VSRS Sodba I Up 75/2015

Jedro

Tožnikove navedbe in predloženi dokazi ne vzpostavljajo domneve iz drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III, da v Kraljevini Švedski obstajajo take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) zoper sklep tožene stranke, št. 2142-1/2015/8 (1313-18) z dne 9. 2. 2015, s katerim je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s tretjo alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev državne članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zašito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Dublinska uredba III) odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Kraljevini Švedski, ki je odgovorna država članica EU za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) ki ga tožnik ne izpodbija, je prvostopenjsko sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe in zadržalo izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene ugovore glede zatrjevanih procesnih kršitev tožene stranke. Ni povsem točna tožbena trditev, da je tožnik že na zaslišanju pojasnjeval, da Švedska zanj ni varna. Tožnikove navedbe glede azilnega postopka na Švedskem in pogojev bivanja za azilante na Švedskem očitno niso takšne, da bi tožena stranka morala pred izdajo izpodbijanega akta pridobiti določene informacije o značilnosti azilnih postopkov na Švedskem in okoliščinah nastanitve prosilcev za mednarodno zaščito. Tudi dokazi, ki jih je tožnik predložil v upravnem sporu, očitno ne kažejo na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki na Švedskem in ne vzpostavljajo domneve iz drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III. Glede na opis izkušenj, ki jih je tožnik dobil v postopku na Švedskem kot prosilec za mednarodno zaščito tudi ni bilo potrebe, da bi zaradi varstva temeljih človekovih pravic tožena stranka morala utemeljiti, zakaj ni uporabila suverenostne klavzule iz prvega odstavka 17. člena Dublinske uredbe III.

3. Zoper navedeno prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje, da Švedska zanj ni varna država in bi njegova predaja pomenila zanj resno nevarnost. Na Švedskem je neprestano doživljal grožnje, poniževanja in preklinjanje s strani drugih Gruzijcev. Zato se je moral obrniti tudi na policijo. Čutil je diskriminacijo in rasizem lokalnega prebivalstva. Tudi razmere v azilnem domu na jugu Švedske so slabe, že vnaprej pa so mu povedali, da na Švedskem Gruzijci ne dobijo azila. Predložil je poročilo o težavah azilnega sistema na Švedskem, tožena stranka pa bi morala tudi sama raziskati, ali obstajajo poročila o tem, da postopki na Švedskem ne potekajo ustrezno. Tožena stranka bi se morala tudi izrecno izjasniti glede tožnikove prošnje za prevzem pristojnosti na podlagi 17. člena Dublinske uredbe III. S prevzemom tožnikovega primera bi ga razbremenila negotovosti glede tega, kaj naj pričakuje v primeru vrnitve na Švedsko. Sodišče je tudi napačno razlagalo tretji odstavek 5. člena Dublinske uredbe III, ki določa, da se osebni razgovor opravi pred sprejemom kakršenkoli odločitve. Tožena stranka ne bi smela poslati zahteve za ponovni sprejem prosilca pred osebnim razgovorom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je bilo na podlagi Dublinske uredbe III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Kraljevini Švedski, ki je odgovorna država članica EU za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Dublinska uredba III v prvem odstavku 3. člena določa, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerokoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je zato odgovorna glede na merila iz Poglavja III. Merila za določanje odgovorne države članice se uporabljajo po vrstnem redu, v katerem so navedena v tem poglavju (prvi odstavek 7. člena Dublinske uredbe III). Drugi odstavek 7. člena Dublinske uredbe III pa določa, da se država članica, odgovorna v skladu z merili iz navedenega poglavja, določi na podlagi položaja, ki je obstajal, ko je prosilec prvič zaprosil za mednarodno zaščito v državi članici.

7. Kot izhaja iz podatkov v upravnem spisu izpodbijanega sklepa tožene stranke ter izpodbijane sodbe, je na podlagi podatkov iz baze EVRODAC bilo ugotovljeno, da se je tožnik pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji nahajal na Švedskem in na Danskem, saj so bili njegovi prstni odtisi vneseni v navedeno bazo 28. 1. 2013 s strani Kraljevine Švedske, 1. 6. 2014 in dne 20. 8. 2014 pa s s strani Kraljevine Danske. Tožnik je torej prvič zaprosil za mednarodno zaščito v Kraljevini Švedski.

8. Tožena stranka je 14. 1. 2015 od pristojnega organa Kraljevine Švedske prejela odgovor, v katerem ta potrjuje ponovni sprejem prosilca ter pristojnost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu s točko d) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III.

9. S tožnikom je bil dne 27. 1. 2015 opravljen razgovor. Povedal je, da je za mednarodno zaščito že zaprosil v Zvezni republiki Nemčiji, na Švedskem in na Danskem. V ZRN ni počakal na odločitev, ker so bile razmere v stanovanju, kjer je bil nastanjen, zanj neugodne in se ni počutil varnega. Na posebno vprašanje uradne osebe glede ogroženosti na Danskem in Švedskem pa je povedal, da se je na Švedskem vsekakor počutil bolj zaščitenega v primerjavi z Nemčijo, niti na Danskem niti na Švedskem pa zanj ne obstaja nobena nevarnost. Na severu Švedske je sicer doživel grožnje, poniževanje in preklinjanje s strani Gruzijcev, ki jih je srečal v čakalni vrsti v migracijskem centru, vendar je tudi izjavil, da s temi ljudmi ni imel nič skupnega in se jim je lahko izognil. Raje bi ostal v Republiki Sloveniji, kot se vrnil na Švedsko, saj se v Sloveniji počutil bolj zaščiten. Na Švedskem ga je motil predvsem odnos Švedov, ki je odražal ironijo, zato se je slabo počutil. Na jugu Švedske je bil nastanjen v azilnem domu, ki se je nahajal v gozdu, avtobusna povezava je bila samo enkrat na dan in še za to je moral plačati. V majhni sobi so bili nastanjeni trije, poleg hrane pa je dobival 700 švedskih kron na mesec.

10. Določba drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določene odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče kot odgovorno določiti drugo državo članico.

11. Gre torej za obveznost države, da prosilca ne preda v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, ne pa za tako imenovano suverenostno klavzulo iz 17. člena Dublinske uredbe III.

12. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnikove navedbe (iz opravljenega razgovora pri toženi stranki) in dokazi, ki jih je tožnik predložil v upravnem sporu, ne vzpostavljajo domneve iz drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ob takih ugotovljenih dejanskih okoliščinah ni bilo potrebe, da bi morala tožena stranka zaradi varstva temeljnih človekovih pravic posebej utemeljevati, zakaj ga bo predala Kraljevini Švedski. Nove (dodatne) tožnikove navedbe glede njegove ogroženosti na Švedskem, ki jih je navedel v pritožbi, pa so pritožbene novote (prvi odstavek 17. člena ZUS-1) in jih ni mogoče upoštevati, saj ni verjetno izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca postopka na prvi stopnji.

13. Glede diskrecijske klavzule iz 17. člena Dublinske uredbe III pa že tožnik sam ugotavlja v pritožbi, da Dublinska uredba III „solidarnosti“ znotraj evropskega azilnega sistema izrecno ne določa kot standarda za obrazložitev odločitve. Za uporabo navedene klavzule se tožena stranka odloča po prostem preudarku na podlagi diskrecijske pravice. Po lastni presoji se torej odloči, ali bo prevzela katerega od primerov, in te odločitve ji ni treba utemeljevati, prav tako pa ne, zakaj se za uporabo te določbe ni odločila.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno razlagalo določbo tretjega odstavka 5. člena Dublinske uredbe III. Tudi po mnenju Vrhovnega sodišča je bistveno, da organ prosilca zasliši in da ga seveda ne zasliši šele po tem, ko sprejme odločitev o predaji (prvi odstavek 26. člena Dublinske uredbe III).

15. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

13.07.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba in sklep I U 1221/2015
• UPRS sodba in sklep I U 317/2017
• VSRS Sodba I Up 295/2014