člena ZGD velja drugačna ureditev od tiste, ki velja na področju obligacijskega prava, ko pri ugotavljanju utemeljenosti kondikcijskih (povračilnih) zahtevkov iz ničnih pravnih poslov prvega odstavka 104. člena ZOR ni mogoče uporabiti, ne da bi pri tem upoštevali njegov drugi in tretji odstavek. Posebna ureditev velja le, če so delničarji prejeli plačila kot dividende (drugi stavek drugega odstavka 230. člena ZGD), vendar pa v tem sporu ne gre za takšen primer (ko bi dolžnost vrnitve prepovedanih plačil veljala le, če bi delničarji vedeli ali bi morali vedeti, da do teh prejemkov niso bili upravičeni) (26. točka obrazložitve). Vrhovno sodišče je še dodalo, da za odločitev o utemeljenosti povračilnega zahtevka tožeče stranke ni pomembna samo dobrovernost (»poštenost«) tožene stranke, čeprav je glede na tretji odstavek 104. člena ZOR tudi pomembna pri odločitvi. Glede na drugi odstavek 104. člena ZOR je namreč za odločitev bistvena tudi »poštenost« tožeče stranke, ki uveljavlja povračilni zahtevek (27. točka obrazložitve).

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku (s sodbo V Pg 2428/2007-70 z dne 12. 3. 2008) ugotovilo ničnost Pogodbe o prodaji delnic ter Pogodbe o priznanju in zavarovanju terjatev, obeh z dne 3. 12. 2001 (1. točka izreka). Posledično je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki iz naslova kupnine plača devetindvajset različnih zneskov (2.a točka izreka), iz naslova plačanih pogodbenih obresti petnajst različnih zneskov (2.b točka izreka) in iz naslova plačanih zamudnih obresti devet različnih zneskov (2.c točka izreka), vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je istočasno naložilo, da tožeči stranki vrne 12 bianco menic s podpisano menično izjavo (3. točka izreka). Dodatno pa je zavrglo pobotni ugovor tožene stranke (4. točka izreka). Vendar pa je sodišče druge stopnje (s sklepom I Cpg 642/2008 z dne 9. 10. 2009) pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek izreka).

7. Tako je sodišče prve stopnje (s sodbo V Pg 3513/2009-100 z dne 9. 6. 2010 in popravnim sklepom V Pg 3513/2009-103 z dne 21. 9. 2010) ugotovilo ničnost Pogodbe o prodaji delnic ter Pogodbe o priznanju in zavarovanju terjatev, obeh z dne 3. 12. 2001 (1. točka izreka). Posledično je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki iz naslova kupnine plača devetindvajset različnih zneskov (2.a točka izreka), iz naslova plačanih pogodbenih obresti petnajst različnih zneskov (2.b točka izreka) in iz naslova plačanih zamudnih obresti devet različnih zneskov (2.c točka izreka), vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je istočasno naložilo, da tožeči stranki vrne 12 bianco menic s podpisano menično izjavo (3. točka izreka). Dodatno pa je ugotovilo, da ne obstaja v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke (4. točka izreka) niti njena v podredni pobot ugovarjana terjatev (5. točka izreka).

8. Sodišče druge stopnje je (s sodbo I Cpg 1257/2010 z dne 15. 6. 2011) zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

9. Vrhovno sodišče je s sklepom in sodbo III Ips 109/2011-5 z dne 28. 2. 2012 reviziji ugodilo glede tožbenega zahtevka za plačilo devetindvajsetih različnih zneskov iz naslova kupnine (iz 2.a točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), za plačilo petnajstih različnih zneskov iz naslova plačanih pogodbenih obresti (iz 2.b točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), za plačilo devetih različnih zneskov iz naslova plačanih zamudnih obresti (iz 2.c točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, in za vračilo 12 bianco menic s podpisano menično izjavo (iz 3. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter glede pobotnega ugovora (4. in 5. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), sodbo sodišča druge stopnje v tem delu razveljavilo ter zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, pred drugim senatom (I. točka izreka), medtem ko je revizijo zavrnilo glede tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodb (iz 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke za plačilo devetindvajsetih različnih zneskov iz naslova kupnine (iz 2.a točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), za plačilo petnajstih različnih zneskov iz naslova plačanih pogodbenih obresti (iz 2.b točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), za plačilo devetih različnih zneskov iz naslova plačanih zamudnih obresti (iz 2.c točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, in za vračilo 12 bianco menic s podpisano menično izjavo (iz 3. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje)(III. točka izreka).

10. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tega, kar je dala drugi stranki, če je sporna pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje prisilnim predpisom; da pa to ni nujno, predvsem, če temu, tako kot v obravnavanem sporu, nasprotujejo konkretne okoliščine (nepoštenost obeh pogodbenih strank). Morebitna uporaba drugega in tretjega odstavka 104. člena ZOR bi namreč v tem sporu (zaradi ne-odstranitve škodljivih posledic pogodbe, ki je po svoji vsebini oziroma namenu nasprotovala prisilnim predpisom) zgrešila svoj cilj. Posledica njune uporabe bi bila gola ugotovitev, da je bila sporna pogodba nična, medtem ko bi njeni učinki v celoti ostali v veljavi. Tako bi ravno v primeru »kvalificirane« ničnosti (iz drugega odstavka 104. člena ZOR) obojestransko nepošteni pogodbeni stranki lahko dosegli prepovedani cilj (27. točka obrazložitve). Zaključilo je, da je utemeljen zahtevek tožeče stranke za vrnitev prepovedanih plačil, kateremu tožena stranka ni nasproti postavila zahtevka na odsvojitev oziroma vrnitev nezakonito pridobljenih lastnih delnic. Vendar pa je lahko izpodbijano sodbo glede tožbenega zahtevka iz 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdilo le v ugotovitvenem delu (za ugotovitev obstoja terjatve), ne pa tudi v njegovem dajatvenem delu (za plačilo terjatve), saj je tožena stranka zoper zahtevek tožeče stranke primarno ugovarjala v pobot škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanj tožeče stranke po sklenitvi ničnih pogodb in ki naj bi bila najmanj enaka višini tožbenega zahtevka; podrejeno (eventualno), v enaki višini, pa škodo iz naslova odškodnine oziroma neupravičene obogatitve (29. točka obrazložitve). V zvezi s posebno naravo zahtevka družbe za vrnitev prepovedanih plačil pa je dodalo, da bi se taka, posebna narava lahko kvečjemu upoštevala pri izključitvi pobotanja zahtevka družbe za vrnitev prepovedanih plačil z zahtevkom delničarke (družbenice) za vrnitev nezakonito pridobljenih lastnih delnic (če bi pri teh šlo za istovrstni terjatvi, za kar pa ne gre), ne pa tudi pri izključitvi pobotanja zahtevka družbe za vrnitev prepovedanih plačil z zahtevkom delničarke (družbenice) iz naslova odškodnine oziroma neupravičene obogatitve. Iz takrat veljavnega besedila ZOR namreč ne izhaja, da družbenica svojega morebitnega zahtevka po obveznostnem pravu ni mogla pobotati z zahtevkom družbe za vrnitev prepovedanih plačil (po 230. členu ZGD). Zakonodajalec namreč takega pobota ni izključil. To je storil šele z novelo ZGD-1B (Ur. l. RS, št. 68/2008), ko je z novim četrtim odstavkom 233. člena ZGD-1 določil: »(4) Svojega morebitnega obligacijskopravnega zahtevka delničar ne more pobotati s tem korporacijskopravnim vrnitvenim zahtevkom družbe.« Zato je bilo treba upoštevati veljavno zakonsko besedilo in v njem poiskati oporo za njegovo razumevanje. Pri novem četrtem odstavku 233. člena ZGD-1 namreč ni šlo za normo pojasnjevalne narave, saj zakonodajalec z njo ni razložil pravnih določb, temveč je vsebinsko dopolnil zakon. Z njo je določil vsebino, ki je (ZGD niti) ZGD-1 ob svoji uveljavitvi ni imel. Zakonu je dal vsebino, ki iz razlaganih določb (ob uporabi uveljavljenih metod razlage zakonskega besedila) ni izhajala.

11. Sodišče druge stopnje je (s sodbo I Cpg 374/2012 z dne 14. 10. 2013) delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in razveljavilo ugotovitev (iz 4. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), da v pobot ugovarjana terjatev ne obstaja (I. točka izreka), medtem ko je v preostalem delu pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v dajatvenem delu 2. točke izreka in v 5. točki izreka (II. točka izreka).

12. Vrhovno sodišče je s sklepom III Ips 72/2014-3 z dne 7. 10. 2014 revizijo glede zavrženja pobotnega ugovora tožene stranke (iz 4. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) zavrglo (I. točka izreka), medtem ko je reviziji ugodilo glede tožbenega zahtevka za plačilo devetindvajsetih različnih zneskov iz naslova kupnine (iz 2.a točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), za plačilo petnajstih različnih zneskov iz naslova plačanih pogodbenih obresti (iz 2.b točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) in za plačilo devetih različnih zneskov iz naslova plačanih zamudnih obresti (iz 2.c točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ter glede ugotovitve, da v podredni pobot ugovarjana terjatev ne obstaja (5. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), sodbo sodišča druge stopnje, skupaj z odločitvijo o stroških pritožbenega in revizijskega postopka, razveljavilo ter zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (II. točka izreka).

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da sodišče druge stopnje zaradi nepravilne ugotovitve ni preizkusilo presoje sodišča prve stopnje o ne-utemeljenosti pobotnega ugovora iz naslova neupravičene obogatitve (35. točka obrazložitve). Tožena stranka se je namreč dejansko pritožila tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje iz 5. točke izreka njegove sodbe (zoper ugotovitev, »da terjatev[,] ugovarjana v podredni pobot[,] ne obst[a]j[a]«) (točka G njene pritožbe z dne 24. 9. 2010), zaradi česar je nepravilna ugotovitev sodišča druge stopnje (v 30. točki obrazložitve njegove sodbe), da »[p]ritožni[ca] ne izpodbija presoje prvostopnega sodišča, da ni utemeljen pobotni ugovor iz naslova neupravičene obogatitve« (36. točka obrazložitve). Zato je zadevo vrnilo sodišču druge stopnje, da odgovori na neodgovorjene pritožbene navedbe; tudi na navedbe, da sodišče zlorabi obligacijskih pravic ne nudi pravnega varstva (48. točka obrazložitve).

14. Sodišče druge stopnje je nazadnje (s sodbo I Cpg 1646/2014 z dne 15. 1. 2015) zavrnilo pritožbo tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v dajatvenem delu 2. točke izreka ter v 3. in 5. točki izreka (I. točka izreka). Pri tem je toženi stranki naložilo povračilo 2.542,25 EUR pritožbenih stroškov tožeče stranke z morebitnimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), medtem ko je zavrnilo zahtevka obeh strank za povrnitev revizijskih stroškov (III. točka izreka).

15. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo(1) zaradi bistvenih postopkovnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z zavrnitvijo vseh tožbenih zahtevkov tožeče stranke, o katerih Vrhovno sodišče s svojimi prejšnjimi odločbami še ni odločilo. Podrejeno pa je predlagala njuno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču nižje stopnje v novo sojenje, pred drugim senatom oziroma drugim sodnikom ali sodnico. Pri tem je priglasila stroške revizije.

16. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila. Kot neutemeljene je prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije. Pri tem je priglasila stroške revizijskega odgovora.

17. Ker mora stranka revizijskega postopka v svoji vlogi (revidentka v reviziji, respondentka pa v odgovoru na revizijo) navesti razloge, ki jih želi uveljavljati pred revizijskim sodiščem,(2) Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji ni upoštevalo sklicevanje tožeče stranke (respondentke) na navedbe v njenem odgovoru na revizijo z dne 6. 1. 2014.

18. Revidentka je 12. 6. 2015 vložila repliko na odgovor na revizijo s priloženim pravnim mnenjem prof. dr. Thomasa M. J. Möllersa s Pravne fakultete Univerze v Augsburgu v Nemčiji (z dne 30. 4. 2015). Replike in priloženega mnenja revizijsko sodišče ni upoštevalo, saj je rok za vložitev revizije potekel že 13. 3. 2015. Vse relevantne trditve je revidentka imela možnost postaviti znotraj revizijskega roka, zato izključitev možnosti podajanja navedb po izteku tega roka (ob upoštevanju faze postopka) ni v neskladju z enakim varstvom pravic.(3)

Revizija ni utemeljena.

Preizkus revizije

19. Iz uvoda revizije (na njeni 2. strani) izhaja, da jo je tožena stranka izrecno vložila zoper »celotno sodbo« sodišča druge stopnje. Vendar je z revizijo vsebinsko in konkretizirano izpodbijala samo odločitev sodišča druge stopnje glede ugotovitve neobstoja v podredni pobot ugovarjane terjatve (I.c. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter posledično glede plačila devetindvajsetih različnih zneskov iz naslova kupnine, petnajstih različnih zneskov iz naslova plačanih pogodbenih obresti in devetih različnih zneskov iz naslova plačanih zamudnih obresti (I.a. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z dajatvenim delom 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje).

20. Zato je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izpodbijano sodbo preizkusilo v tem delu. V skladu s 378. členom ZPP pa je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo tudi glede vrnitve 12 bianco menic s podpisano menično izjavo (I.b. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka).(4)

Revizijski razlogi

21. Glede na obsežnost revizije (78 strani) je Vrhovno sodišče v nadaljevanju odgovarjalo na posamezne (s črkami od A do F označene) revizijske razloge tožene stranke (revidentke). Najprej je odgovarjalo na revizijske razloge, ki zadevajo domnevne kršitve postopkovnih pravil; nato pa (po njihovem logičnem zaporedju) na revizijske razloge, ki zadevajo domnevno zmotno uporabo materialnega prava.

Izhodišča

22. Ker je revizijsko sodišče (po tretjem odstavku 370. člena ZPP) vezano na dejansko podlago sodb sodišč nižjih stopenj, ne more upoštevati revizijskih navedb, ki relativizirajo ugotovljeno dejansko stanje ali mu celo izrečno nasprotujejo, niti tistih revizijskih navedb, ki skušajo omajati dokazno oceno sodišč nižjih stopenj. Revizijski postopek namreč ni več tisti del pravdnega postopka, v katerem bi bilo mogoče izpodbijati posamezne dejanske ugotovitve kot sporne, ob sklicevanju na dokazne listine, pričanja in podatke spisa.

23. Navedbe iz pravnega mnenja prof. dr. Thomasa M. J. Möllersa, pravnega strokovnjaka evropskega korporacijskega prava (o zahtevkih in nasprotnih zahtevkih v tem sporu), pravnega mnenja dr. Nine Plašak, strokovnjakinje s področja prava gospodarskih družb (o presoji utemeljenosti uveljavljanega kondikcijskega zahtevka), in strokovnega mnenja prof. dr. Josepha Strausa, z Max-Planckovega instituta za intelektualno lastnino, konkurenčno in davčno pravo v Münchnu (o pravnih posledicah pridobitve lastnih delnic), je Vrhovno sodišče v obsegu, kot so bile povzete v reviziji, upoštevalo kot strokovne navedbe revidentke, v okviru uveljavljanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

24. Respondentka je nasprotovala »sklicevanj[u v mnenjih na] nemšk[o] in avstrijsk[o] uredit[ev] na področju institutov odškodninskega prava in obogatitvenega prava, saj sta navedeni pravni področji v celoti urejeni v slovenskem pravu«. Zato Vrhovno sodišče pojasnjuje, da pri odločitvi o reviziji ni uporabilo tujega materialnega prava, saj ne gre za spor z mednarodnim elementom, ter da je utemeljenost revizijskih navedb, povzetih iz pravnih mnenj, ocenilo glede na njihovo pravno ne/prepričljivost. Tudi primerjalnopravno: ZGD namreč temelji na nemškem Zakonu o delniških družbah (Aktiengesetz, AktG), ZOR pa na avstrijskem Občnem državljanskem zakoniku (ODZ).

Postopkovne kršitve

A. Sodišče druge stopnje naj bi povsem prezrlo točko A pritožbe z dne 24. 9. 2010, kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

25. Sodišče druge stopnje je navedlo, da je tožena stranka le navrgla, da podrejeno v pobot uveljavlja svojo nasprotno terjatev, pri čemer je utemeljevala le terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti, ne pa tudi iz naslova neupravičene obogatitve, ter zaključilo, da zaradi nesklepčne pobotne terjatve iz naslova neupravičene obogatitve pobotni ugovor iz naslova neupravičene obogatitve ne more biti utemeljen (27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

26. Revidentka očita sodišču druge stopnje, da je pri tem prezrlo točko A njene pritožbe, v kateri se je sklicevala na to, da je v ponovljenem postopku dopolnila dejansko stanje s tem, da je pojasnila znesek kupnine, ki bi jo tožeča stranka pridobila s prodajo delnic v predpisanem enoletnem roku. Očitek je sicer utemeljen, vendar pa sam zase ne predstavlja revizijsko upoštevne postopkovne kršitve, saj je prikrajšanje tožene stranke (»za kupnino, ki bi jo [tožeča stranka] pridobila s prodajo delnic«) le ena od predpostavk neupravičene obogatitve, kar pomeni, da v obravnavanem sporu pomanjkanje razlogov o prikrajšanju ne pomeni pomanjkanja razlogov o odločilnem dejstvu. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju (pod točko C), pa se ta dejstva glede na naravo v pobot uveljavljane kondikcije sploh ne izkažejo kot relevantna.

B. Sodišče druge stopnje naj bi ne upoštevalo pritožbenega očitka o nepravilnem postopanju sodišča prve stopnje, kar naj bi predstavljalo bistveno postopkovno kršitev iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in prvim odstavkom 362. člena ZPP.

27. Revidentka očita sodišču prve stopnje, da se kljub navodilu pritožbenega sodišča ni ukvarjalo z vprašanjem zneska kupnine, ki bi jo tožeča stranka lahko pridobila s prodajo delnic v predpisanem enoletnem roku, a je ni. Sodišču druge stopnje pa očita, da ob takšnem postopanju sodišča prve stopnje ni razpisalo glavne obravnave in na njej vpogledalo v dokazne listine v spisu ter na ta način samo ugotovilo pravno odločilna dejstva, s čimer bi, če že ni spremenilo sodbe sodišča prve stopnje, vsaj ustvarilo podlago za spremembo sodbe na tretji stopnji.

28. Vendar očitek ni utemeljen, saj je, kot je bilo poprej obrazloženo, prikrajšanje (na strani tožene stranke) le ena od predpostavk neupravičene obogatitve, kar pomeni, da v obravnavanem sporu znesek prikrajšanja (ki naj bi bil enak znesku kupnine za nezakonito pridobljene lastne delnice) ne predstavlja odločilnega dejstva. Zato ne-uporaba določbe prvega odstavka 362. člena ZPP (po kateri mora sodišče nižje stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče višje stopnje v svojem sklepu) sama po sebi še ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Č. Sodišče druge stopnje naj bi z zavrnitvijo pobotnega ugovora tožene stranke prekršilo njene pravice v postopku, saj ni poskrbelo, da bi bila tožena stranka s strani sodišča prve stopnje pozvana, da navede manjkajoča dejstva in dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče njen (s pobotnim ugovorom uveljavljani) odškodninski zahtevek obravnavati z vidika določb o odškodninski odgovornosti, kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP v povezavi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

29. Vrhovno sodišče je razveljavilo zadnjo odločbo sodišča druge stopnje, ker zaradi kršitve v postopku pred sodiščem druge stopnje ni bila preizkušena presoja sodišča prve stopnje o ne-utemeljenosti pobotnega ugovora tožene stranke iz naslova neupravičene obogatitve. Navedeno ne velja za presojo o ne-utemeljenosti pobotnega ugovora iz naslova odškodninske odgovornosti. Vrhovno sodišče (po Ustavi hierarhično najvišje sodišče) se je namreč že izreklo o ne-utemeljenosti v pobot uveljavljane terjatve za povrnitev škode (glej predvsem 43. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 72/2014-3 z dne 7. 10. 2014). Zato je brezpredmetno nadaljnje razlogovanje sodišča druge stopnje glede odškodninske terjatve (v 23. do 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

30. Tudi sodišče druge stopnje je namreč v pobot ugovarjano terjatev tožene stranke že presodilo z vidika pravnih norm, ki ustrezajo odškodninskemu dejanskemu stanu. Tako je preizkusilo, ali je v pobot ugovarjana terjatev glede na ugotovljena dejstva utemeljena na odškodninski pravni podlagi. Ker navajanje novih dejstev s strani tožene stranke ni bilo dovoljeno, saj je Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje I Cpg 374/2012 z dne 14. 10. 2013 (delno) razveljavilo zaradi ugotovljene postopkovne kršitve, ne pa zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni pravno upoštevno naknadno sklicevanje revidentke na nepošteno in deliktno ravnanje tožeče stranke, na opustitev s prvim odstavkom 243. člena ZGD predpisanega dolžnega ravnanja, niti dokazovanje škodnih posledic zatrjevane protipravne opustitve tožeče stranke.

D. Sodišče druge stopnje naj bi ne upoštevalo, da je revidentka s tem, ko je substancirala elemente svojega odškodninskega zahtevka do tožeče stranke, substancirala tudi elemente svojega kondikcijskega zahtevka do tožeče stranke, kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP v povezavi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

31. Revidentka se je sklicevala na stališče teorije, da »gestije, verzije in kondikcije vsebujejo dostikrat v svojem dejanskem stanju iste predpostavke kakor odškodninske obveznosti, le da zahtevajo odškodninske obveznosti več predpostavk«, kar naj bi pomenilo, da, »[če] so v takšnih primerih izkazane vse predpostavke odškodninske obveznosti, o tem, da so izkazane tudi kondikcije, ne more biti dvoma«.

32. Tako stališče je poenostavljeno in ga v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati. Predpostavke kondikcijskih zahtevkov se ne prekrivajo nujno s predpostavkami odškodninskih zahtevkov (tudi če ne upoštevamo elementa krivde). Obogatitveni zahtevek namreč na eni strani predpostavlja prikrajšanje,(5) na drugi strani pa obogatitev, zato mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nadomestiti vrednost dosežene koristi.(6) Ne gre torej le za obstoj škode na strani oškodovanca (kot pri odškodninskem zahtevku), temveč tudi za okoriščenje na drugi strani (prikrajšanje namreč izvira iz sfere okoriščenca). Tožena stranka pa ni uspela pojasniti (ne-utemeljenosti) premika premoženja, zaradi katerega naj bi bila sama prikrajšana, tožeča stranka pa obogatena, kar je osnovna predpostavka za nastanek zahtevka iz neupravičene obogatitve (uveljavljane na podlagi 210. člena ZOR).

33. Tudi sicer pa je bil predmet ponov(lje)nega odločanja sodišča druge stopnje le preizkus presoje sodišča prve stopnje o ne-utemeljenosti pobotnega ugovora tožene stranke iz naslova neupravičene obogatitve. Vrhovno sodišče je namreč s sklepom III Ips 72/2014-3 z dne 7. 10. 2014 že pritrdilo presoji sodišča druge stopnje, da tožena stranka ni izkazala škode, ki jo je z nasprotno terjatvijo uveljavljala v pobot iz naslova odškodninske odgovornosti. V zvezi s tem je treba pripomniti, da bi - če bi obveljalo toženkino stališče, da so v primeru izkazanosti vseh predpostavk odškodninske obveznosti avtomatično izkazane tudi predpostavke kondikcije - to za konkretni primer pomenilo, da zaradi neizkazane škode v okviru uveljavljanjega odškodninskega zahtevka ni izkazano niti prikrajšanje v okviru uveljavljanja kondikcijskega zahtevka.

F. Izrek sodbe sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bila sodba sodišča prve stopnje v dajatvenem delu 2. točke izreka potrjena, naj bi nasprotoval razlogom sodbe, da je ostala pravnomočna razveljavitev ugotovitve, da v pobot uveljavljana terjatev (tožene stranke) ne obstaja, kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

34. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da »je odločitev o razveljavitvi 4. točke izreka prvostopenjske sodbe [o ugotovitvi neobstoja v pobot ugovarjane terjatve] po revizijskem preizkusu ostala pravnomočna« (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vendar pa ta zaključek ne predstavlja očitane postopkovne kršitve, saj iz obrazložitve Vrhovnega sodišča (iz 35. točke obrazložitve v zvezi s 33. in 34. točko obrazložitve sklepa III Ips 72/2014-3 z dne 7. 10. 2014) izhaja, da je odločitev o primarnem pobotnem ugovoru iz 4. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje brezpredmetna. Kot taka pa ne more predstavljati odločilnega dejstva (iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

Materialno pravo

E. Sodišče druge stopnje naj bi se ne ukvarjalo s točko E pritožbe z dne 24. 9. 2010, v kateri je tožena stranka uveljavljala, da »je bil namen tožeče stranke izkoristiti položaj neupravičeno v breme tožene stranke« ter da je tožeča stranka ničnost pogodbe in s tem povezane pravice materialnega prava uveljavljala v nasprotju z načelom 'venire contra factum proprium [nulli conceditur]'(7). Ker ni uporabilo 12. člena ZOR (Načelo vestnosti in poštenja) ter 13. člena ZOR (Prepoved zlorabe pravic), naj bi zato zmotno uporabilo materialno pravo.

35. Na pritožbeni očitek o zlorabi obligacijskih pravic je opozorilo tudi Vrhovno sodišče (v 48. točki obrazložitve sklepa III Ips 72/2014-3 z dne 7. 10. 2014). Vendar pa je ta očitek v konkretnem primeru brezpredmeten, saj je Vrhovno sodišče že v sklepu in sodbi III Ips 109/2011-5 z dne 28. 2. 2012 zaključilo, da je utemeljen zahtevek tožeče stranke na vrnitev prepovedanih plačil (kateremu tožena stranka ni nasproti postavila zahtevka na odsvojitev oziroma vrnitev nezakonito pridobljenih lastnih delnic) (29. točka obrazložitve odločbe). Vrhovno sodišče je namreč sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo le glede dajatvenega dela tožbenega zahtevka tožeče stranke iz 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, zaradi podredno ugovarjane terjatve tožene stranke iz naslova (odškodnine oziroma) neupravičene obogatitve (47. točka obrazložitve sklepa III Ips 72/2014-3 z dne 7. 10. 2014).

C. Sodišče druge stopnje naj bi bilo dolžno ob pravilni uporabi materialnega prava terjatev tožene stranke [glede na sklep Vrhovnega sodišča III Ips 72/2014-3 z dne 7. 10. 2014 tisto iz naslova neupravičene obogatitve] po pravilih kondiciranja pri vzajemnih spolnitvah saldirati ali pobotati s terjatvijo, ki jo s tožbenim zahtevkom uveljavlja tožeča stranka, in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da bi vse postavljene dajatvene tožbene zahtevke v celoti zavrnilo kot neutemeljene.

36. Revidentka v reviziji obširno pojasnjuje svoje stališče, da je treba v zvezi z medsebojnima terjatvama pravdnih strank, nastalima v posledici ničnosti Pogodbe o prodaji delnic, uporabiti teorijo o saldu, po kateri se kot obogatitev priznava le presežek vrednosti ene spolnitve nad drugo. V konkretnem primeru naj bi takega presežka ne bilo, zato naj bi moralo sodišče druge stopnje postavljene dajatvene zahtevke tožnice v celoti zavrniti.

37. Pri ničnih dvostranskih pogodbah si – tako pri teoriji o saldu kot pri teoriji o dveh (med seboj neodvisnih) kondikcijah – v izhodišču vedno stojita nasproti dve kondikciji: vsaka pogodbena stranka ima svoj zahtevek za vrnitev tistega, kar je dala. Razlika je v tem, da se pri teoriji o saldu oba zahtevka takoj obračunata, tako da svoj zahtevek uveljavlja le še stranka, ki ima po takem obračunu še vedno »primanjkljaj«, medtem ko pri teoriji dveh kondikcij obe stranki svoja zahtevka uveljavljata neodvisno.

38. Ko je revizijsko sodišče prvič odločalo o zadevi, je zavzelo stališče, da je utemeljena samo takšna odločitev, ki vzpostavlja (premoženjsko) stanje, kakor da sporni pogodbi ne bi bili sklenjeni, torej da iz ničnih pravnih poslov nobena stranka ne pridobi ničesar na račun druge stranke (30. točka obrazložitve sklepa III Ips 112/2006-8 z dne 16. 10. 2007). To stališče je splošno in ne implicira, da je do take odločitve mogoče priti samo z uporabo teorije o saldu. Predvsem pa pravdnih strank ne odvezuje procesne dolžnosti postaviti ustrezno trditveno podlago. Šele ta lahko pripelje do odločitve, ki je po mnenju revizijskega sodišča utemeljena na podlagi 104. člena ZOR.

39. Ker je bila terjatev tožnice že v celoti pravnomočno priznana, to v nadaljnjem postopanju v obravnavani zadevi smiselno izključuje morebitno uporabo teorije o saldu. Odločitev o dajatvenem zahtevku je bila namreč pridržana do odločitve o njenem morebitnem pobotu z nasprotnim zahtevkom na podlagi odškodnine oziroma neupravičene obogatitve, ne pa zato, ker bi bila sporna višine tožničine terjatve (na primer zaradi saldiranja). V nadaljevanju je bilo zato treba presoditi naravo toženkinega pobotnega ugovora.

40. Revizijsko sodišče je že v prejšnjih odločbah poudarilo, da toženka tožbenemu zahtevku v postopku ni nasproti postavila kondikcijskega zahtevka za vračilo delnic. Šele v prvič ponovljenem postopku pa je uveljavljala pobotni ugovor, ki je bil pretežno utemeljen na odškodninski podlagi (in na tej podlagi tudi že preizkušen in zavrnjen), medtem ko (lastnega) zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve zaradi ničnosti Pogodbe ni ustrezno postavila. Kot je namreč pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, njena navedba iz vloge z dne 27. 3. 2008 (ki jo izpostavlja tudi v točki G pritožbe z dne 24. 9. 2010), da se »[s] tem, kar terja s predmetno tožbo, [...] tožeča stranka skuša na račun tožene stranke neupravičeno obogatiti [...]«, smiselno sploh ne pomeni uveljavljanja kondikcije kot posledice ničnosti Pogodbe, temveč zgolj trditev, da se tožnica (šele) skuša obogatiti, torej da bo obogatena, če bo s tožbenim zahtevkom uspela doseči vračilo kupnine za delnice. Pri tem je treba ugotoviti, da je tožnica s tožbenim (kondikcijskim) zahtevkom uveljavljala vračilo nečesa, za kar je bila sama prikrajšana, toženka pa obogatena – kupnino za delnice.

41. Revizijska pojasnila o tem, da ima toženka iz nične Pogodbe kondikcijsko terjatev do tožeče stranke za vrnitev/povratni prenos delnic, ki pa je (zaradi tožničine dolžnosti umika delnic in tudi zaradi izgube vrednosti delnic) ne more več učinkovito uresničiti, zaradi česar naj bi bila (v skladu s prvim odstavkom 104. člena ZOR) upravičena zahtevati njihovo denarno protivrednost po ceni na dan 3. 12. 2002, se torej ne skladajo z njenimi navedbami iz vloge z dne 27. 3. 2008, iz katerih izhaja, da tožena stranka ne uveljavlja svoje terjatve v okviru uveljavljanja posledic ugotovljene ničnosti Pogodbe o prodaji delnic (kot vrnitvenega zahtevka po 104. členu ZOR v povezavi s prvim stavkom prvega odstavka 230. člena ZGD), temveč posebej, v pobot (kot neko drugo obogatitveno terjatev po 210. členu ZOR). Tudi zato tožbena terjatev tožeče stranke na vrnitev prepovedanih plačil in nasprotna, v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke iz naslova neupravičene pridobitve, materialnopravno nista odvisni druga od druge,(8) kar posledično pomeni, da ni nujno, da odločitev sodišča v tem sporu (glede na ne/uveljavljane zahtevke in njihovo ne/utemeljenost) vzpostavi tako (premoženjsko) stanje, da nobena pogodbena stranka ne pridobi ničesar na račun druge stranke.

42. To svojo drugo obogatitveno terjatev je tožena stranka utemeljevala s tem, da ima v primeru ničnosti Pogodbe o prodaji delnic nasprotno (kondikcijsko) terjatev do tožeče stranke za vrnitev delnic, ki pa je zaradi kratkoročne in dolgoročne plačilne nesposobnosti tožeče stranke, ki je obstajala že ob vložitvi tožbe, ter zaradi kasnejšega stečaja tožeče stranke ne more več učinkovito uresničiti, zaradi česar naj bi bila prikrajšana, ker so sporne delnice povsem brez vrednosti. Tožena stranka je namreč uveljavljala prikrajšanje, ki naj bi se kazalo v izgubi vrednosti delnic oziroma v kupnini, ki bi jo tožeča stranka lahko pridobila s prodajo delnic v letu po sklenitvi pogodbe, izračunani na podlagi tržne vrednosti delnic na dan 3. 12. 2002,(9) to je ne-povečanje premoženja, do katerega naj bi prišlo ob normalnem teku stvari (ob odsvojitvi nepravilno pridobljenih delnic v enoletnem roku). Vendar pa gre pri tem za utemeljevanje kondikcije kot posledice ničnosti Pogodbe (prvi odstavek 104. člena ZOR), pri čemer tožena stranka (kot že navedeno) take kondikcije ni uveljavljala. Uveljavljala je namreč posebno kondikcijo (zoper terjatev, ki jo je uveljavljala tožeča stranka), in sicer z ugovorom pobota (torej v obrambne namene), pri čemer pa (kot že navedeno v 32. točki obrazložitve) ni uspela pojasniti (ne-utemeljenosti) premika premoženja, zaradi katerega naj bi bila sama prikrajšana, tožeča stranka pa obogatena.

Odločitev o glavni stvari

43. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so bile po njegovi (materialno)pravni presoji bistvene za odločitev,(10) oziroma na tiste, ki niso bile očitno neutemeljene ali nerelevantne.(11) Opredelilo se je do relevantnih nosilnih naziranj revidentke,(12) kar je razvidno tudi iz konteksta celotne obrazložitve.(13)

44. Odgovori kot celota so narekovali zavrnitev revizije tudi v preostalem delu. Zato je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo tudi glede ugotovitve ne-obstoja v podredni pobot ugovarjane terjatve tožene stranke (I.c. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter posledično glede plačila devetindvajsetih različnih zneskov iz naslova kupnine, petnajstih različnih zneskov iz naslova plačanih pogodbenih obresti in devetih različnih zneskov iz naslova plačanih zamudnih obresti (I.a. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z dajatvenim delom 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) (I. točka izreka).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

45. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizije (II. točka izreka).

46. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo v glavnem povzemala ugotovitve sodišča druge stopnje in Vrhovnega sodišča ter pritrjevala njunemu razlogovanju. Zato v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP sama krije stroške revizijskega odgovora (III. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Tožena stranka je naknadno (v še odprtem revizijskem roku) popravila pisno napako v reviziji, in sicer pomotno navedbo opravilne številke izpodbijane sodbe.

Op. št. (2): Glej sodbo in sklep VS RS III Ips 128/98 z dne 8. 12. 1999 ter sodbo VS RS III Ips 19/2001 z dne 20. 12. 2001.

Op. št. (3): Podobno US RS v odločbi U-I-220/03-20 z dne 13. 11. 2004, 35. točka obrazložitve.

Op. št. (4): Vrhovno sodišče je s sodbo zavrnilo revizijo tožene stranke glede tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja terjatve za vračilo 12 bianco menic s podpisano menično izjavo (III. točka izreka odločbe III Ips109/2011-5 z dne 28. 2. 2012), medtem ko je s sklepom ugodilo njeni reviziji glede tožbenega zahtevka za vračilo 12 bianco menic s podpisano menično izjavo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (I. točka izreka iste odločbe). Sodišče druge stopnje je v nadaljevanju z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede vrnitve 12 bianco menic s podpisano menično izjavo (I.b. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje I Cpg 1646/2014 z dne 15. 1. 2015 v zvezi s 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje V Pg 3513/2009-100 z dne 9. 6. 2010 in popravnim sklepom istega sodišča V Pg 3513/2009-103 z dne 21. 9. 2010).

Op. št. (5): Glej na primer sodbo VS RS II Ips 206/2014 z dne 16. 10. 2014.

Op. št. (6): Glej na primer sodbo VS RS II Ips 508/2006 z dne 17. 12. 2008.

Op. št. (7): Nikomur ni dovoljeno, da pride v nasprotje z lastnim dejanjem.

Op. št. (8): V procesnem pogledu je pobotni ugovor v razmerju do tožbenega zahtevka akcesoren.

Op. št. (9): Tretji odstavek obrazložitve na 5. strani sklepa sodišča druge stopnje I Cpg 642/2008 z dne 9. 10. 2009.

Op. št. (10): Glej sklep US Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točko obrazložitve).

Op. št. (11): Glej odločbo US Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 (11. točko obrazložitve).

Op. št. (12): Glej odločbo US Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 (9. točko obrazložitve).

Op. št. (13): Glej odločbo US Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 (9. točko obrazložitve) in sklep US Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točko obrazložitve).

Datum zadnje spremembe:

21.07.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep III Ips 72/2014
• Sodba II Ips 472/92
• VSC Sodba Cpg 196/2017