VSRS Sklep I Up 187/2014

Jedro

Določba 10. alineje 23. člena ZMZ ne pomeni, da je treba prosilcu za mednarodno zaščito dodeliti status begunca že samo zato, ker je bil v rodni državi preganjan v smislu ZMZ, temveč je to lahko le resen razlog za prosilčev strah pred bodočim preganjanjem, kar pa je treba v postopku posebej oceniti tudi glede na zadnji del določbe 10. alineje 23. člena ZMZ, to je razen, če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje (oziroma resna škoda) ne bo ponovila oziroma grožnja uresničila. Ker tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa tudi dejansko stanje ni ustrezno ugotovljeno.

Ker sodišče prve stopnje v dokazni oceni ni presojalo tožnikovih navedb, ki so mu bile v škodo, temveč le tiste, ki so mu bile v korist in ni presodilo navedb tožene stranke, ter o tem v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov, je podana tudi absolutna bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 1. točke prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. odstavkom drugega odstavka 339. člena ZPP.

Z dokončnostjo odločbe o statusa begunca, prosilcu pripadajo tudi pravice, ki iz tega statusa izhajajo. Z izdajo sodbe sodišča prve stopnje, izdane v sporu polne jurisdikcije, s katero je prosilcu priznan status begunca, pa pravice, ki iz tega statusa izhajajo, ne nastanejo, saj ta sodba ni pravnomočna, zoper njo je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1982/2013-45 z dne 18. 4. 2014 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po dne 18. 4. 2014 opravljeni glavni obravnavi na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke, št. 2142-13/2013/31 (1312-04) z dne 29. 11. 2013, ter na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 ter prvega dostavka 75. člena ZMZ odločilo, da se tožnikovi prošnji ugodi in se mu prizna status begunca (1. točka izreka), ter, da ta sodna odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za tožnikovo stalno prebivanje v Republiki Sloveniji (2. točka izreka). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožniku, ki trdi, da je J. E., državljan Kameruna, zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito, ker ni izkazal, da bi za to izpolnjeval pogoje, predpisane v 2. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bilo treba odločbo tožene stranke odpraviti, ker ni uporabila določbe zadnje alineje 23. člena ZMZ in je nepravilno uporabila določbo drugega odstavka 2. člena ZMZ, posledično pa je nepopolno ugotovila dejansko stanje. Ker pa je sodišče prve stopnje te pomanjkljivosti na glavni obravnavi odpravilo, je samo odločilo o tožnikovi prošnji za dodelitev mednarodne zaščiti tako, da mu je priznalo status begunca in zato dovolilo njegovo stalno prebivanje v Republiki Sloveniji z dnem vročitve izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz pritožbenih razlogov iz 2. (zmotna uporaba materialnega prava) in 3. (zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja) točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Ni tožena stranka zmotno uporabila materialnega prava (drugega odstavka 2. člena in zadnje alineje 23. člena ZMZ v povezavi s četrtim odstavkom 4. člena Direktive 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011, v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva II), temveč je to storilo sodišče prve stopnje, tudi v povezavi z nepravilno in nepopolno ugotovljenim dejanskih stanjem in pristransko dokazno oceno. Prosilec mora namreč za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca izkazati bodoče preganjanje v smislu ZMZ, pri čemer je njegovo preteklo preganjanje oziroma storjena resna škoda ali grožnja z enim oziroma drugim pred zapustitvijo izvorne države le podkrepitev verjetnosti, da bi se to ob vrnitvi v izvorno državo nadaljevalo (če je že bilo) oziroma uresničilo (če je bila grožnja), ne more pa biti samo po sebi dokaz, da mu tudi v bodoče grozi. Upoštevati je treba namreč tudi okoliščine, ki so v prosilčevi izvorni državi nastale po prosilčevem preganjanju oziroma resni škodi ali grožnji z njima oziroma po tem, ko je zapustil izvorno državo. Tega pa sodišče prve stopnje ni niti ugotavljalo, pa bi glede na določbo zadnje alineje 23. člena ZMZ (ki je enaka četrtemu odstavku 4. člena Kvalifikacijske direktive II) moralo, temveč je nekritično verjelo prosilčevim izjavam, ki jih je dal na glavni obravnavi, ne da bi jih primerjalo z njegovimi predhodnimi izjavami v upravnem postopku, in tako niti ni ugotovilo, da so bile bistveno drugačne in med seboj nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi. Odločitev sodišča prve stopnje, da se tožniku z dnem vročitve izpodbijane sodbe prizna stalno prebivališče v Sloveniji, nima podlage v 91. členu ZMZ. Ta izrecno velja le za odločbo tožene stranke, s katero se prosilcu prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca, ne pa tudi za sodbo sodišča prve stopnje, ki z vročitvijo ni pravnomočna, saj je zoper njo dopustna pritožba. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbo zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe, navaja svoja stališča in ocene ter predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Kot pravilno navaja tožena stranka v pritožbi, je treba določbo drugega odstavka 2. člena ZMZ razumeti tako, da mora prosilec za mednarodno zaščito v obliki status begunca izkazati, da mu iz razlogov iz Ženevske konvencije v izvorni državi (ali drugi državi, kjer je živel) grozi preganjanje v smislu ZMZ, če bi se vanjo vrnil. Vrhovno sodišče torej pritrjuje stališču tožene stranke, da je treba v postopku odločanja o statusu begunca ugotoviti, ali iz razlogov iz Ženevske konvencije obstoja nevarnost bodočega preganjana (ki je lahko nadaljevanje preteklega preganjanja ali začetek preganjanja, ki je prosilcu do zapustitve izvorne (ali druge) države le grozilo, ni pa še bilo udejanjeno), če se bo prosilec v izvorno (ali drugo) državo vrnil.

7. V drugem odstavku 2. člena ZMZ je namreč določeno: „Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo.“

8. Na drugačno razlago ne more vplivati določba zadnje alineje 23. člena ZMZ (ki je enaka četrtemu odstavku 4. člena Kvalifikacijske direktive II), v kateri je določeno, da pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva med drugim tudi dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju iz 26. člena tega zakona ali mu je bila že povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona, ali se mu je s tem neposredno že grozilo, kar je resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali grožnje uresničile.

9. Ta določba ne pomeni, da dejstvo, da je bil prosilec v izvorni državi že preganjan oziroma mu je bila že prizadejana resna škoda oziroma da mu je to grozilo, samo po sebi že pomeni, da so s tem že izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito, temveč je to lahko le resen razlog za prosilčev utemeljen strah pred bodočim preganjanjem oziroma resno škodo, kar pa je treba v postopku ugotoviti tudi z upoštevanjem besedila zadnjega dela te določbe, namreč razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali grožnje uresničile.

10. Sodišče prve stopnje pa je v tem primeru zmotno uporabilo določbe drugega odstavka 2. člena in zadnje alineje 23. člena ZMZ, ker je štelo, da je preteklo preganjanje tožnika v izvorni državi, ki ga je po njegovem mnenju tožnik izkazal (temu pa med drugim tožena stranka ugovarja), že dovolj za presojo, da mu tudi v bodoče grozi preganjanje v izvorni državi in da mu je zato treba podeliti mednarodno zaščito v obliki statusa begunca. Pri tej svoji presoji pa določbe zadnjega dela zadnje alineje 23. člena ZMZ namreč: razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali grožnje uresničile, sploh ni uporabilo in dejanskega stanja glede na to določbo ni niti ugotavljalo. Gre torej za kršitev iz 2. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1, v posledici pa tudi za nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa je kršitev iz 3. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1.

11. Tudi pritožbeni ugovori, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo dokaze in je tudi zato dejansko stanje zmotno ugotovljeno, so utemeljeni. Sodišče prve stopnje je sicer opravilo glavno obravnavo in zaslišalo tožnika. V zvezi z vprašanji tožene stranke je sicer razčiščevalo nekonsistentnosti, protislovnosti in male verjetnosti tožnikovih izjav na glavni obravnavi sami in tudi v povezavi z njegovimi izjavami v upravnem postopku, vendar je na podlagi vsega tega napravilo dokazni sklep, da v celoti verjame tožnikovim navedbam, pri čemer je, kot pravilno opozarja tožena stranka, svojo odločitev oprlo le na tožnikove navedbe, ki so mu v korist, ni pa pojasnilo, zakaj ni upoštevalo tožnikovih drugih navedb (na primer: da ni bil preganjan zaradi pripadnosti svoji politični stranki, temveč zato, ker je sodeloval v demonstracijah; da policija, ko ga je prijela drugič, sploh ni vedela, da je član politične stranke; da ni prepoznal znaka stranke; da ni vedel, kdo je predsednik njegove politične stranke; da predsednik njegove politične stranke v javnem komuniciranju in na shodih uporablja le angleški jezik, tožnik pa je trdil, da tudi francoski, kar je v nasprotju z informacijami o izvorni državi). Torej izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih za sprejeto dokazno oceno in je zato obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1) iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Na absolutne bistvene kršitve pravil postopka pa Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi dostavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

12. Po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka tudi utemeljeno ugovarja, da je sodišče prve stopnje v delu izpodbijane sodbe, ki se nanaša na 2. točko njenega izreka, zmotno uporabilo prvi odstavek 91. člen ZMZ. Priznani status begunca kot ena od oblik mednarodne zaščite tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne more začeti veljati kot dovoljenje za stalno prebivanje že z dnem vročitve izpodbijane sodbe, temveč šele z dnem njene pravnomočnosti. Enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v sodbi I Up 246/2011 z dne 1. 6. 2011.

13. V prvem odstavku 91. člena ZMZ je določeno: „Osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.“

14. Vrhovno sodišče meni, da se določba prvega odstavka 91. člena ZMZ nanaša le na odločbo tožene stranke. To pa zato, ker je v primeru priznanja statusa begunca kot ene od oblik mednarodne zaščite z odločbo tožene stranke ta odločba dokončna (glej tretji odstavek 2. člena ZUS-1) in izvršljiva, upravni spor pa praviloma ne zadrži izvršljivosti dokončne upravne odločbe (glej prvi odstavek 32. člena ZUS-1). Prosilec z dodeljenim statusom mednarodne zaščite torej z izdajo dokončne odločbe, ki učinkuje, pridobi tudi pravice, ki mu iz statusa gredo (89. člen ZMZ), med drugim tudi dovoljenje za prebivanje (druga alineja prvega odstavka 89. člena ZMZ, ki je podrobneje urejena v 91. členu ZMZ). V tretjem odstavku 89. člena ZMZ pa je izrecno določeno, da pravice iz 89. člena ZMZ oseba pridobi z dnem vročitve odločbe iz prve alineje 52. člena ZMZ. V 52. členu ZMZ, ki ima podnaslov „(odločba pristojnega organa na prvi stopnji)“ pa je določeno, da „pristojni organ z odločbo …,“ pri čemer se za „pristojni organ“ po 3. točki 3. člena ZMZ šteje ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.

15. Drugače pa je s sodbo sodišča prve stopnje, izdano v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1) v zadevah priznanja mednarodne zaščite. Taka sodba, ki sicer odpravi zavrnilno odločbo tožene stranke in prosilcu prizna eno od oblik mednarodne zaščite, namreč ni pravnomočna (glej 319. člen ZPP, ki določa, da postane pravnomočna sodba, ki se več ne more izpodbijati s pritožbo. ZPP pa se v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, kar je med drugim tudi pravnomočnost sodbe). Nepravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča v zadevah mednarodne zaščite je namreč (lahko) predmet izpodbijanja s pritožbo v upravnem sporu (peti odstavek 74. člena ZMZ), zato tudi ne more učinkovati. Ker torej nepravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča ne more učinkovati, ne more biti podlaga za pridobivanje pravic, ki iz statusa mednarodne zaščite izhajajo. Z njeno vročitvijo torej prosilcu ne more biti priznana niti pravica do (stalnega - v primeru begunstva, oziroma začasnega - v primeru subsidiarne zaščite) prebivanja.

16. Ker je torej prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru glede priznavanja mednarodne zaščite v obliki statusa begunca zmotno uporabilo materialno pravo (drugi odstavek 2. člena in zadnjo alinejo 23. člena ZMZ) zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, in je tudi absolutno bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu (11. točka te obrazložitve), je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 79. člena ZUS-1 s tem sklepom izpodbijano sodbo razveljavilo v celoti in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo očitane kršitve odpraviti.

Datum zadnje spremembe:

03.06.2015

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1845/2013
• sodba I U 1939/2012
• sodba in sklep U 350/2005