VSRS sklep VIII Ips 53/2015

Jedro

Revizija ne vsebuje navedb, ki bi se sploh nanašale na vprašanje pravočasnega uveljavljanja varstva pravic pri delodajalcu in nato pri sodišču, tako da revizijsko sodišče revizije v tej smeri sploh ni moglo preizkusiti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo, ga prijavi v ustrezna zavarovanja in mu izplača nadomestilo plače od 1. 1. 2013, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi s sklepi z dne 1. 12. 2010 in 19. 1. 2011. V sporu pred Delovnim sodiščem v Mariboru v zadevi Pd 250/2011 je to sodišče s sodbo in sklepom z dne 15. 11. 2011 ugotovilo nezakonitost obeh sklepov o izredni odpovedi, naložilo toženi stranki, da tožniku plača razliko v plači za čas od 19. 1. 2011 in mu priznalo stroške postopka, zavrnilo pa je zahtevek tožnika, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ga od 19. 1. 2011 prijaviti v obvezna zavarovanja - in sicer iz razloga, ker v času odločanja sodišča prve stopnje odpoved še ni imela učinkov, saj mu je delovno razmerje pri toženi stranki še vedno trajalo. Takšno odločitev je potrdilo tudi sodišče druge stopnje (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 85/2012 z dne 12. 7. 2012). Tožena stranka je tožnika šele naknadno, po sodbi sodišča prve stopnje, s 14. 12. 2011, odjavila iz zavarovanja, ga o tem obvestila z dopisom z dne 22. 12. 2011, tožnik pa je z vlogo dne 17. 1. 2012 od tožene stranke zahteval ugotovitev, da ne obstajajo naknadni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma podrejeno, da v primeru, če se obvestilo z dne 22. 12. 2011 šteje kot izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, vlaga zoper to odpoved pritožbo, itd. O tožnikovi vlogi ni bilo odločeno, sodno varstvo pa je uveljavljal s tožbo, ki jo je vložil šele 7. 2. 2014. Ob takšnih dejanskih podlagah je sodišče tožbo zavrglo in se pri tem oprlo na določbo tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), po katerem mora delavec uveljavljati sodno varstvo pravic pred pristojnim delovnim sodiščem v prekluzivnem 30 dnevnem roku. Sodišče je tudi ugotovilo, da tožnik z zahtevo z dne 17. 1. 2012 ni izpeljal postopka varstva pravic, kot ga omogočata 24. in 25. člen Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU).

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Med drugim je obrazložilo, da mu je dne 14. 12. 2011 delovno razmerje de facto prenehalo, zaradi česar bi moral zakonitost prenehanja uveljavljati v postopku in v rokih, ki jih določa zakon. Sklicevalo se je na določbe ZJU, in sicer 24., 25. in 39. člen. Iz drugega odstavka 25. člena ZJU izhaja, da lahko javni uslužbenec sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva v tridesetih dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo tega sklepa; glede na določbo drugega odstavka 39. člena ZJU ta rok znaša 30 dni. Štelo je, da je tožnik tožbo vložil prepozno, dodalo pa je tudi, da v tem sporu sploh ni postavil zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, to pa ni dopustno.

4. Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Najprej povzema dejanske ugotovitve in navaja, da v konkretnem primeru ne gre za novo ali dejansko odpoved, ker bi sicer šlo za vzpostavljeno delovno razmerje in pogodbo o zaposlitvi, ki je v času odpovedi veljala, manjkal pa je kriterij dejanskega opravljanja dela. V zadevi Pd 250/2011 je tožena stranka med postopkom le realizirala odpoved, ki jo je tožnik takrat izpodbijal in ga odjavila iz zavarovanj, tožnik pa pri toženi stranki ni delal, ker je bil v suspenzu. Tožena stranka ga le zaradi pomote ni odjavila iz zavarovanja po dokončni sklepa odločbe o odpovedi, temveč šele 14. 12. 2011. Navaja, da je treba ločevati med odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in prenehanjem delovnega razmerja, da mu je dokončno prenehalo delovno razmerje po izredni odpovedi z dne 1. 12. 2010 in se sklicuje na sodbo VIII Ips 35/2006. Do prenehanja delovnega razmerja lahko pride le v zakonsko določenih primerih. Zahtevka za reintegracijo ni mogel uveljaviti v pritožbi zoper sodbo Pd 250/2011 ali med pritožbenim postopkom, saj je bil spor takrat še v teku.

5. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP v povezavi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

8. Kot izhaja iz nosilnih razlogov odločitve sodišč prve in druge stopnje, je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, sodišče druge stopnje pa na določbe 24., 25. in 39. člena ZJU (o pravnem varstvu, o uveljavljanju tega pravnega varstva, rokih za uveljavljanje pravnega varstva oziroma pravilih za odločanje komisije za pritožbe), dodatno pa tudi na neustrezen tožbeni zahtevek, ker je tožnik zahtevala samo reintegracijo, brez zahtevka za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, do katerega je dejansko prišlo dne 14. 12. 2010.

9. Tožnik navedenih razlogov za odločitev sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi sploh ne izpodbija. Njegove revizijske navedbe so vsebinsko prazne, saj v ničemer ne napadajo obeh nosilnih razlogov sodišča druge stopnje (niti razlogov sodišča prve stopnje). Revizija tako ne vsebuje navedb, ki bi se sploh nanašale na vprašanje pravočasnega uveljavljanja varstva pravic pri delodajalcu in nato pri sodišču, tako da revizijsko sodišče revizije v tej smeri sploh ni moglo preizkusiti.

10. Tega zaključka ne spremenijo niti revizijske navedbe o tem, da v predhodnem sodnem postopku Pd 250/2011 oziroma v kasnejšem pritožbenem postopku ni mogel uveljavljati reintegracije, saj gre za navedbe, ki se lahko navezujejo le na vprašanje dovoljene tožbe brez zahtevka za ugotovitev nezakonitosti takšnega načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi, vendar tudi v tem delu tožnik ni dovolj konkreten, saj sploh ne izpostavi in obrazloži nasprotovanja stališču sodišča druge stopnje o dovoljeni tožbi v tem sporu. Seveda pa teh navedb tudi ni mogoče šteti kot nasprotovanja razlogom sodišča o prepozni tožbi.

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker tožnik z revizijo ni uspel, krije sam svoje stroške revizije. Svoje stroške odgovora na revizijo krije tudi tožena stranka, saj se spor dejansko nanaša na prenehanja delovnega razmerja, v takšnem sporu pa delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

Datum zadnje spremembe:

16.07.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 538/2011
• VDSS sodba Pdp 416/2011
• VDSS sodba Pdp 778/2011