VSRS sklep III Ips 69/2013

Jedro

Zakon ne daje konkretnih vsebinskih meril, ki jih je treba upoštevati pri določanju primerne denarne odpravnine. Gre za pravni standard, katerega vsebino je treba v vsakem konkretnem primeru posebej napolniti s pomočjo metod in standardov ocenjevanja vrednosti podjetja, ob upoštevanju premoženjskega in profitnega stanja družbe v tistem trenutku, ko skupščina sklepa o izključitvi manjšinskih delničarjev.

Poravnalni odbor je kontrolno premijo izračunal na podlagi preteklih transakcij z delnicami. Čeprav zakonodajalec ni natančneje določil upoštevanja merila „premoženjskega in profitnega stanja družbe v trenutku, ko skupščina sklepa o izstisnitvi“, Vrhovno sodišče ni naklonjeno njegovi zožujoči razlagi, ravno zaradi iskanja pravega ravnotežja med varstvom interesov manjšinskega in glavnega delničarja. Poleg tega 556. člen ZDR-1, ki določa, da mora primerna odpravnina upoštevati premoženjsko in profitno stanje v trenutku skupščinskega sklepa, ne izključuje možnosti upoštevanja premije za kontrolni delež, kar pomeni, da je sodišče pri določitvi primerne odpravnine pravilno upoštevalo ocenjeno vrednost na ravni vrednosti celotne družbe (v času sklepa skupščine o iztisnitvi), ki je ustrezno predvidevala tudi kontrolni lastniški delež in popolno tržljivost. Ob tem je razumno, da je izračun premije za kontrolni delež (poravnalnega odbora) temeljil na preteklih transakcijah z delnicami, saj je s to metodo poravnalni odbor (sploh lahko) izračunal sporno premijo.

Revidentka ni predlagala dopolnitve obstoječega izvedenskega mnenja poravnalnega odbora ali izdelave novega. Prav tako ni predlagala imenovanja (drugega) sodnega izvedenca, na kar je bila pravilno opozorjena v izpodbijanem sklepu. Zato ne drži, da bi te navedbe o metodi izračuna primerne odpravnine med postopkom ostale „preslišane“, kot to poskuša prikazati v reviziji.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Nasprotna udeleženka in predlagateljica trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je primerna denarna odpravnina za delnice izključenih manjšinskih delničarjev družbe P. d. d.), znašala 86,17 EUR na delnico.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi predlagateljice in nasprotne udeleženke zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje je nasprotna udeleženka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sklepa sodišč nižjih stopenj razveljavi ter bodisi samo odloči o zadevi bodisi, podredno, zadevo vrne sodišču druge oziroma prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem priglaša stroške revizije.

4. Revizija je bila vročena predlagateljici, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora.

Relevantno dejansko stanje

5. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednja pravno odločilna dejstva:

Dne 22. 4. 2008 je bil na skupščini družbe P. d. d. sprejet sklep o izključitvi manjšinskih delničarjev iz te družbe. Zaradi nestrinjanja z višino ponujene denarne odpravnine (60,00 EUR na delnico) je predlagateljica kot imetnica 26.949 delnic družbe P. d. d. v zakonskem roku podala predlog za njen sodni preizkus. Sodišče prve stopnje je na njeno zahtevo imenovalo poravnalni odbor, ki je dal mnenje, da primerna odpravnina za delnice izključenih manjšinskih delničarjev znaša 86,17 EUR na delnico.

Dovoljenost revizije

6. Po določbi šestega odstavka 607. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) v povezavi z drugim odstavkom 388. člena ZGD-1 je v postopku sodnega preizkusa denarne odpravnine vedno dovoljena revizija.

Presoja utemeljenosti revizije

7. ZGD-1 v 384. členu predvideva možnost izključitve manjšinskih delničarjev iz družbe s sklepom skupščine, in sicer na predlog delničarja z najmanj 90-odstotkov osnovnega kapitala družbe. Izključitev se izvede s sprejetjem skupščinskega sklepa o prenosu delnic preostalih (manjšinskih) delničarjev na glavnega delničarja za plačilo primerne denarne odpravnine. Višino denarne odpravnine določi glavni delničar (prvi odstavek 385. člena ZGD-1), pri čemer mora upoštevati premoženjsko in profitno stanje družbe v trenutku, ko skupščina sprejme sklep o izključitvi manjšinskih delničarjev (smiselno peti stavek drugega odstavka 556. člena ZGD-1). Če ponujena denarna odpravnina ni primerna ali če denarna odpravnina sploh ni bila ponujena oziroma če ni bila pravilno ponujena, manjšinski delničarji nimajo možnosti izpodbijati sklepa skupščine o svoji izključitvi iz družbe (prvi odstavek 388. člena ZGD-1), vendar pa lahko na podlagi drugega odstavka 388. člena ZGD-1 zahtevajo sodno določitev primerne denarne odpravnine.(1)

8. Revidentka v zvezi s sodno določitvijo primerne denarne odpravnine zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, vezanega na uporabo meril iz 385. člena ZGD-1. Iz revizijskih navedb namreč izhaja, da naj bi v zvezi z merilom premoženjskega in profitnega stanja družbe v trenutku, ko je skupščina sklepala o iztisnitvi manjšinskih delničarjev, pritožbeno sodišče materialnopravno zmotno upoštevalo „specifičen položaj strank, upoštevajoč prednosti in pomanjkljivosti, ki jih vsaka dobi v transakciji“. S tem stališčem naj bi pritožbeno sodišče odstopilo od določanja primerne denarne odpravnine po objektivnih merilih in naj bi preko upoštevanja premije za kontrolni delež (ki je bil s strani poravnalnega odbora izračunan na podlagi preteklih transakcij) zmotno uporabilo prvi odstavek 385. člena ZGD-1 v zvezi s petim stavkom drugega odstavka 556. člena ZGD-1.

9. Pri presoji tega očitka je bistveno, da zakon ne daje konkretnih vsebinskih meril, ki jih je treba upoštevati pri določanju primerne denarne odpravnine. Gre za pravni standard, katerega vsebino je treba v vsakem konkretnem primeru posebej napolniti s pomočjo metod in standardov ocenjevanja vrednosti podjetja, ob upoštevanju premoženjskega in profitnega stanja družbe v tistem trenutku, ko skupščina sklepa o izključitvi manjšinskih delničarjev. Primerna denarna odpravnina, ki jo ob iztisnitvi zahteva zakon, pa je tista, ki manjšinskemu delničarju zagotavlja nespremenjenost njegovega premoženjskega položaja in je poštena za obe stranki, tako za glavnega kot za manjšinskega delničarja.(2) Zato ne drži revizijski očitek, da naj bi dejstvo izstisnitve kot izgube korporacijskih pravic iz delnic v zameno za denarno odpravnino ne vključevalo tudi ocene o primernosti določitve odpravnine z vidika ustreznega varstva premoženjskega položaja manjšinskega delničarja. Zakonodajalec je namreč določil sporna merila ohlapno ravno zato, da bi v okoliščinah vsakokratne zadeve omogočil iskanje pravega ravnotežja med varstvom interesov manjšinskega delničarja na eni strani in varstvom glavnega delničarja na drugi. Bistveno je, da se ob tem manjšinskemu delničarju zagotovi popolna odškodnina za izgubljene delnice, torej taka, ki mu bo omogočila nakup delnic druge delniške družbe, na podlagi katerih bo lahko uresničeval korporacijska (upravljavska in premoženjska) upravičenja v podobnem obsegu, oziroma bo lahko pričakoval podobne premoženjske donose.(3) Ker pa je uporaba ustreznih objektivnih meril pri vrednotenju premoženjskega in profitnega stanja družbe v časovnem trenutku skupščinskega sklepa o izključitvi (zaradi odmere odpravnine) praviloma težavna v praksi, že ZGD-1 predvideva tudi vključitev poravnalnega odbora kot posebnega strokovnega telesa, ki naj bi s svojo strokovno ekspertizo in izkušnjami pomagal in svetoval sodišču.(4) Poravnalnemu odboru izvedencev je namreč z zakonom priznan status posebnega (procesnega) organa, ki je vključen ravno zaradi ugotavljanja in ustrezne določitve primerne odpravnine.

10. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se je pritožbeno sodišče strinjalo s stališčem poravnalnega odbora, da je bilo treba oceno vrednosti družbe P. d. d., kot je izhajala iz mnenja zunanjega revizorja (in jo je v postopku predložila revidentka), ustrezno povečati za premijo kontrolnega deleža, kar je posledično vodilo v izračun primerne denarne odpravnine 86,17 EUR na delnico. Poravnalni odbor je kontrolno premijo izračunal na podlagi preteklih transakcij z delnicami. Čeprav zakonodajalec ni natančneje določil upoštevanja merila „premoženjskega in profitnega stanja družbe v trenutku, ko skupščina sklepa o izstisnitvi“, Vrhovno sodišče ni naklonjeno njegovi zožujoči razlagi, ravno zaradi iskanja pravega ravnotežja med varstvom interesov manjšinskega in glavnega delničarja. Poleg tega 556. člen ZDR-1, ki določa, da mora primerna odpravnina upoštevati premoženjsko in profitno stanje v trenutku skupščinskega sklepa, ne izključuje možnosti upoštevanja premije za kontrolni delež, kar pomeni, da je sodišče pri določitvi primerne odpravnine pravilno upoštevalo ocenjeno vrednost na ravni vrednosti celotne družbe (v času sklepa skupščine o iztisnitvi), ki je ustrezno predvidevala tudi kontrolni lastniški delež in popolno tržljivost. Ob tem je razumno, da je izračun premije za kontrolni delež (poravnalnega odbora) temeljil na preteklih transakcijah z delnicami, saj je s to metodo poravnalni odbor (sploh lahko) izračunal sporno premijo.

11. V zvezi z „upoštevanjem preteklih transakcij“ pa ni utemeljen očitek o procesnih kršitvah iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj ne drži, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, zakaj naj bi preteklih transakcij ne bilo dopustno upoštevati pri določitvi odpravnine. Pritožbeno sodišče se je do teh očitkov ustrezno opredelilo, saj je zavzelo stališče o primernosti upoštevanja kontrolne premije, ki je bila izračunana na podlagi realiziranih transakcij iz bližnje preteklosti. Poleg tega pa obrazložitev omogoča ustrezen preizkus, saj je razvidno stališče pritožbenega sodišča o upoštevanju kontrolne premije pri končnem izračunu primerne denarne odpravnine.

12. Ne držijo revizijske navedbe o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi zatrjevane ne-opredelitve do pritožbenih navedb, da nasprotna udeleženka (revidentka) pri svojem izračunu odpravnine ni uporabila nobenih diskontov in da je izhajala iz vrednosti 100-odstotnega lastniškega kapitala. Do tega očitka se je pritožbeno sodišče ustrezno opredelilo z argumentacijo o pritožbenih novotah, saj je pritožnica (revidentka) šele v pritožbi obširno uveljavljala očitek o napačni interpretaciji priloženega poročila revizorja,(5) iz katerega naj bi bilo razvidno upoštevanje premije za kontrolni delež in neupoštevanje diskonta za manjšinski delež. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da revidentka teh svojih trditev ni podala v okviru Pripomb na izvedensko mnenje poravnalnega odbora izvedencev z dne 25. 8. 2009 (list. št. 96-99), temveč šele v okviru Pripomb z dne 19. 11. 2009 na dopolnitev izvedenskega mnenja poravnalnega odbora izvedencev, ko je trdila, da naj bi iz poročila revizorja izhajalo neupoštevanje diskontov za manjšinski delež in upoštevanje poštene vrednosti ob predpostavki 100-odstotnega lastniškega kapitala družbe (list. št. 116). Sicer pa je bistveno, da revidentka ni predlagala dopolnitve obstoječega izvedenskega mnenja poravnalnega odbora ali izdelave novega. Prav tako ni predlagala imenovanja (drugega) sodnega izvedenca, na kar je bila pravilno opozorjena v izpodbijanem sklepu. Zato ne drži, da bi te navedbe o metodi izračuna primerne odpravnine med postopkom ostale „preslišane“, kot to poskuša prikazati v reviziji. Tako prvostopenjsko kot pritožbeno sodišče sta namreč sledili argumentaciji poravnalnega odbora, ki je kot nepristransko telo kvalificiranih strokovnjakov zavzelo stališče, da nasprotna udeleženka ni izhajala iz vrednosti, ki bi predvidevala kontrolni lastniški delež in popolno tržljivost. Ker se nasprotna udeleženka do teh ugotovitev v okviru izvedbe dokaznega postopka ni (dovolj) aktivno odzvala, ne more z revizijo uspešno uveljavljati kršitve, vezane na opustitev opredelitve. Sicer pa revidentka tudi zmotno interpretira priloženo mnenje revizorja kot dokaz, saj izvedensko mnenje, ki si ga stranka priskrbi pred sporom (pravdo), ni dokazna listina. Je le del trditvenega in ne dokaznega gradiva. Glede imenovanja novega izvedenca pa Vrhovno sodišče še opozarja, da je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana šele, če je stranki dejansko odvzeta možnost izjavljanja, zaradi (konkretne) kršitve katere od določb postopka. Zato zgolj s pavšalnim zatrjevanjem dolžnosti sodišča do postavitve (novega) sodnega izvedenca (v okviru materialno-procesnega vodstva) ne more uspeti.

13. Ker dejanskih ugotovitev v reviziji ni več mogoče izpodbijati, je pravno neupošteven revizijski očitek o napačni ugotovitvi poravnalnega odbora, da je imela P. d. d. poslovno nepotrebna sredstva v višini 3,500.000,00 EUR. Prav tako ni utemeljen očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijan sklep omogoča preizkus, da je pritožbeno sodišče sprejelo mnenje poravnalnega odbora, ki je v pošteno vrednost vključil tudi vrednost poslovno nepotrebnih sredstev, vezanih na presežne kapacitete skladišč in polnilnice. Glede zatrjevane kršitve „pravila dokaznega bremena“ pa Vrhovno sodišče opozarja, da le opis sporne procesne situacije ne utemeljuje revizijskega razloga relativne bistvene kršitve določb postopka pred sodiščem druge stopnje. Revidentka bi namreč morala še substancirano navesti, zakaj naj bi pravilna uporaba pravila o dokaznem bremenu (lahko) vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Sicer pa revidentka tudi ni utemeljila, zakaj naj bi sodišče breme dokazovanja „nepravilno“ prevalilo nanjo. Zato tudi s tem revizijskim očitkom ne more uspeti.

Odločitev o reviziji

14. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena. Ker so se te izkazale za neutemeljene, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP in v povezavi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP zavrnilo (I. točka izreka).

15. O stroških revizijskega postopka je revizijsko sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 52. člena ZGD-1 in petnajsto alinejo 50. člena ZGD-1 ter v povezavi s 35. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Nepravdni postopek (sodnega preizkusa in določitve primerne denarne odpravnine) je bil sicer izveden izključno v interesu izključenih manjšinskih delničarjev, vendar pa nasprotna udeleženka z revizijo ni uspela. Zato je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 35. člena ZNP odločilo, da obe udeleženki trpita svoje stroške revizijskega postopka (II. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča III Ips 116/2111 z dne 25. 3. 2014.

Op. št. (2): Sklep Vrhovnega sodišča III Ips 116/2111 z dne 25. 3. 2014.

Op. št. (3): Primerjaj odločbo US RS Up-379/09-8 z dne 1. 10. 2009.

Op. št. (4): Sklep Vrhovnega sodišča III Ips 116/2111 z dne 25. 3. 2014.

Op. št. (5): Nasprotna udeleženka je v spis vložila revizijsko poročilo, to je Poročilo o ocenjevanju vrednosti lastniškega kapitala P., d. d., z dne 3. 3. 2008, ki ga je pripravila družba A., d. o. o. (priloga B6). Poleg tega je priložila Poročilo o reviziji primernosti denarne odpravnine ob izključitvi manjšinskih delničarjev iz družbe P., d. d., z dne 20. 3. 2008, ki ga je pripravila družba B., d. o. o. (priloga B2).

Datum zadnje spremembe:

26.06.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba in sklep I U 1177/2016
• Sklep III Ips 67/2013
• Sklep III Ips 116/2011