VSRS sodba VIII Ips 38/2015


pomembnejša odločba

Jedro

Odpovedni rok za odstop z mesta poslovodnega organa (direktorja) je praviloma res dogovorjen „v korist“ gospodarske družbe, ker gre za zakonitega zastopnika pravne osebe, brez katerega ta ne more poslovati. Tudi po ZDR oziroma ZDR-1 je minimalni odpovedni rok v primeru odpovedi pogodbe s strani delavca določen iz enakega razloga: čeprav delavca ni mogoče siliti v nadaljevanje delovnega razmerja, če tega ne želi več, je tudi delodajalcu treba omogočiti minimalen čas za prilagoditev na delavčevo odpoved.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„I. Kot nezakonit se razveljavi sklep št. 172, sprejet na 40. seji nadzornega sveta tožene stranke, in se ugotovi, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 10. 12. 2013 prenehalo nezakonito.

II. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko za obdobje od vključno 11. 12. 2013 do 10. 3. 2014 prijaviti v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ,

v roku 8 dni pod izvršbo.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 11. 12. 2013 do 10. 3. 2014 obračunati pripadajoče mesečno nadomestilo plače, ob upoštevanju mesečnega bruto zneska 2.023,20 EUR (dva tisoč triindvajset evrov 20/100) za obdobje od 11. 12. 2013 do 31. 12. 2013 in bruto zneska 944,16 EUR (devetsto štiriinštirideset evrov 16/100) za obdobje od 1. 1. 2014 do 9. 1. 2014, od bruto zneskov odvesti prispevke in davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoče neto zneske nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila,

v roku 8 dni pod izvršbo.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izdati potrdilo o številu neizkoriščenih dni rednega letnega dopusta v letu 2013 in obvestilo o odmeri sorazmernega dela letnega dopusta za leto 2014.“

z a v r n e,

stranki pa krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je 23. 6. 2011 sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja za čas od 1. 8. 2011 do 31. 7. 2015. Za to obdobje je bilo sklenjeno tudi delovno razmerje. V pogodbi je bilo dogovorjeno tudi, da tožnik lahko odstopi od pogodbe, ne da bi navedel razlog, z odpovednim rokom treh mesecev. Po preteku odpovednega roka oziroma v skladu z morebitnim dogovorom o krajšem odpovednem roku mu preneha delovno razmerje. Tožnik je s pisno vlogo z dne 10. 12. 2013 s tem dnem odstopil z mesta direktorja. Nadzorni svet se je na seji istega dne seznanil z odstopom, soglašal z njim in s tem, da tožniku istega dne preneha tudi delovno razmerje.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklep nadzornega sveta o prenehanju delovnega razmerja tožnika z dnem 10. 12. 2013 in ugotovilo, da je bilo prenehanje delovnega razmerja tega dne nezakonito. Toženi stranki je naložilo, da tožnika od 11. 12. 2013 do 10. 3. 2014 prijavi v obvezno zavarovanje pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) ter mu izplača pripadajoče mesečno nadomestilo plače. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna izdati potrdilo o številu dni neizkoriščenega dopusta za leto 2013 in odmeri sorazmernega dela letnega dopusta za leto 2014, ter tožniku povrniti njegove stroške postopka. Presodilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi sporazuma, ker pogoji za to iz 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) niso izpolnjeni. Nobena stranka ni pisno izjavila volje po sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, med podanimi pisnimi akti strank pa tudi ni skladnosti. Določbe 10. člena pogodbe ni mogoče razumeti tako, da je trimesečni odpovedni rok dogovorjen izključno v korist tožene stranke. Tudi stranka, v katere korist je odpovedni rok predpisan, ne more samovoljno spreminjati ali sploh ne upoštevati določenega odpovednega roka.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Določba 10. člena pogodbe o zaposlitvi je jasna in je nedvomno ni mogoče razumeti tako, da je trimesečni odpovedni rok dogovorjen izključno v korist tožene stranke. Pogodbo je pripravila tožena stranka, zato bi bilo treba tudi morebitna nejasna določila razlagati v korist tožnika. Tožnik je podal odstopno izjavo z mesta direktorja družbe in se pri tem skliceval na 10. člen pogodbe, tožena stranka pa v tem členu določenega odpovednega roka ni spoštovala.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeni odpovedni rok v primeru odstopa direktorja dogovorjen izključno v korist tožene stranke. Tožnik je bil edina poslovodna oseba, brez katere tožena stranka ne more in ni mogla funkcionirati. Tako je pogodbeno določilo razumel tudi predsednik nadzornega sveta, ki je pogodbo podpisal. Sodišče je nepravilno in drugače razumelo določbo pogodbe, pri čemer tudi spregleda, da navedena pravna teorija potrjuje stališče tožene stranke. Tožnik v odpovedi z dnem 10. 12. 2013 ni uveljavljal trimesečnega odpovednega roka in je bilo prenehanje pogodbe s tem dnem sporazumno.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih niso nejasni oziroma v medsebojnem nasprotju. Utemeljeno pa revizija uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

8. V času sklenitve pogodbe o zaposlitvi je veljal Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in 103/2007 - v nadaljevanju ZDR), v času njenega prenehanja pa že ZDR-1 (Uradni list RS, št. 21/2013), pri čemer so zakonske določbe, ki so pomembne za odločitev v tem sporu, nespremenjene.

9. Poslovodna oseba lahko opravlja svojo funkcijo tudi na podlagi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je z družbo, katere poslovodna oseba je, tudi v delovnem razmerju. Po določbi pete alineje prvega odstavka 52. člena ZDR (enako peta alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1) se v takem primeru lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas. Poleg tega se v taki pogodbi o zaposlitvi določene medsebojne pravice in obveznosti med strankama lahko uredijo drugače, kot to sicer velja za pogodbe o zaposlitvi (72. člen ZDR oziroma 73. člen ZDR-1), med drugim tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe.

10. V tožnikovi (individualni) pogodbi o zaposlitvi sta imenovanje na funkcijo direktorja in delovno razmerje nedeljivo povezana. Tožnik je bil imenovan na mesto direktorja za dobo štirih let in za ta (določen) čas je bila pogodba tudi sklenjena. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, bi prenehala veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena (77. člen ZDR oziroma 79. člen ZDR-1). Lahko pa pogodba preneha veljati tudi prej, če preneha funkcija direktorja. Za tak primer so bili v 9. točki pogodbe dogovorjeni primeri, ko je direktor lahko razrešen pred potekom mandata, v 10. točki pogodbe pa, da lahko od pogodbe odstopi tudi direktor sam, ne da bi za to navedel razloge. Dogovorjeno je bilo, da direktor lahko odstopi z odpovednim rokom treh mesecev, s tem, da je možen tudi dogovor o krajšem odpovednem roku.

11. Odpovedni rok za odstop z mesta poslovodnega organa (direktorja) je praviloma res dogovorjen „v korist“ gospodarske družbe, ker gre za zakonitega zastopnika pravne osebe, brez katerega ta ne more poslovati. Tudi po ZDR oziroma ZDR-1 je minimalni odpovedni rok v primeru odpovedi pogodbe s strani delavca določen iz enakega razloga: čeprav delavca ni mogoče siliti v nadaljevanje delovnega razmerja, če tega ne želi več, je tudi delodajalcu treba omogočiti minimalen čas za prilagoditev na delavčevo odpoved.

12. Dogovorjeni odpovedni rok je vezan na odstop z opravljanja funkcije direktorja, saj je prenehanje delovnega razmerja le posledica tega odstopa. Kakor hitro tožnik ni bil več direktor družbe, je odpadla dejanska in pravna podlaga za delovno razmerje. Ker je tožnik z mesta direktorja odstopil z 10. 12. 2013, ni bilo več podlage za nadaljnji obstoj delovnega razmerja po tem datumu. Tožnikova odločitev je bila, da dela direktorja tožene stranke ne bo več opravljal, kar je pomenilo tudi njegovo odločitev, da mu bo z dnem prenehanja funkcije direktorja prenehalo tudi delovno razmerje.

13. V skladu z 10. točko pogodbe o zaposlitvi je bila najprej na tožniku izbira, kdaj bo z mesta direktorja odstopil. Če se je odločil, da bo to storil na dan podaje odstopne izjave, bi tožena stranka lahko zahtevala, da funkcijo direktorja opravlja najdalj do izteka dogovorjenega odpovednega roka. Lahko pa bi se stranki dogovorili za krajši odpovedni rok ali tudi brez tega, kot se je tudi zgodilo.

14. Tožena stranka je utemeljeno štela tožnikovo odstopno izjavo kot predlog, da želi odstopiti z mesta direktorja takoj, torej brez dogovorjenega odpovednega roka. Njegov predlog je sprejela. V tem delu, torej glede takojšnjega odstopa z mesta direktorja, sta izjavi obeh strank povsem skladni in to tudi ni predmet spora. Kot že navedeno pa je to pomenilo tudi, da je tožniku s prenehanjem funkcije direktorja z istim dnem prenehalo tudi delovno razmerje. Za določen čas sklenjena pogodba o zaposlitvi je sporazumno prenehala veljati pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Zato sploh ni pomembno, v korist katere stranke je bil odpovedni rok dogovorjen. Bil je dogovorjen in sporazumno je bilo dogovorjeno, da ga ne bo.

15. Ker je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

16. Ker tožnik v sporu ni uspel, krije sam svoje stroške postopka, tožena stranka pa v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) krije svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

22.06.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 821/2018
• VDSS sklep Pdp 418/2011
• VDSS sodba in sklep Pdp 244/2016