VSRS sklep II DoR 399/2014

Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu in teži dokaznega bremena glede predpostavke vzročne zveze med kršitvijo dolžne skrbnosti delavke toženega zdravstvenega zavoda in smrtjo sina tožnikov.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu in teži dokaznega bremena glede predpostavke vzročne zveze med kršitvijo dolžne skrbnosti delavke toženega zdravstvenega zavoda in smrtjo sina tožnikov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 20.000 EUR odškodnine (skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) vsakemu tožniku.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da odloči še o višini odškodnine.

3. Toženec je zoper navedeno sodbo vložil predlog za dopustitev revizije. Navaja, da ga vlaga, ker gre za odločitev o pravnih vprašanjih, glede katerih odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, in ker gre za pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava, poleg tega pa je nevarnost, da se bo nadaljnja praksa izoblikovala na podlagi nepravilne odločitve drugostopenjskega sodišča. Po njegovem mnenju je edini možni zaključek, da je osebna zdravnica ravnala strokovno in v skladu s takrat veljavno medicinsko doktrino. Nedvomno je sina tožnikov seznanila s tem, da gre za sumljivo kožno znamenje, zaradi česar mu je tudi pravilno izdala napotnico za dermatologa. Pravilno je postavila delovno diagnozo sumljivo znamenje, diagnoze sum na maligni melanom pa ni mogla postaviti, saj je bila ta postavljena šele po patohistolški analizi tkiva. Na zapis na napotnici bi morali odreagirati v dermatološki ambulanti Poliklinike in sina tožnikov poslati na pregled v triažno ambulanto. Ker se je ta dermatologu naročil po telefonu, je na vrsto prišel po redni poti. Če pa bi se prišel naročiti osebno z napotnico, bi ga obravnavali prednostno. Delavka toženca pri naročanju pacienta pri specialistih ni imela nikakršnega vpliva. Ob upoštevanju vseh dejstev je edini možni zaključek, da tudi takojšnji izrez kožnega melanoma ne bi bistveno spremenil nadaljnjega poteka bolezni in zdravljenja ter bi bil rezultat povsem enak. Tudi z urgentnim ukrepanjem se možnost preživetja ne bi povečala. Možnost preživetja bi bila bistveno višja le v primeru, če bi sinu tožnikov znamenje odstranili že v decembru 2001, kar vse so z veliko verjetnostjo (več kot 70 %) potrdili izvedenci medicinske stroke. Pripominja, da velika verjetnost v medicini pomeni gotovost. Poudarja, da nikomur ni mogoče pripisati odgovornosti za nekaj, kar bi se zgodilo neodvisno od njegove volje oziroma ravnanja. Od osebnega zdravnika ni mogoče terjati in pričakovati več kot napisati napotnico in podati sum na bolezen. Napačen je zaključek sodišča druge stopnje, da je odgovornost osebne zdravnice podana samo zato, ker naj bi s pravilnim ravnanjem lahko povečala možnost preživetja, pri čemer je bila ta v konkretnem primeru glede na klinično sliko tako minimalna, da sploh ne presega mejnega praga 5 % možnosti preživetja. Ob tem drugostopenjsko sodišče odstopa od sodne prakse, da mora oškodovanec z verjetnostjo, ki presega mejni prag verjetnosti, dokazati, da je ravnanje odgovorne osebe osebe oziroma vzrok, ki izvira iz njene sfere, povzročilo škodni dogodek. Tožnika nista dokazala, da njun sin ne bi umrl, če bi osebna zdravnica pravilno ravnala (kar sicer je), tega tudi ob uporabi merila mejnega praga zadostne verjetnosti (50 %) nista dokazala. Nasprotno, toženec je z verjetnostjo, ki presega 70 % dokazal, da tudi morebitno drugačno ravnanje ne bi privedlo do drugačnega rezultata. Predlaga, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede vprašanj:

- Ali je na podlagi ugotovljenih dejstev in ugotovitev izvedencev mogoč materialnopravni zaključek, da je delavka toženca odstopila od ravnanja, ki je bilo v skladu s sprejeto medicinsko doktrino in prakso, s tem, ko je na napotnico bolnika k specialistu dermatologu zapisala, da gre za suspektno kožno znamenje, ni pa zapisala diagnoze sum na maligni melanom, čeprav take delovne diagnoze ni postavil niti specialist, temveč je bila ta opravljena šele po preiskavah izrezanega tkiva?

- Ali je mogoče ravnanje delavke toženca opredeliti kot nestrokovno ravnanje, ker na napotnico k specialistu ni napisala nujno, pri čemer zapis nujno ni bil zakonsko urejen, sam obrazec takega zapisa ni dopuščal, v praksi se ga je takrat sicer uporabljalo, ni pa to bila običajna praksa, vendar so bili taki zapisi pogosto zlorabljeni oziroma so predstavljali le nadstandarno obravnavo pri svojem zdravniku?

- Ali je v konkretnem primeru drugostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo ob dejstvu, da iz izvedenskega mnenja z več kot 70 % verjetnostjo (ki v medicini pomeni gotovost) izhaja, da bi do enakega rezultata prišlo tudi v primeru, če bi zdravnica pacienta urgentno poslala na ekscizijo kožnega znamenja in bi bila ta še isti dan opravljena?

- Ali za presojo, da obstaja odgovornost zdravstvenega doma za ravnanje svojega delavca za nastalo škodo, zadostuje možnost preživetja, ki je v konkretnem primeru ocenjena na manj kot 5 %, vzročna zveza med ravnanjem in škodo pa ni izkazana vsaj z mejnim pragom verjetnosti 50 % (sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2294/2012 in sodbo I Cp 2743/2009)?

4. Vrhovno sodišče je ocenilo, da so glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku tega sklepa, pogoji za dopustitev revizije izpolnjeni (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku), zaradi česar je revizijo v tem obsegu dopustilo.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2015

Podobni dokumenti:

• Sklep II DoR 32/2012
• Sodba in sklep II Ips 93/2012
• Sodba II Ips 11/2007