VSRS Sodba I Up 28/2015

Jedro

Tožena stranka je v svoji odločbi (v okviru presojanja pogojev za priznanje statusa begunca) obravnavala tudi oba napada na tožnika in ugotovila, da ni mogoče zavzeti stališča, da tožnikova izvorna država ne bi bila sposobna ali ne bi hotela tožniku nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Vendar pa v okviru presoje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite ni opravila potrebne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo (28. člen ZMZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava tožbi tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) ugodilo, odpravilo odločbo tožene stranke, št. 2142-204/2014/21 (1312-09) z dne 26. 11. 2014, in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in tudi ne za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se prvostopenjsko sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da tožnik s svojimi izjavami ni izkazal preganjanja, ki bi ga opredeljevalo kot begunca, zato je pravilen tudi zaključek tožene stranke, da tožniku zaščite s tem statusom ni mogoče priznati. Glede (ne)priznanja subsidiarne zaščite pa sodišče prve stopnje navaja, da splošna neverodostojnost prosilca ni enaka pogoju iz tretje alineje tretjega odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom. Pogoj iz tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ je treba razumeti ožje, in sicer da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi. To pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih vlaga prošnjo, torej okoliščine, ki so ovira za vrnitev v izvorno državo. Tudi če se šteje, da je tožnik neverodostojna oseba, je organ pri presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite in s tem povezanega načela nevračanja dolžan preveriti prosilčeve izjave v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami, povezanimi z njegovim primerom. Organ mora upoštevati vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na oceno, ali obstajajo tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo prosilcu v primeru prisilne odstranitve kršeno načelo iz 18. člena Ustave Republike Slovenije (prepoved mučenja). Breme dokazovanja teh okoliščin ne nosi le prosilec, temveč tudi organ, ki bi moral sam pridobiti omenjene informacije in bi mu omogočale, da ugotovi verjetne, predvidljive posledice, ki bi jim bil tožnik kot oseba, ki je bil dvakrat napaden in v teh napadih namerno poškodovan, izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo. Do teh napadov z vidika morebitne resne škode iz 28. člena ZMZ (z vidika subsidiarne zaščite) pa se organ ni opredelil. Splošne informacije o izvorni državi ne zadoščajo, saj mora tožena stranka upoštevati tudi specifične informacije o izvorni državi, ki so povezane izključno s konkretnim primerom. Ker sta se na tožnika zgodila dva napada, bi se moral organ do teh napadov opredeliti, zakaj ta dva napada ne pomenita, da je tožniku že bila povzročena resna škoda, oziroma navesti utemeljene razloge za prepričanje, da se takšna resna škoda (če gre za resno škodo), ne bo ponovila. Organ se je do teh napadov opredelil le z vidika vprašanja, ali so ti povezani s preganjanjem iz razlogov, ki so podlaga za priznanje statusa begunca, ne pa tudi z vidika subsidiarne zaščite. Odločbe, ki pretežno obravnava le status begunca, subsidiarne zaščite z vidika resne škode pa zgolj v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ, v tem delu niti ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s 30. členom ZMZ.

3. Zoper navedeno prvostopenjsko sodbo vlaga tožena stranka pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne drži navedba prvostopenjskega sodišča, da je stališče tožene stranke, da nosi breme dokazovanja le prosilec. Vendar pa ni dolžnost tožene stranke, da sama najde razloge za priznanje mednarodne zaščite. Najpomembnejše podatke mora ponuditi predvsem prosilec sam. Zatrjuje, da je izjave tožnika v povezavi z njegovim strahom pred vrnitvijo v izvorno državo preverjala s specifičnimi in splošnimi informacijami, povezanimi z njegovim primerom. Ne strinja se s stališčem sodišča, da se do napadov na tožnika ni opredelila tudi z vidika resne škode in 28. člena ZMZ. Navedla je, da so nedržavni subjekti lahko subjekt preganjanja zgolj tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni in nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tega pa tožnik ni dokazal. Ugotovljeno je tudi bilo, da tožniku ni bil onemogočen dostop do subjektov zaščite. Tožnik v izvorni državi ni bil izpostavljen preganjanju ali resni škodi niti ni izkazal utemeljenega strahu, da bi se mu to lahko zgodilo v prihodnosti. Poudarja, da se je do dveh napadov, ki naj bi se zgodila tožniku, opredelila tako z vidika statusa begunca kot subsidiarne zaščite, saj so subjekti zaščite tako pri preganjanju kot resni škodi isti. Čeprav tega ni eksplicitno poudarila, je to v izpodbijani odločbi dovolj jasno navedeno.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik je državljan Gane, v Slovenijo je prišel brez dokumentov. Po lastnem zatrjevanju je rojen leta 1997, na podlagi analize njegovih izjav pa je tožena stranka ugotovila, da je star najmanj 21 let. Po lastnem zatrjevanju je bil v izvorni državi dvakrat napaden zato, ker je pred volitvami zagovarjal določena politična stališča. Ob napadih je bil tudi poškodovan. Grozili naj bi mu tudi po telefonu, zato je zapustil izvorno državo in v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito. Prvi napad je prijavil policiji, ki pa ni storila ničesar, zato drugega napada ni prijavil. Prijavil tudi ni telefonskih groženj.

7. Tožena stranka je z odločbo zavrnila tožniku tako priznanje statusa begunca kot priznanje subsidiarne oblike zaščite. Prvostopenjsko sodišče se je strinjalo s stališčem tožene stranke, da ne obstajajo razlogi za priznanje statusa begunca, medtem ko izpodbijane odločbe glede subsidiarne oblike zaščite (predvsem zaradi možnosti nastanka resne škode v primeru tožnikove vrnitve v izvorno državo) ni moglo preizkusiti. Zato je razveljavilo celotno odločbo.

8. Čeprav je prvostopenjsko sodišče odpravilo celotno odločbo tožene stranke, se pritožba tožene stranke nanaša samo na status subsidiarne oblike zaščite in tudi odgovor tožnika se nanaša le na ta status.

9. Ker se pritožba nanaša samo na subsidiarno obliko zaščite, je Vrhovno sodišče sodbo v delu, ki se nanaša na status begunca, preizkusilo po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu.

10. Glede statusa begunca se Vrhovno sodišče strinja s stališči prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni izkazal preganjanja v smislu 26. člena ZMZ, na podlagi katerega bi mu bilo mogoče priznati status begunca niti ni v zadostni meri izkazal subjektivnega strahu. Njegovi razlogi za zapustitev izvorne države niso bili verodostojni in tudi po presoji Vrhovnega sodišča mu ni mogoče verjeti, da se je znašel v okoliščinah, ki bi lahko pomenile preganjanje oziroma bi bil njegov strah pred preganjanjem utemeljen. Vrhovno sodišče tudi ni ugotovilo kakšne absolutne bistvene kršitve določb postopka prvostopenjskega sodišča v zvezi s presojo begunskega statusa.

11. Na podlagi določbe tretjega odstavka 2. člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Resna škoda na podlagi 28. člena ZMZ zajema:

- smrtno kazen ali usmrtitev;

- mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi;

- resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

12. Vrhovno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da se je tožena stranka v svoji ožji obrazložitvi ob presoji izpolnjevanja pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite z vidika resne škode ukvarjala zgolj v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ (glej drugi odstavek na 12. strani odločbe tožene stranke). Glede prve in druge alineje 28. člena ZMZ pa je le navedla, da ob odsotnosti verodostojnosti prosilčevih izjav ni mogoče zaključiti, da bi bil prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni.

13. Vrhovno sodišče soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da je v smislu tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ organ, tudi pri presojanju pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, dolžan preveriti prosilčeve izjave v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami, povezanimi z njegovim primerom, česar tožena stranka v obravnavanem primeru ni storila oziroma v okviru presoje „subsidiarne zaščite“ v izpodbijani odločni ni dovolj jasno (da ne bi bilo dvoma, da se nanaša tudi na presojo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite) obrazložila.

14. V obravnavanem primeru je bil tožnik dvakrat napaden in poškodovan. Ta dejstva bi morala tožena stranka analizirati tudi v povezavi z možnostjo nastanka resne škode, ne samo z vidika pogojev za priznanje statusa begunca. Na podlagi desete alineje 23. člena namreč uradna oseba pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito upošteva tudi dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju iz 26. člena tega zakona, ali mu je že bila povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona ali se mu je s tem neposredno že grozilo, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali grožnje uresničile. Te presoje tožena stranka po presoji Vrhovnega sodišča ni opravila.

15. Res je, da je tožena stranka v svoji odločbi (v okviru presojanja pogojev za priznanje statusa begunca) obravnavala tudi oba napada na tožnika in ugotovila, da ni mogoče zavzeti stališča, da tožnikova izvorna država ne bi bila sposobna ali ne bi hotela tožniku nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Vendar pa v okviru presoje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite ni opravila potrebne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo (28. člen ZMZ).

16. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

03.06.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 2011/2014
• sodba I U 962/2013
• UPRS sodba I U 907/2015