VSRS Sodba I Up 54/2015

Jedro

Drugi pododstavek Dublinske uredbe III predstavlja logično izpeljavo dejstva, da je prosilec zapustil ozemlje držav članic za najmanj tri mesece, zato se po pravilih Dublinske uredbe III postopek začne znova. Ta okoliščina sicer posredno (tako kot je to veljalo po določbah Dublinske uredbe II) lahko vpliva na pristojnost države, ki bo odločala o prosilčevi prošnji, vendar le v primeru, če odgovorna država na podlagi neposrednih dokazov in posrednih okoliščin, navedenih v standardnem obrazcu, oceni, da ni pristojna za sprejem prosilca; nesporno pa je, da o tem odloča odgovorna država članica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnika zoper sklep tožene stranke, št. 2142-75/2014/8 (1313-05) z dne 26. 6. 2014, s sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) pa je ugodilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe ter odločilo, da se izvršitev izpodbijanega sklepa tožene stranke odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Tožena stranka je z navedenim sklepom na podlagi 33. člena v povezavi s tretjo alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ter prvim odstavkom 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju Dublinska uredba III) odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca A. M., rojenega ... v kraju Staro Selo, Bosna in Hercegovina, ker bo predan Republiki Franciji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Strinja se tudi z razlogi za sprejeto odločitev tožene stranke. Tožbene ugovore, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, zavrača kot neutemeljene.

3. Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo (I. točka sodbe in sklepa) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Ponavlja tožbene navedbe in navedbe iz „replike“ na odgovor tožene stranke na tožbo in se nanje sklicuje. Navaja, da sodišče na nekatere tožbene ugovore ni odgovorilo ali pa so odgovori protispisni. Tožena stranka se je izognila izvedbi predlaganih zaslišanj, s katerimi je tožnik želel dokazati, da je bil pogoj trimesečne zapustitve območja držav članic EU izpolnjen. Stališča v zvezi z razlago drugega odstavka 19. člena Dublinske uredbe III sodišče ni sprejelo niti ni sledilo tožnikovemu predlogu, da postavi vprašanje za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zvezi z razlago drugega odstavka 19. in prvega odstavka 17. člena navedene Uredbe. Predlaga, da predhodno vprašanje za razlago navedenih določb Dublinske uredbe III SEU postavi Vrhovno sodišče.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ustavno sodišče RS je z odločbo Up-797/14-16 z dne 12. 3. 2015 razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča I Up 295/2014 z dne 18. 9. 2014 (s katero je to zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo) ter zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Iz odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da Vrhovno sodišče ni obrazložilo, zakaj šteje, da je določba drugega odstavka 19. člena Dublinske uredbe II (pravilno Dublinska uredba III) jasna in zakaj tožnikovi argumenti o drugačni razlagi drugega pododstavka drugega odstavka 19. člena Dublinske uredbe III niso utemeljeni; vprašanja o razlagi sporne določbe pa Vrhovno sodišče ni predložilo SEU.

7. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in podatkov v predloženih spisih izhaja, da je tožnik v Republiko Slovenijo prišel ilegalno ter dne 25. 3. 2014 vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je iz Centralne baze EURODAC pridobila podatek, da je tožnikove prstne odtise v Centralno bazo EURODAC 24. 7. 2013 vnesla Republika Francija, kjer je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito. Po izpeljanem postopku, ki ga predvideva Dublinska uredba III, je Republika Francija 10. 4. 2014 potrdila, da je v skladu s točko d) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III odgovorna država za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in potrdila njegov ponovni sprejem.

8. Skupni evropski azilni sistem je zasnovan na domnevi medsebojnega zaupanja, da vse države, ki sodelujejo v njem (države članice in tretje države) spoštujejo temeljne pravice, vključno s pravicami, ki temeljijo na Ženevski konvenciji, protokolu iz leta 1967 ter EKČP (glej sodbo SEU - veliki senat - v združenih zadevah C-411/10 in C-493/10). Namen Dublinske uredbe je med drugim racionalizacija obravnavanja prošenj za azil ter preprečitev zasičenosti sistema z obveznostjo obravnavanja prošenj, ki jih vlagajo isti prosilci za azil v različnih državah članicah EU. Njen cilj je, kot izhaja iz uvodnih določb Dublinske uredbe III (točki 4 in 5), da se vzpostavi jasen, pregleden ter izvedljiv postopek določitve države članice, odgovorne za obravnavo prošenj za azil. Ta sistem naj bi zagotavljal učinkovit dostop do azilnega postopka, hkrati pa ne bi smel ogrožati cilja uredbe - to je hitro obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito.(1) Z določitvijo države, ki je odgovorna za obravnavanje prošenj za azil, se povečuje pravna varnost za prosilce, sistem pa onemogoča tako imenovani forum shopping.

9. SEU ni spregledalo dejstva, da ima skupni azilni sistem pri delovanju v določenih državah članicah težave in pomanjkljivosti. V nekaterih državah lahko obstaja resna nevarnost, da bo prosilec za azil v primeru predaje obravnavan na nečloveški in ponižujoč način; zato je domneva, da bo prosilec v vsaki državi članici obravnavan v skladu s pravicami iz Listine EU o temeljnih pravicah, Ženevske konvencije in EKČP, izpodbojna. Zaradi pomena, ki ga ima skupni evropski azilni sistem, predaje prosilca odgovorni državi članici ne prepreči že najmanjša kršitev Direktiv 2003/9, 2004/83 ali 2005/85. Le če obstaja resna nevarnost, da v posamezni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka (v smislu nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s prosilci za azil), predaja prosilca v takšno državo ni v skladu z določbami Uredbe.

10. Odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje temeljita na določbah Dublinske uredbe III. Ta v prvem odstavku 3. člena določa, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katere koli izmed držav članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je glede na merila iz III. poglavja za to odgovorna. V točki d) prvega odstavka 18. člena Dublinska uredba III določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz 23., 24., 25. in 29. člena ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici, ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

11. Dublinska uredba III v 23. členu (predložitev zahteve za ponovni sprejem, če je bila v državi članici, ki daje zahtevo, vložena nova prošnja) v prvem odstavku med drugim določa, da v primerih, ko članica, v kateri je oseba iz točke d) prvega odstavka 18. člena vložila novo prošnjo za mednarodno zaščito, meni, da je v skladu s točko d) prvega odstavka 18. člena za obravnavanje prošnje pristojna druga država članica, lahko od druge države članice zahteva, da to osebo ponovno sprejme. Zahteva za ponovni sprejem se poda na podlagi standardnega obrazca, ki vključuje dokaze in posredne okoliščine, navedene v dveh seznamih iz točk a) in b) tretjega odstavka 22. člena in/ali ustrezne elemente iz izjav zadevne osebe, ki organom države članice, na katere je zahteva naslovljena, omogočajo, da preverijo, ali je njihova država odgovorna na podlagi meril, določenih v tej uredbi. Uredba Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. 9. 2003 o podrobnih pravilih za uporabo Dublinske uredbe II, dopolnjena z izvedbeno Uredbo Komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. 1. 2014, v 4. členu (obdelava zahtevkov za ponovni sprejem) določa, da kadar zahtevek za ponoven sprejem temelji na podatkih, ki jih je posredovala centralna enota EURODAC-a in jih je zaprošena država članica preverila, zaprošena država članica v skladu s šestim odstavkom 4. člena Uredbe (ES) št. 2725/2000 potrdi svojo pristojnost, razen če se v preverjanjih izkaže, da so njene obveznosti prenehale na podlagi 5. točke drugega odstavka 4. člena ali na podlagi drugega, tretjega in četrtega odstavka 16. člena Uredbe ES št. 343/2003 (Dublinske uredbe II), sedaj petega odstavka 20. člena in prvega odstavka 19. člena ter prvega in drugega pododstavka drugega odstavka 19. člena Uredbe 604/2013 (Dublinske uredbe III).

12. V obravnavani zadevi je sporno, katera država (članica EU) je na podlagi določbe drugega pododstavka drugega odstavka 19. člena Dublinske uredbe III pristojna za odločanje o tožnikovi prošnji. Tožnik namreč zatrjuje, da je po vložitvi prve prošnje v Franciji zapustil ozemlje EU za obdobje, ki je daljše od treh mesecev. Po njegovem mnenju naj bi v obravnavani zadevi zaradi razlike med situacijama, ki jih urejata prvi in drugi pododstavek drugega odstavka 19. člena Uredbe, šlo za drugačen primer, kot je obravnavan v sodbi SEU v zadevi C-394/12 (Abdullahi).

13. Drugi odstavek 19. člena Dublinske uredbe III v prvem pododstavku določa, da obveznosti iz prvega odstavka 18. člena prenehajo, kadar lahko odgovorna država članica ob zahtevi za sprejem ali ponovni sprejem prosilca ali druge osebe iz točke c) ali d) prvega odstavka 18. člena ugotovi, da je zadevna oseba zapustila ozemlje držav članic za najmanj tri mesece, razen če zadevna oseba poseduje veljavni dokument za prebivanje, ki ga je izdala odgovorna država. Drugi pododstavek drugega odstavka 19. člena te uredbe pa določa, da se prošnja, vložena po obdobju odsotnosti iz prvega pododstavka, šteje za novo prošnjo, ki zahteva začetek novega postopka določanja odgovorne države članice.

14. Po oceni Vrhovnega sodišča prvi in drugi pododstavek drugega odstavka 19. člena Dublinske uredbe III ne urejata različnih situacij, kot to navaja tožnik v „repliki na odgovor tožene stranke“, temveč se medsebojno dopolnjujeta. Drugi pododstavek predstavlja logično izpeljavo dejstva, da je prosilec zapustil ozemlje držav članic za najmanj tri mesece, zato se po pravilih Dublinske uredbe III postopek začne znova. Ta okoliščina sicer posredno (tako kot je to veljalo po določbah Dublinske uredbe II) lahko vpliva na pristojnost države, ki bo odločala o prosilčevi prošnji, vendar le v primeru, če odgovorna država na podlagi neposrednih dokazov in posrednih okoliščin, navedenih v standardnem obrazcu, oceni, da ni pristojna za sprejem prosilca; nesporno pa je, da o tem odloča odgovorna država članica. To izhaja tudi iz določbe 4. člena Uredbe Komisije (ES), št. 1560/2003, dopolnjene z Uredbo Komisije (EU), št. 118/2014, po kateri zaprošena država v skladu s kriteriji, določenimi v uredbi, odloči, ali bo prevzela odgovornost in ponovno sprejela prosilca. Takšna razlaga prvega in drugega pododstavka drugega odstavka 19. člena Dublinske uredbe III, kot jo je zavzelo Upravno sodišče in za njim Vrhovno sodišče, izhaja tudi iz sodne prakse nemških sodišč, na primer Upravnega sodišča v Gelsenkirchnu, št. 6a K 3256/14.A z dne 25. 11. 2014 in 6a K 3817/14.A z dne 25. 11. 2014.(2) Določbe 19. člena Dublinske uredbe III so vsebinsko enake določbam člena 16 Dublinske uredbe II, le da so bolj jasne, ker bolj pregledno določajo, da je dokazno breme v primerih (kot jih določata prvi in drugi pododstavek drugega odstavka 19. člena in tretji odstavek 19. člena Dublinske uredbe III) na odgovorni državi članici; v primerih, v katerih se šteje, da je vložena nova prošnja, se dublinska pravila uporabijo od začetka, kar pa ne vpliva na to, katera država je odgovorna za obravnavo prošnje.(3) Glede odločanja, katera država je bila po določbah Dublinske uredbe II pristojna za odločanje o prošnji prosilca, ki je zapustil dublinsko območje za obdobje, daljše od treh mesecev (po tem, ko je bila njegova prošnja za azil v državi članici že zavrnjena), in zatem v drugi državi članici vložil novo prošnjo za azil, iz sodne prakse sodišč Evropske unije v zvezi z Dublinsko uredbo II izhaja, da prosilec nima pravice, da bi izpodbijal odločitev, katera država bo odločala o njegovi prošnji (razen s sklicevanjem na sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev).(4)

15. O vprašanju, ali je prosilec zapustil ozemlje EU za dlje kot tri mesece in posledično, ali je vložil novo prošnjo, na podlagi katere se začne nov postopek določanja odgovorne države članice, na podlagi dokazil iz seznama A in B priloge II k Dublinski uredbi III odloča odgovorna država članica. Če ta prevzame obveznost iz 18. člena Uredbe, je ne glede na morebitne prosilčeve ugovore pristojna za odločanje o njegovi prošnji.(5) V takšnem primeru prosilec ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost uporabe dokazov in dokaznih standardov iz Dublinske uredbe III ali izvedbenih predpisov oziroma na pravilnost določitve pristojne države za obravnavo njegove prošnje, razen glede sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem. Republika Francija je potrdila ponovni sprejem tožnika (točka d) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III), s tem pa je odločila tudi o vprašanju, ali je tožnik vložil novo prošnjo v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 19. člena Dublinske uredbe III.

16. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, kar potrjujejo podatki v predloženih spisih, tožnik niti v upravnem postopku niti v tožbi oziroma pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni navajal razlogov, ki bi kazali na to, da Republika Francija kot odgovorna država za obravnavanje njegove prošnje ne bo spoštovala njegovih temeljnih pravic in svoboščin niti da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Franciji, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU).

17. Vrhovno sodišče zavrača ugovore, da bi morala tožena stranka opraviti predlagano zaslišanje prič, s katerim je želel tožnik dokazati, da je izpolnjen pogoj trimesečne zapustitve območja držav članic Evropske unije. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (6. točka) izhaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da je breme dokazovanja glede ugotovitve, da je tožnik zapustil ozemlje držav članic za najmanj tri mesece (drugi odstavek 19. člena Dublinske uredbe III), na strani odgovorne države članice, v tem primeru Francije; s tem pa je odgovorjeno tudi na tožnikove ugovore, ki izhajajo iz njegovega napačnega stališča v zvezi z razlago te določbe.

18. Po prvem odstavku 17. člena Dublinske uredbe III (diskrecijske klavzule) lahko z odstopanjem od člena 3(1) vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz uredbe (suverenostna klavzula). Odločitev, da ne bo uporabila suverenostne klavzule, je v diskreciji države, takšna odločitev pa temelji na pravu unije (za namene člena 6 PEU in/ali člena 51 Listine EU). Tudi v teh postopkih pridejo do izraza namen in cilj Dublinske uredbe, načelo medsebojnega zaupanja (kot je to opisano v točki 8 te sodbe) in domneva, da je prosilcu, ki zatrjuje, da potrebuje medicinsko oskrbo, ta v enaki meri dostopna v vseh članicah dublinskega območja. Države članice morajo v skladu z ustaljeno sodno prakso SEU ne zgolj razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom unije, temveč morajo tudi paziti, da se ne oprejo na neko razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava unije (glej 65. in 66. točko v združeni zadevi SEU C-411/10 in C-493/10). Zakaj se je odločila, da prošnje za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, državi ni potrebno posebej obrazlagati.

19. V obravnavanem primeru tožena stranka suverenostne klavzule ni uporabila. Odločitev, da tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, ker bo tožnik predan Republiki Franciji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, je sprejela skladno s prvim odstavkom 3. člena Dublinske uredbe III.

20. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sicer ni razvidno, da bi se sodišče prve stopnje opredelilo do ugovora, da je tožnik v Sloveniji bival pri bližnjih sorodnikih, katerih pomoč potrebuje zaradi slabega zdravja (iz izpodbijanega sklepa tožene stranke izhaja, da je tožnik prav tako tudi v času, ko je bil v Franciji, tam bival pri sorodnikih), vendar ta pomanjkljivost ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnik, kot izhaja iz podatkov v predloženih spisih, niti v tožbi niti v pritožbi ni zatrjeval, da mu v Franciji morebitna zdravstvena oskrba ne bo nudena oziroma, da mu bodo zaradi tega kršene njegove temeljne človekove pravice. Upoštevajoč že navedeno (glej točko 15 in 18 te obrazložitve) njegove navedbe, do katerih se sodišče prve stopnje sicer ni posebej opredelilo, za odločitev v tej zadevi niso bistvene.

21. Glede na to, da sta po mnenju Vrhovnega sodišča določbi 17. člena in drugega odstavka 19. člena Dublinske uredbe III jasni, kar je navedlo tudi sodišče prve stopnje, dodatna razlaga s strani SEU ni potrebna, zato ni sledilo tožnikovemu predlogu za postavitev vprašanja za predhodno odločanje temu sodišču. Zavedajoč se, da je po 267. členu Pogodbe o delovanju EU sodišče, proti kateremu ni več pravnega sredstva in da zato načeloma mora postaviti vprašanje za predhodno odločanje, je proučilo tudi, ali bi bilo treba vprašanje za predhodno odločanje SEU postaviti iz kakšnega drugega razloga. Pri tem je sledilo tako napotilom iz sodne prakse SEU (zadeve 283/81, C.I.L.F.I.T., C-348/89, Mecanarte) kot tudi odločbi Ustavnega sodišča RS Up-797/14-16 z dne 12. 3. 2015. Vprašanje razlage je relevantno za odločitev v primeru in SEU se je do sistemskih razlag vprašanja odgovornih držav članic že opredeljevalo. Najpomembnejše pri presoji, ali je vprašanje za predhodno odločanje resnično treba postaviti, pa je bilo, ali obstaja možnost drugačne razlage od tiste, ki je sprejeta v tej sodbi. Pri tem je Vrhovno sodišče upoštevalo pravne okvire mednarodne zaščite, politiko unije, cilje Dublinske uredbe III, možnost drugačnih stališč zaradi morebitnih različnih jezikovnih verzij(6) drugega odstavka 19. člena, in/ali iz vseh teh vprašanj izhaja možnost za razumen dvom v pravilnost razlage, ki jo je sprejelo v tej sodbi. Proučilo je v tej sodbi navedeno sodno prakso SEU, prispevke teorije na to temo (prav tako citirane v tej sodbi), morebitno drugačno razlago Evropskega sodišča za človekove pravice, ki pa o tem vprašanju Dublinske uredbe III ni odločalo, stališča drugih sodišč držav članic,(7) pripravljalne dokumente Dublinske uredbe II in III, obrazložitev sprememb Dublinske uredbe III(8) , literaturo, ki se nanaša na vprašanje pristojnosti držav in vprašanje odgovorne države(9) ter asylum shopping,(10) in uradna stališča EU Komisije glede azilne politike in Dublinskih uredb.(11) Sklenilo je, kot omenjeno zgoraj, da zavzeto stališče ne pušča dvoma v pravilnost razlage drugega odstavka 19. člena Dublinske uredbe III.

22. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

----

(1) Generalni pravobranilec Pedro Cruz Villalón je v zadevi C-394/12 navedel, da hitri določitvi države članice služi vsaka določba uredbe posebej. Glede namena uredbe je generalni pravobranilec N. Jääskinen v sklepnem predlogu v zadevi Puid (C-4/11) zapisal, da cilj Dublinske uredbe ni podeljevanje pravic posameznikom (prosilcem za azil), temveč je njen namen, da se uredijo odnosi med državami članicami. Pritožbeni domet prosilca zato ne zajema njegove subjektivne pravice do ustrezne uporabe uredbe, saj lahko učinkovito uveljavlja samo tista konkretna merila, ki temeljijo na subjektivnih pravicah, ki so v uredbi izrecno priznane.

(2) V obeh primerih je sodišče zaključilo, da prosilki nimata pravice ugovarjati, da so glede pristojne države, ki bo odločala o prošnjah, izpolnjeni objektivni pogoji iz drugega odstavka 19. člena Dublinske uredbe III. Določbe uredbe so namenjene hitremu in učinkovitemu določanju pristojne države članice. V takšnem primeru lahko prosilec (tako kot je navedeno v zadevi Abdullahi) izpodbija odločitev, da bo predan odgovorni državi članici le s sklicevanjem na obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici.

(3) Steve Peers in drugi, Immigration and Asylum Law (Text and Commentary), Second Revised Edition, Brill/Nijhoff, 2015, str. 369.

(4) Sodbi UK - Court of Appeal, R (AR (Iran) v Secretary of State for the Home Department, (2013) EWCA Civ 778, in High Court of Justice Qeen's Bench Devision Administrative Court Case No: CO/10131/2006.

(5) Če je odgovorna država sprejela pristojnost, vprašanje, ali je prosilec dejansko zapustil EU za tri mesece, ni več predmet odločanja države, ki je podala zahtevo za sprejem prosilca. Primerjaj Gina Clayton, Text Book on Immigration at Asylum Law, Oxford University Press, str. 386.

(6) Različne jezikovne verzije v tej zadevi predvsem relevantnega drugega pododstavka drugega odstavka, uporabljajo nedvoumne termine z enako vsebino:

Angleško: An application lodged after the period of absence referred to in the first subparagraph shall be regarded as a new application fiving rise to a new procedure for determining the Member State responsible.

Nemško: Ein nach der Periode der Abwesenheit im Sinne des Unterabstazes 1 gestellter Antrag gilt als neuer Antrag, der ein neues Verfahren zur Bestimmung des zuständigen Mitgliedstaats auslöst.

Francosko: Toute demande introduite après la période d'absence visée au premier alinéa est considérée comme une nouvelle demande donnant lieu à une nouvelle procédure de déterminanation de l'État membre responsable.

Poljsko: Wniosek złożony po okresie nieobecności, o którym mowa w akapicie pierwszym, uznawany jest za nowy wniosek, stanowiący podstawę wszczęcia nowego postępowania w sprawie ustalenia odpowiedzialnego państwa członkowskiego.

Nobena jezikovna različica ne daje pravice prosilcu izbirati med državami, ki bi bile odgovorne za vodenje postopka.

(7) V točki 14 te sodbe citirane odločbe.

(8) Proposal for a Regulation of the European Parliament and of the Council establishing the criteria and mechanisms for determining the Member State responsible for examining an application for international protection lodged in one of the Member States by a third-country national or a stateless person, Brussels, 3. 12. 2008, COM (2008) 820 final.

(9) Glej točki 14 in 15.

(10) Minos Mouzourakis, „Wrong number?“ The Use and Misuse of Asylum Data in the European Union, CEPS Paper, No. 69/December 2014.

(11) EU Commission, Common European Asylum System, dosegljivo http://ec.europa.eu/dgs/home-affairs/what-we-do/policies/asylum/index_en.htm(14.5.2015).

Datum zadnje spremembe:

13.07.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1978/2019-21
• Sodba I Up 751/2007
• Sodba I Up 732/2007