VSRS Sodba I Up 41/2015

Jedro

Predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, vendar je treba najprej ugotoviti eventualen obstoj utemeljenih domnev.

Obstoj pogojev po drugem odstavku 3. člena Dublinske uredbe III je torej tožnik zatrjeval, vendar jih tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal. Njegove trditve ne dajejo podlage za utemeljeno domnevo, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da bi na Hrvaškem obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zatrjevanih pomanjkljivosti v konkretnem postopku pridobitve statusa mednarodne zaščite ter nadaljnjih postopkih na sodišču ni mogoče enačiti s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnikov zoper sklep tožene stranke, št. 2142-269/2014/10 (1313-05) z dne 12. 1. 2015, s katerim je bilo med drugim odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošenj za mednarodno zaščito prosilcev: A. B., roj. ... v BiH; J. A., roj. ... v BiH; M. A., roj. ...,Hrvaška; in N. A., roj. ... v BiH, vsi državljani BiH, saj bodo predani Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj za mednarodno zaščito (druga točka izreka izpodbijanega sklepa). Tožena stranka je z navedenimi izpodbijanim sklepom tudi združila upravne zadeve posameznih tožnikov v en postopek (prva točka izreka izpodbijanega sklepa).

2. Skupaj s tožbo so tožniki vložili tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, kateri je sodišče prve stopnje ugodilo ter s sklepom (izdanim z izpodbijano sodbo), odločilo, da se izvršitev izpodbijanega sklepa tožene stranke z dne 12. 1. 2015 odloži do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

3. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje sledilo utemeljitvi izpodbijanega sklepa in skladno z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1 to posebej poudarilo. Posebej pa je v zvezi s tožbenimi ugovori še pojasnilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so bili prstni odtisi tožnikov A. in J. A. vneseni v Centralno bazo EURODAC s strani Republike Hrvaške in da so tožniki že na Hrvaškem zaprosili za mednarodno zaščito. V konkretnem primeru sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in nevarnostjo nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v Republiki Hrvaški ni, saj sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Republiki Hrvaški v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih, pa tudi tožniki takega poročila v postopku niso predložili. Zatrjevanih pomanjkljivosti v konkretnem postopku pridobitve statusa mednarodne zaščite oziroma postopkih na sodišču pa ni mogoče enačiti s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU).

4. Tožniki zoper navedeno sodbo vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep tožene stranke odpravi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotujejo zaključku sodišča, da zatrjevanih pomanjkljivosti v postopku pridobitve statusa mednarodne zaščite in postopkih na sodišču ni mogoče enačiti s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. V konkretnem primeru namreč ni mogoče spregledati, da gre za družino. Ocena tožene stranke glede tega je pomanjkljiva, dejansko stanje glede sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški je ostalo nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno. Navedene kršitve ni saniralo niti upravno sodišče.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe (EU) številka 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Dublinska uredba III) odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošenj tožnikov za mednarodno zaščito, saj bodo predani Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihove prošnje. V prvem odstavku 3. člena Dublinske uredbe III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

8. Kot izhaja iz podatkov v upravnem spisu, na katere se sklicujeta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje, je na podlagi podatkov iz baze EURODAC bilo ugotovljeno, da sta se tožnika A. B. in J. A. pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji nahajala na Hrvaškem, kjer sta zaprosila za mednarodno zaščito in ju je Hrvaška 8. 11. 2013 kot prosilca vnesla v bazo EURODAC. Po izvedenem postopku v skladu z Dublinsko uredbo III je tožena stranka posredovala prošnjo Republiki Hrvaški za sprejem prosilcev in 15. 10. 2014 je Republika Hrvaška odgovorila, da je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj. S tožnikom A. B. je bil 13. 11. 2014 opravljen osebni razgovor v skladu s 5. členom Dublinske uredbe III.

9. Drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe III med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

10. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče (npr. sodba I Up 369/2014), da gre pri uporabi določbe drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III za obveznost, da predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, vendar je treba najprej ugotoviti eventualen obstoj utemeljenih domnev.

11. Tožnik A. B. je 13. 11. 2014 na osebnem razgovoru, pri katerem je bil navzoč tudi pooblaščenec, v zvezi s predajo izjavil le, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, in sicer ravno v njegovem primeru, ker v desetih mesecih ni bila obravnavana njegova dokumentacija, ki jo je želel predložiti in je bilo brez nje v Republiki Hrvaški negativno odločeno v postopku pridobitve statusa mednarodne zaščite, vključno s pritožbenimi postopki na sodišču. Drugih okoliščin ni navajal.

12. Obstoj pogojev po drugem odstavku 3. člena Dublinske uredbe III je torej tožnik zatrjeval, vendar jih tudi po presoji Vrhovnega sodišča z zgoraj povzeto izjavo ni izkazal. Njegove trditve ne dajejo podlage za utemeljeno domnevo, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da bi na Hrvaškem obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zatrjevanih pomanjkljivosti v konkretnem postopku pridobitve statusa mednarodne zaščite ter nadaljnjih postopkih na sodišču ni mogoče enačiti s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Res je SEU v več svojih sodbah navedlo, da domneva, da vse države članice, ki so vključene v Dublinski sistem, spoštujejo temeljne pravice, ni neizpodbojna, vendar, kot je bilo že navedeno, tožniki z izjavo, ki je povzeta zgoraj, niso izkazali obstoja utemeljenih domnev, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, tožniki pa tudi niso zatrjevali, da bi azilni sistem v Republiki Hrvaški bil obravnavan kot kritičen.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča pritožbeni ugovori glede nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi v Republiki Hrvaški niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi na podlagi 71. člena ZUS-1 sklicevalo na razloge tožene stranke, ta pa je v izpodbijanem sklepu natančno povzela postopek po Uredbi Dublin III ter pojasnila, da imajo v Republiki Hrvaški na podlagi Zakona o azilu prosilci za mednarodno zaščito pravico do brezplačne pravne pomoči, ki vsebuje poleg svetovanja tudi pomoč pri sestavljanju tožbe in zastopanje na sodišču. V Republiki Hrvaški tudi ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozili nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prav tako noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. S tem je po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka dovolj natančno pojasnila, zakaj meni, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje pa je še posebej poudarilo, da mu tudi ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju na Hrvaškem v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti. Tožnikova izjava glede zatrjevanih kršitev v njegovem konkretnem postopku pa tudi ni dokaz, da bi bili prosilci ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvrženi nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Vloga tožnikov je bila obravnavana na več stopnjah, konkretna odločitev o tej vlogi v postopku pridobitve statusa mednarodne zaščite pa ne more biti predmet obravnave v postopku po Dublinski uredbi III.

14. Prav tako ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na družino, ki terja še posebno previdnost pri obravnavanju. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obravnavalo zadevo tudi s tega vidika in pravilno pojasnilo, da tožniki niso zatrjevali nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z nastanitvijo družine z mladoletnimi otroki. Teh ne zatrjujejo niti v pritožbi.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

03.06.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 168/2020-8
• UPRS Sodba in sklep I U 594/2023-26
• UPRS Sodba in sklep I U 764/2023-14