VSRS sklep III Ips 7/2014

Jedro

OZ ne določa obveznosti upnika z več dolžniki glede iste terjatve, da se pred izpodbijanjem pravnih dejanj enega od njih najprej poskuša poplačati od vseh ostalih. Šteje se namreč, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik (in ne kdo drugi) nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (drugi odstavek 255. člena OZ).

Kumulacija ali vrstni red unovčevanja solidarnih osebnih zavarovanj ni zakonsko predpisan. Vzpostavitev take obveznosti kot pogoja za izpodbijanje pravnih dejanj posameznega dolžnika bi v razmerju do upnika negirala namen instituta solidarnosti, ki je namenjen enostavnejšemu in hitrejšemu poplačilu upnika od tistega solidarnega dolžnika, od katerega bo po njegovem mnenju najlažje prišel do (polnega) plačila svoje terjatve.

Unovčevanje zavarovanj, ki nimajo podlage v realnem premoženju, ne more voditi do poplačila upnika. To zlasti velja za menico, ki je po naravi finančno zavarovanje, zato obstoj menice per se še ne pomeni, da ima dolžnik unovčljivo premoženje in da je plačevit. Posledično je treba zaključiti, da unovčenje menic v takem primeru ne more biti pogoj za presojo (ne)obstoja objektivnega pogoja za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika (I. točka izreka odločbe) ter podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodb o prodaji nepremičnin in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (II. točka izreka odločbe). S sklepom pa je zavrnilo primarni in podredni predlog za zavarovanje z začasno odredbo (III. in IV. točka izreka odločbe). Odločilo je tudi o pravdnih stroških (V. točka izreka odločbe).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe). Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka (II. in III. točka izreka sodbe).

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da naslovno sodišče razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov revizijskega postopka, vključno s stroški za postopek s predlogom za dopustitev revizije.

4. Revizija je bila vročena vsem trem toženkam, ki nanjo niso odgovorile.

Dopuščena revizijska vprašanja

5. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

6. S sklepom Vrhovnega sodišča III DoR 63/2013-9 z dne 15. 10. 2013 je bila revizija dopuščena glede vprašanj:

- ali mora upnik zatrjevati in dokazovati neplačevitost vseh solidarnih dolžnikov oziroma oškodovanje upnikov s strani vseh solidarnih dolžnikov, kadar izpodbija pravno dejanje enega od njih, da bi uspel dokazati obstoj objektivnega pogoja za izpodbijanje pravnih dejanj;

- ali tretji (prejemnik koristi) lahko ugovarja, da bi se lahko upnik poplačal od drugih solidarnih dolžnikov;

- ali je v zvezi s presojo obstoja objektivnega pogoja za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj upnik dolžan unovčiti menice oziroma vsa zavarovanja svoje terjatve, ki jih ima na voljo po pogodbi.

Dejanski okvir spora

7. Tožnica je v predmetnem sporu s paulijansko tožbo primarno izpodbijala pravno dejanje drugega toženca kot svojega dolžnika, in sicer njegovo sklenitev prodajne pogodbe o odsvojitvi dveh nepremičnin s prvo toženko ter sklenitev nadaljnje prodajne pogodbe med prvo in tretjo toženko o odsvojitvi istih dveh nepremičnin. Podredno je zatrjevala ničnost spornih prodajnih pogodb zaradi nedopustnega nagiba - oškodovanja upnikov.

8. V delu, relevantnem za odločitev, so pomembne zlasti naslednje ugotovitve sodišč nižjih stopenj:

- da dolg drugega toženca do tožnice izvira iz dveh posojilnih pogodb, sklenjenih med tožnico in družbo A. d. o. o. (prva posojilna pogodba z dne 5. 5. 2011) ter med tožnico in družbo B. d. o. o. (druga posojilna pogodba z dne 10. 5. 2011), kjer je drugi toženec nastopal kot eden od dveh porokov (poleg družbe C. d. d.);

- da sta posojilojemalki za zavarovanje posojila poleg poroštva predložili še vsaka po dve bianco menici z meničnimi izjavami in da sta tudi poroka predložila dve bianco menici za zavarovanje svojih poroštvenih obveznosti;

- da je dne 28. 6. 2011 in 1. 7. 2011 tožnica zoper posojilojemalki in zoper drugega toženca vložila dva predloga za izvršbo na njihove račune, vrednostne papirje in premičnine ter v nadaljevanju še na nepremičnine drugega toženca;

- da so od julija 2011 blokirani vsi transakcijski računi drugega toženca in da je bila njegova prezadolženost takrat že najmanj eno leto predmet javnega poročanja;

- da so obe posojilojemalki ter prvi porok v stečaju (družba A. d. o. o. od 24. 5. 2012, družba B. d. o. o. od 11. 6. 2012 in družba C. d. d. od 12. 7. 2011);

- da tožnica v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala niti dokazovala, da bi poskušala priti do poplačila z uveljavitvijo zavarovanj v obliki menic posojilojemalk in porokov.

Presoja utemeljenosti revizije

9. V skladu s prvim odstavkom 255. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, tudi ne glede na to, kdaj je nastala, s tako imenovano paulijansko tožbo izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. V skladu z drugim odstavkom 255. člena OZ pa se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve.

10. Predmet revizijske kritike je stališče sodišča druge stopnje, da pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj niso podani, če upnik lahko uspe s poplačilom na kakršen koli drug način, četudi s težavami. Iz tega izhaja, da naj bi se upnica (tožnica) v konkretnem primeru morala najprej poskušati poplačati iz menic posojilojemalk ter porokov.

11. Paulijanska tožba je institut, ki upnikom nudi varstvo pred dolžnikovim izigravanjem. Ker pa posega v tuje obligacijsko (inter partes) razmerje, se pogoji izpodbojnosti razlagajo ozko;(1) upoštevaje tudi interese tretjega, ki bodo prizadeti, če bo njegovo pravno razmerje z dolžnikom brez učinka v razmerju do upnika. Vendar pa stališče, da mora upnik, ki ima svojo terjatev zavarovano, zasledovati poplačilo iz zavarovanj, preden se posluži instituta izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj,(2) ne more veljati absolutno. Upnik pri uveljavljanju svoje pravice namreč ne sme biti postavljen v izrazito neugoden položaj. V okoliščinah konkretnega primera so zato očitki revidentke utemeljeni.

Glede dolžnosti zatrjevanja in dokazovanja neplačevitosti vseh solidarnih dolžnikov

12. Revidentka navaja, da je nepravilno stališče sodišča druge stopnje, da pogoji za izpodbijanje niso podani, če bi se upnik lahko poplačal od drugih solidarnih dolžnikov. Tako stališče naj bi neupravičeno širilo trditveno in dokazno breme upnika tudi glede neplačevitosti teh dolžnikov ter ga postavljalo v manj ugoden položaj od upnikov z le enim dolžnikom.

13. Drugi toženec se je po posojilnih pogodbah zavezal kot solidarni porok. Značilnost solidarnega poroštva je v tem, da porok odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (tretji odstavek 1.019. člena OZ).

14. Za uspešno izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po OZ mora upnik dokazati tako objektivni kot subjektivni pogoj izpodbojnosti (255. in 256. člen OZ). Neplačevitost dolžnika je eden od elementov objektivnega pogoja izpodbojnosti. Šteje se namreč, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik (in ne kdo drugi) nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (drugi odstavek 255. člena OZ).

15. OZ ne določa obveznosti upnika z več dolžniki glede iste terjatve, da se pred izpodbijanjem pravnih dejanj enega od njih najprej poskuša poplačati od vseh ostalih. Tudi določba drugega odstavka 255. člena OZ oškodovanje upnikov veže na pomanjkanje sredstev za poplačilo tistega dolžnika, katerega pravna dejanja se izpodbijajo. Zakon torej ne določa, da je oškodovanje podano le, če nihče od morebitnih večih dolžnikov nima sredstev za poplačilo iste terjatve.

16. Tudi siceršnja ureditev solidarnih osebnih zavarovanj obveznosti v OZ ne more voditi do drugačnega zaključka, kot ga ponuja jezikovna razlaga 255. člena OZ. Tretji odstavek 1.019. člena OZ upniku dolžnika s solidarnim porokom daje izrecno pravico zahtevati izpolnitev terjatve bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka ali pa od obeh hkrati.(3) Solidarni porok torej s poroštveno zavezo sprejme riziko, da utegne upnik poplačilo terjati najprej in/ali samo od njega. Unovčevanje solidarnega poroštva kot sredstva zavarovanja je upnikova pravica, ki jo lahko izkoristi (v primeru večjega števila zavarovanj v kakršnem koli vrstnem redu); lahko pa poskusi priti do poplačila po redni poti od glavnega dolžnika.(4) Situacija bi bila drugačna v primeru subsidiarnega poroštva, kjer je upnik dolžan najprej terjati glavnega dolžnika (prvi odstavek 1.019. člena OZ).

17. Kumulacija ali vrstni red unovčevanja solidarnih osebnih zavarovanj torej ni zakonsko predpisan. Vzpostavitev take obveznosti kot pogoja za izpodbijanje pravnih dejanj posameznega dolžnika bi v razmerju do upnika negirala namen institita solidarnosti, ki je namenjen enostavnejšemu in hitrejšemu poplačilu upnika od tistega solidarnega dolžnika, od katerega bo po njegovem mnenju najlažje prišel do (polnega) plačila svoje terjatve. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da za obstoj objektivnega pogoja za izpodbijanje pravnih dejanj posameznega dolžnika upniku ni treba zatrjevati in dokazovati neplačevitosti vseh solidarnih dolžnikov oziroma solidarnih porokov.

Glede mogočih ugovorov tretjega (prejemnika koristi)

18. Izpodbojna tožba se vloži zoper tretjega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje, oziroma zoper njegove univerzalne pravne naslednike (drugi odstavek 259. člena OZ). Tretji (prejemnik koristi) je v pravdi za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj torej pasivno legitimiran ter lahko v postopku po lastni presoji postavlja trditve in predlaga dokaze. Vendar pa (kot je bilo zgoraj obrazloženo) z ugovorom, da bi se upnik lahko poplačal od drugih solidarnih dolžnikov oziroma solidarnih porokov, ne more uspeti.

Glede dolžnosti unovčevanja menic oziroma vseh zavarovanj svoje terjatve, ki jih ima upnik na voljo

19. Čeprav se dopuščeno revizijsko vprašanje nanaša tako na unovčevanje menic kot tudi vseh drugih (stvarnih) zavarovanj upnikove terjatve, se je revizijsko sodišče glede na okoliščine konkretnega primera opredelilo le do dolžnosti unovčevanja menic. V obravnavani zadevi je bila namreč terjatev tožnice (glede na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj) zavarovana le z bianco menicami posojilojemalk in solidarnih porokov, ne pa tudi z drugimi stvarnimi zavarovanji.

20. Neplačevitost dolžnika pomeni, da dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Gre torej za neplačevitost kot objektivno stanje(5) - dolžnik nima premoženja, iz katerega bi bilo mogoče poplačilo. Revidentka zato utemeljeno opozarja, da unovčevanje menic, ki nimajo podlage v realnem premoženju, ne more voditi do poplačila upnika. Menica je po svoji naravi finančno zavarovanje, zato (kot navaja revidentka) obstoj menice per se še ne pomeni, da ima dolžnik unovčljivo premoženje in da je plačevit. Na drugi strani pa neplačevitost dolžnika implicira nemožnost uspešne unovčitve menice.

21. Tak zaključek sam po sebi ne negira stališča sodišča druge stopnje, v delu, kjer se nanaša na menice, da pogoji za izpodbijanje niso podani, če upnik lahko uspe s poplačilom na kakršen koli drug način. Kadar je menice namreč mogoče unovčiti, to pomeni, da ima dolžnik še dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. To pa pomeni, da ni neplačevit in da posledično ni izpolnjena predpostavka oškodovanja upnika iz 255. člena OZ. Napačno pa je nadaljnje sklepanje sodišča druge stopnje glede neizogibne dolžnosti unovčevanja menic. Če upnik namreč dokaže, da dolžnik premoženja nima, to pomeni, da se tudi z unovčenjem menice ne bi mogel poplačati. Posledično je treba zaključiti, da unovčenje menic v takem primeru ne more biti pogoj za presojo (ne)obstoja objektivnega pogoja za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj.

22. Tožnica je v postopku zatrjevala in dokazovala neplačevitost drugega toženca. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj pa izhaja, da so bili njegovi transakcijski računi že dlje časa blokirani, da je tožnica zoper njega in zoper posojilojemalki sprožila izvršilne postopke na transakcijske račune, vrednostne papirje in premičnine ter v nadaljevanju še na drugotoženčeve nepremičnine. Poleg tega so (po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj) obe posojilojemalki ter prvi porok v stečaju. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa ni razumno pričakovati, da bi lahko upnik z unovčenjem menic posojilojemalk in porokov prišel do poplačila. V konkretnem primeru torej upnik za izpolnitev pogojev za izpodbijanje menic ni bil dolžan unovčiti.

Odločitev o reviziji

23. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka), saj je zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 380. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo tako sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali so podani pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, in posledično odločiti o postavljenem tožbenem zahtevku.

Stroški revizijskega postopka

24. Odločitev o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Glej komentar k 255. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v N. Plavšak et all: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, Ljubljana 2003, str. 252.

Op. št. (2): Tako na primer komentar k 255. členu OZ, ibidem, str. 255.

Op. št. (3): Glej tudi prvi odstavek 395. člena OZ: »Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti.«

Op. št. (4): Za upnika ima v razmerju do poroka posledice le opustitev zastave ali druge pravice za zavarovanje izpolnitve njegove terjatve oziroma njena izguba zaradi malomarnosti, in sicer le v toliko, da porok postane prost svoje obveznosti za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice, ko bi po izpolnitvi upniku s subrogacijo prešla nanj (prvi odstavek 1.027. člena OZ).

Op. št. (5): Komentar k 255. členu OZ, ibidem, str. 254.

Datum zadnje spremembe:

06.05.2019

Podobni dokumenti:

• Sklep III DoR 63/2013
• Sklep II DoR 324/2010
• VSC sklep Cp 539/2014