VSRS sklep III R 6/2015

Jedro

Ne 72. člen ZPP in ne kateri od preostalih členov 3. poglavja, ki ureja izločitev, izločitve sodišča (torej cele inštitucije) ne dopušča, vendar pa bi stranka, v kolikor bi imela tehtne razloge, ki bi utemeljevali dvom o videzu nepristranskosti vseh sodnikov določenega stvarno pristojnega sodišča (kot enemu od vidikov pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS), „izločitev sodišča“ lahko dosegla s predlogom za prenos krajevne pristojnosti po 67. členu ZPP. Sodišče bi v takšnem primeru moralo opraviti oceno okoliščin, ki lahko vplivajo na zagotavljanje videza nepristranskosti vseh sodnikov sodišča v objektivnem pomenu, kar pomeni, da bi morala predlagateljica uveljavljati takšne razloge oziroma okoliščine take narave, ki se nanašajo na (prav) vse sodnike stvarno in krajevno pristojnega sodišča ter, ki bi lahko pri razumem človeku oziroma v očeh javnosti ob razumnem upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega položaja ustvarile upravičen dvom o nepristranskosti kateregakoli sodnika tega sodišča kot takega in s tem dvom o zagotavljanju videza nepristranskosti sojenja.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Upnica je 20. 11. 2013 na Okrajno sodišče v Ljubljani (oddelek COVL) vložila predlog za izvršbo. Okrajno sodišče v Ljubljani (COVL) je še istega dne izdalo sklep o izvršbi, 13. 12. 2013 pa potrdilo njegovo pravnomočnost in izvršljivost. Spis je odstopilo v nadaljnje delo Okrajnemu sodišču v Slovenj Gradcu.

2. Zoper delo Okrajnega sodišča v Ljubljani (COVL) je dolžnica 30. 4. 2014 vložila zahtevo za izločitev sodnika in sodišča, katero je sodišče s sklepom Su 293/2014 z dne 22. 9. 2014 zavrglo kot prepozno, saj je zadeva že izšla iz pristojnosti Okrajnega sodišča v Ljubljani (COVL); pred izdajo sklepa pa dolžnica takšnega predloga ni podala.

3. 24. 11. 2014 je dolžnica tudi na Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu vložila predlog za izločitev razpravljajočega sodnika in sodišča. Predlog je naslovila na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je predlog obravnavalo ter ga s sklepom Su 219/2014 z dne 12. 12. 2014 kot neutemeljenega zavrnilo.

4. 5. 12. 2014 in 7. 1. 2015 je dolžnica (preko Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu) na Vrhovno sodišče naslovila „Vlogo za varstvo zakonitosti“. Gre (v pretežni meri) za vsebinsko enaki vlogi, v katerih dolžnica zahteva, da se Okrajni sodišči v Ljubljani in Slovenj Gradcu izločita iz obravnavanja konkretne zadeve „zaradi prevelike vrednosti“ spornega predmeta. Zahteva pa tudi izločitev sodnic Okrajnega sodišča v Ljubljani in iz Slovenj Gradca zaradi „inficiranosti“ v zadevi, razveljavitev sklepa v navedenih zadevah in ustavitev konkretne izvršbe; zahteva, da se je ne obravnava kot dolžnice, saj z nobeno sodbo ni bila spoznana za dolžnico; od predsednika Vrhovnega sodišča pa zahteva, da ustavi in prepreči vse izvršilne postopke proti njej, ter javno sojenje.

5. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je vlogo dolžnice z zgoraj povzeto vsebino posredovalo v odločitev Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, ki vlogo, glede na njeno vsebino, šteje za predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6. Predlog ni utemeljen.

7. Glede očitkov, ki se nanašajo na ugovor stvarne pristojnosti, je dolžnici najprej treba pojasniti, da 40.c člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine do ugotovitve pravnomočnosti sklepa o izvršbi določa izključno krajevno pristojnost Okrajnega sodišča v Ljubljani (COVL), razen če zakon določa drugače. Po ugotovitvi pravnomočnosti sklepa o izvršbi pa je za vodenje in odločanje v izvršilnem postopku na prvi stopnji krajevno pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje glede na dovoljena sredstva izvršbe. Na podlagi izrecne določbe 5. člena ZIZ je za dovolitev izvršbe in zavarovanja stvarno pristojno okrajno sodišče, če zakon ne določa drugače.

8. Iz spisa izhaja, da dolžnica zoper sklep o izvršbi ni vložila ugovora, ki bi, v primeru njegove utemeljenosti, postopek, ki se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, na podlagi 62. člena ZIZ pretvorilo v pravdni postopek (kot pri ugovoru zoper plačilni nalog). Takrat bi se po drugem odstavku 62. člena ZIZ določila tudi stvarna in krajevna pristojnost pravdnega sodišča, in sicer po pravilih pravdnega postopka (torej upoštevaje vrednost spornega predmeta). Ker pa do tega v konkretnem primeru zaradi pasivnosti dolžnice ni prišlo, se je po pravnomočnosti sklepa o izvršbi (izvršilni!) postopek pravilno nadaljeval pred okrajnim sodiščem, kot stvarno pristojnim sodiščem (5. člen ZIZ).

9. Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča dolžnica utemeljuje s svojim nezadovoljstvom z načinom obravnavanja njenih zadev pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani in kasneje pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu. Vrhovno sodišče lahko skladno z določbo 67. člena ZPP na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi le, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to podani drugi tehtni razlogi. Namen te zakonske določbe je omogočiti izvedbo postopka čim lažje, ekonomično in hitreje; ne pa omogočiti stranki doseči prenos svoje zadeve v odločanje drugemu sodišču zgolj zato, ker stvarno in krajevno pristojno sodišče, pred katerim že teče postopek, ki postopa povsem zakonito, ni odločilo skladno z njenimi pričakovanji. To bi namreč nasprotovalo ne le določbi 67. člena ZPP, pač pa tudi določbi drugega odstavka 23. člena Ustave RS, po kateri lahko vsakemu, ki zahteva sodno varstvo, sodi samo sodnik, izbran po vnaprej z zakonom in sodnim redom določenih pravilih - tako imenovan naravni sodnik.(1)

10. Dolžnica je v svoji vlogi uveljavljala izločitev prvostopenjskega sodišča. Na podlagi 15. člena ZIZ se v postopku izvršbe in zavarovanja smiselno uporabljajo določbe ZPP, če v ZIZ ali drugem zakonu ni določeno drugače. 72. člena ZPP, ki ureja izločitev, dovoljuje, da smejo izločitev zahtevati tudi stranke, vendar nadalje določa, da sme stranka zahtevati (le) izločitev sodnika oziroma sodnika porotnika (ter roke, v katerih mora oziroma sme to storiti). Ne 72. člen ZPP in ne kateri od preostalih členov 3. poglavja, ki ureja izločitev, izločitve sodišča (torej cele inštitucije) ne dopušča, vendar pa bi stranka, v kolikor bi imela tehtne razloge, ki bi utemeljevali dvom o videzu nepristranskosti vseh sodnikov določenega stvarno pristojnega sodišča (kot enemu od vidikov pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS), „izločitev sodišča“ lahko dosegla s predlogom za prenos krajevne pristojnosti po 67. členu ZPP. Sodišče bi v takšnem primeru moralo opraviti oceno okoliščin, ki lahko vplivajo na zagotavljanje videza nepristranskosti vseh sodnikov sodišča v objektivnem pomenu, kar pomeni, da bi morala predlagateljica uveljavljati takšne razloge oziroma okoliščine take narave, ki se nanašajo na (prav) vse sodnike stvarno in krajevno pristojnega sodišča ter ki bi lahko pri razumem človeku oziroma v očeh javnosti ob razumnem upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega položaja ustvarile upravičen dvom o nepristranskosti sojenja. Zgolj subjektivno prepričanje predlagatelja ne zadošča, saj mora biti ugotovljeno, da je strah predlagatelja tudi objektivno utemeljen.(2) Vendar takšnih konkretnih in utemeljenih razlogov predlagateljica v predlogu za prenos pristojnosti ni navedla.

11. Ker proti sklepu, s katerim se zavrne zahteva za izločitev sodnika, ki odloča na prvi stopnji, ni predvidena posebna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije (peti odstavek 73. člena ZPP), in ker predlog za delegacijo ne vsebuje konkretnejših razlogov, ki bi utemeljevali določitev drugega stvarno pristojnega sodišča po 67. členu ZPP, je Vrhovno sodišče predlog dolžnice kot neutemeljen zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Tako tudi sklep VS RS II R 60/2008 z dne 15. 5. 2008.

Op. št. (2): Tako odločba Ustavnega sodišča Up-799/13-19 z dne 22. 1. 2015.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2015

Podobni dokumenti:

• Sklep R 60/2008
• Sklep I R 101/2005
• VSRS Sklep III R 23/2016