VSRS Sklep X Ips 95/2015

Jedro

Revidenti niso natančno in konkretno opredelili pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve, glede katerega uveljavljajo odstop od sodne prakse. Prav tako niso v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom opravili primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami, s katerimi utemeljuje odstop in zatrjevan odstop utemeljili. Zato uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Z navedbo, da so kot dediči prvega dednega reda materialno prizadeti zaradi nevrnitve zaplenjenega premoženja njihovemu očetu oziroma dedku, zelo hudih posledic izpodbijanega akta niso izkazali.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidenti) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo revidentov zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Gornja Radgona, št. 321-297/1993-42 z dne 20. 11. 2012. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo zavrnil zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega C. B., ker so podane okoliščine iz drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen); institut nadomestnega upravičenja po 12. členu ZDen zato ne pride v poštev. Tožena stranka je z odločbo, št. 490-83/2012/2 z dne 11. 6. 2014, pritožbo revidentov zoper prvostopenjski akt zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavljajo revidenti, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju pa mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, v usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti.

7. Revidenti kot revizijski razlog navajajo „da gre v njihovem primeru za primer, ki v odločitvah odstopa od prakse v podobnih primerih v Republiki Sloveniji, sodišče pa o tem vprašanju še ni odločalo. Gre za vprašanje pravne varnosti in enotne uporabe materialnega prava, na področju na katerega se nanaša, vendar je v podobnih primerih bilo na prvi stopnji strankam ugodeno in problem do Vrhovnega sodišča ni nikoli prišel v obravnavo, ker to ni bilo potrebno“. Navajajo še, da so posebej prizadeti, ker se je vsem upravičencem v enakih okoliščinah premoženje vračalo le na podlagi potrdila, da od svoje države niso prejeli odškodnine. Pri tem se ni presojalo, ali so to pravico imeli po t. i. finančno izravnalni pogodbi. Zanje pa je bila uporabljena drugačna pravna podlaga in so zato postavljeni v diskriminatorni položaj.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revidenti s citirano utemeljitvijo niso zadostili standardu natančne in konkretne opredelitve pravnega vprašanja ter s tem niso izkazali uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča bi namreč morali najprej natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve, glede katerega uveljavljajo odstop od sodne prakse. Nato pa bi morali v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami, s katerimi utemeljuje odstop oziroma neenotno sodno prakso, in zatrjevan odstop oziroma neenotno sodno prakso utemeljiti.(1) Kopije odločb sodišča prve stopnje, s katerimi utemeljujejo odstop, bi morali reviziji priložiti (367.b člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Enak standard natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja ter obrazložitve odstopa velja tudi za primere, ko revidenti zatrjujejo odstop od določb Ustave RS ter mednarodnega prava.

9. Revidenti uveljavljajo dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

10. Zelo hude posledice so revidenti utemeljili z navedbo „da so kot dediči prvega dednega reda materialno prizadeti zaradi nevrnitve zaplenjenega premoženja njihovemu očetu oziroma dedku“. Pojasnilo so, da so utrpeli veliko materialno škodo zaradi nezmožnosti uporabe tega premoženja in pomoči pri preživljanju očeta in starega očeta, ki so ga morali preživljati, ker ni imel premoženja. V naravi bi jim bilo vrnjeno preko 100 ha kmetijskih zemljišč, vinske kleti in objekti v Gornji Radgoni.

11. S to navedbo in pojasnilom revidenti zelo hudih posledic izpodbijanega akta niso izkazali. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012) bi morali natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanje izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanje zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Revidenti svojih navedb o materialni škodi, ki naj bi jo utrpeli, niso subjektivno in objektivno konkretizirali in izkazali. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah tudi že večkrat pojasnilo, da gre v postopkih denacionalizacije za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja in zato samo sklicevanje na nevračilo premoženja za izkazanost zelo hudih posledic ne zadošča.(2)

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

----

(1) Odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 71/2010, X Ips 287/2010, X Ips 410/2011, X Ips 187/2012, X Ips 271/2012, X Ips 169/2013, X Ips 341/2013, X Ips 64/2014 in druge

(2) Enako odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 636/2007, X Ips 45/2008, X Ips 131/2010, X Ips 280/2012, X Ips 462/2012 X Ips 168/2013X Ips 192/2013, X Ips 326/2013 in druge.

Datum zadnje spremembe:

04.06.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 349/2014
• UPRS sodba I U 76/2015
• UPRS sodba I U 1997/2014