VSRS Sodba I Ips 53747/2010-333

Jedro

Po določbi 385. člena ZKP se v primeru, ko je pritožba podana samo v obtoženčevo korist, sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije. Po sodni praksi se načelo prepovedi spremembe na slabše nanaša tudi na dejansko stanje. Vendar to ne pomeni, da je sodišče v ponovljenem postopku vezano na prav vse (materialno- in procesnopravno relevantne) dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo v prvotnem postopku, temveč le na konkretni dejanski stan, ki je opisan v krivdoreku. To načelo prav tako ne pomeni, da mora sodišče v ponovnem sojenju vztrajati pri procesnih kršitvah, ki jih je v prvotnem sojenju zagrešilo in bi lahko bile v obsojenčevo korist.

Za razmejitev med hišno preiskavo (na željo imetnika stanovanja) po 218. členu ZKP ter zasegom na podlagi izročitve stvari brez preiskave je bistveno, ali policisti sami pregledujejo prostore in iščejo predmete ali pa zasežejo le tiste predmete, ki jih izroči imetnik. Izročitve ne kaže razumeti le v smislu dejanske izročitve iz rok v roke, ampak tudi t. i. simbolične izročitve, tj. prepustitve posesti z dejanjem, ki ga je glede na okoliščine konkretnega primera mogoče šteti za izročitev. Bistveno je, da je iz okoliščin primera jasno razvidna volja imetnika, da posest na posamičnih stvareh prostovoljno prepusti policiji.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je B. Š. spoznalo za krivega napeljevanja h kaznivemu dejanju požiga po prvem odstavku 226. člena v zvezi s 26. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom KZ-1. Obsojencu je izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora ter ga oprostilo plačila stroškov postopka, vključno z nagrado in potrebnimi izdatki zagovornika po uradni dolžnosti. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka. Navedbe zahteve bodo podrobneje predstavljene v nadaljevanju odločbe.

3. Vrhovni državni tožilec je zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno in predlagal njeno zavrnitev. Stališča vrhovnega državnega tožilca bodo prav tako predstavljena v nadaljevanju, v okviru presoje posameznih ugovorov zahteve.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu, ki je v izjavi vztrajal pri zahtevi in v njen podanih argumentih.

B.

Glede zatrjevane kršitve načela prepovedi reformatio in peius

5. Obsojenec v zahtevi uveljavlja, da je sodišče v ponovnem sojenju kršilo načelo prepovedi reformatio in peius iz 385. člena ZKP. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje v prvem sojenju ugotovili, da je bila na vikendu A. K. opravljena hišna preiskava brez prisotnosti dveh prič ter da o hišni preiskavi tudi ni bil sestavljen zapisnik, vendar sta ocenili, da je šlo za hišno preiskavo na podlagi 218. člena ZKP, pri kateri prisotnost prič ter pisanje zapisnika ni potrebno. Vrhovno sodišče se s tem pravnim zaključkom ni strinjalo. V sodbi, s katero je sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje, je navedlo, da je tudi pri hišni preiskavi brez odredbe sodišča, ki jo je med drugim mogoče opraviti, če imetnik stanovanja to želi (prvi odstavek 218. člena ZKP), obvezna navzočnost dveh polnoletnih prič in izdelava zapisnika o hišni preiskavi. Ob tem pa je izrazilo dvom v ugotovitev sodišč, da je bila na vikendu A. K. sploh opravljena hišna preiskava oziroma da ni šlo za (simbolično) izročitev in s tem za zaseg predmetov po 220. členu ZKP, za katerega se navzočnost prič in izdelava zapisnika ne zahtevata. Obsojenec meni, da je bil že zaradi te sodbe Vrhovnega sodišča postavljen v slabši položaj, saj je Vrhovno sodišče prvostopenjskemu sodišču v ponovnem sojenju dopustilo, da spremeni svojo odločitev tako, da ugotovi, da ni šlo za hišno preiskavo, temveč za izročitev predmetov. Po oceni obsojenca se je Vrhovno sodišče s takšno odločitvijo spustilo v presojo pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, čeprav slednjega sploh ne presoja, vlagatelj pa tega v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ni zahteval. Posledično je sodišče prve stopnje v sodbi, s katero je obsojenca ponovno spoznalo za krivega očitanih kaznivih dejanj, ugotovilo, da na vikendu A. K. ni bila opravljena hišna preiskava, pač pa je šlo za (simbolično) izročitev predmetov oziroma za zaseg predmetov po 220. členu ZKP. S tem pa je po oceni obsojenca sodišče ugotovilo zanj manj ugodno dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno v prvem sojenju. Ob ugotovitvi v prvotni sodbi, da je bila opravljena hišna preiskava brez prisotnosti prič in brez izdelave zapisnika, bi namreč sodišče moralo zaključiti, da so bili dokazi pridobljeni na nezakonit način in bi jih moralo izločiti, kar bi posledično privedlo do oprostilne sodbe zaradi pomanjkanja dokazov.

6. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo navedel, da do kršitve načela prepovedi reformatio in peius, ki ga je sicer potrebno zasledovati tudi v primeru, ko Vrhovno sodišče uporabi pooblastilo iz 427. člena ZKP, v obravnavanem primeru ni prišlo. Navaja, da je sodišče v ponovnem sojenju dejanji enako pravno kvalificiralo ter obsojencu izreklo (enotno) kazen v enaki dolžini trajanja kot v prvem sojenju, prav tako pa se sodba opira na isti dokaz, kot v prvem sojenju. Zgolj z izpeljavo (dodatnega) dokaznega postopka in natančnejše pravne subsumpcije glede vseh okoliščin pridobitve ključnega dokaza, katerega vsebina in narava se ni spremenila, se obsojeni de facto ni znašel v slabšem položaju. Zatrjevanja zahteve, ki predstavljajo nestrinjanje s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 53747/2010-230 z dne 18. 4. 2013 pa ne morejo biti predmet presoje v okviru zahteve za varstvo zakonitosti, saj je to po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP jasno izključeno.

7. Vrhovno sodišče je v tej zadevi s sodbo I Ips 53747/2010-230 z dne 18. 4. 2013 na podlagi 427. člena ZKP razveljavilo pravnomočno obsodilno sodbo v prvotnem postopku in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejanskega stanja, relevantnega za presojo obstoja v zahtevi zatrjevane kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V prvotnem sojenju je namreč sodišče prve stopnje glede vprašanja, ali je bila na vikendu A. K. dne 6. 10. 2006 opravljena hišna preiskava, le sledilo pravni oceni priče, da je preiskava bila opravljena, ni pa ugotavljalo, ali so bila res opravljena dejanja, ki so po namenu in vrsti policijske aktivnosti značilna za hišno preiskavo. Četudi bi Vrhovno sodišče tedaj razpolagalo z dejanskim stanjem, ki bi omogočalo zaključek, da je bil odločilen dokaz pridobljen na nezakonit način, iz tega razloga obsojenca ne bi smelo oprostiti, saj tudi kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP narekuje razveljavitev sodbe (prvi odstavek 392. člena ZKP). Edina izjema je določba drugega odstavka 392. člena ZKP, po kateri se sodba sodišča prve stopnje zaradi navedene kršitve ne sme razveljaviti, če bi bila razveljavitev samo iz tega razloga obtožencu v škodo. Ta določba se nanaša na primere, ko je nedovoljen dokaz, na katerega se opira sodba, za obtoženca razbremenilen, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. V nobenem primeru pa razveljavitev pravnomočne obsodilne sodbe ne more biti obsojencu v škodo, saj je skladno z načelom prepovedi spremembe na slabše (oziroma prepovedi reformatio in peius) v ponovnem postopku mogoče izreči le enako ali za obsojenca ugodnejšo sodbo. To načelo je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru tudi upoštevalo.

8. Po določbi 385. člena ZKP se v primeru, ko je pritožba podana samo v obtoženčevo korist, sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije. Ta določba se skladno s četrtim odstavkom 428. člena ZKP uporablja tudi v primeru, ko Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo razsojo. Po sodni praksi se načelo prepovedi spremembe na slabše ne nanaša le na pravno presojo dejanja in kazensko sankcijo, temveč tudi na dejansko stanje (tako npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 347/2005 z dne 22. 12. 2005 in I Ips 268/2009 z dne 15. 7. 2010). Vendar to ne pomeni, da je sodišče v ponovljenem postopku vezano na prav vse (materialno- in procesnopravno relevantne) dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo v prvotnem postopku, temveč le na konkretni dejanski stan, ki je opisan v krivdoreku. Načelo prepovedi spremembe na slabše prav tako ne pomeni, da mora sodišče v ponovnem sojenju vztrajati pri procesnih kršitvah, ki jih je v prvotnem sojenju zagrešilo in bi lahko bile v obsojenčevo korist (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Ips 268/2009 z dne 15. 7. 2010, tč. 19, v kateri je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da s tem, ko sodišče v ponovljenem sojenju poda razloge o obsojenčevi krivdi, ki so bili v prvi sodbi pomanjkljivi in nerazumljivi - zaradi česar je bila sodba razveljavljena - ne gre za ugotovitev dejanskega stanja v obsojenčevo škodo). Sodišče mora nov postopek izvesti v skladu z zakonom ter pravilno in popolno ugotoviti vsa (procesno- in materialnopravno) relevantna dejstva, pri izrekanju sodbe pa mora paziti, da (dejanski in pravni) očitek ter kazenska sankcija za obsojenca nista strožja, kakor v izreku prvotne sodbe. Namen instituta, določenega v 385. členu ZKP, je namreč, da obdolženec ne bi opustil vložitve pravnega sredstva zgolj zaradi bojazni, da bo izid postopka v takem primeru zanj manj ugoden. Ta namen pa je dosežen, če se v obdolženčevo škodo ne spremeni izrek sodbe. Takšno stališče je Vrhovno sodišče izrecno navedlo že v sodbi I Ips 389/2005 z dne 9. 11. 2006, v kateri je pojasnilo, da je pravilo prepovedi reformatio in peius po namenu vezano na odločitev (izrek) sodišča in ne na razloge, na katerih ta temelji.

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje obsojenca spoznalo za krivega istega ravnanja, kakor v prvotni sodbi, ravnanje je enako pravno opredelilo in obsojencu tudi izreklo enako visoko enotno kazen. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku, na podlagi dodatno ugotovljenih okoliščin, ki jih v prvotnem postopku ni ugotavljalo, napravilo zgolj drugačen pravni zaključek glede vprašanja, ali je bila na vikendu A. K. dne 6. 10. 2006 opravljena hišna preiskava, kar pa ni vplivalo na očitek in kazensko sankcijo, v primerjavi z izrekom sodbe v prvotnem postopku. Izreka sodbe v prvotnem postopku in sodbe v ponovljenem postopku sta identična. Obsojenec slednjemu niti ne nasprotuje, izhaja pa iz zmotnega stališča, da je načelo prepovedi spremembe na slabše kršeno ne le v primeru, ko je izrek sodbe v ponovljenem postopku za obsojenca manj ugoden, kakor je bil izrek sodbe v prvotnem postopku, pač pa tudi kakor bi glede na tedaj ugotovljeno procesnopravno relevantno dejansko stanje moral biti.

Glede zatrjevane kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP

10. Obsojenec v zvezi z zasegom pisma na vikendu A. K. uveljavlja tudi kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Obsojenec izraža pomisleke o možnosti t. i. simbolične izročitve, saj taka izročitev v postopkovnem zakonu ni predvidena. Po oceni obsojenca obstaja bojazen, da v prihodnje odredbe za hišno preiskavo v večji meri sploh ne bodo več potrebne. Navaja, da sme policija brez odredbe sodišča zaseči predmete le, če bilo nevarno odlašati ali če so bili predmeti najdeni pri preiskavi stanovanja in drugih prostorov, osebni preiskavi ali drugih preiskovalnih opravilih. Za situacijo, ko bi bilo nevarno odlašati, v obravnavani zadevi po oceni obsojenca ni šlo, saj so policisti predmete predhodno pregledali že dva dni pred zasegom, zato bi policija morala pridobiti odredbo sodišča za zaseg. Sicer pa meni, da je bila na vikendu A. K. dejansko opravljena hišna preiskava oziroma da A. K. predmetov pokojnega F. B., med katerimi je bilo tudi sporno pismo, ni prostovoljno (simbolično) izročila policiji. A. K. je namreč izpovedala, da je bila odmaknjena od omare, v kateri se je nahajal sako, ter da je sako iz omare vzel kriminalist. Zaključek sodišča o tem, da na vikendu A. K. ni bila opravljena hišna preiskava, je po oceni obsojenca prav tako v nasprotju z izpovedbo K. K. in policista B. V., zaradi česar naj bi bila sodba obremenjena s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V nadaljevanju zahteve obsojenec navaja posamezne izjave, iztrgane iz izpovedb navedenih prič, s katerimi dokazuje, da so zaključki sodišča zmotni. Prav tako meni, da je podano nasprotje med zaključkom sodišča, da so bili predmeti pokojnega F. B. ob prihodu policistov že zloženi v škatlah in jih ni bilo potrebno iskati, saj je policist B. V. povedal, da so škatle prinesli s seboj, priči A. K. in K. K. pa sta povedali, da so se predmeti F. B. nahajali v raznih prostorih vikenda ter tudi na podstrešju, v omarah in za posteljo. Navaja, da iz listin v spisu izhaja, da so policisti izdali potrdilo, ki se je nanašalo na 47. člen Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol) in 218. člen ZKP ter da so opravili zaseg po prvem odstavku 220. člena ZKP, ki ga je mogoče opraviti, kadar policisti postopajo po 148. in 164. členu ZKP ali kadar izvršujejo naloge sodišča, iz česar jasno izhaja, da je šlo za zaseg na podlagi prvega odstavka 164. člena ZKP, to pa pomeni, da je bila opravljena hišna preiskava po 218. členu ZKP. Opozarja tudi, da lastnik stanovanja ne more odobriti vstopa, če je stanovanje v najemu oziroma ga uporablja nekdo drug, tako kot receptor hotela policiji ne more dovoliti vstopa v hotelsko sobo, ki jo uporablja gost. A. K. pa po mnenju obsojenca tudi ni imela pooblastila, da predmete izroči policiji, saj so bili last pokojnega F. B. Z zasegom stvari je bilo zato po oceni obsojenca poseženo v lastninsko pravico F. B., ki je bil poleg tega tudi osumljenec v kazenskem postopku, kar obsojenec dokazuje s sklicevanjem na več listin v spisu. Uveljavlja tudi, da policist D. N., ki naj bi dva dni pred zasegom opravil predhodni pregled stvari, A. K. ni izdal potrdila o vstopu v stanovanje ter da se še danes ne ve, ali je tedaj opravljal kakšna preiskovalna dejanja oziroma ali je zaradi neustreznega zavarovanja kraja dejanja prišlo do kontaminacije dokazov.

11. Po stališču vrhovnega državnega tožilca v obravnavanem primeru kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje glede na izvedene dokaze argumentirano zaključili, da dne 6. 10. 2006 na vikendu A. K. ni potekala hišna preiskava, ampak je šlo za izročitev predmetov, ki so bili kasneje zaseženi v smislu 220. člena ZKP. Zaseg spornega pisma ob tem ni bil izjema. Glede na ugotovljen voljni element priče A. K. ni izkazana kršitev procesnih varovalk, ki predstavljajo pogoje za zakonito opravo hišne preiskave. S preostalimi navedbami zahteve, ki jih obsojenec uveljavlja v kontekstu te kršitve, pa po oceni vrhovnega državnega tožilca uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključena.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z zasegom predmetov na vikendu A. K. dne 6. 10. 2006, tako kot že v prvem sojenju, tudi v ponovnem sojenju ugotovilo, da je A. K. sama obvestila policijo, da se na njenem vikendu nahajajo stvari, ki jih je tja prinesel pokojni F. B., ter da želi te stvari izročiti policiji. Policisti B. V., J. T. in J. B. so se zato odpravili na vikend A. K., kjer pa niso pregledovali prostorov in iskali predmetov, pač pa jim je A. K. sama pokazala, kje se nahajajo stvari pokojnega F. B. ter jim te stvari prepustila. Med drugim je na tak način policiji prepustila tudi F. B. sako, ki se je nahajal v omari v spalnici in v katerem je policist našel pismo, ki ga je zavaroval in zasegel (str. 11 do 14 sodbe sodišča prve stopnje).

13. Glede na takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predmeti pokojnega F. B. niso bili zaseženi v okviru hišne preiskave na podlagi 218. člena ZKP, temveč da je šlo za zaseg predmetov, ki jih je tedanja imetnica prostovoljno izročila. Ob tem ni odločilno, ali so se stvari nahajale v škatlah oziroma na enem mestu ali pa na več mestih, v omarah, na podstrešju ipd. Za razmejitev med hišno preiskavo (na željo imetnika stanovanja) po 218. členu ZKP ter zasegom na podlagi izročitve stvari brez preiskave je bistveno, ali policisti sami pregledujejo prostore in iščejo predmete ali pa zasežejo le tiste predmete, ki jih izroči imetnik. Prav tako ni odločilno, kje natančno je A. K. stala ob prevzemu stvari ter ali je predmete pokojnega F. B. policiji neposredno izročila ali pa je predmete le pokazala oziroma povedala, kje se nahajajo in s tem konkludentno privolila, da jih policija prevzame, kot je to bilo dogovorjeno že pred prihodom na vikend. Vrhovno sodišče je v tej zadevi že v sodbi I Ips 53747/2010-230 z dne 18. 4. 2013 pojasnilo, da izročitve ne kaže razumeti le v smislu dejanske izročitve iz rok v roke, ampak tudi t. i. simbolične izročitve, tj. prepustitve posesti z dejanjem, ki ga je glede na okoliščine konkretnega primera mogoče šteti za izročitev. Bistveno je, da je iz okoliščin primera jasno razvidna volja imetnika, da posest na posamičnih stvareh prostovoljno prepusti policiji. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, je bila takšna volja v obravnavanem primeru nedvomno izkazana. Vrhovno sodišče zavrača očitke obsojenca, da so zaključki sodišča o simbolični izročitvi predmetov policiji v nasprotju z izpovedbami A. K., K. K. in policista B. V. Obsojenec s temi navedbami po vsebini ne uveljavlja, da je sodišče izpovedbe prič v sodbi nepravilno povzelo oziroma citiralo (kar bi lahko predstavljalo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), temveč uveljavlja, da je sodišče glede na izpovedbe prič napravilo zmotni dokazni zaključek. Takšno zatrjevanje pa pomeni uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14. Tudi dejstvo, da je na formularju potrdila o vstopu v stanovanje, ki so ga policisti izdali A. K., navedeno, da je šlo za vstop na podlagi 47. člena ZPol in 218. člena ZKP, nikakor ne nakazuje, da se je v stanovanju opravljala tudi hišna preiskava, kot to zmotno sklepa vlagatelj. Sklicevanje na 218. člen ZKP v primeru vstopa v stanovanje na željo imetnika je povsem pravilno. Sicer pa iz zapisnika o zasegu predmetov izhaja, da je A. K. predmete izročila ob razgovoru na vikendu v kraju Bogojina (list. št. 109 do 114).

15. Zmotno je stališče obsojenca, da smejo policisti v predkazenskem postopku opraviti zaseg predmetov brez odredbe sodišča le, če je nevarno odlašati ali če so predmeti najdeni v okviru zakonite preiskave stanovanja in drugih prostorov, osebne preiskave ali drugih preiskovalnih opravil. Določba četrtega odstavka 220. člena ZKP, ki policiji dovoljuje začasni zaseg predmetov, ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku, v primerih, ko postopa po 148. členu in 164. členu ZKP ali kadar izvršuje nalog sodišča, je zasnovana za situacije, ko policisti predmete začasno zasežejo proti volji imetnika. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča pa sme policija predmete iz prvega dostavka 220. člena ZKP zaseči tudi v primeru, ko imetnik prostovoljno, brez kakršnekoli prisile oziroma na lastno željo stvari izroči policiji (tako npr. že sodba I Ips 134/2001 z dne 10. 5. 2001). V takem primeru se za zaseg ne zahtevajo pogoji iz četrtega odstavka 220. člena ZKP (v zvezi s prvim odstavkom 164. člena ZKP in 218. členom ZKP), tj. bodisi nalog sodišča bodisi pogoji za opravo hišne ali osebne preiskave brez odredbe sodišča ali nevarnost odlašanja. Začasni zaseg predmetov je v takem primeru namreč dovoljen na podlagi volje imetnika, da stvari prepusti policiji.

16. Vrhovno sodišče prav tako zavrača navedbe obsojenca, da A. K. ni imela pooblastila, da policistom dovoli vstop v prostore vikenda ter jim izroči stvari, ki so bile last pokojnega F. B. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč ne izhaja, da bi bil F. B. najemnik ali izključni uporabnik vikenda A. K. oziroma določnih prostorov na tem vikendu, tako da bi tam utemeljeno pričakoval zasebnost tudi pred njo (kot jo npr. pričakuje najemnik pred najemodajalcem ali gost hotela pred hotelskim osebjem). Okoliščin, ki bi na to kazale, pa ne navaja niti obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti; obsojenec le na splošni ravni zatrjuje, da lastnik stanovanja ne more policiji dovoliti vstopa v prostore, ki jih ima v najemu oziroma uporablja nekdo drug. Z izročitvijo F. B. stvari policiji oziroma z zasegom teh stvari pa tudi ni prišlo do nedovoljenega posega v lastninsko pravico F. B. (oziroma njegovih dedičev), kot to zmotno meni obsojenec. Drugi odstavek 220. člena ZKP ne določa, da se predmete, ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku, zaseže lastniku, temveč tistemu, ki take predmete ima. V obravnavanem primeru, ko je F. B. stvari shranil na vikendu A. K., je bila slednja upravičena, da posest na stvareh po njegovi smrti prepusti policiji. Na zakonitost zasega pa ne more imeti vpliva niti, ali so policisti že ob zasegu sumili, da je kaznivo dejanje požiga izvršil F. B., saj je bil slednji v času zasega mrtev in torej ni mogel imeti statusa osumljenca v kazenskem postopku.

17. V zvezi z navedbami obsojenca, da policist D. N., ki naj bi dva dni pred zasegom opravil predhodni pregled stvari, A. K. ni izdal potrdila o vstopu v stanovanje, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenec v zahtevi ni pojasnil, kako naj bi ta okoliščina vplivalo na zakonitost pridobitve dokazov in katerih. Prav tako pa tudi ni jasno, kakšno kontaminacijo dokazov ima obsojenec v mislih, ko navaja, da bi lahko zaradi morebitnega neustreznega zavarovanja kraja prišlo do kontaminacije zaseženega pisma.

Glede zatrjevane napačne ocene dokazov ter kršitve načela in dubio pro reo

18. Obsojenec nadalje navaja, da je sodišče zagrešilo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pri ocenjevanju dokazne vrednosti odločilnega obremenilnega dokaza, in sicer pisma z dne 28. 8. 2006. Zgolj dokazanost, da je na pismu obsojenčev podpis, namreč po njegovi oceni še ne pomeni, da je sestavil vsebino pisma in ga poslal osebi, ki je izvedla požig. Navaja, da sam F. B. pisma ni mogel poslati iz zapora, saj F. B. ni bil med njegovimi uradnimi dopisovalci, opozarja pa tudi, da na pismu ni bil najden obsojenčev prstni odtis. Tudi uslužbenca ZPKZ Dob sta povedala le, da je teoretično mogoče, da bi obsojenec iz zavoda poslal pismo v pismu, sodišče pa je na podlagi teh izpovedb (protispisno) zaključilo, da je obsojenec takšno pismo v pismu dejansko poslal. Navaja, da je ocena sodišča o neverodostojnosti priče L. V. v nasprotju z listinami v spisu ter da je bil na pismu najden še en neznan prstni odtis, ki nikoli ni bil preverjen. Meni, da je sodišče kršilo načelo in dubio pro reo, saj dejanje obsojencu ni bilo dokazano. Opozarja še, da je obsojencu v ponovljenem postopku na prvi in drugi stopnji sodil isti senat, kakor v prvotnem postopku.

19. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru izrazil stališče, da obsojenec s temi navedbami napada dokazno oceno sodišča, kar pa ne predstavlja zakonskega razloga, na podlagi katerega bi Vrhovno sodišče smelo poseči v pravnomočni sodbi.

20. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na 14. do 19. strani sodbe obširno obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do zaključka, da je obsojenec s pomočjo sestre L. V. posredoval F. B. pismo z natančnimi navodili, kako naj izvede požig obeh hiš. Sodišče se pri tem ni sklicevalo le na izvid in mnenje izvedenca za forenzične preiskave dokumentov, rokopisov in podpisov, temveč tudi na dejstvo, da je bil v pismu podan tako podroben opis hiš, ki je lahko bil znan le osebi, ki te prostore uporablja, torej obsojencu. Obrazložilo je, da je imel obsojenec motiv za požig svojih nepremičnin ter da sta uslužbenca ZPKZ Dob povedala, da je mogoče, da je obsojenec sporno pismo poslal v pismu, ki je bilo naslovljeno na drugo osebo. Sodišče je prav tako pojasnilo, zakaj ne verjame priči L. V. (25. točka sodbe) ter kako razlaga, da se na pismu nahaja prstni odtis L. V., ne pa tudi prstni odtisi obsojenca (23. in 24. točka sodbe). Sodišče prve stopnje je torej navedlo jasne razloge, iz katerih je štelo očitano dejanje za dokazano, pri tem pa izvedenih dokazov tudi ni napačno povzelo. Kolikor pa obsojenec z razlogi prvostopenjskega sodišča ne soglaša, izpodbija dejanske ugotovitve sodišča in s tem uveljavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

21. Neutemeljeni pa so tudi očitki obsojenca, da je sodišče kršilo načelo in dubio pro reo oziroma da mu kaznivo dejanje ni bilo dokazano. Načelo, da je treba v dvomu odločiti v korist obtoženca - sicer eno osrednjih načel kazenskega postopka, ki izhaja tudi iz 27. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) - ni kršeno že tedaj, če bi po obsojenčevem mnenju pri sodišču moral nastati dvom v resničnost obtožbenega očitka, ampak le v primeru, če kljub dejansko obstoječemu dvomu sodišče izreče obsodilno sodbo (prim. sodbo I Ips 77/2006 z dne 15. 9. 2006). V obravnavanem primeru takšnega dvoma v razlogih sodb sodišča prve in druge stopnje ni zaznati. Nasprotno, iz razlogov sodb izhaja, da je državno tožilstvo izvršitev kaznivega dejanja in obsojenčevo krivdo z gotovostjo dokazalo. Obsojenec, ki s takšnim zaključkom sodišč ne soglaša, saj izvedene dokaze ocenjuje drugače, s tem ponovno izpodbija pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

22. Obsojenec pa ne more uspeti niti z zatrjevanjem, da je v ponovljenem postopku tako na prvi kot drugi stopnji sodil isti senat, kakor v prvotnem postopku. Zgolj dejstvo, da je sodnik sodeloval pri sojenju na glavni obravnavi ter izrekel obsodilno sodbo, ki je bila kasneje s sodbo instančnega sodišča razveljavljena in vrnjena v ponovno sojenje, namreč ni razlog za izločitev takega sodnika v ponovnem sojenju (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 180/2005 z dne 8. 6. 2006). Obsojenec pa v zahtevi tudi ne navaja drugih, konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajal dvom v pristranskost članov senata sodišča prve in druge stopnje.

Glede zatrjevane kršitve pravice do obrambe z zagovornikom

23. Obsojenec v zahtevi uveljavlja kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 22. členom Ustave, saj meni, da mu je bila kršena pravica do učinkovite obrambe z zagovornikom. Navaja, da mu je bil v predkazenskem postopku (pravilno v preiskavi) postavljen zagovornik v okviru brezplačne pravne pomoči, vendar se zagovornik vabilom sodišča na zaslišanja prič ni odzival. Na to dejstvo je takoj opozoril sodišče in zahteval, da se postopek ne sme nadaljevati brez navzočnosti njegovega zagovornika, kar dokazuje s sklicevanjem na številne uradne zaznamke, dopise in zapisnike v spisu. Navaja, da je sodišče njegovo zahtevo zavrnilo z obrazložitvijo, da gre za razmerje med njim in odvetnikom, ter nadaljevalo zaslišanja. Sodišče po oceni obsojenca ni naredilo vsega, da bi doseglo navzočnost zagovornika pri zaslišanju ključnih prič in mu s tem zagotovilo pošteno sojenje. Obsojenec izraža nestrinjanje z razlogi sodišča druge stopnje, ki je na ta očitek, ki ga je obsojenec uveljavljal tudi v pritožbi, odgovorilo, da sta bila obsojenec in zagovornik dne 30. 1. 2009 seznanjena, da imata pravico do navzočnosti pri zaslišanju prič, vendar naj bi obsojenec pred preiskovalnim sodnikom izjavil, da se zaslišanja ne bo udeležil. Obsojenec v zahtevi poudarja, da se je odpoved nanašala le na en primer, in sicer na dan 24. 2. 2009, v nobenem primeru pa se s tem ni odrekel navzočnosti svojega zagovornika.

24. Po stališču vrhovnega državnega tožilca je sodišče druge stopnje izpostavilo dovolj tehtnih okoliščin o ravnanju obsojenca v fazi predkazenskega postopka in v fazi preiskave po tem, ko je bil pravilno poučen o pravicah ter o nadaljnjem postopanju organov pregona in sodišča, ki skupaj vodijo v trden zaključek, da zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana.

25. Pravica obdolženca, da se brani z zagovornikom je ustavna pravica (2. točka 29. člena Ustave), ki mora biti v skladu s 14. členom Ustave (enakost pred zakonom) zagotovljena tudi obdolžencem, ki si zaradi slabega gmotnega stanja zagovornika sami ne morejo plačati. Pri tem pa ne zadostuje, da je zagovornik formalno postavljen; zagovornik mora svoje dolžnosti izpolnjevati tako, da je obsojencu zagotovljena učinkovita obramba, sicer je podana kršitev po prvem odstavku 16. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 299/2007 z dne 13. 9. 2007). Tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice dolžnost države, da obdolžencu, ki si sam ne more privoščiti zagovornika, zagotovi učinkovito pravno pomoč (ta dolžnost izrecno izhaja iz točke c tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah) ni izpolnjena že s tem, da je zagovornik obdolžencu imenovan. Če postavljeni zagovornik ne opravlja v redu svoje dolžnosti in je to očitno ali so državni organi na to opozorjeni, morajo ukrepati - bodisi tako, da zagotovijo izpolnjevanje dolžnosti s strani postavljenega zagovornika bodisi da obdolžencu postavijo drugega zagovornika (tako npr. ESČP v zadevah Artico proti Italiji, odločba z dne 13. 5. 1980, Bogumil proti Portugalski, odločba z dne 7. 10. 2008; Falcao dos Santos proti Portugalski, odločba z dne 3. 7. 2012 in številne druge).

26. Vrhovno sodišče po pregledu listin v spisu, na katere se sklicuje obsojenec, ugotavlja, da je bila obsojencu z odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru Bpp 945/2008-11 z dne 5. 1. 2009 dodeljena brezplačna pravna pomoč v obsegu sestave vseh pravnih vlog, pravnega svetovanja in zastopanja odvetnika v fazi preiskave, pri čemer je bila izvedba brezplačne pravne pomoči zaupana odvetniku R. G. Iz zapisnikov o zaslišanju prič v preiskavi z dne 29. 1. 2009, 30. 1. 2009, 2. 2. 2009, 3. 2. 2009, 10. 2. 2009, 24. 2. 2009, 25. 2. 2009, 9. 3. 2009, 18. 2. 2009, 23. 3. 2009 izhaja, da se obsojenčev zagovornik teh zaslišanj ni udeležil. Obsojenec je že v dopisu preiskovalnemu sodniku z dne 21. 1. 2009 (list. št. 432) navedel, da mu je postavljeni zagovornik sporočil, da se namerava v preiskavi udeležiti le zaslišanja ene priče, saj prejme zgolj plačilo v višini 145 €. Obsojenec je preiskovalnega sodnika prosil, da se zadeva uredi tako, da bo zagovornik prisoten pri vseh zaslišanjih. Na nenavzočnost postavljenega zagovornika je obsojenec ponovno opozoril sodišče dne 29. 1. 2009, 30. 1. 2009, 9. 3. 2009 in 18. 3. 2009 ter vztrajal, da se zagotovi zagovornikova navzočnost pri zaslišanjih oziroma da se zaslišanja prekinejo dokler se navzočnost zagovornika ne uredi. Sodišče zaslišanj ni preložilo, prav tako pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obsojenca poučilo, da lahko zahteva postavitev drugega zagovornika. V uradnem zaznamku z dne 18. 3. 2009 (list. št. 575) je sicer navedeno, da naj bi sodišče obsojencu že pri prvem zaslišanju prič dne 29. 1. 2009 pojasnilo, da lahko zahteva novega zagovornika ter da naj bi obsojenec to možnost zavrnil, vendar iz uradnega zaznamka s tega dne (list. št. 451) tak pouk ne izhaja, medtem ko je v uradnem zaznamku z dne 30. 1. 2009 (list. št. 455) navedeno, da je sodišče obsojenca poučilo, da v razmerje med obdolžencem in zagovornikom ne more posegati. Tudi po tem, ko je obsojenec sodišče dne 9. 3. 2009 seznanil, da je zahteval postavitev drugega zagovornika, sodišče njegovi prošnji za preložitev zaslišanj dne 18. 3. 2009 ni ugodilo (list. št. 575). Okrožno sodišče v Mariboru je nato z odločbo z dne 9. 4. 2009 ugodilo obsojenčevi prošnji za razrešitev zagovornika ter izvedbo brezplačne pravne pomoči zaupalo drugi zagovornici. Od uvedbe preiskave pa do postavitve nove zagovornice je bilo v preiskavi zaslišanih 37 prič, pri zaslišanju katerih obsojenčev zagovornik ni bil prisoten.

27. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču obsojenca, da mu je bila s takšnim postopanjem sodišča v tem delu preiskave kršena pravica do obrambe z zagovornikom. Kljub temu, da je bila kršitev dolžnosti zagovornika očitna ter da je obsojenec sodišče na to večkrat opozoril, iz podatkov spisa ne izhaja, da bi sodišče obdolženca poučilo, da sme v skladu z devetim odstavkom 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči zahtevati postavitev drugega zagovornika, sodišče pa na prošnjo obsojenca zaslišanj prič tudi ni preložilo, in to niti tedaj, ko je obsojenec sodišče obvestil, da je zaprosil za razrešitev zagovornika. Držijo tudi navedbe obsojenca, da se navzočnosti zagovornika na zaslišanjih prič ni odpovedal. Iz uradnega zaznamka z dne 24. 2. 2009 (list. št. 517) izhaja, da se je na ta dan odpovedal le svoji navzočnosti pri zaslišanju prič, in še to le v dopoldanskem času.

28. Kljub izkazani kršitvi pravice do zagovornika pa Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe ni razveljavilo, saj obsojenec ni niti zatrjeval, še manj pa izkazal, vpliva te kršitve na zakonitost in pravilnost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Ugotovljena kršitev, ki je bila storjena v fazi zaslišanj prič v preiskavi, bi lahko privedla do razveljavitve izpodbijane sodbe le, če bi sodišče svoje zaključke oprlo na izpovedbo katere od prič, ki je bila zaslišana v tem delu preiskave, ne da bi to pričo ponovno zaslišalo na glavni obravnavi, na kateri je bila obsojencu zagotovljena učinkovita obramba z zagovornikom. Obsojenec takšne situacije v zahtevi za varstvo zakonitosti ne zatrjuje, Vrhovno sodišče pa vpliva kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe tudi ni dolžno niti pooblaščeno samo preizkušati (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008).

Glede preostalih trditev zahteve, ki jih obramba ni uveljavljala v pritožbi

29. Obsojenec v zahtevi uveljavlja še kršitev po 3. alineji 29. člena Ustave, saj se v spisu naj ne bi nahajale fotografije zaseženih predmetov; kršitev 248. člena ZKP, ker naj bi sodišče samo ugotavljalo, da se način pisanja in izražanja v pismu z dne 28. 8. 2006 ujema z drugimi pisanji obdolženca na prilogah A9; kršitev po 257. členu ZKP, ker naj bi bil izvid izvedenca za forenzične preiskave dokumentov, rokopisov in podpisov, na katerega je sodišče oprlo zaključek o tem, da na pismu z dne 28. 8. 2006 obsojenčev podpis, sam s seboj v nasprotju, sodišče pa tega nasprotja ni odpravilo in ni ponovno zaslišalo izvedenca niti ni opravilo soočenja med tem izvedencem in strokovnjaki CFP, ki so v svojem mnenju navedli, da ima podpis premalo rokopisnih značilnosti, da bi bil primeren za ugotavljanje pisca; ter kršitev pravice do izvajanja razbremenilnih dokazov, saj sodišče obsojencu in njegovi zagovornici naj ne bi omogočilo navzočnosti pri zaslišanju priče P. K. v preiskavi dne 5. 6. 2009, na glavni obravnavi pa ta priča zaradi bolezni nato ni bila zaslišana.

30. Teh ugovorov Vrhovno sodišče ni vsebinsko presojalo, saj jih obramba ni uveljavljala v pritožbi, kar je procesna predpostavka za uveljavljanje kršitev v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

31. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, delno pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.

32. Obsojenec je po podatkih, ki izhajajo iz prvostopenjske sodbe, brez zaposlitve in premoženja. Glede na navedeno ter dejstvo, da prestaja daljšo zaporno kazen Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi plačilo sodne takse za zavrnitev te zahteve lahko ogrozilo obsojenčevo vzdrževanje, zato ga je plačila sodne takse oprostilo (četrti odstavek 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP).

Datum zadnje spremembe:

18.05.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 60602/2010-217
• VSRS Sodba I Ips 14117/2013-68
• VSRS Sodba I Ips 32496/2010-251