VSRS sodba II Ips 58/2013

Jedro

Sodišče mora pravni standard konkludentno ravnanje, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji oškodovančeva volja privoliti v škodo, v vsakem posameznem primeru vsebinsko napolniti s presojo okoliščin, v katerih je bilo oškodovančevo ravnanje storjeno.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 3.794,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 30. 9. 2009 od sodišča zahteval, naj toženki naloži plačilo odškodnine v višini 451.527,71 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožnik zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in ponovno sojenje ter zahteva povrnitev stroškov. Opozarja, da zakonodaja določa upnikovo objektivno odškodninsko odgovornost, ne pa tudi, da dolžnik, ki ne vloži pravnega sredstva zoper izdano začasno odredbo, privoli v škodo, pa tudi, da vložen ugovor ne zadrži njene izvršitve. Pritožbenemu sodišču očita, da je argumentacijo povzelo po odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 405/2005 z dne 25. 10. 2007, čeprav dejansko in pravno stanje nista identična, in poudarja, da je bila izdana pred odločbo istega sodišča III Ips 173/2006 z dne 31. 7. 2008. Meni, da je potrebno ugotoviti pravo voljo stranke, ki naj bi privolitev dala, kar je mogoče le s presojo okoliščin njenega dejanja. Poudarja, da se ni zavedal, da bi lahko s svojo pasivnostjo izgubil pravico do povračila škode, niti ni v izgubo privolil. Sodiščema (predvsem pritožbenemu) očita, da njegove prave volje nista ugotavljali. Opozarja, da se toženka na oškodovančevo privolitev ni sklicevala, niti je ni presojalo sodišče prve stopnje, prvo jo je ugotovilo sodišče druge stopnje. Meni, da se je to oprlo na dejstva, navedena v spisu, ni pa upoštevalo vseh njegovih navedb. Poudarja, da iz vlog spisa P 30/2001, ki so bile priložene kot dokaz, izhaja, da je ves čas zatrjeval, da mu z izdajo začasne odredbe nastaja škoda, ki jo bo uveljavljal, zato mu sodišče druge stopnje ne more očitati, da se o tem ni izjavil. Iz teh razlogov sodišču druge stopnje očita napačno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj obstoji nasprotje med razlogi sodbe in med listinami, ki so njena podlaga. Poudarja, da je sodišče prve stopnje menilo, da do realizacije pogodbe ni prišlo iz drugih razlogov in ne zaradi izdane začasne odredbe, kar pa ne drži, saj ju je s A. njena izdaja odvrnila od nadaljnjih dejavnosti. Sodišče prve stopnje je zamenjalo vzrok in posledico, ker priče A. ni zaslišalo, pa je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

4. Toženka v pravočasnem odgovoru na revizijo nasprotuje navedbam v njej in zahteva povrnitev revizijskih stroškov.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je prvotna toženka Krajevna skupnost B. na podlagi določbe 15. člena Sprememb in dopolnitev statuta Občine Idrija(1) izgubila pravno subjektiviteto in sposobnost biti stranka (prvi odstavek 76. člena ZPP). Zakon o lokalni samoupravi (ZLS) v 19.c členu za primer prenehanja ali izgube pravne subjektivitete ožjega dela občine določa prehod njegovih pravic in obveznosti na občino oziroma na nove ožje dele občine z lastnostjo pravne osebe, ki nastanejo iz starih. Ti niso nastali, zato so pravice in obveznosti Krajevne skupnosti B. prešle na Občino Idrija. Ker so do izgube toženkine pravne subjektivitete 31. 3. 2014 potekli že vsi roki, pravdni stranki pa sta opravili vsa procesna revizijska dejanja, je Vrhovno sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 207. člena ZPP odločilo o reviziji, pravnega naslednika prvotne toženke pa bo k vstopu v postopek pozvalo sodišče prve stopnje.

7. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker revizijsko sodišče na dovoljene revizijske razloge ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), mora revident vsak očitek ustrezno obrazložiti.

8. Tožnik svoj tožbeni zahtevek za povračilo škode opira na določbo 279. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), po kateri ima dolžnik pravico od upnika zahtevati povračilo škode, ki mu je bila prizadejana z začasno odredbo, ki je bila neutemeljena, ali je upnik ni opravičil. Iz nje izhaja upnikova objektivna odškodninska odgovornost,(2) ki pa je izključena, če je dolžnik privolil v nastalo škodo.(3)

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje odločilno dejansko stanje:

- tožnik je imel na toženkinih poslovnih prostorih (kletnem lokalu) do 31. 3. 2010 služnost, ki jo je pridobil od svojih pravnih prednikov in jo je lahko prenesel;

- sprva je bila služnost brezplačna, po desetih letih pa bi se morala tožnik in toženka dogovoriti o nadomestilu;

- do dogovora ni prišlo, toženka je vložila tožbo, ki jo je Okrajno sodišče v Idriji obravnavalo pod opravilno številko P 30/2001, in zahtevala prenehanje služnosti oziroma ugotovitev njenega neobstoja, njen izbris in izpraznitev poslovnih prostorov ter plačilo nadomestila;

- tožnik je kot najemodajalec 4. 9. 2001 za poslovne prostore sklenil najemno pogodbo z A. A. kot najemnikom;

- Okrajno sodišče v Idriji je na predlog toženke 12. 9. 2001 izdalo začasno odredbo, s katero je tožniku prepovedalo prenos služnosti in prenos posesti lokala tretjim;

- tožnik zoper izdano začasno odredbo ni vložil ugovora;

- izdana začasna odredba je prenehala veljati s pravnomočnostjo sodbe P 30/2001 z dne 24. 5. 2005, s katero so bili toženkini zahtevki, razen za plačilo, zavrnjeni, in je nastopila 11. 10. 2006.

10. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da tožnik zoper izdano začasno odredbo ni vložil ugovora, da ni pojasnil, zakaj je sprejel obrazložitev sodišča ob njeni izdaji in da ni bilo okoliščin, ki bi mu vložitev ugovora preprečevale (v pritožbi se je le ponovno skliceval na težko situacijo in na osebno tragedijo, v postopku na prvi stopnji pa tudi, da je ocenil, da pravno sredstvo zoper začasno odredbo ne bi bilo uspešno), in zaključilo, da je tožnik s svojim ravnanjem privolil v škodo. Tožnik zato ne more uspeti z očitkom, da ni pojasnilo, kako je ugotovilo njegovo privolitev.

11. Tožnik ob očitku nasprotja med razlogi sodbe in listinami, ki so njena podlaga, ni pojasnil, katerim točno določenim listinam nasprotujejo razlogi sodbe sodišča druge stopnje, razbrati je mogoče le, da se sklicuje na listine oziroma sam potek postopka, v katerem je bila izdana začasna odredba. Revizijsko sodišče ob pomanjkljivih razlogih ni moglo preizkusiti obstoja zatrjevane procesne kršitve, o vplivu izpostavljene okoliščine, da je tožnik ves čas prvotnega postopka opozarjal na obstoj škode, pa se bo izreklo v nadaljevanju obrazložitve. Tudi tožnikov očitek, da se toženka ni sklicevala na privolitev, ne drži, saj je na to opozorila že v odgovoru na tožbo(4), do tožnikovega ravnanja pa se je opredelilo tudi sodišče prve stopnje, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, ko bo revizijsko sodišče preizkusilo še očitano zmotno uporabo materialnega prava pri odgovoru na vprašanje, ali je tožnik privolil v škodo.

12. Privolitev oškodovanca je izjava volje, ki je lahko izražena z besedami, običajnimi znaki ali z drugačnim, konkludentnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji.(5) Sodišče mora pravni standard konkludentno ravnanje v vsakem posameznem primeru vsebinsko napolniti s presojo konkretnih okoliščin. Ne drži, da sodišči nižjih stopenj teh nista presojali in da sta tožnikovo ravnanje, da zoper izdano začasno odredbo ni vložil pravnega sredstva, zgolj izenačili z njegovo privolitvijo v škodo. Upoštevali sta, da je tožnik za poslovni prostor že sklenil najemno pogodbo, da oddaje prostorov v najem izdana začasna odredba ni dovoljevala in da tožnik, kljub zatrjevani škodi iz tega naslova ni skušal doseči njene razveljavitve, okoliščin, ki bi njegovemu ravnanju dale drugačen pomen, pa nista ugotovili. Tožnik med njimi na prvem mestu izpostavlja, da je že v postopku, v katerem je bila začasna odredba izdana, opozarjal, da mu nastaja škoda. Po oceni revizijskega sodišča to njegovemu ravnanju daje večjo težo in ne pomen, kot ga želi. Ker je vedel za nastalo škodo, bi moral ob zadostni skrbnosti izkoristiti možnost njenega zmanjšanja oziroma odprave(6) ali pa vsaj izkazati, zakaj te možnosti ni imel. Ker pri presoji konkludentnega dejanja pridejo v poštev le objektivna merila, ne pa vsebina, ki jo pripiše ravnanju stranka, ki je ravnanje izvedla,(7) tožnikovim navedbam, da se ni zavedal morebitnih posledic, da ni imel pred očmi privolitve v škodo in podobnim, ni mogoče dati želene teže, čeprav jih skuša prikazati kot očitek sodiščema, da nista ugotavljali njegove prave in resnične volje. Upošteva se le tista, ki jo je izrazil s svojim ravnanjem, in ne tista, ki jo je zadržal zase.(8) Tožnik se je skliceval še na težko situacijo, osebno tragedijo in oceno, da s pravnim sredstvom zoper izdano začasno odredbo ne bi uspel, ki jih z revizijskimi razlogi dodatno ni pojasnil in ni omogočil presoje njihovega vpliva na naravo njegovega ravnanja. Z revizijskimi razlogi tudi ni opozoril na obstoj drugih objektivnih okoliščin, ki naj bi ostale neraziskane in naj bi njegovemu ravnanju dale drugačen pomen.

13. Tudi po oceni revizijskega sodišča nanizane okoliščine narekujejo zaključek, da je tožnik s svojim ravnanjem privolil v škodo. Ker že to narekuje zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka, ne more uspeti niti z razlogi, s katerimi izpodbija nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, zato revizijsko sodišče nanje ni odgovarjalo.

14. Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta s prvo točko izreka te odločbe. Toženki pa mora na podlagi navedenih določb povrniti tudi njene revizijske stroške v višini 3.794,00 EUR (tar. št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008), ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)), v primeru zamude pa bo dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.

---.---

Op. št. (1): Spremembe so bile objavljene v Uradnem listu RS št. 107/2013 z dne 20. 12. 2013.

Op. št. (2): Primerjaj Triva, Belajec, Dika v Sudsko izvršno pravo, Informator Zagreb, 1984, str. 388, Starović v Komentar zakona o izvršnom postupku, Novi Sad, 1991, str. 645, pa tudi odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 173/2006 z dne 31. 7. 2008.

Op. št. (3): Za razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Njegov 163. člen (enako 140. člen OZ): Kdor v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil. Nična je izjava, s katero je oškodovanec privolil, da mu nekdo stori škodo z dejanjem, ki je po zakonu prepovedano.

Op. št. (4): Primerjaj str. 4 odgovora na tožbo.

Op. št. (5): Določbi 18. člena OZ in 28. člena ZOR.

Op. št.(6): Ravno presoja obstoja ali višine dolžnikove škode, ki naj bo neznatna oziroma vsaj manjša od upnikove, je ena izmed možnih predpostavk za izdajo začasne odredbe, njen obstoj ali znatna višina pa na drugi strani eden od možnih ugovornih razlogov, s katerim lahko dolžnik uspe, primerjaj 270. in 272. člen ZIZ.

Op. št. (7): Primerjaj V. Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 219.

Op. št. (8): Naša pravna ureditev po večini daje prednost izjavi, volji pa le izjemoma, npr. v primeru zmote, prevare in grožnje (primerjaj N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 193), ki na obstoj pravnega posla lahko vplivajo le preko vložene tožbe in izdane sodne odločbe.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2015

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 131/2019
• VSK sklep CDn 507/2012
• VSL sodba II Cpg 36/2015