<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS sodba III Ips 122/2014

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2015:III.IPS.122.2014
Evidenčna številka:VS4002698
Datum odločbe:07.04.2015
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cpg 539/2013
Senat:dr. Mile Dolenc (preds.), Vladimir Balažic (poroč.), mag. Marijan Debelak, dr. Miodrag Đorđević, Janez Vlaj
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
Institut:povrnitev premoženjske škode - odškodnina - odgovornost organa upravljanja - prevzem poroštev - soglasje skupščine - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zavrnitev dokaznega predloga

Jedro

Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Lahko gre za kršitev načela kontradiktornosti in s tem absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kot navaja revident), kadar razlogi za zavrnitev dokaza niso sprejemljivi. Sodišče prve stopnje je vsebinsko obrazložilo zavrnitev dokaza z izvedencem ekonomske stroke s tem, ko je navedlo, da za obravnavani primer ni bistveno ugotavljati smotrnosti in ekonomičnosti posameznega investicijskega načrta, ki je bil podlaga za poroštveno pogodbo. Absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako ni zagrešilo, saj je razumno pojasnilo, zakaj izvedba dokaza ni bila potrebna.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 29.707,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo odškodnine v višini 5,564.552,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je del zahtevka, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti (od zneska 400.000,00 EUR od 22. 9. 2009 do 21. 12. 2009).

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo v delu, relevantnem za presojo revizije, potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženec revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru nanjo predlaga delno zavrženje, delno pa zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Predlog tožeče stranke, da naj se revizija v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo 43.916,13 EUR (poslovanje z B. d. d.) ter na zahtevek za plačilo 178.789,30 EUR (poslovanje z R. d. d.), zavrže, ni utemeljen. Vsi zahtevki, ki jih je s tožbo uveljavljala tožeča stranka, imajo namreč enako dejansko in pravno podlago, zato se dovoljenost revizije presoja po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (četrti odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi z 41. členom ZPP), ta pa presega revizijski prag 200.000,00 EUR (490. člen ZPP).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

- Toženec je bil od 1. 7. 1996 do 3. 12. 2007 direktor tožeče stranke.

- Kot direktor je v imenu tožeče stranke podpisal več pogodb o poroštvu za zavarovanje posojilnih obveznosti družb K. d. o. o., F. d. o. o., L. d. o. o., T. d. o. o., K. d. o. o., P. d. o. o., L. d. o. o., G. d. o. o., A. d. o. o. in E. d. o. o.

- Skupni seštevek prevzetih obveznosti s strani tožeče stranke je znašal 15,000.000,00 EUR.

- Na podlagi 15.2 člena družbene pogodbe tožeče stranke je imel toženec kot direktor dolžnost pridobiti predhodno soglasje skupščine za sklenitev pogodb o poroštvu. Toženec soglasja ni pridobil in o sklenitvi pogodb ni obvestil nikogar, čeprav je vedel, da bi moral soglasje skupščine pridobiti. Za potrebe izvenbilančne evidence je potrdil, da ne obstajajo obveznosti tožeče stranke na podlagi danih poroštev. Dokumentacija o danih poroštvih se ni nahajala na sedežu tožeče stranke, temveč jo je toženec hranil pri sebi. Namen je imel prikriti sklenitev pogodb o poroštvu.

- Vse družbe kreditojemalke so bile povezane s tožencem: v nekaterih družbah je imel toženec oziroma njegov sin poslovni delež, v drugih družbah je bil član organov vodenja ali nadzora. Toženec pri sklepanju pogodb o poroštvu ni ravnal v interesu tožeče stranke, temveč je sledil lastnim interesom. Tožeča stranka s sklenitvijo pogodb o poroštvu ni pridobila nobene koristi oziroma za sklenitev pogodb ni imela nobenih poslovnih razlogov.

- Če tožeča stranka ne bi zagotovila poroštva za sporna posojila, kreditojemalci kreditov ne bi dobili odobrenih oziroma bi jih dobili odobrene za bistveno nižje zneske, saj je šlo za družbe, ki so komaj začele poslovati, oziroma za družbe, ki niso imele dovolj dobre bonitetne ocene za pridobitev kreditov.

- Kreditojemalci niso poplačali svojih obveznosti, zato so banke (kreditodajalke) zoper tožečo stranko pričele postopke izvršbe ter vložile tožbe za vrnitev posojila.

- Tožeča stranka je s številnimi kreditodajalkami sklenila sodne poravnave za nižje zneske od dolgovanih ter s tem zmanjšala škodo. Skupna vrednost poplačanih obveznosti s strani tožeče stranke je znašala 5,564.552,82 EUR.

8. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev škode, ki ji je nastala, ker je morala kot porok plačati obveznosti kreditojemalcev, ki jih ti niso poplačali.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Zavzeli sta stališče, da je toženec ravnal protipravno s tem, ko je brez soglasja skupščine tožeče stranke sklenil pogodbe o poroštvu, ki tožeči stranki niso bile v korist.

10. Toženec v reviziji sodišču druge stopnje očita zagrešitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ko je presodilo, da toženec ni pravočasno grajal zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca ekonomske stroke. Zavzelo je stališče, da je uveljavljanje relativne bistvene kršitve zaradi zavrnitve dokaznega predloga v pritožbi prepozno. Toženec trdi, da neizvedbe dokaznega predloga ni mogel grajati prej kot v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, saj se prej ni mogel seznaniti z razlogi za zavrnitev dokaznega predloga. Šele v sodbi sodišča prve stopnje naj bi izvedel, zakaj je bil njegov dokazni predlog zavrnjen.

11. Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Lahko gre za kršitev načela kontradiktornosti in s tem absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kot navaja revident), kadar razlogi za zavrnitev dokaza niso sprejemljivi. Sodišče prve stopnje je vsebinsko obrazložilo zavrnitev dokaza z izvedencem ekonomske stroke s tem, ko je navedlo, da za obravnavani primer ni bistveno ugotavljati smotrnosti in ekonomičnosti posameznega investicijskega načrta, ki je bil podlaga za poroštveno pogodbo. Absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako ni zagrešilo, saj je razumno pojasnilo, zakaj izvedba dokaza ni bila potrebna.

12. Ne držijo trditve revidenta, da ni kršil družbene pogodbe s tem, ko ni pridobil soglasja skupščine, ter da lahko družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo odločitve sprejemajo drugače, kot je določeno z družbeno pogodbo. Iz prvega odstavka 504. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) izhaja, da se pravice, ki jih imajo družbeniki pri upravljanju družbe, in način njihovega uresničevanja, določijo z družbeno pogodbo, če ZGD-1 ne določa drugače. Določbe ZGD-1, na katere se sklicuje toženec v reviziji, se uporabljajo le, če z družbeno pogodbo ni določeno drugače (drugi odstavek 504. člena ZGD-1). Z družbeno pogodbo tožeče stranke pa je urejen način sprejemanja odločitev. Kot sta pravilno pojasnili sodišči prve in druge stopnje, točka e) 15.2 člena družbene pogodbe tožeče stranke določa, da mora skupščina dati direktorju predhodno odobritev za sklenitev poslov v zvezi z zavarovanjem obveznosti tretjih oseb. Ker toženec navedenega soglasja pred sklenitvijo poroštvenih pogodb ni pridobil, je ravnal v nasprotju s povzeto določbo družbene pogodbe in s tem protipravno.

13. S trditvami, da je dokazal, da tudi drugi družbeniki tožeče stranke družbene pogodbe niso spoštovali (kar za odločitev o tožbenem zahtevku v nobenem primeru ne bi bilo pomembno), toženec izpodbija dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišči prve in druge stopnje namreč navedenega nista ugotovili. Ugotovljeno dejansko stanje izpodbija tudi s trditvami, da pri sklepanju poroštvenih pogodb ni zasledoval lastnih osebnih interesov ter da je „samosvoj in izven okvirov ugotovljenega dejanskega stanja“ zaključek sodišč, da je toženec zavestno kršil pravila družbene pogodbe.

14. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožeči stranki je dolžan povrniti 24.350,00 EUR stroškov odgovora na revizijo z 22 % DDV v višini 5.357,00 EUR, skupaj torej 29.707,00 EUR.


Zveza:

ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZGD-1 člen 504.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.05.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc4MTI3