VSRS sodba II Ips 282/2013

Jedro

Pri presoji oprostitve objektivne odgovornosti (153. člen OZ) velja, da odgovorni osebi ni mogoče računati s samovoljnim in docela nerazumnim ravnanjem oškodovanca ali, kakor je bilo tudi v obravnavanem primeru, tretje osebe. Tretja oseba v tej zadevi je v prodajnem skladišču nepooblaščeno sedla za viličar in pričela v močnem nalivu z nalaganjem 450 kg težke granitne plošče.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Prva toženka sama krije stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Tožnik se je poškodoval kot kupec v prodajnem skladišču granitnih plošč. Med natovarjanjem z viličarjem je nanj padla granitna plošča, težka 450 kg. V prodajno skladišče je po ugotovitvah nižjih sodišč tožnik prišel s tretjo osebo v modrem delavskem kombinezonu. Zastopnik tožene stranke (A. A.) je zaradi nenadnega močnega dežja prenehal z nalaganjem granitne plošče, saj je nevarnost za zdrs v takšnih pogojih večja. Umaknil se je v bivalni kontejner, kjer je želel počakati, da bo dež ponehal. Ključ je pustil v viličarju in tretja oseba (moški v modrem delavskem kombinezonu) je skušal nato nepooblaščeno naložiti granitno ploščo kljub močnemu deževju. Tedaj je prišlo do nezgode.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. V razlogih je med drugim navedlo: „Da sta se tožeča stranka in oseba v modrem delovnem kombinezonu odločila vseeno nepooblaščeno prižgati viličar in nadaljevati z nalaganjem granitne plošče, je bilo nepredvidljivo in popolnoma samovoljno ravnanje, na katerega J. ni mogel vplivati. Ravnanje tretjega je bilo v predmetni zadevi zunaj sfere objektivno odgovornega in hkrati izključni vzrok za nastalo škodo, zaradi česar je podan oprostitveni razlog v smislu drugega odstavka 153. člena OZ(1) .“

3. Pritožbeno sodišče je z razlogi sodišča prve stopnje soglašalo, tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnica. Sklicuje se na vse revizijske razloge iz 370. člena ZPP(2) sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni in izda vmesno sodbo, glede odločanja o višini pravične denarne odškodnine pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek pred drugim sodnikom. Podrejeno predlaga, naj revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovljen pritožbeni postopek.

5. Sodišče ni ocenilo izpovedbe tožnika, da je z viličarjem v času škodnega dogodka upravljal A. A. (delavec prvo toženke) ter da je izrecno izpovedal, da je v skladišče prišel sam (ne pa z domnevno tretjo osebo, ki naj bi po ugotovitvah sodišč nato sedla na viličar). To naj bi potrdil tudi B. B. Tudi njegove izpovedbe naj sodišče ne bi ocenilo.

6. Sodišče ni ocenilo, da ne A. A., ne priči C. in D., niso znali pojasniti, kdaj in kako naj bi navedena neidentificirana tretja oseba po dogodku zapustila prizorišče.

7. Revident sodišču očita, da ni ocenilo prijave škodnega dogodka, ki jo je sestavil J. in v kateri niso navedeni nobeni očividci.

8. Revident sodišču očita, da ni ocenilo pomena dejstva, da A. A. o nesreči ni obvestil policije.

9. Revident sodišču nadalje očita, da je zmotno uporabilo določbe pravdnega postopka, ki se nanašajo na dokazno vrednost javnih listin. Gre za: informacijo javnega značaja Upravne enote Kranj (A 70), dopis načelnika iste enote (A 75) ter dopis sekretariata Ministrstva RS za promet (A 71).

10. V sklepnem delu revizije tožnik sodišču očita zmotno uporabo pravila o oprostitvi odgovornosti iz 153. člena OZ. Trdi, da je sam A. A. izpovedal, da ključev ni vzel iz viličarja, s čimer bi se izognil posledicam. A četudi bi bilo to res, bi moral imeti viličar (kot vsak premikajoč se delovni stroj) vgrajena sredstva za preprečevanje nepooblaščenega zagona. Sklicuje se na določbo 108. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme. Dalje se sklicuje na stališče sodne prakse (sodba VS RS, II Ips 73/2001 z dne 4. 10. 2001), „da je imetnik viličarja objektivno odgovoren za škodo, povzročeno z viličarjem, čeprav izven delovnega časa, ker je hranil stroj na kraju, ki je bil dostopen njegovim delavcem tudi po končanem delu.“ Opozarja, da A. A. tožniku ni prepovedal navzočnosti na kraju obratovanja viličarja.

11. Nazadnje trdi, da bi v primeru, če bi k nastanku škode res prispeval kdo tretji, zanjo solidarno odgovarjal imetnik viličarja, torej tožena stranka.

12. Revizija je bila vročena toženkama. Prva toženka je nanjo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške za vlogo.

13. Revizija ni utemeljena.

Odgovor revizijskega sodišča na očitane procesne kršitve

14. Glede revizijskega očitka, ki je povzet v 5. točki te sodbe, revizijsko sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje tožnika zaslišalo in to tudi navedlo v sodbenem povzetku izvedenih dokazov (6. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Res je, da vsebine njegove izpovedbe nato ni povzemalo. Vendar iz obrazložitve jasno izhaja, kakšna je tožnikova dejanska teza (da je z viličarjem upravljal delavec prve toženke in ne tretja oseba) in nato tudi to, zakaj je sodišče ni sprejelo, marveč je ugotovilo drugačno dejansko stanje. Obrazložilo je, da priči B. B. in P. P. v času nezgode nista bila prisotna, marveč sta prispela 15 minut po njej ter ima njuna izpovedba manjšo spoznavoslovno vrednost, ker pač o dogodku nista izpovedovala na podlagi lastne zaznave. V nadaljevanju je obrazloženo pojasnilo, zakaj verjame izpovedbama prič C. C. in D. D. Na tak način je tudi po prepričanju revizijskega sodišča (že pred tem tudi po prepričanju pritožbenega sodišča) notranje prepričanje sodišča prve stopnje o škodnem dogodku ustrezno argumentacijsko pozunanjeno. Procesni očitek, ki smiselno predstavlja očitek o kršitvi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, zato ni utemeljen.

15. Na revizijski očitek, ki je povzet v 6. točke te sodbe, je odgovor revizijskega sodišča sledeč. Dejstvo, kako in kdaj naj bi tretja neidentificirana oseba po dogodku zapustila prizorišče, ni pravno relevantno dejstvo. To vprašanje je kot sestavni del življenjskega dogodka lahko pomembno le z vidika prepričljivosti posameznih dokazov in nato tudi na njih utemeljene dokazne ocene. Gre torej za vprašanje, ki sodi v sfero pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revident pa ne trdi, da bi v pritožbi dokazno oceno izpodbijal s temi dejanskimi razlogi ter da bi pritožbeno sodišče takšno njegovo izjavo nato ignoriralo.

16. Glede očitka, da sodišče ni ocenilo prijave škodnega dogodka (revizijska navedba, ki je povzeta v 7. točki te sodbe), revizijsko sodišče ugotavlja, da to ne drži. Sodišče prve stopnje se je do tega opredelilo v 13. točki sodbe.

17. Revizijska navedba, povzeta v 8. točki te sodbe, predstavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

18. Neutemeljen je nadalje revizijski očitek, povzet v 9. točki te sodbe. Z navedenimi listinami je skušal tožnik dokazovati, da ključni priči te pravdne zadeve v času škodnega dogodka nista bila prisotni, ker naj bi bili tedaj v službi. S tem je skušal spodbiti njuno verodostojnost. A vsebina teh listin (zelo dvomljivo je, če sploh gre za javne listine - a s tem se revizijskemu sodišču niti ni bilo treba ukvarjati) v resnici ne izpričuje tega, da sta bili navedeni priči v času škodnega dogodka v službi, marveč zgolj to, da se je škodni dogodek pripetil v času, ko sta bili z registratorjem prisotnosti (napravo za kartično beleženje prisotnosti) evidentirani kot prisotni. Njuna dejanska prisotnost na delovnem mestu pa je v resnici plod dejanske interpretacije tega podatka v povezavi z drugimi dejstvi (torej predmet dokazne ocene). Izčrpna dokazna ocena o tem vprašanju, ki je podana v zaključku 13. točke sodbe sodišča prve stopnje, zato ne nasprotuje dokaznemu pravilu iz 224. člena ZPP. Zgrešeno je tudi naziranje revidenta, da bi moralo sodišče o tem vprašanju presoditi na podlagi pravila o objektivnem dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Iz razlogov sodišča prve stopnje namreč ne izhaja, da bi se sodišče znašlo v spoznavni krizi.

Glede očitkov o zmotni uporabi materialnega prava

19. Revizijske navedbe, povzete v 10. točki te sodbe, zastavljajo osrednje materialnopravno vprašanje tega postopka. To se nanaša na ovsebinjenje treh kumulativno zahtevanih pogojev za oprostitev objektivne odškodninske odgovornosti po 153. členu OZ v konkretnem primeru.

20. Objektivno odgovorni subjekt se v primeru dejanja tretje osebe lahko v celoti razbremeni odgovornosti le, če dokaže: (a) da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tretje osebe, (b) da tega dejanja ni mogel pričakovati in (c) se njegovim posledicam tudi ne izogniti ali jih odstraniti. Sprejeto stališče v sodni praksi je, da ti oprostitveni razlogi predstavljajo izjemo ter jih je zato treba razlagati ozko in v skladu z merilom skrajne skrbnosti imetnika nevarne stvari(3). Poleg tega velja, da je izhodišče za presojo, ali je bilo ravnanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano, objektivno in abstraktno.

21. Načelno stališče o restriktivni razlagi oprostitvenih pogojev je vendarle omiljeno s stališčem, da objektivno odgovorni osebi ni mogoče računati s samovoljnim(4) ali docela nerazumnim (5) ravnanjem samega oškodovanca. V obravnavani zadevi sicer ni šlo za ravnanje samega oškodovanca, marveč za ravnanje tretje osebe. A ko gre za popolno izključitev objektivne odgovornosti - gledano z zornega kota objektivno odgovorne osebe - konceptualno gledano ne bi smelo biti nobene razlike.

22. Pri presoji oprostitvenih pogojev po 153. členu OZ gre (ob predpostavki, da je škoda izključna posledica ravnanja oškodovanca ali tretje osebe), čeprav se nahajamo v sferi objektivne odgovornosti, nazadnje vendarle za očitek, da bi objektivno odgovorna oseba dejanje lahko pričakovala in se njegovim posledicam izognila ali jih odstranila. Ta očitek (dasiravno je uzakonjen pod naslovom oprostitev odgovornosti) v resnici širi polje objektivne odgovornosti, saj postrožuje splošno možnost spodbitja domneve vzročnosti iz 149. člena OZ(6). Čim je tako, pa - gledano z zornega kota objektivno odgovorne osebe (in to je v tem primeru edino relevantno) - vsebina tega očitka ne more biti drugačna v primeru, ko škoda nastane izključno zaradi dejanja oškodovanca ali pa tedaj, ko nastane izključno zaradi dejanja tretje osebe.

23. Vsebinsko gledano gre glede na okoliščine primera (povzete v prvi točki te obrazložitve) za izrazito samovoljno (nepooblaščeno) in tudi nerazumno ravnanje tretje osebe. Ravnanje je primerljivo z ravnanjem oškodovanca v zadevi II Ips 421/2011 z dne 29. 3. 2012 (7). Navedena sodba je bila sicer pred Ustavnim sodiščem razveljavljena, a vendar ne zaradi napačne uporabe materialnega prava (kar glede na pristojnosti Ustavnega sodišča niti ni smela in mogla biti), marveč zaradi ugotovljene pomanjkljive obrazložitve v položaju, ko revizijsko sodišče spreminja odločbi nižjih sodišč. Za tak položaj pa v obravnavani zadevi, ko je pritožbeno sodišče potrdilo zavrnilno sodbo prvega sodišča, ne gre.

24. Revizijsko sodišče torej ugotavlja, da je škodni dogodek posledica nerazumnega in nepooblaščenega ravnanja tretje osebe. Ne le, da ni običajno, če nekdo, ki pride s kupcem, v prodajnem skladišču sam sede za viličar ter prične z nalaganjem težke granitne plošče, marveč je takšno ravnanje skregano z najbolj elementarnimi normami vedenja. Torej ravnanje, ki ga zaposleni v trgovini od razumnega človeka (in ni imel nobenega razloga, da ga ne bi štel za razumnega) ni mogel pričakovati in zato tudi ne dolžan preprečiti. To velja tembolj, ker je zaradi močnega naliva sam zaposleni prenehal z viličarsko operacijo, ker je bilo to glede na konkretne okoliščine prenevarno.

25. Zaključka o oprostitvi odgovornosti revident ne more spodbiti niti s sklicevanjem na 108. člen Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Uradni list RS, št. 101/2004). Ta določba ni neposredno uporabljiva, saj se nanaša na razmerja med delavci in delodajalci. Analogija pa tudi ne pride v poštev, saj nepooblaščena uporaba delovne opreme s strani delavcev v bistvenem vendarle ni enaka nepooblaščeni uporabi s strani kupcev ali z njimi povezanih oseb. Utemeljena ni niti razlaga z argumentom a fortiori, kajti nepooblaščeno ravnanje delavcev je izkustveno vendarle mogoče pričakovati ter ga z varstveno normo zato preprečevati. Pri tretjih osebah pa takšnega ravnanja izkustveno ni pričakovati, zato zadošča, če se odgovorna oseba zanese na razumno in odgovorno (predvsem pa pravno dopustno) ravnanje.

26. Neutemeljeno je tudi revidentovo sklicevanje na odločbo VS RS, II Ips 73/2001 z dne 4. 10. 2001. Tam je šlo namreč za položaj, ko je en delavec (z nepooblaščeno uporabo viličarja) poškodoval drugega delavca, pri čemer je delodajalec vedel, da je ta delovni stroj nepooblaščeno uporabljal že v preteklosti.

27. Tudi stališče revidenta o solidarni odgovornosti (navedbe, povzete v 11. točki te sodbe) je materialnopravno zgrešeno. Solidarna odgovornost objektivno odgovorne osebe in tretjega je predvidena v položaju, če je k nastanku škode tretji prispeval (četrti odstavek 153. člena OZ), ne pa tudi tedaj, če je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tretje osebe (drugi odstavek 153. člena OZ).

28. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka

29. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z izrekom revizijske odločbe. Ker je odgovor na revizijo prve toženke vsebinsko prazen, ne ustreza standardu stroškov, potrebnih za pravdo, iz 155. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče odločilo, da te stroške prva toženka krije sama.

---.---

Op. št. (1): Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ).

Op. št. (2): Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Op. št. (3): Glej npr. Sodbo in sklep VS RS, II Ips 32/2009 z dne 14. 7. 2011.

Op. št. (4): Sodba VS RS, VIII Ips 163/2009 z dne 11. 1. 2011.

Op. št. (5): Sodba VS RS, II Ips 421/2011 z dne 29. 3. 2012.

Op. št. (6): Določba se glasi: „Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.“

Op. št. (7): V tisti zadevi se je oškodovanec nepooblaščeno vzpel v kabino rovokopača ter pri tem premaknil pogonsko ročico, kar je nato pripeljalo do nezgode.

Datum zadnje spremembe:

06.07.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 243/97
• VSK sodba Cp 1207/2010
• VSC sklep Cp 1072/99