VSRS Sodba I Ips 1313/2014-569

Jedro

Obsojenec oškodovanca ni spravil v zmoto z besednim zavajanjem, ampak s svojim prihodom na skupno srečanje na katerem je bil lažno prikazovan kot bodoči lastnik in rešitelj družbe C. Takšno ravnanje pa ni opustitveno, temveč storitveno ravnanje, ki izpolnjuje zakonski znak „lažnega prikazovanja“ iz prvega odstavka 211. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni R. M. je dolžan plačati 1.000,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Obsojeni R. M. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 1313/2014 z dne 27. 5. 2014 spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1, za prvo mu je sodišče določilo kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora in denarno kazen 1000 dnevnih zneskov po 66,00 EUR, to je 66.000,00 EUR, za drugo pa 8 (osem) mesecev zapora in denarno kazen 515 dnevnih zneskov po 66,00 EUR, to je 33.990,00 EUR in mu nato izreklo enotno kazen 2 (dve) leti zapora in denarno kazen 1514 dnevnih zneskov po 66,00 EUR, to je 99.924,00 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VI Kp 1313/2014 z dne 21. 8. 2014 pritožbo zagovornikov zavrnilo. Nižji sodišči sta obsojencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

2. Obsojenčevi zagovorniki so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlagajo, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da pravnomočno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, po potrebi pa tudi prekine postopek odločanja o zahtevi in prične postopek za oceno ustavnosti 285.a do 285.f člena Zakona o

kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pred Ustavnim sodiščem.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil, da zahteva ni utemeljena. Sodelovanje obsojenega M. v predstavitvi sebe kot poštenega poslovneža in poslovnega partnerja je bilo bistveno za dosego zmote pri oškodovancu, iz opisa pa je razvidna tudi porazdelitev vlog obeh obsojencev, zato je očitek, da opis dejanja ne vsebuje zakonskih znakov goljufije, neutemeljen. Kršitve v zvezi z opredelitvijo očitanega dejanja kot nadaljevanega, obramba ni uveljavljala v pritožbi, zato je ne more uveljavljati v postopku z izrednim pravnim sredstvom. V zahtevi niso navedene konkretne okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da za sprejem priznanja niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, le pavšalno navajanje, da priznanje ni bilo prostovoljno, ne more zadostovati za uveljavljanje kakršnekoli kršitve zakona.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovim zagovornikom, ki vztrajajo pri navedbah zahteve in poudarjajo, da izvršitveno ravnanje, s katerim naj bi obsojenec oškodovanca spravil v zmoto, ni opisano, zato zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije niso podani. V zahtevi zagovorniki niso problematizirali izpolnitve zakonskih pogojev za sprejem priznanja, temveč so se osredotočili predvsem na ustavni vidik ureditve priznanja krivde.

B.

5. Zagovorniki v zahtevi uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, ker ravnanje, opisano v izreku sodbe, ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. V abstraktnem delu opisa dejanja se obsojenemu M. očita, da je skupaj z obsojenim P. z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto spravil A. B., v konkretnem delu izreka pa ni opisano niti eno ravnanje obsojenega M., s katerim naj bi ta oškodovanca spravil v zmoto. Vsa ravnanja, ki predstavljajo spravljanje oškodovanca v zmoto, se nanašajo na obsojenega P. V izreku se ravnanje M. omenja le dvakrat (dajanje navodil za nakazilo denarja na fiduciarni račun in podpis posojilne pogodbe), nobeno od teh ravnanj pa ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1.

6. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da obrambi ni mogoče očitati, da teh kršitev materialnega prava ni vsebinsko izčrpala, čeprav se pritožbeno sodišče o tem v pritožbi ni opredelilo. V pritožbi z dne 23. 6. 2014, pod točko I, je obramba med drugim uveljavljala tudi, da iz opisa dejanja v izreku ni razvidno ravnanje obsojenega M., saj so vsa izvršitvena ravnanja pripisana obsojenemu P. Čeprav je obramba te očitke opredelila kot izpodbijanje dejanskega stanja, bi jih pritožbeno sodišče moralo obravnavati, saj gre po vsebini za uveljavljanje kršitev materialnega prava. Ker to ni bilo storjeno, je sodba višjega sodišča obremenjena s kršitvijo iz prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pa ni vplivala na zakonitost sodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča namreč ni mogoče pritrditi navedbam zahteve, da dejanje, kot je opisano v izreku sodbe, ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. Iz opisa dejanja kot bistveno izhaja, da je oškodovanec A. B. (v opisu dejanja se pojavi očitna pisna pomota pri imenu oškodovanca, kar pa na zakonitost in jasnost le-tega ne vpliva) povsem zaupal dolgoletnemu poslovnemu partnerju, obsojenemu P. Ta mu je predstavil obsojenega M. kot bodočega lastnika družbe C., ki ima za nakup in sanacijo že urejeno posojilo pri italijansko – švicarskih skladih v višini 51 milijonov evrov, družba C. pa potrebuje le kratkoročno premostitveno posojilo zaradi sprostitve teh sredstev. Oškodovanec jima je zaupal in 2 milijona EUR tudi nakazal. Obramba skuša prikazati, da iz opisa dejanja izhaja, da je obsojeni P. izrabil ime obsojenega M. in ga oškodovancu prikazoval kot bodočega lastnika in rešitelja družbe C., pri čemer naj obsojeni M. ne bi odigral prav nobene vloge. Takemu stališču pa Vrhovno sodišče ne more pritrditi, saj iz opisa dejanja izhaja, da je obsojeni M. dne 20. 12. 2011 prišel v hotel Mons v Ljubljani, kjer ga je obsojeni P. oškodovancu predstavil kot bodočega lastnika družbe C., ki ima za nakup in sanacijo že urejeno posojilo pri italijansko - švicarskih skladih v višini 51 milijonov EUR. Obsojeni P. je torej oškodovanca z lažnimi navedbami pripravil do tega, da je nakazal 2 milijona EUR, misleč, da gre za posojilo družbi C., obsojeni M. pa je s svojo navzočnostjo v vlogi bodočega lastnika in rešitelja dodatno podkrepil te lažne navedbe obsojenega P. Obsojeni M. oškodovanca v zmoto ni spravil z besednim zavajanjem, ampak s svojim prihodom na skupno srečanje na katerem je bil lažno prikazovan kot bodoči lastnik in rešitelj družbe C. Takšno ravnanje pa ni opustitveno, temveč storitveno ravnanje, ki izpolnjuje zakonski znak „lažnega prikazovanja“ iz prvega odstavka 211. člena ZKP. Njegova dodatna ravnanja, ki so prav tako opisana v izreku sodbe (navodila glede nakazila denarja, podpis pogodbe), le potrjujejo, da je bil prav obsojeni M. glavni avtor zgodbe o čudežnem rešitelju družbe C., obsojenemu P. pa je prepustil dogovarjanje z oškodovancem, saj se je zavedal, da oškodovanec obsojenemu P. brezpogojno zaupa in ga bosta na ta način najlažje preslepila.

7. V nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti zagovorniki uveljavljajo kršitev materialnega prava, ker bi se obsojencu kvečjemu lahko očitalo storitev enega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije, ne pa dveh samostojnih. Ta kršitev ni bila uveljavljena v pritožbi, vendar mora nanjo višje sodišče paziti po uradni dolžnosti, iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje pa ni razvidno, ali jo je sodišče sploh preizkušalo. Pod zaporedno številko II zahteve pa zagovorniki uveljavljajo, da obsojenčevo priznanje krivde v konkretnih okoliščinah in v povezavi z neustavno zakonsko ureditvijo, ni bilo prostovoljno. Zakonska ureditev priznanja krivde (členi 285.a do 285.f) je po prepričanju zagovornikov ustavno sporna z vidika obdolženčeve pravice do molka in privilegija zoper samoobtožbo. V konkretnem primeru je bil obsojenec v priporu, predsednica senata mu je dala 5 minut časa za premislek, ali naj ponudbo tožilstva sprejme, pri čemer mu je bilo pojasnjeno, da je ponujena kazenska sankcija bistveno nižja od tiste, ki bi bila izrečena v primeru nadaljevanja kazenskega postopka in izrečene obsodilne sodbe. Ta situacija je primerljiva tisti, ki jo je Ustavno sodišče obravnavalo v zadevi Up-134/97, kjer je bilo ugotovljeno, da obljuba nagrade nedvomno poveča možnost odločitve v smeri priznanja, ne glede na to, ali je obdolženec dejansko kriv storitve očitanega kaznivega dejanja ali ne. Obramba v izpodbijani sodbi tudi pogreša razloge, zakaj je predsednica senata obsojenčevo priznanje sprejela. Iz obrazložitve ni razvidno, ali je sploh preizkušala, ali je bilo priznanje prostovoljno in podprto z drugimi dokazi v spisu.

8. V zvezi s temi kršitvami Vrhovno sodišče ugotavlja, da za njihovo presojo niso podane procesne predpostavke iz petega odstavka 420. člena ZKP. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti se sme na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Redno pravno sredstvo mora biti izčrpano ne le z vložitvijo pravnega sredstva, temveč tudi po vsebini (formalno in materialno izčrpanje). Navedeno pomeni, da mora vložnik kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo, pri čemer ne zadostuje le posplošeno sklicevanje na kršitve zakona, ampak jih mora konkretizirati in jih ustrezno obrazložiti. Okoliščina, da višje sodišče po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava in na nekatere bistvene kršitve določb postopka, ne pomeni, da je s tem glede teh kršitev izpolnjena predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev. Tudi tovrstne kršitve morajo biti, glede na zakonsko besedilo petega odstavka 420. člena ZKP, v pritožbi uveljavljene, če se želi vlagatelj nanje sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti.

9. Obramba v pritožbi z dne 23. 6. 2014 ni uveljavljala, da gre za eno nadaljevano kaznivo dejanje, prav tako ni sprožila vprašanja ustavne skladnosti ureditve priznanja krivde. Da obsojenčevo priznanje ni bilo prostovoljno, je v pritožbi le navrženo z navedbami, da je obsojenec dejanje priznal le zato, da bi se postopek in pritisk nanj čim prej končala, sodišče pa ni presodilo ali so bili podani razlogi za priznanje, vse z namenom hitrega reševanja zadev, pri čemer zakonitost in pravica do obrambe nista več pomembni. Šele v zahtevi za varstvo zakonitosti je obramba prvič podala obširne navedbe o ustavni spornosti zakonske ureditve priznavanja krivde ter konkretizirano in obrazloženo pojasnila, zakaj obsojenčevo priznanje v danih okoliščinah naj ne bi bilo prostovoljno. Ker za presojo teh očitkov niso podane procesne predpostavke iz petega odstavka 420. člena ZKP, jih Vrhovno sodišče ne more presojati.

10. Ne glede na vsebinsko neizčrpanost pravnega sredstva, Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz okoliščin, ki so razvidne iz podatkov spisa, o kakršnemkoli prisiljevanju obsojenca k priznanju krivde ni mogoče govoriti. V času, ko je obsojenec priznal očitno kaznivo dejanje, so ga zastopali trije zagovorniki. Iz zapisnika ne izhaja, da bi predsednica senata na kakršenkoli način spodbujala obsojenca, naj kaznivo dejanje prizna, nasprotno, s strani obrambe je bilo sodišče večkrat zaprošeno za prestavitev predobravnavnega naroka in kasneje glavne obravnave, s pojasnilom, da se obramba s tožilstvom pogaja o priznanju krivde. Na glavni obravnavi dne 22. 5. 2014, kjer je obsojenec priznal krivdo, je obramba sodišču predložila pisni predlog dogovora o priznanju krivde, v skladu s katerim bi obdolženec priznal krivdo po obtožnici SDT-Kt/615/2014 z dne 3. 2. 2014, izreče pa naj se mu kazen 2 leti zapora in stranska denarna kazen v višini, ki jo določi sodišče. To dejstvo kaže na dvoje, 1) da je obsojenec očitno imel več kot 5 minut časa za razmislek, ali bo sprejel ponudbo tožilstva in 2) da je obramba sama spodbujala pogajanja s tožilstvom, pa kljub temu v izrednem pravnem sredstvu sodišču očita, da je na obsojenca izvajalo pritisk v smeri, naj očitano kaznivo dejanje prizna, čeprav je sodišče s prelaganjem narokov le omogočilo dogovarjanje strank.

11. V zvezi s kazensko sankcijo zagovorniki višjemu sodišču očitajo, da je kršilo domnevo nedolžnosti. Na pritožbene navedbe, da bi sodišče pri odmeri kazni moralo upoštevati obsojenčevo nekaznovanost, je višje sodišče odgovorilo, da je obsojeni M. že s storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja izkazal sposobnost izvrševanja kaznivih dejanj do take mere, da mu kljub nekaznovanosti ni moč pripisati kriminalne neizkušenosti, saj je pridobljena protipravna premoženjska korist tolikšna, kot je večina obravnavanih storilcev kaznivih dejanj ne doseže niti v bistveno daljšem obdobju kriminalnega udejstvovanja.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča teh zaključkov višjega sodišča ni mogoče razumeti tako, da je obsojeni M. pred obravnavanim kaznivim dejanjem izvrševal še druga kazniva dejanja, kot v zahtevi skuša prikazati obramba. Višje sodišče je le soglašalo z oceno nižjega, da olajševalni okoliščini, in sicer obsojenčevi nekaznovanosti, ni mogoče pripisati velikega poudarka, glede na to, da je obsojenec že z obravnavanima kaznivima dejanjema dosegel tako veliko kriminalno količino. V takih okoliščinah predhodna nekaznovanost na višino izrečene kazni ne more imeti vpliva.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podana, delno pa tudi vsebinsko niso bile izčrpane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenčevi zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

Datum zadnje spremembe:

10.06.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 43/2007
• Sodba I Ips 269/2008
• Sodba I Ips 10226/2009-123