VSRS sodba III Ips 16/2015

Jedro

Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da bi revidentka mogla in morala vedeti, da v okoliščinah konkretnega primera morebitnih (neformalnih) ustnih izjav predstavnikov toženke (mimo kreditnega odbora) ni mogoče šteti za izjavo volje toženke za sklenitev pogodbe o dolgoročnem kreditu.

Res je pisnost kreditne pogodbe predpisana predvsem v interesu kreditojemalca kot (načeloma) šibkejše stranke, vendar neupoštevanje obličnosti kreditojemalcu ne more biti v škodo, kadar se sam zavzema za veljavnost ustno sklenjene pogodbe; nosi pa seveda dokazno breme glede njenega obstoja in vsebine.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 2.561,91 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo 6,434.016,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2005 (I. točka izreka) ter tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka (II. točka izreka). Z naknadnim popravnim sklepom pa je popravilo očitno pisno pomoto glede navedbe zneska plačila v uvodu drugostopenjske sodbe.

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje (v povezavi s popravnim sklepom) vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se njeni pritožbi ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi; toženki pa naj se naloži tudi povrnitev pravdnih, pritožbenih in revizijskih stroškov tožnice.

4. Toženka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene ter priglasila stroške revizijskega postopka.

Ugotovitve sodišč nižjih stopenj

5. Tožnica je v pravdi od toženke zahtevala povračilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi toženkine kršitve pogodbe o dolgoročnem kreditu, odobrenem za izgradnjo stanovanjsko-poslovne soseske ... V postopku se je pokazala kot sporna pravna veljavnost sklenitve omenjene pogodbe.

6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta pravdni stranki sicer res sklenili ustno pogodbo o dolgoročnem kreditu, vendar pa je bila ta sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi in splošnimi načeli; zato naj bi tožnica ne uživala pravnega varstva v zvezi z njo. Poleg tega naj bi dogovor določal le znesek kredita, ne pa tudi pogojev, pod katerimi naj bi bil kredit dan, uporabljen ali vrnjen.

7. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da tožnica ni dokazala pravno veljavne sklenitve sporne kreditne pogodbe. Volja toženke za sklenitev pogodbe naj bi namreč ne bila pravno veljavno formirana in pravilno izjavljena. Pravno veljavno soglasje za sklenitev pogodbe bi lahko na podlagi ustreznega predloga podal šele kreditni odbor toženke, ne pa priči S. in H., ki naj bi v imenu toženke sklenili pogodbo. Hkrati pa je sodišče druge stopnje pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča, da naj bi zatrjevani ustni dogovor niti ne vseboval vseh bistvenih elementov kreditne pogodbe, zaradi česar je neveljaven. Čeprav naj bi bila v konkretnem primeru pogoj za veljavnost kreditne pogodbe tudi njena pisna oblika, pa pogodba ni bila sklenjena v taki obliki, niti ni ustna pogodba konvalidirala zaradi realizacije, saj ni bilo dokazano njeno dejansko izvrševanje.

O utemeljenosti revizije

8. Revidentka (tožnica) v reviziji vztraja, da je bila sporna kreditna pogodba veljavno sklenjena, pri čemer izpodbija vsa (tri) materialnopravna stališča sodišča druge stopnje glede (ne)veljavnosti njene sklenitve.

9. Revidentkina graja, da notranja in navzven nezaznavna pravila toženke glede postopanja ob odobritvi kredita (to je glede nujnosti soglasja kreditnega odbora) ne morejo imeti bistvenega vpliva na veljavnost izražanja toženkine poslovne volje za sklenitev kreditne pogodbe, se v konkretnem primeru izkaže za neutemeljeno. Po dejanski ugotovitvi sodišča druge stopnje, na katero je revizijsko sodišče vezano, je tožnica namreč nedvomno poznala način pridobivanja kreditov pri toženki (da se je (pisna) kreditna pogodba sklenila šele po odločitvi na kreditnem odboru) in statutarno podlago, na kateri je deloval njen kreditni odbor.(1) Ker je na ta način od toženke pridobila tudi druge kredite,(2) se ne more sklicevati na toženkino ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj se je tudi sama zavedala formaliziranosti postopka za pridobitev kredita, torej načina, na katerega toženka v postopkih sklepanja tovrstnih pogodb pravno veljavno izrazi svojo voljo. Pri tem ne gre za vprašanje, kot zmotno navaja revidentka, obstoja pravne norme, ki naj bi revidentki nalagala poznavanje notranjega ustroja in delovanja toženke, ali pravne norme, ki naj bi toženko zavezovala k pridobitvi soglasja kreditnega odbora pred sklenitvijo kreditne pogodbe. Gre namreč za vprašanje obstoja volje za sklenitev pogodbe, ki je dejansko vprašanje. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da bi revidentka mogla in morala vedeti, da v okoliščinah konkretnega primera morebitnih (neformalnih) ustnih izjav predstavnikov toženke (mimo kreditnega odbora) ni mogoče šteti za izjavo volje toženke za sklenitev pogodbe o dolgoročnem kreditu. V tem smislu je razumeti tudi izjave priče S., na katere se sklicuje revidentka, in sicer, da so bili kratkoročni krediti odobreni z ustno zavezo, da se bodo obnavljali, ker bi sicer prišlo do težav z Banko Slovenije. Četudi bi odobritev štirih zaporednih kratkoročnih kreditov na koncu morda lahko imela podoben učinek kot odobritev enega dolgoročnega kredita, ki naj bi se črpal v štirih tranšah (kot je trdila tožnica), je šlo pri pogovorih s predstavniki toženke zgolj za dogovarjanje o dolgoročnem kreditu, ne pa tudi že za (ustno) sklenitev kreditne pogodbe.

10. Ugotovitev prvo- in drugostopenjskega sodišča, da zatrjevani ustni dogovor niti ni vseboval vseh bistvenih elementov kreditne pogodbe oziroma da tožnica v postopku ni podala trditev glede teh elementov (trditve so bile podane zgolj glede višine kredita, ne pa tudi glede obresti, časa in načina vračila denarja oziroma pogojev, pod katerimi naj bi bil kredit dan, uporabljen in vrnjen, kot je določeno v 1065. členu in drugem odstavku 1066. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), še dodatno potrjuje zaključek, da sploh ni obstajala volja toženke za sklenitev pogodbe o dolgoročnem kreditu; da torej niti ni moglo biti podano soglasje volj glede takih elementov. Pri tem so neutemeljene revizijske trditve, da drugostopenjsko sodišče ni navedlo, katere so sploh bistvene sestavine kreditne pogodbe. Zadostno pojasnilo o tem namreč izhaja iz obrazložitve tako prvo- kot tudi drugostopenjske sodbe.(3) Revizijske navedbe, da so bili kreditni pogoji obema pravdnima strankama dobro znani, pa ne morejo sanirati pomanjkljive tožničine trditvene podlage v zvezi s tem.

11. Ob navedenem je postranskega pomena vprašanje pisnosti kreditne pogodbe kot pogoja za njeno veljavnost, saj zatrjevana pogodba o dolgoročnem kreditu zaradi pomanjkanja soglasja volj sploh ni bila sklenjena. Revizijsko sodišče zato zgolj pripominja, da je sicer utemeljena (a za končno odločitev irelevantna) revizijska graja stališča sodišča druge stopnje, da bi bila v konkretnem primeru pisnost kreditne pogodbe pogoj za njeno veljavnost, ker je tožnica sama sebe štela za šibkejšo stranko pogodbenega razmerja. Res je pisnost kreditne pogodbe predpisana(4) predvsem v interesu kreditojemalca kot (načeloma) šibkejše stranke, vendar neupoštevanje obličnosti kreditojemalcu ne more biti v škodo, kadar se sam zavzema za veljavnost ustno sklenjene pogodbe; nosi pa seveda dokazno breme glede njenega obstoja in vsebine.

Odločitev o reviziji

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Stroški revizijskega postopka

13. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnica z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka (II. točka izreka), medtem ko je toženki dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka. Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003, 70/2003 - popr., 115/2006, 121/2007; v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife, Ur. l. RS št. 2/2015) ter znašajo 2.561,91 EUR (2.065,50 EUR za sestavo odgovora na revizijo po tar. št. 21/3; 9,18 EUR za pisno poročilo stranki po tar. št. 39/4; 25,25 EUR za pavšal za materialne stroške po tretjem odstavku 13. člena Odvetniške tarife in 461,98 EUR za 22% DDV na odvetniške stroške) (III. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): 7. in 8. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (2): 8. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (3): V 12. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 10. točki obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (4): Prvi odstavek 1066. člena ZOR.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 620/2005
• VSRS Sodba II Ips 62/2017
• VSL sodba I Cp 3261/2013