VSRS sodba III Ips 4/2014

Jedro

Po določbi prvega odstavka 119. člena ZDR, ki ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi ex lege, pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu, ko je delavcu vročena odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna. Ker je pravnomočnost odločbe o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije nastopila (šele) z dnem pravnomočnosti sodbe Delovnega in socialnega sodišča (to je z dnem 18. 6. 2008), ni mogoče šteti, da je pred tem datumom odpadla pravna podlaga za sporna izplačila delavcu. Četudi sta bili izpodbijani odločbi toženke s sodbo Delovnega in socialnega sodišča odpravljeni, s tem še ni odpadla pravna podlaga za izplačila dohodka delavcu v času od izdaje izpodbijanih odločb toženke do pravnomočnosti sodbe Delovnega in socialnega sodišča.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica sama krije stroške revizije.

III. Tožnica mora toženki povrniti 599,18 EUR stroškov revizijskega odgovora, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve sodbe.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo plačilo 28.046,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Presodilo je, da tožbeni zahtevek na odškodninski podlagi ni utemeljen. Glede na pravila o neupravičeni pridobitvi pa je odločilo, da je toženka tožnici dolžna povrniti znesek za neizplačane pokojnine vse od priznanja statusa invalida I. kategorije dalje. Odločilo je še o stroških postopka (III. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti (tudi za 28.046,67 EUR), saj je presodilo, da je pravni temelj za izplačilo spornega dohodka delavcu obstajal in je bila zato odločitev prvostopenjskega sodišča o (delni) ugoditvi tožbenemu zahtevku na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi materialnopravno napačna.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožnice s sklepom III DoR 76/2013-8 z dne 15. 10. 2013 dopustilo revizijo glede vprašanja:

Ali s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča odpravljena odločba tožene stranke predstavlja odpadlo pravno podlago za tožničina izplačila prejemkov delavcu iz naslova delovnega razmerja, ki jih je tožeča stranka kot delodajalec morala izplačati delavcu za obdobje od dne, ko bi delavec moral biti odjavljen iz zdravstvenega zavarovanja zaradi ugotovljene invalidnosti I. kategorije, če bi odločba tožene stranke z dne 17. 2. 2004 v zvezi z odločbo z dne 15. 5. 2003 bila zakonita, pa do dne, ko je bil delavec odjavljen iz zavarovanja na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča, s katero je bilo ugotovljeno, da se delavec razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 17. 4. 2003 dalje, v višini pokojnin, ki bi jih v primeru pravilnih odločb tožene stranke ta morala izplačati delavcu v istem obdobju?

4. Na podlagi navedenega sklepa je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, v kateri Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbo toženke zavrne in v izpodbijanem delu potrdi prvostopenjsko sodbo, s stroškovno posledico.

5. Toženka je na revizijo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

6. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

Relevantno dejansko stanje

7. Toženka je dne 15. 5. 2003 izdala odločbo, s katero je delavca tožnice razvrstila v II. kategorijo invalidnosti; dne 17. 2. 2004 pa je toženka z drugostopenjsko odločbo zavrnila pritožbo tožnice in potrdila izpodbijano odločbo.

8. Delovno in socialno sodišče je na podlagi tožbe tožnice (ki je tožnica tudi v tem postopku) s sodbo dne 11. 3. 2008 odpravilo odločbi toženke, s katerima je ta delavca tožnice razvrstila v II. kategorijo invalidnosti, in presodilo, da je treba delavca tožnice zaradi posledic bolezni razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti, vse od 17. 4. 2003 dalje.

9. Svojemu delavcu je tožnica v celotnem spornem obdobju (od izdaje izpodbijane odločbe toženke do izdaje sodbe Delovnega in socialnega sodišča) izplačevala redni dohodek po pogodbi o zaposlitvi, čeprav ta zaradi svojega zdravstvenega stanja dela ni opravljal.

Presoja utemeljenosti revizije

10. Revidentka zatrjuje, da naj bi pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je za izplačila dohodka delavcu obstajala pravna podlaga, in posledično zavrnilo tožbeni zahtevek v (še) preostalem delu.

11. Po določbi prvega odstavka 119. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ki ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi ex lege, pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu, ko je delavcu vročena odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna. Ker je pravnomočnost odločbe o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije nastopila (šele) z dnem pravnomočnosti sodbe Delovnega in socialnega sodišča (to je z dnem 18. 6. 2008), ni mogoče šteti, da je pred tem datumom odpadla pravna podlaga za sporna izplačila delavcu. Četudi sta bili izpodbijani odločbi toženke s sodbo Delovnega in socialnega sodišča odpravljeni, s tem še ni odpadla pravna podlaga za izplačila dohodka delavcu v času od izdaje izpodbijanih odločb toženke do pravnomočnosti sodbe Delovnega in socialnega sodišča.

12. Ker pravna podlaga za tožničina izplačila pred pravnomočnostjo sodbe Delovnega in socialnega sodišča glede na 119. člen ZDR ni odpadla, je pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka ob uporabi pravil o neupravičeni pridobitvi iz tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika. Sicer pa je napačno revizijsko stališče, da se je pri presoji „odpadle pravne podlage“ treba omejiti le na razmerje med strankama spora, saj ravno zaradi obstoja delavčeve pogodbe o zaposlitvi revidentka ne more biti uspešna z izkazovanjem izplačil dohodka kot (svojega) prikrajšanja. Za sporna izplačila namreč pravna podlaga (še) ni bila odpadla.

Odločitev o reviziji

13. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so bile po njegovi pravni presoji bistvene za odločitev. Ker uveljavljena kršitev materialnega prava ni podana, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

14. Odločitev o revizijskih stroških tožnice temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka).

15. Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora toženki povrniti potrebne stroške revizijskega odgovora (155. člen ZPP) – III. točka izreka. Gre za priglašene stroške, ki v seštevku (skupaj z davkom na dodano vrednost) znašajo 599,18 EUR. Od priznanih stroškov gredo prvi toženki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).

Datum zadnje spremembe:

26.06.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 268/2020
• VSRS Sodba III Ips 40/2020
• VSRS Sodba II Ips 74/2020