VSRS Sodba I Ips 25331/2013-119

Jedro

Sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 450.č člena ZKP sporazum o priznanju krivde sprejme kot celoto, z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s sankcijo, ki je v njem dogovorjena, in njegovih sestavin ne spreminja. Preden sodišče sporazum sprejme, presodi le zakonitost kazenske sankcije, torej če je sankcija dogovorjena v mejah z zakonom predpisane kazni, nima pa pooblastila za presojo njene primernosti, saj je bila dogovorjena v skladu s svobodno voljo obeh strank sporazuma.

V izreku sodbe, v katerem je odločeno, da se bo zaporna kazen izvršila z delom v splošno korist, mora sodišče – zato, da je izrek sodbe izvršljiv – navesti, koliko ur dela v splošno korist mora opraviti obsojenec. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje kazen, ki jo je izreklo obsojencu, navedlo, koliko ur dela v splošno korist mora obsojenec opraviti, pritožbeno sodišče, ki je obsojencu po pritožbi višje državne tožilke izrečeno kazen zvišalo, pa o tem v izreku sodbe ni odločilo, temveč je v obrazložitvi navedlo le, da v preostalem v izrek izpodbijane sodbe ni posegalo. Pritožbeno sodišče bi moralo glede na zvišanje zaporne kazni v izreku sodbe določiti tudi število ur dela v splošno korist, ki jih bo moral obsojenec opraviti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

III. Zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca se ugodi in se ugotovi, da je pritožbeno sodišče kršilo določbo sedmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo X K 25331/2013 z dne 16. 1. 2014 obsojenega V. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 241. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, v katero je vštelo čas, ki ga je obsojenec prestal v pridržanju. Sodišče je odločilo, da se bo na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izrečena zaporna kazen izvršila tako, da bo obsojenec namesto kazni zapora v roku dveh let od izvršljivosti sodbe opravil 1.093 ur dela v splošno korist. Na podlagi določbe 47. člena KZ-1 je sodišče obsojencu izreklo tudi stransko denarno kazen v višini 140 dnevnih zneskov po 21,00 EUR, kar znese 2.940,00 EUR, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku 60 dni po pravnomočnosti sodbe. Sodišče je odločilo, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 25331/2013 z dne 11. 6. 2014 ugodilo pritožbi višje državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo in obsojencu izrečeno kazen eno leto in šest mesecev zapora zvišalo na dve leti zapora. Pritožbeno sodišče je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 210,00 EUR.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila:

- dne 6. 8. 2014 obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve trdi, da je pritožbeno sodišče kršilo določbo šestega odstavka 285. člena v zvezi s tretjim odstavkom 450. člena ZKP, ker je napačno presodilo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo znižati kazni, določene v sporazumu o priznanju krivde. Meni, da je znižanje kazenske sankcije v primeru sklenjenega sporazuma o priznanju krivde dopustno, ker v zakonu ni določeno, da sodišče ne sme izreči milejše kazni, kot je dogovorjena v sporazumu. Ravno nasprotno: v skladu s šestim odstavkom 285.č člena ZKP sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec, kar a contrario pomeni, da sodišče sme izreči milejšo kazensko sankcijo oziroma jo je celo dolžno izreči, če presodi, da olajševalne okoliščine konkretnega primera to zahtevajo. Sodišču, kljub sporazumu o priznanju krivde, ostane pristojnost odločati o kazenski sankciji, saj od državnega tožilca ni pričakovati, da bo vse okoliščine proučil tako celovito, kot je to dolžno storiti sodišče. Poudarja tudi, da znižanje višine kazenske sankcije ne nasprotuje bistvu sporazuma o priznanju krivde, ki ni v odvzemu sodne presoje, temveč v poenostavitvi in pospešitvi tistega dela kazenskega postopka, ki je namenjen ugotavljanju zakonskih znakov kaznivega dejanja in obdolženčeve krivde. Opozarja, da je sodišče v obravnavanem primeru imelo utemeljen razlog za znižanje izrečene kazni, saj je upoštevalo dodatno olajševalno okoliščino v zvezi z duševnim zdravjem obsojenca in njegovim obnašanjem po storitvi kaznivega dejanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in potrdi sodbo sodišča prve stopnje;

- dne 25. 7. 2014 vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP – zaradi kršitve določbe sedmega odstavka 86. člena KZ-1. V obrazložitvi zahteve trdi, da pritožbeno sodišče o številu ur, ki jih mora obsojenec opraviti, v izreku sodbe ni odločilo, v razlogih pa je navedlo „da v ostalem pritožbeno sodišče v izrek izpodbijane sodbe ni poseglo“. Meni, da je v sodbi v odločbi o kazenski sankciji potrebno navesti, koliko ur dela v splošno korist mora opraviti obsojenec, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo, medtem ko pritožbeno sodišče ni navedlo, koliko ur dela v splošno korist mora opraviti obsojenec, čeprav mu je izrečeno zaporno kazen zvišalo in s tem tudi povečalo število ur dela v splošno korist. Pritožbeno sodišče je s tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, ko ob zvišanju izrečene zaporne kazni ni odločilo, koliko ur dela v splošno korist mora zaradi spremembe višine kazni zapora opraviti obsojenec. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi kršitev zakona v obsojenčevo korist.

4. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 19. 8. 2014, predlagal zavrnitev zahteve. Meni, da je pravilna interpretacija določbe 450.č člena ZKP takšna, da poseganje sodišča v dogovorjene sestavine sporazuma o priznanju krivde ni možno, ker je sporazum o priznanju krivde izraz adversarnega modela kazenskega postopka, za katerega je pomembnejša procesna ne materialna pravičnost, ker je kazenski postopek zamišljen kot spor dveh enakih strank, ki sta avtonomni in spor rešujeta sami z dogovorom, pri oblikovanju sporazuma ne sme biti udeležen sodnik, na način, da dogovor predrugači, in s tem nastopa kot stranka postopka, s poseganjem sodišča v dogovorjene točke sporazuma pa bi bila izničena njegova vrednost in bi postalo za državnega tožilca nesmiselno sklepati takšne sporazume. Meni, da sodišče lahko zgolj izjemoma presoja višino in primernost dogovorjene sankcije in če se sodišču zdi dogovorjena kazen izrazito nepravilna, mora sporazum v celoti zavrniti. Opozarja tudi, da določba 450.č člena ZKP smiselno napotuje na narok za izrek kazenske sankcije, sodba, izrečena v skladu s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde, pa se ne sme izpodbijati zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Poleg tega lahko obdolženec do odločitve sodišča o tem, ali bo sporazum sprejelo ali zavrnilo, odstopi od sklenjenega sporazuma iz kateregakoli razloga.

5. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je izjavil obsojenčev zagovornik v vlogi, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 3. 9. 2014. V izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca je ponovil trditve zahteve ter poudaril, da tretji odstavek 450.č člena ZKP ne omejuje uporabe 285.č člena ZKP na delno uporabo, temveč se določba uporablja smiselno v celotnem obsegu, vključno z njenim šestim odstavkom. Opozarja, da sporazum o priznanju krivde ni izraz prave volje strank, ki sporazum skleneta, temveč ima naravo sodne poravnave, do katere stranki prideta z medsebojnim popuščanjem. Sprašuje se še, ali bi sodišče v primeru sprejetja stališča vrhovnega državnega tožilca moralo dopustiti, da zaradi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde obdolžencu izreče višjo kazensko sankcijo, kakor bi jo samo prisodilo, če ta isti obdolženec krivde sploh ne bi priznal. Z razlago, kot jo ponuja vrhovni državni tožilec, bi odprli vrata neenakopravni obravnavi med tistimi obdolženci, ki so s tožilstvom sklenili sporazum o priznanju krivde, in tistimi, ki so krivdo priznali šele na predobravnavnem naroku ali pa je sploh niso priznali.

B-1.

K zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izraža nestrinjanje s stališčem pritožbenega sodišča, da sodišče prve stopnje obsojencu ne bi smelo izreči milejše kazni od tiste, ki je bila dogovorjena v sporazumu o priznanju krivde. Nestrinjanje s stališčem pritožbenega sodišča utemeljuje z razlago določb tretjega odstavka 450.č člena in šestega odstavka 285.č člena ZKP, namenom in naravo sporazuma o priznanju krivde ter možnostjo diskriminacije pri izreku kazenske sankcije, ki lahko nastane med obdolženci, ki so krivdo priznali na predobravnavnem naroku oziroma je sploh niso priznali, in tistimi obdolženci, ki so s tožilstvom sklenili sporazum o priznanju krivde. Navaja, da smiselna razlaga določbe 285.č člena ZKP sodišču nalaga, da tudi v primeru sporazuma o priznanju krivde presodi, ali so podane olajševalne okoliščine, ki narekujejo izrek milejše kazni.

7. V obravnavanem primeru iz podatkov kazenskega spisa in iz izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec v navzočnosti svojega zagovornika dne 5. 11. 2013 s Specializiranim državnim tožilstvom Republike Slovenije sklenil sporazum o priznanju krivde, v katerem je priznal storitev kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 241. člena KZ-1. S Specializiranim državnim tožilstvom se je dogovoril, da se mu izreče kazen dve leti zapora, ki se bo v skladu s sedmim odstavkom 86. člena KZ-1 izvršila z delom v splošno korist, ter stranska denarna kazen v višini 140 dnevnih zneskov. V sporazumu o priznanju krivde je bilo dogovorjeno še, da je za izvršitev kazni pristojen Center za socialno delo v Slovenj Gradcu, denarno kazen pa bo obsojenec plačal v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe. Stranki sporazuma sta ocenili, upoštevaje premoženjske razmere obsojenca, da znaša dnevni znesek denarne kazni 21,00 EUR, kar predstavlja 2.940,00 EUR stranske denarne kazni. Stranki sporazuma sta se dogovorili še, da obsojenec, upoštevaje njegovo premoženjsko stanje, ni dolžan plačati stroškov kazenskega postopka.

8. Dne 20. 11. 2013 je Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije na Okrožno sodišče v Mariboru poslalo obtožnico zoper obsojenega V. K. zaradi kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 241. člena KZ-1, kateri je bil priložen sporazum o priznanju krivde. Sodišče je dne 16. 1. 2014 opravilo narok, na katerem je prebralo sporazum o priznanju krivde ter sprejelo sklep, da se sporazum o priznanju krivde sprejme, saj je v skladu z določbami 450.a, 450.b in 450.c člena ZKP, podani pa so tudi pogoji glede priznanja krivde, določeni v prvem odstavku 285.c člena ZKP. Stranke postopka so se strinjale, da se narok za izrek kazenske sankcije opravi takoj pred sodnico posameznico, zato je sodišče sprejelo sklep o takojšnji izvedbi tega naroka. Sodišče je na njem prebralo sklep, o sprejetju sporazuma o priznanju krivde, nato pa je obsojenčev zagovornik podal izjavo, v kateri je navedel, da je obsojenec v slabem psihičnem stanju, zaradi česar sam ne more podati ustreznega zagovora, poleg tega pa je sodišču predlagal, da upošteva, da obsojenec še ni bil nikoli kaznovan, da ni v drugem kazenskem postopku, da premoženjska korist, ki si jo je nameraval pridobiti, ni velika, kaznivo dejanje pa je priznal in obžaloval. Poleg tega je navedel, da je obsojenec nosilec samostojne dejavnosti, ki jo bo težko opravljal zaradi velikega števila ur, ki jih mora opraviti v splošno korist, zato je sodišču predlagal, da mu določi nižjo kazen. Okrožna državna tožilka je v zaključni besedi navedla, da so bile vse okoliščine, na katere je opozoril obsojenčev zagovornik, že upoštevane pri sklenitvi sporazuma o priznanju krivde, zato predlaga, da se obsojencu izreče takšna kazen, kot je dogovorjena s sporazumom. Obsojenec in njegov zagovornik sta v zaključni besedi navedla, da bi moralo sodišče pri izreku kazni upoštevati načelo sorazmernosti med težo kaznivega dejanja in že obravnavanimi podobnimi primeri, v katerih niso bile izrečene tako stroge kazni, kot je bila dogovorjena v sporazumu o priznanju krivde, zato sta sodišču predlagala, da v obravnavanem primeru izreče nižjo kazen, kot je bila dogovorjena s sporazumom. Sodišče je po opravljenih zaključnih besedah strank razglasilo sodbo, v kateri je obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 241. člena KZ-1, za katerega mu je izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, vanjo vštelo čas, ki ga je obsojenec prestal v pridržanju, ter odločilo, da se bo izrečena kazen izvršila tako, da bo obsojenec namesto kazni zapora v roku dveh let od izvršljivosti sodbe opravil 1.093 ur dela v splošno korist. Sodišče je obsojencu izreklo tudi stransko denarno kazen v višini 140 dnevnih zneskov po 21,00 EUR, kar skupaj znese 2.940,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku 60 dni po pravnomočnosti sodbe.

9. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo višja državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče je njeni pritožbi ugodilo ter obsojencu izrečeno kazen zvišalo na dve leti zapora. Iz razlogov sodbe višjega sodišča izhaja, da je sodišče prve stopnje obsojencu neutemeljeno izreklo milejšo zaporno kazen od tiste, ki je bila dogovorjena v sporazumu o priznanju krivde ter s tem poseglo v pogodbeni odnos med dvema strankama kazenskega postopka in tako prekoračilo svoja zakonska pooblastila. Pritožbeno sodišče se je v razlogih sodbe sklicevalo še na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 58356/2012 z dne 20. 2. 2013, iz katere izhaja, da sodišče, ki je sprejelo sporazum o priznanju krivde, drugačne kazenske sankcije, vključno z dogovorjeno višino glavne in stranske kazni, ne more izreči.

10. Neutemeljena je trditev obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru pravilno uporabilo določbe ZKP o sporazumu o priznanju krivde in obsojencu znižalo v sporazumu dogovorjeno kazen oziroma, da je pritožbeno sodišče, ki je ugodilo pritožbi državnega tožilstva in obsojencu izreklo kazen, ki je bila dogovorjena v sporazumu o priznanju krivde, kršilo določbi šestega odstavka 285.č člena v zvezi s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP.

11. V skladu s prvim odstavkom 450.č člena ZKP o sporazumu o priznanju krivde odloča sodišče, pred katerim teče kazenski postopek na predobravnavnem naroku, če je bil sporazum sklenjen pozneje, pa na glavni obravnavi. V skladu s tretjim odstavkom tega člena sodišče sprejme sklep, da se sporazum o priznanju krivde sprejme in nadaljuje postopek smiselno kot da je obdolženec izjavil, da priznava krivdo po obtožbi (285.č člen ZKP), če presodi, da so izpolnjeni vsi pogoji za sprejem sporazuma. Sporazum mora biti po določbi drugega odstavka 450.č člena ZKP v skladu z določbami 450.a, 450.b in 450.c člena ZKP, glede priznanja krivde pa morajo biti izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 285.c člena ZKP. Po določbi četrtega odstavka 285.č člena ZKP se narok za izrek kazenske sankcije izvede s smiselno uporabo določb ZKP o glavni obravnavi, s tem, da predsednik senata prebere sklep sodišča o sprejemu priznanja krivde, v dokaznem postopku pa se izvedejo le dokazi, ki so pomembni za izrek kazenske sankcije. Obdolžencu je treba omogočiti, da se izjavi o vseh okoliščinah, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije. V skladu z določbo šestega odstavka 285.č člena sodišče v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec.

12. Iz jezikovne razlage določbe tretjega odstavka 450.č člena ZKP izhaja, da sodišče praviloma na predobravnavnem naroku, če je bil sporazum sklenjen pozneje, pa na glavni obravnavi, sprejme sklep, da sporazum o priznanju krivde sprejme, če so izpolnjeni vsi pogoji zanj, nato pa postopek smiselno nadaljuje z narokom za izrek kazenske sankcije, kot da je obdolženec izjavil, da priznava krivdo po obtožbi. Sodišče v skladu z navedeno določbo sporazum o priznanju krivde sprejme kot celoto, z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s sankcijo, ki je v njem dogovorjena. V nasprotju z jezikovnim pomenom navedene zakonske določbe bi bila razlaga, da sodišče sporazum o priznanju krivde najprej sprejme, nato pa spreminja v njem dogovorjene sestavine, med katere sodi tudi kazenska sankcija. Takšno razlago še utrjuje določba, da sodišče po sprejetju sklepa o sprejemu sporazuma o priznanju krivde postopek nadaljuje smiselno, kot da je obdolženec izjavil, da priznava krivdo po obtožbi, z narokom za izrek kazenske sankcije. Narok za izrek kazenske sankcije je namreč primarno oblikovan za procesno situacijo, v kateri obdolženec ne sklene sporazuma o priznanju krivde, temveč na predobravnavnem naroku izjavi, da krivdo po obtožbi priznava. Le v tem primeru ima sodišče v skladu z določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP možnost, da lahko obdolžencu izreče milejšo kazensko sankcijo, kot jo je predlagal državni tožilec. V primeru sklenitve sporazuma o priznanju krivde pa sodišče preden sprejme sklep, s katerim sprejme sporazum o priznanju krivde v zvezi s kazensko sankcijo, presodi le njeno zakonitost, torej če je sankcija dogovorjena v mejah z zakonom predpisane kazni, nima pa pooblastila za presojo njene primernosti, saj je bila dogovorjena v skladu s svobodno voljo obeh strank sporazuma.

13. Takšna razlaga določbe 450.č člena v zvezi z 285.č členom ZKP je skladna tudi z namenom in naravo sporazuma o priznanju krivde. Sporazum o priznanju krivde je dogovor (pogodba) med obdolžencem in državnim tožilcem, pod katerimi pogoji bo obdolženec krivdo za kaznivo dejanje iz obtožbe pred sodiščem priznal, njegov namen pa je zagotoviti večjo učinkovitost kazenskega postopka. Izid kazenskega postopka pred sodiščem je praviloma za obe stranki negotov, sporazum o priznanju krivde pa predstavlja kompromis, ki je sprejemljiv za obe stranki. Obdolženec je za sklenitev sporazuma praviloma motiviran le, če bo v primeru priznanja krivde deležen milejše kazni oziroma vrste kazenske sankcije, kot bi mu jo izreklo sodišče v rednem postopku, pa tudi, da se kazenski postopek zoper njega na takšen način hitreje zaključi. Državni tožilec pa sklene sporazum o priznanju krivde, kadar oceni, da je smotrneje kot zastopati obtožbo v dolgotrajnem kazenskem postopku, ki bi se sicer lahko končal z izrekom strožje kazni, v kratkem času in z neprimerno manjšimi stroški končati postopek in se zadovoljiti z milejšo kaznijo. Pri tem morata imeti obe stranki zagotovilo, da bo sodišče sporazum, ki je med njima dogovorjen, tudi sprejelo, če izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 450.č člena ZKP oziroma, da samo vanj ne bo posegalo in spreminjalo njegove vsebine. Sklenjeni sporazum o priznanju krivde sam po sebi še ne pomeni obsodilne sodbe zgolj zato, ker z njegovo vsebino soglašata obe stranki, potrebna je njegova kontrola in legitimacija s strani sodišča. Sodišče bo sporazum o priznanju krivde sprejelo le, če bo ocenilo, da so zanj izpolnjeni v zakonu predpisani formalni in vsebinski pogoji (da je bil sporazum sklenjen v pisni obliki, da je bil v postopku pogajanj in pri njegovi sklenitvi navzoč zagovornik, da je v njem dogovorjena kazenska sankcija skladna z določbami Kazenskega zakonika, da je obdolženec sporazum sklenil prostovoljno, da je razumel njegovo naravo in posledice, ter da je njegovo priznanje jasno, popolno in podprto z drugimi dokazi), vanj pa ne sme poseči na način, da bi spreminjalo njegovo vsebino oziroma celo posegalo v med strankama dogovorjeno kazensko sankcijo. V tem se sporazum o priznanju krivde tudi bistveno razlikuje od priznanja krivde na predobravnavnem naroku, ki ni posledica dogovarjanja med obdolžencem in državnim tožilcem, temveč zavestna in prostovoljna odločitev obdolženca samega. V primeru priznanja krivde sme sodišče po opravljenem naroku in izvedenih dokazih, ki so pomembni za izrek kazenske sankcije, obdolžencu izreči milejšo kazensko sankcijo, kot jo je predlagal državni tožilec, ravno zaradi tega, ker vrsta kazenske sankcije in njena višina med državnim tožilcem in obdolžencem nista bili dogovorjeni. Če bi sodišče kljub sklenjenemu sporazumu o priznanju krivde smelo v korist obdolženca spreminjati v sporazumu dogovorjeno kazensko sankcijo, bi državni tožilec praktično v celoti izgubil interes za sklepanje takega sporazuma, saj bi bila njegova vsebina, čeprav bi bila skladna s pogoji iz drugega odstavka 450.č člena ZKP, zanj v veliki meri in ravno glede ene izmed odločilnih sestavin sporazuma – to je kazenske sankcije – povsem negotova. Do enakega rezultata bi prišel, če bi obdolženca, ki bi se želel pogajati o priznanju krivde, napotil na priznanje krivde na predobravnavnem naroku in prepustil sodišču, da mu bo izreklo primerno kazensko sankcijo.

B-2.

K zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca

14. Utemeljena je trditev vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da je pritožbeno sodišče, ki je ugodilo pritožbi višje državne tožilke, kršilo določbo sedmega odstavka 86. člena KZ-1.

15. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe in kazenskega spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje obsojencu poleg stranske denarne kazni izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, ki se bo izvršila tako, da bo obsojenec namesto kazni zapora v roku dveh let od izvršljivosti sodbe opravil 1.093 ur dela v splošno korist. Iz izreka sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da je sodišče pritožbi višje državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se obsojencu na prvi stopnji izrečena kazen eno leto in šest mesecev zapora zviša na dve leti zapora. Iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča (5. točka na tretji strani sodbe) izhaja, da je bila kazen, ki jo je izreklo višje sodišče, določena v sporazumu o priznanju krivde med obdolžencem, njegovim zagovornikom in okrožno državno tožilko, ki se ga po tem, ko ga je sodišče sprejelo, ne sme več spreminjati, ter da v ostalem pritožbeno sodišče v izrek sodbe ni posegalo.

16. V skladu z določbo sedmega odstavka 86. člena KZ-1 se kazen zapora do dveh let lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist, obseg dela pa se določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. V izreku sodbe, v katerem je odločeno, da se bo zaporna kazen izvršila z delom v splošno korist, mora sodišče – zato, da je izrek sodbe izvršljiv – navesti, koliko ur dela v splošno korist mora opraviti obsojenec.

17. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje, upoštevaje kazen eno leto in šest mesecev zapora, ki jo je izreklo obsojencu, navedlo, koliko ur dela v splošno korist mora obsojenec opraviti, pritožbeno sodišče, ki je obsojencu po pritožbi višje državne tožilke izrečeno kazen na prvi stopnji zvišalo, pa o tem v izreku sodbe ni odločilo, temveč je v obrazložitvi navedlo le, da v preostalem v izrek izpodbijane sodbe ni posegalo. Pritožbeno sodišče bi moralo glede na zvišanje zaporne kazni v izreku sodbe določiti tudi število ur dela v splošno korist, ki jih bo moral obsojenec opraviti. Ker pritožbeno sodišče tega ni storilo, sodišče prve stopnje pa je po prejemu sodbe višjega sodišča štelo, da ostane izrek sodbe sodišča prve stopnje kljub zvišanju zaporne kazni glede števila ur dela v splošno korist nespremenjen, torej da mora obsojenec opraviti ne glede na zvišano zaporno kazen le 1.093 ur dela v splošno korist, o čemer je že tudi obvestilo Ministrstvo za pravosodje in Center za socialno delo v Mariboru (list. št. 288 in 89 spisa), je zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti vložena v obsojenčevo škodo, zato je Vrhovno sodišče le ugotovilo, da je bila s sodbo pritožbenega sodišča kršena določba sedmega odstavka 86. člena KZ-1.

C.

18. Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je na podlagi 425. člena ZKP njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

19. Izrek o stroških postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, bo obsojencu odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

20. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilstva, ki je utemeljena, vložena v obsojenčevo škodo, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP le ugotovilo, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Mariboru kršena določba sedmega odstavka 86. člena KZ-1, ne da bi poseglo v izpodbijano pravnomočno sodbo.

Datum zadnje spremembe:

18.05.2015

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep IV Kp 9814/2013
• VSM Sodba IV Kp 18374/2019
• VSRS Sodba I Ips 48290/2010-272