VSRS sodba III Ips 116/2014

Jedro

Vrhovno sodišče je v sodbi III Ips 16/2003 z dne 12. 12. 2003 obravnavalo vprašanje, v kakšni obliki mora biti postavljen tožbeni zahtevek, s katerim se izpodbija pravno dejanje stečajnega dolžnika. Zavzelo je stališče, da ni pomembno, ali je zahtevek na podlagi določb ZPPSL postavljen v obliki ugotovitvene tožbe (kot v obravnavanem primeru) ali kot oblikovalni zahtevek, kar bi bilo pravilneje glede na določbo prvega odstavka 130. člena ZPPSL, po kateri postane izpodbito pravno dejanje brez učinka proti stečajni masi šele v posledici ugoditve zahtevku na izpodbijanje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške revizijskega postopka v višini 2.092,25 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je 121 pogodb o asignaciji, vse sklenjene v korist tožene stranke, brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke v stečajni zadevi St 7/99 Okrožnega sodišča v Murski Soboti. Posledično je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v stečajno maso plačati 567.612,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila oziroma do dne, ko višina zamudnih obresti doseže glavnico. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Dovoljenost revizije

5. Pravna vprašanja, ki jih sproža revizija, so skupna za vse tožbene zahtevke. Ker njihova vrednost presega 200.000,00 EUR, je revizija dovoljena (peti odstavek 367. člena in 490. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Relevantno dejansko stanje

6. Tožeča stranka je od tožene stranke kupovala naftne derivate, te pa je prodajala naprej končnim kupcem. Ker je bil njen račun neprekinjeno blokiran že od leta 1996, je svoje obveznosti iz prodajnega razmerja (kupnino) poravnavala s pomočjo asignacij, sklenjenih v času od 6. 8. 1998 do 31. 5. 1999, na podlagi katerih so tožničini kupci plačevali neposredno toženi stranki. Tožena stranka je tako prišla do popolnega poplačila svojih terjatev. Nad tožečo stranko je bil začet stečajni postopek s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboto St 7/98 z dne 12. 7. 1999.

7. Tožena stranka je vedela za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke.

Razlogi za zavrnitev revizije

8. Revident opozarja, da je bilo ugodeno ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku, kar naj bi bilo napačno, saj bi morala tožeča stranka v skladu s sodno prakso in teorijo postaviti oblikovalni tožbeni zahtevek.

9. Vrhovno sodišče je v sodbi III Ips 16/2003 z dne 12. 12. 2003 obravnavalo vprašanje, v kakšni obliki mora biti postavljen tožbeni zahtevek, s katerim se izpodbija pravno dejanje stečajnega dolžnika. Zavzelo je stališče, da ni pomembno, ali je zahtevek na podlagi določb Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) postavljen v obliki ugotovitvene tožbe (kot v obravnavanem primeru) ali kot oblikovalni zahtevek, kar bi bilo pravilneje glede na določbo prvega odstavka 130. člena ZPPSL, po kateri postane izpodbito pravno dejanje brez učinka proti stečajni masi šele v posledici ugoditve zahtevku na izpodbijanje.

10. Zgoraj navedeno stališče sodne prakse velja za izpodbojne tožbe po določbah ZPPSL, ne pa tudi po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Določba prvega odstavka 275. člena ZFPPIPP namreč jasno določa, da zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj vsebuje pravico zahtevati, da se razveljavijo učinki pravnega dejanja iz 271. člena tega zakona v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno to dejanje.

11. Revident uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvo in peto alinejo 358. člena ZPP, ker naj bi drugostopenjsko sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (glede plačil na podlagi asignacij). Sodišče druge stopnje lahko ugotovi drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje. To izhaja že iz določb, ki naj bi bile po mnenju revidenta kršene.

12. Spornih plačil na podlagi asignacij sodišču druge stopnje ni bilo treba ugotavljati, ker je take trditve v postopku na prvi stopnji postavila že tožena stranka in jim tožeča stranka ni nasprotovala (drugi odstavek 214. člena ZPP). Zato ne drži, da bi moralo sodišče opraviti obravnavo, da bi smelo ugotoviti navedeno dejstvo. To je pritožbeno sodišče pojasnilo v 14. točki svoje sodbe.

13. Pritožbeno sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker se je v 18. točki obrazložitve sklicevala na revizijo tožene stranke zoper sodbo I Cpg 288/2008 z dne 20. 10. 2008. Uporabilo je le dodaten argument v prid ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je na podlagi dolgotrajne blokade računa tožeče stranke in izpovedbe priče Z. M. sklepalo, da je tožena stranka vedela za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke.

14. Revident tudi ne more uspeti z uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka (zaradi napačne uporabe pravil o prekluziji), ker se sodišči nižjih stopenj naj ne bi ukvarjali z vprašanji upniško dolžniškega razmerja in vprašanjem identitete (ali so bili končni kupci tudi asignati po pogodbah o asignaciji). Ima sicer prav, da uveljavljanje ugovorov samo po sebi ne pomeni navajanja dejstev in predlaganja dokazov, čemur so namenjena pravila o prekluzijah (286. in 286.a člen ZPP), a ne uspe argumentirati, zakaj naj bi bila zaradi tega tožba nesklepčna. Vsekakor ne drži, da se sodišči nižjih stopenj ne bi ukvarjali z dolžniško upniškimi razmerji. Sodišče druge stopnje je ta razmerja obširno obravnavalo v 15. in 16. točki svoje sodbe.

15. Revident graja stališče sodišč nižjih stopenj, da je bil v skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP prekludiran z navedbo o sočasnosti izpolnitev pogodbenih strank. Do prekluzije po njegovem mnenju ne more priti, če sodišče opusti dolžno materialno procesno vodstvo na prvem naroku za glavno obravnavo. Revidentu za konkreten primer ni mogoče pritrditi. Revident se vseskozi (enako kot na pritožbeni ravni) giblje na ravni splošnosti, ko navaja, da je pri prodajnih in komisijskih pogodbah „pomemben trenutek izpolnitve s strani obeh pogodbenih strank in če je izpolnitev sočasna, v kar je šteti izpolnitev znotraj pogodbeno dogovorjenega roka, potem o zmanjšanju premoženja ni mogoče govoriti in ne o oškodovanju upnikov stečajnega dolžnika.“ Pomembna je dejanska sočasnost izpolnitve in izpolnitev v pogodbenih rokih. Dejanske sočasnosti izpolnitve pa revident ni nikoli zatrjeval. Zato opisane posplošene navedbe, tudi če bi jih bilo mogoče šteti za pravočasne, ne bi mogle vplivati na odločitev o tožbenem zahtevku. Ali je bilo opuščeno materialno procesno vodstvo, bi bilo mogoče presoditi šele, če bi revident konkretizirano navedel dejstva in dokaze, ki bi jih pravočasno navedel oziroma predlagal, če bi ga sodišče pravočasno nanje opozorilo.

16. Revizijsko sodišče je odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so odločilnega pomena. Revizijo je na podlagi zgoraj obrazloženega zavrnilo, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka

17. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato mora v skladu z določbami prvega odstavka 165. in prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo, ki so odmerjeni po njenem specificiranem stroškovniku. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (objavljenim v Pravnih mnenjih I/2006) tudi zahtevane zakonske zamudne obresti, in sicer od dneva morebitne zamude.

Datum zadnje spremembe:

26.06.2015

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 282/2019
• VSRS Sklep II DoR 305/2016
• VSRS sodba II Ips 84/2015