<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS sklep III Ips 93/2014

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2015:III.IPS.93.2014
Evidenčna številka:VS4002717
Datum odločbe:19.05.2015
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cpg 1523/2013
Senat:Vladimir Balažic (preds.), dr. Mile Dolenc (poroč.), dr. Ana Božič Penko, mag. Marijan Debelak, dr. Miodrag Đorđević
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - subjektivni element izpodbojnosti - insolventnost dolžnika

Jedro

Subjektivni element izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj, opredeljen v drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP, predpostavlja obstoj dolžnikove insolventnosti v času, ko je izvršeno izpodbojno pravno dejanje. Nihče ne more zanjo vedeti, niti mu ni mogoče pripisati, da bi zanjo vedel (šteti, da bi moral vedeti), če ne obstaja. Za obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj zato ne zadostuje pomanjkanje skrbnosti osebe, v čigar korist je bilo pravno dejanje opravljeno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka (stečajni dolžnik) zahtevala razveljavitev učinkov dveh kreditnih pogodb, aneksa h kreditni pogodbi, pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje ter notarskega zapisa pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje (I. točka izreka). Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 199,477,96 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in ugotovilo, da ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke na terjatvah tožeče stranke do družbe L. d.d. (III. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in izpodbijano sodbo potrdilo.

3. Tožena stranka z revizijo v celoti izpodbija drugostopenjsko sodbo, pri čemer uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

Dovoljenost revizije

5. Pravna vprašanja, ki jih sproža revizija, so skupna za vse tožbene zahtevke. Ker njihova vrednost presega 200.000,00 EUR, je revizija dovoljena (peti odstavek 367. člena in 490. člen ZPP).

Revizijske navedbe

6. Revident poudarja, da je subjektivni element izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj podan tedaj, če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat ko je bilo dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen. Stanje insolventnosti, kot ga opredeljuje 14. člen ZFPPIPP, bi morala izkazati tožeča stranka. Za stanje insolventnosti po njegovem mnenju ne zadošča stanje, ko dolžnik na dan zapadlosti ne more poravnati svoje kreditne obveznosti, temveč je potrebno, da je ne bi mogel poravnati v daljšem časovnem obdobju. Za stanje insolventnosti tudi ne zadoščajo kratkotrajne (eden in največ štiri dni) blokade dolžnikovih transakcijskih računov. Sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 290/2012 z dne 4. 10. 2012, v katerem je zavzeto stališče, da 14-dnevna blokada računa sama po sebi še ne izkazuje subjektivnega elementa izpodbojnosti. Dodaja, da domneva obstoja objektivnega elementa izpodbojnosti (po 2. točki prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP) ne predpostavlja tudi domneve obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti.

7. Revident nadaljuje, da sodišče ne more ugotoviti vedenja tožene stranke o insolventnosti tožeče stranke, če insolventnost ni izkazana. Tožeča stranka pa ni niti zatrjevala in dokazovala daljšega obdobja nesposobnosti poravnavanja vseh svojih obveznosti in obstoja takega stanja na dan sklenitve izpodbijanih pravnih dejanj. Dokazno breme naj bi bilo dejansko prevaljeno na toženo stranko, sodišče druge stopnje pa je v zvezi s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni upoštevalo določbe 212. člena ZPP, na podlagi katerega je trditveno in dokazno breme glede obstoja insolventnosti na tožeči stranki.

Relevantno dejansko stanje

8. Pravdni stranki sta v času od 29. 9. 2010 do 6. 10. 2010 sklenili dve kreditni pogodbi, aneks h kreditni pogodbi, pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje ter notarski zapisa pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje (v nadaljevanju: izpodbijana pravna dejanja). S tem sta obstoječa kreditna razmerja preoblikovali v nova kreditna razmerja, v katerih so bile terjatve tožene stranke zavarovane z zastavljenimi terjatvami.(1)

9. Tožeča stranka je dne 1. 3. 2011 predlagala začetek stečajnega postopka, ki ga je Okrožno sodišče v Ljubljani začelo s sklepom z dne 3. 3. 2011.

10. Tožena stranka je v času pred sklenitvijo izpodbijanih pravnih dejanj imela vpogled v izkaz poslovnega uspeha in bilančne podatke tožeče stranke za prvo polletje 2010, podatke iz izkaza njenega poslovnega izida za leto 2009 in podatke o blokadi transakcijskih računov tožeče stranke.

Razlogovanje sodišč nižjih stopenj

11. Ker je med pravdnima strankama nesporen obstoj objektivnega elementa izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika (prvi odstavek 271. člena ZFPPIPP), sta se sodišči nižjih stopenj (v ponovljenem postopku) ukvarjali le z obstojem subjektivnega elementa (drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP).

12. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je podan subjektivni element izpodbojnosti „in sicer, da bi tožena stranka morala vedeti, da je stečajni dolžnik insolventen, saj po presoji sodišča ni preverila finančno stanje tožeče stranke s tako visoko skrbnostjo, kot se bi od strokovnjaka - banke pričakovalo.“ Dodalo je še, da tožeča stranka „na dan zapadlosti starih kreditov le-teh ni mogla vrniti in je z izpolnitvijo zamujala, stare obveznosti pa je lahko poravnala le tako, da se je na novo zadolžila, pridobila kredite po spornih pogodbah in tako pridobljena sredstva takoj porabila za vračilo starih obveznosti, hkrati pa so s pridobitvijo novih kreditov nastale nove obveznosti, zavarovane z ločitveno pravico na odstopljenih terjatvah, ki je tožena stranka prej ni imela.“ Ni pa prvostopenjsko sodišče obrazložilo, za kakšno obliko insolventnosti naj bi šlo in kdaj je nastopila.

13. Pritožbeno sodišče je pri presoji pritožbe tožene stranke izhajalo iz stališča, da subjektivnega elementa izpodbojnosti „ne utemeljuje zgolj vedenje upnika o stanju dolžnika, ampak tudi izostanek njegove skrbnosti v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva (prim. VSL sodba I Cpg 560/2011).“ Naštelo je elemente finančnega in ekonomskega stanja tožeče stranke (na dan zapadlosti ni mogla poravnati zapadlih kreditnih terjatev, negativno poslovanje v prvi polovici leta 2010, kratkotrajne blokade transakcijskih računov) in nato zaključilo: „Navedeno kaže na to, da je bilo finančno in ekonomsko stanje tožeče stranke slabo in bi ga tožena stranka, upoštevaje ugotovljene okoliščine in dolžno skrbnost, ki ji je bila zavezana (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika - OZ), kot takšnega morala prepoznati.“

Relevantno pravno pravilo

14. Po določbi drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP je pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, izpodbojno, če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen. Določba vsebuje t.i. subjektivni element izpodbojnosti.

Razlogi za ugoditev reviziji

15. Subjektivni element izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj, opredeljen v drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP, predpostavlja obstoj dolžnikove insolventnosti v času, ko je izvršeno izpodbojno pravno dejanje. Nihče ne more zanjo vedeti, niti mu ni mogoče pripisati, da bi zanjo vedel (šteti, da bi moral vedeti), če ne obstaja. Za obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj zato ne zadostuje pomanjkanje skrbnosti osebe, v čigar korist je bilo pravno dejanje opravljeno. Najprej je treba ugotoviti, če je to sporno, kot v predmetni zadevi, ali je bil stečajni dolžnik v času, ko je bilo dolžnikovo pravno dejanje izvedeno, insolventen. Šele po ugotovitvi, da je bil stečajni dolžnik insolventen, se je mogoče spraševati o tem, ali je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno (tožena stranka), za insolventnost vedela ali bi zanjo morala vedeti.

16. Tožena stranka je v tretjem odstavku I. točke odgovora na tožbo navedla: „Če tožnica že ni bila prvorazredna stranka banke, pa prav gotovo v kritičnem času ni bila insolventna, še manj pa bi dejstvo o njeni insolventnosti moralo biti znano toženki.“ Predlagala je tudi zaslišanje F. Ž., nekdanjega direktorja tožeče stranke, ki naj bi „potrdil navedbe, da konec septembra in v začetku oktobra 2010, to je v času izpodbijanih dejanj, tožeča stranka ni bila insolventna.“ Tudi v pritožbi je (med drugim) navedla: „… medtem ko krize insolventnosti v kritičnem času ni bilo...“. Zato ne drži ugotovitev pritožbenega sodišča, da se pritožnica „vsebinsko ne zoperstavlja tožbenemu zahtevku z navedbami, da stečajni dolžnik ob izvršitvi izpodbijanega pravnega dejanja ni bil insolventen...“ (13. točka izpodbijane sodbe).

17. Ker je bil obstoj insolventnosti tožeče stranke v času, ko so bila izvršena izpodbijana pravna dejanja, očitno sporen, bi se morali obe sodišči nižjih stopenj z njim ukvarjati, tako da bi presodili trditve pravdnih strank in izvedli ponujene dokaze. Če so bile te morda pomanjkljive, bi bilo treba uporabiti materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP).

18. Stališče pritožbenega sodišča, da za obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti zadostuje, da bi tožena stranka morala vedeti za slabo finančno in ekonomsko stanje tožeče stranke, je očitno napačno. Vsakega slabega finančnega in ekonomskega položaja ni mogoče enačiti z insolventnostjo.

19. Na podlagi zgoraj obrazloženega je bilo treba reviziji zato, ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ugoditi, sodbi sodišč nižjih stopenj razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

O stroških postopka

20. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Po trditvah tožene stranke naj bi bile tudi stare terjatve zavarovane na enak način.


Zveza:

ZFPPIPP člen 271, 271/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.06.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDgwMTQ1