VSRS sodba III Ips 51/2013

Jedro

Pogodbeni dogovor ipso facto še ne predstavlja nujno tudi dobrih poslovnih običajev. Da bi mu lahko priznali tak značaj, mora doseči določeno dodatno kvaliteto, ki pa je po oceni revizijskega sodišča v konkretnem primeru (še) nima. Po stališču novejše teorije namreč opredelilni element poslovnih običajev ni (le) ustaljenost ravnanja, pač pa zlasti pričakovanost ravnanja (upoštevaje primernost ravnanja v določenih novih okoliščinah, četudi ni ustaljeno).

Po presoji revizijskega sodišča je v konkretnem primeru vendarle bistveno, da je šlo za uvajanje povsem novega sistema poslovanja s plinskimi jeklenkami, pri katerem so sodelovale pravdne stranke in njihovi pogodbeni partnerji, torej široka distributerska mreža. Trditve toženke (ki jih povzema tudi sodišče druge stopnje), da gre za novost na trgu in da je potreben čas za ponotranjenje razmer, zato niso nepomembne.

V konkretnem primeru, ko se standard dobrih poslovnih običajev napolnjuje v povezavi s pojmom nelojalne konkurence, pa niso zanemarljivi (četudi niso odločilni) niti interesi drugih udeležencev na trgu, zlasti potrošnikov. Varstvo potrošniških interesov je namreč eden od pomembnejših končnih ciljev konkurenčnopravnih pravil, ki se ne zagotavlja le s pravili, namenjenimi zagotavljanju potrošniških neposrednih pravic, temveč tudi posredno, skozi celoten sklop pravil o varovanju konkurence. V tej luči je mogoče presojati tudi primernost (in s tem pričakovanost) ravnanja gospodarskega subjekta.

Izrek

I. Reviziji se ugodi ter se odločba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (I.2. do III. točki izreka) spremeni tako, da se glasi:

»Pritožba zoper I.2. do II. točko izreka se zavrne in se v tem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.«

II. Prva in druga tožnica morata toženi stranki nerazdelno povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 4.740,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

III. Prva in druga tožnica sami nosita lastne stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala izročitev 1.000 rumenih plinskih jeklenk z oznako ... in prepoved prevzemanja tovrstnih jeklenk v posest ali imetništvo. Predlagala je tudi zavarovanje z začasno odredbo. Zaradi umika vrnitvenega dela zahtevka sta sodišči nižjih stopenj meritorno odločali le še o predlogu za zavarovanje ter o prepovednem zahtevku. Slednji je zajet v I.2. do III. točki izreka drugostopenjske odločbe in je predmet revizijske presoje.

2. Sodišče prve stopnje je prepovedni tožbeni zahtevek zavrnilo (I.2. točka izreka odločbe) in odločilo o pravdnih stroških (I.3. in II. točka izreka odločbe).

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prepovednemu tožbenemu zahtevku ugodilo in ustrezno spremenilo odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (I.2. in I.3. točka izreka odločbe). Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka (II. in III. točka izreka odločbe).

4. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da naslovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožnicama pa naloži solidarno povračilo stroškov revizijskega postopka in odgovora na pritožbo.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške revizijskega postopka.

Dejanski okvir spora

6. Sodišči nižjih stopenj sta kot odločilna ugotovili naslednja dejstva:

- da so pravdne stranke na slovenskem trgu uveljavile sistem lastniških plinskih jeklenk, ki se jih strankam v zameno za simbolično kavcijo daje zgolj v uporabo, pri čemer so jeklenke toženke zelene, jeklenke tožnic pa rumene barve;

- da so se pravdne stranke v izvensodni poravnavi z dne 27. 10. 2010 dogovorile,

da (same in njihovi pogodbeni partnerji) od odjemalcev ne bodo sprejemale lastniških jeklenk druge strani in v zameno zanje izdajale svojih lastniških jeklenk, pač pa, da bo moral odjemalec v takem primeru plačati kavcijo za jeklenko, če bo želel kupiti plin;

- da tožena stranka dogovora ni spoštovala in je od odjemalcev sprejemala tudi tuje lastniške jeklenke (ter jih nato skladiščila skupaj s svojimi), v zameno pa izdajala svoje lastniške jeklenke;

- da se je ob pregledu toženkinih skladišč v enem od njih nahajalo 70 lastniških jeklenk tožnic, pri čemer je dnevni pretok skladišča 5.000 jeklenk.

7. Tožena stranka v postopku ni zanikala, da do prevzemanja tujih jeklenk (kljub opozorilom pogodbenim partnerjem) občasno prihaja; zanikala pa je, da bi šlo za sistematično ravnanje, in poudarjala, da te jeklenke tožnicam redno vrača, pri čemer je v dokaz priložila razpredelnico o vračanju. Sicer pa naj bi šlo za obojestransko ravnanje.

Presoja utemeljenosti revizije

8. Revizija je utemeljena.

9. Tožbeni zahtevek za prepoved toženki, da sama ali preko tretjih oseb prevzema v posest ali imetništvo lastniške plinske jeklenke tožnic, sta tožnici utemeljevali s trditvijo, da gre za dejanja nelojalne konkurence po 13. členu Zakona o varstvu konkurence (v nadaljevanju ZVK).

10. Sodišče prve stopnje je zaključek, da ne gre za dejanja nelojalne konkurence, oprlo na ugotovitev, da je količina jeklenk tožnic, ki so se nahajale pri toženki, zanemarljivo majhna in ne vpliva na zmožnost tožnic nastopati na trgu. Posledično (po mnenju sodišča prve stopnje) ni mogoče govoriti o ravnanju toženke v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in na način, ki bi povzročil ali utegnil povzročiti škodo drugim udeležencem na trgu. Sodišče druge stopnje pa je zavzelo nasprotno stališče, in sicer da je število jeklenk, ki so se nahajale pri toženki, nepomembno, saj je ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, ki so bili izoblikovani z izvensodno poravnavo, predstavljalo že samo sprejemanje spornih jeklenk v posest. Posledično je ugotovilo, da gre za nelojalno konkuriranje na trgu v smislu drugega odstavka 13. člena ZVK.

11. Bistveni revizijski očitek je, da naj bi sodišče druge stopnje narobe napolnilo pravni standard »ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji«, ker naj bi ne upoštevalo 4. točke izvensodne poravnave med pravdnima strankama, iz katere naj bi izhajalo, da sta že sami očitno predvideli možnost, da jeklenke ene stranke pridejo v posest druge stranke, in za ta primer (kot del dobrih poslovnih običajev) izoblikovali pravilo o vračanju jeklenk. To pravilo naj bi toženka spoštovala, kar naj bi izhajalo tudi iz razpredelnice o vračanju jeklenk, o kateri pa sodba sodišča druge stopnje nima razlogov, čeprav gre za odločilno dejstvo. Posledično naj bi šlo (tudi) za absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

12. Ni sporno, da sta se pravdni stranki v izvensodni poravnavi zavezali k neprevzemanju lastniških jeklenk druga druge od uporabnikov in k neizdajanju svojih lastniških jeklenk v zameno za tuje lastniške jeklenke ter da je toženka to zavezo kršila. Sporno pa je, ali kršenje zaveze predstavlja ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji v smislu 13. člena ZVK.

13. Za presojo, ali gre pri očitanem ravnanju za dejanje nelojalne konkurence, je bistvena presoja, ali dogovor iz izvensodne poravnave v obravnavani zadevi sploh predstavlja dober poslovni običaj. Sodišče druge stopnje se v zvezi s tem pojmom sklicuje na moralna načela in kogentna pravila, uveljavljena v tržnih razmerjih, pri čemer naj bi pravdni stranki dobre medsebojne poslovne običaje oblikovali v izvensodni poravnavi. Vendar pa pogodbeni dogovor ipso facto še ne predstavlja nujno tudi dobrih poslovnih običajev. Da bi mu lahko priznali tak značaj, mora doseči določeno dodatno kvaliteto, ki pa je po oceni revizijskega sodišča v konkretnem primeru (še) nima. Po stališču novejše teorije namreč opredelilni element poslovnih običajev ni (le) ustaljenost ravnanja, pač pa zlasti pričakovanost ravnanja (upoštevaje primernost ravnanja v določenih novih okoliščinah, četudi ni ustaljeno).(1) Po presoji revizijskega sodišča pa je v konkretnem primeru vendarle bistveno, da je šlo za uvajanje povsem novega sistema poslovanja s plinskimi jeklenkami, pri katerem so sodelovale pravdne stranke in njihovi pogodbeni partnerji, torej široka distributerska mreža. Trditve toženke (ki jih povzema tudi sodišče druge stopnje), da gre za novost na trgu in da je potreben čas za ponotranjenje razmer, zato niso nepomembne. V konkretnem primeru, ko se standard dobrih poslovnih običajev napolnjuje v povezavi s pojmom nelojalne konkurence, pa niso zanemarljivi (četudi niso odločilni) niti interesi drugih udeležencev na trgu, zlasti potrošnikov. Varstvo potrošniških interesov je namreč eden od pomembnejših končnih ciljev konkurenčnopravnih pravil, ki se ne zagotavlja le s pravili, namenjenim zagotavljanju potrošniških neposrednih pravic, temveč tudi posredno, skozi celoten sklop pravil o varovanju konkurence. V tej luči je mogoče presojati tudi primernost (in s tem pričakovanost) ravnanja gospodarskega subjekta. Upoštevaje dejstvo, da dogovorjeno ravnanje še ni postalo ustaljeno, nasprotno ravnanje, ki sicer res predstavlja kršitev izvensodne poravnave, a hkrati olajšuje položaj potrošniku, po oceni revizijskega sodišča ni preraslo tudi v kršitev dobrih poslovnih običajev in s tem v dejanje nelojalne konkurence, kot ga opredeljuje 13. člen ZVK.

14. Ločeno bi bilo sicer mogoče obravnavati očitek o toženkinem zadrževanju tujih lastniških jeklenk v svoji posesti. Če bi šlo za sistematično zadrževanje tujih jeklenk, ki ima za posledico zmanjšanje aktivne kapacitete tožnic (in s tem njunega konkurenčnega položaja) na trgu, bi to lahko pomenilo dejanje nelojalne konkurence. V tem kontekstu bi bila lahko upoštevna 4. točka izvensodne poravnave, ki se nanaša na dolžnost vračanja tujih lastniških jeklenk, ter dejstva glede števila zadrževanih jeklenk in glede dinamike vračanja jeklenk, na katera se sklicuje revidentka. Vendar pa se tožbeni zahtevek, na katerega se nanaša izpodbijana sodba, ki je predmet revizijske presoje, glasi le na prepoved prevzemanja v posest ali imetništvo tujih lastniških jeklenk. Za tako oblikovan tožbeni zahtevek pa presoja očitkov o zadrževanju jeklenk ni pravno odločilna, saj ne more voditi k ugoditvi zahtevku.

15. Ker je revizijsko sodišče reviziji ugodilo že na podlagi zgornje obrazložitve, se do ostalih revizijskih očitkov ni opredeljevalo.

Odločitev o reviziji

16. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in odločbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe (I. točka izreka). Pri tem je o pritožbenih stroških odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP.

Stroški revizijskega postopka

17. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker je tožena stranka z revizijo uspela, sta ji prva in druga tožnica v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžni nerazdelno povrniti njene stroške revizijskega postopka, ki v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi znašajo 4.740,00 EUR (3.950,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300 ter 790,00 EUR za 20% DDV na odvetniške stroške) (II. točka izreka). Poleg tega prva in druga tožnica sami nosita lastne stroške revizijskega postopka (III. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Tako V. Kranjc v komentarju k 12. členu Obligacijskega zakonika (Obligacijski zakonik s komentarjem - splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 127).

Datum zadnje spremembe:

26.06.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 58/2004
• VSL Sodba I Cpg 1395/2016
• VSL sklep I Cpg 943/2001