VSRS sklep II DoR 440/2014

Jedro

Ker pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa 367a. člen ZPP, niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 12.584,96 EUR, tožniku pa 28.871,395 EUR uporabnine, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2009 dalje, v presežku pa je njun tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženka brez pravnega naslova uporabljala stanovanje tožnikov, ki sta bila za njegovo uporabo prikrajšana, toženka pa obogatena. Višino uporabnine je ugotovilo s pomočjo tržne najemnine, ocenjene v izvedenskem mnenju. Iz mesečne najemnine je samo izračunalo višino letne najemnine, saj je izvedenec pri njenem izračunu uporabil napačno izhodišče (mesečno namesto letne višine). Od teh zneskov je priznalo tudi zakonske zamudne obresti od nekaj dni pred vložitvijo tožbe do plačila, saj je ugotovilo, da je bila toženka nepoštena.

2. Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji, da dobljeno izvedensko mnenje podaja oceno mesečne najemnine, in toženkino pritožbo v celoti zavrnilo.

3. Predlog za dopustitev revizije vlaga toženka in zahteva povrnitev stroškov. V prvem delu opozarja na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki je pripeljalo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da ji je bila odvzeta pravica do izjave, kršene pa tudi njene ustavne pravice, saj se je sodišče prve stopnje pri izračunu višine uporabnine oprlo na izvedensko mnenje, pri tem pa kljub njegovi jasnosti in odsotnosti pripomb tožnikov napačno menilo, da je prišlo v mnenju do pomote, in letni znesek arbitrarno smatralo za mesečno uporabnino. Uporabnino bi lahko priznalo le v letni višini, ki izhaja iz izvedenskega mnenja, če je že podan temelj, ki mu še vedno nasprotuje. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 492/2002. V drugem delu predloga meni, da bi morali sodišči pri presoji zastaranja zakonskih zamudnih obresti od mesečnih obrokov dosojene uporabnine uporabiti triletni zastaralni rok, ki teče od vsakega posameznega meseca uporabnine dalje. Opozarja, da je bila tožba vložena 24. 9. 2009, zato so zakonske obresti, zapadle do 24. 9. 2006, zastarale in ne morejo ponovno začeti teči z vložitvijo tožbe. Sklicuje se na odločbe VSK Cp 367/2009, VSL I Cp 2275/2013 in VS II Ips 14/2011. Dopustitev revizije predlaga glede vprašanj, ali je sodišče ravnalo pravilno, ko je arbitrarno odločalo o višini mesečne uporabnine, in ali je pri presoji zastaranja zakonskih zamudnih obresti pravilno uporabilo materialno pravo.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Po oceni Vrhovnega sodišča gornje predpostavke niso podane. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega zastavljenega vprašanja ni niti verjetno izkazana, saj priloženo izvedensko mnenje kaže ravno nasprotno, kot trdi predlagateljica, in sicer iz njega izhaja višina mesečne najemnine, ki jo zgolj pomotoma prikaže tudi kot letno. Ker predlagateljica ni izkazala odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča (odločbi sodišč nižje stopnje pri presoji zastaranja zakonskih zamudnih obresti ne nasprotujeta izpostavljenim odločbam), na katero se sklicuje v drugem zastavljenem vprašanju, je Vrhovno sodišče njen predlog v celoti zavrnilo (367.c člen ZPP).

7. Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške tega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z izrekom te odločbe.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 436/2018
• Sklep II DoR 88/2014
• VSRS sklep II DoR 287/2014