VSRS sklep II Ips 36/2013

Jedro

Iz listine, na podlagi katere je tožnik v tem postopku zahteval plačilo, izhaja, da je toženec kot trasant izdal nalog samemu sebi kot trasatu, naj ob zapadlosti plača menično vsoto remitentu, tožniku. Toženčev podpis je na licu menice sicer naveden zgolj v rubriki, ki se nanaša na trasanta, vendar glede na določbo prvega odstavka 24. člena ZM to povsem zadostuje za zaključek, da je toženec s tem podpisom obenem akceptiral menico in s tem postal glavni menični zavezanec v razmerju do tožnika kot remitenta. Po vsebini gre torej za trasirano lastno menico in ne za lastno menico, zato je zaključek sodišča druge stopnje, da je menica nična, ker ne vsebuje nepogojne obljube plačila, materialnopravno zmoten.

Vsebina dopustnih ugovorov pri lastnih in trasiranih menicah, vključno z ugovori iz temeljnega posla, je torej enaka, in je odvisna od tega, ali je zaveza meničnega dolžnika s kroženjem menice postala abstraktna ali ne. Revident je spregledal, da je določba 16. člena ZM uvrščena v prvi del zakona, ki ureja trasirane menice, določba prvega odstavka 109. člena ZM, ki sicer ureja lastno menico, pa glede tega vprašanja prav tako napotuje na uporabo 16. člena ZM, zato pri obsegu dopustnih ugovorov med obema vrstama menic ni razlik.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, menice, zaradi izterjave 50.239,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2008 dalje. Po vloženem obrazloženem ugovoru je sodišče izdani sklep o izvršbi VL 59840/2008 razveljavilo v dovolilnem delu in sklenilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločilo v pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Sodišče prve stopnje je zahtevku v pretežnem delu ugodilo in sklep o izvršbi VL 59840/2008 obdržalo v veljavi za znesek glavnice 50.239,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2008 dalje in izvršilne stroške v višini 186,00 EUR, v presežku (glede zakonskih zamudnih obresti od glavnice, ki tečejo od 6. 8. 2008 do 7. 8. 2008) pa je sklep o izvršbi v dajatvenem delu razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklep o izvršbi v celoti razveljavilo v dajatvenem in stroškovnem delu ter tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. Opozoril je, da sporna menica ni lastna menica, ampak lastna trasirana menica, zato zapis obljube plačila v prvi osebi ni potreben. O razmerju med lastno menico in lastno trasirano menico sodišče ni navedlo nobenih razlogov, čeprav je na to vprašanje opozoril v odgovoru na pritožbo. Četudi bi sodišče dopustilo ugovore iz kritnega razmerja, z zastaranjem terjatve iz kritnega razmerja ne zastara obenem tudi menična obveznost, saj je zastaranje potrebno presojati po meničnem pravu. Sodna praksa mora po prepričanju tožnika ponovno preučiti razlike med abstraktnostjo menične zaveze v primeru lastne trasirane menice in lastne menice ter posledično dopustnostjo ugovorov iz kritnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zaključek o pretrganju zastaranja poleg prijave terjatve v postopek prisilne poravnave oprlo še na druge listine, ki pa jih pritožbeno sodišče ignorira in v zvezi s tem ne poda nobenih razlogov, s čimer je brez obravnave spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Zaradi te procesne kršitve tožnik prilaga listine iz zadeve St 52/2005, iz katerih izhaja, da je bil tožnik v postopku prisilne poravnave v upniškem odboru.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencu, ki je nanjo obrazloženo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Dejansko stanje, ugotovljeno pred sodišči nižjih stopenj, in na katero je revizijsko sodišče vezano, je naslednje (tretji odstavek 370. člena ZPP):

- Toženec se je zavezal kot solidarni dolžnik s pogodbo o zavarovanju dolga 6/2001, in sicer za obveznosti družbe T., d.o.o., do tožnika po pogodbi št. 5/2001, ter se zavezal tožniku izdati tri bianko menice.

- Toženec je tožniku izročil bianko menico za zavarovanje svoje obveznosti, s čimer je toženec tožnika konkludentno pooblastil za izpolnitev menice skladno s pogoji iz temeljnega posla.

- Menična vsota je po višini skladna z obveznostjo toženca iz temeljnega posla.

7. Sodišče prve stopnje je menico opredelilo kot lastno menico. Ker sta bila menični upnik (tožnik) in menični dolžnik (toženec) tudi upnik in dolžnik iz temeljnega razmerja, je presojalo ugovore toženca iz temeljnega posla in njegov ugovor zastaranja zavrnilo z argumentom, da je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo prijave terjatve v postopek prisilne poravnave nad družbo T., d.o.o. Sodišče druge stopnje se je postavilo na stališče, da je predložena lastna menica nična, saj ne vsebuje nepogojne obljube plačila. Glede ugovora zastaranja je dodalo, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo prijavo terjatve v postopek prisilne poravnave, saj iz te listine ne izhaja, da je bila v resnici vložena. Ker tožnik ni dokazal pretrganja zastaranja, je zaključilo, da je ugovor zastaranja utemeljen.

8. Upoštevajoč vsebino revizije in dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj se je moralo revizijsko sodišče najprej opredeliti do vprašanja, ali je listina, na podlagi katere tožnik zahteva plačilo, menica ali ne, in za kakšno vrsto menice gre. V primeru pritrdilnega odgovora je moralo nadalje presoditi, ali lahko toženec glede na vrsto menice oziroma pravno naravo menične obveznosti uveljavlja ugovore iz temeljnega razmerja in nato, ali sta se sodišči nižjih stopenj do teh ugovorov pravilno opredelili. Tožnik je reviziji priložil listine, ki se po njegovih trditvah nanašajo na dokazovanje uveljavljane bistvene kršitve določb postopka, da je pritožbeno sodišče nedovoljeno poseglo v dokazno oceno sodišča prve stopnje o dejstvu pretrganja zastaranja (372. člen ZPP). Revizijsko sodišče glede na vsebino navedenih listin ugotavlja, da tožnik z njimi dokazuje, da je bil v postopku prisilne poravnave vključen v upniški odbor (in ne trditve o nedovoljeni spremembi dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje), kar pomeni, da se le-te v ničemer ne nanašajo na uveljavljano kršitev, zato jih revizijsko sodišče pri odločanju o reviziji ni upoštevalo.

9. O vsebini in sestavinah listine, na podlagi katere tožnik zahteva plačilo (menica v prilogi A5), med strankama ni bilo spora. Sodišči nižjih stopenj sta morali opraviti materialnopravno presojo, ali navedena listina izpolnjuje v Zakonu o menici (v nadaljevanju ZM) predpisane pogoje, ki vzpostavljajo menično zavezo toženca.(1) Sodišče druge stopnje je menico opredelilo kot nično. Takšna materialnopravna presoja je napačna.

10. Menično pravo razlikuje med lastnimi (prvi del ZM) in trasiranimi menicami (drugi del ZM). Glavna značilnost lastne menice je, da njen izdajatelj (trasant) ostane glavni menični dolžnik in da mora vsebovati nepogojno obljubo, da bo plačal določeno vsota denarja (107. člen ZM). Če listina nima sestavin, ki jih predpisuje 107. člen ZM, ne gre za lastno menico (108. člen ZM).(2) Trasirana menica se od lastne menice v bistvenem razlikuje v tem, da namesto nepogojne obljube plačila vsebuje nepogojno nakazilo, naj se plača določena vsota denarja (2. točka 1. člena ZM), ter navedbo trasata, to je osebe, ki naj plača (3. točka 1. člena ZM). Če katera od navedenih sestavin manjka, listina nima pravne narave trasirane menice (2. člen ZM). Skladno z določbo drugega odstavka 3. člena ZM se lahko trasirana menica trasira tudi na trasanta, torej na izdajatelja menice. V takšnem primeru gre za tako imenovano trasirano lastno menico, ki vsebuje nalog izdajatelja menice (trasanta) samemu sebi (kot trasatu), naj plača menični znesek remitentu.(3)

11. Bistvena značilnost trasiranih menic je, da se trasat menično vsoto zaveže plačati šele z akceptom (27. člen ZM). Akcept je nujni pogoj, s katerim trasat pridobi položaj glavnega meničnega zavezanca. Če trasat menice ne akceptira ali po akceptu menične vsote ne plača remitentu, trasant odgovarja le še kot regresni zavezanec (42. člen ZM). Akcept se piše na samo menico. Izraža se z besedo "priznam", "sprejeta" ali z drugo besedo, ki pomeni isto; akcept podpiše trasat. Tudi sam trasatov podpis na licu menice velja za akcept (prvi odstavek 24. člena ZM). Z vidika meničnopravne obličnosti za akcept torej zadostuje, da se na licu menice nahaja podpis osebe, ki je navedena kot trasat, ne glede na to, ali je podpis na mestu, ki je v meničnem obrazcu namenjen izdajatelju menice.

12. Iz listine, na podlagi katere je tožnik v tem postopku zahteval plačilo (priloga A5), izhaja, da je toženec kot trasant izdal nalog samemu sebi kot trasatu, naj ob zapadlosti plača menično vsoto remitentu, tožniku. Toženčev podpis je na licu menice sicer naveden zgolj v rubriki, ki se nanaša na trasanta, vendar glede na določbo prvega odstavka 24. člena ZM to povsem zadostuje za zaključek, da je toženec s tem podpisom obenem akceptiral menico in s tem postal glavni menični zavezanec v razmerju do tožnika kot remitenta. Po vsebini gre torej za trasirano lastno menico in ne za lastno menico, zato je zaključek sodišča druge stopnje, da je menica nična, ker ne vsebuje nepogojne obljube plačila, materialnopravno zmoten. Dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj nadalje napotujejo na zaključek, da sta pravdni stranki obenem upnik in dolžnik iz temeljnega razmerja ter menični upnik (tožnik kot remitent) in menični dolžnik (toženec kot trasant in akceptant).

13. Stališče revizije, da je pri dopustnosti ugovorov iz temeljnega posla potrebno ločevati med lastno in trasirano lastno menico, ni utemeljeno. Menična zaveza, ne glede na vrsto menice, je načeloma abstraktna, neodvisna od temeljnega posla. Zaradi abstraktnosti menice osebe, od katerih se zahteva plačilo, po določbi 16. člena ZM zoper njenega imetnika ne morejo uveljaviti ugovorov, ki so utemeljeni v njihovih osebnih razmerjih s trasantom ali s kakšnim prejšnjim imetnikom menice, v primeru bianko menice pa tudi ne ugovorov, da je bila menica izpolnjena v nasprotju s sklenjenim sporazumom. Vendar se ta omejitev ugovorov nanaša samo na razmerje do imetnika menice, ki ni remitent, torej na kasnejše pridobitelje menice. Namen takšne določbe je v varstvu kroženja menice oziroma v varstvu drugega pridobitelja menice, to je imetnika, ki je menico pridobil od remitenta ali kasnejših pridobiteljev. Sama izdaja menice ni abstraktna zaveza, pač pa je kavzalno še vedno povezana s temeljnim poslom (v konkretnem primeru s pogodbo o zavarovanju). Sodna praksa dopustnost ugovorov iz temeljnega posla zato enotno utemeljuje s sklicevanjem na 16. člen ZM in drugi odstavek 233. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(4). Na tej pravni podlagi so dopuščeni ugovori iz temeljnega posla pri menicah, dokler ta ni prvič indosirana na novega imetnika, s čimer menična zaveza postane abstraktna, ločena od temeljnega posla.(5) Predvsem gre za primere, ko sta menični upnik in menični dolžnik hkrati tudi upnik in dolžnik iz temeljnega posla, sicer pa sodna praksa širitev ugovorov izven tega razmerja odklanja.(6) Vsebina dopustnih ugovorov pri lastnih in trasiranih menicah, vključno z ugovori iz temeljnega posla, je torej enaka, in je odvisna od tega, ali je zaveza meničnega dolžnika s kroženjem menice postala abstraktna ali ne. Revident je spregledal, da je določba 16. člena ZM uvrščena v prvi del zakona, ki ureja trasirane menice, določba prvega odstavka 109. člena ZM, ki sicer ureja lastno menico, pa glede tega vprašanja prav tako napotuje na uporabo 16. člena ZM, zato pri obsegu dopustnih ugovorov med obema vrstama menic ni razlik.

14. Menica, ki je podlaga tožnikovega zahtevka, ni bila indosirana in torej ni postala abstraktna. Menični upnik (tožnik, remitent) in menični dolžnik (toženec, trasant in akceptant) sta obenem tudi upnik in dolžnik iz temeljnega razmerja, zato se je sodišče moralo ukvarjati z ugovori toženca iz temeljnega posla, vključno z ugovorom zastaranja. Zaradi kavzalnosti menične obveznosti toženca v primeru zastaranja obveznosti iz temeljnega posla tudi menična obveznost postane naturalna. Določbe meničnega prava o zastaranju so torej odločilne le v primerih, ko menična obveznost z indosiranjem menice postane abstraktna.

15. Pravilnost presoje ugovorov iz temeljnega posla pred sodiščema nižjih stopenj je bila odvisna od odločitve o ugovoru zastaranja. Čeprav se je sodišče druge stopnje postavilo na (sicer materialnopravno zmotno) stališče, da je menica nična, se je opredelilo tudi do tega vprašanja. Tožnik se je ugovoru zastaranja upiral s trditvijo, da je bilo zastaranje z vložitvijo prijave terjatve v postopek prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom, družbo T. d.o.o., pretrgano po 45. členu takrat veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL).(7) Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok.(8) Trditveno in dokazno breme za trditev o pretrganju zastaranja leži na tožniku. Tožnik je trditev o pretrganju zastaranja poleg prijave terjatve v postopek prisilne poravnave (priloga A7) dokazoval še s potrdilom o plačilu pod pogoji prisilne poravnave (prilogi A8 in A9), dopolnitvijo načrta finančne reorganizacije (priloga A15), odprtimi postavkami iz stečajnega spisa (priloga A15) in seznamom „dobavitelji na domačem trgu“ (priloga A15). Vse omenjene listine je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku sicer vpogledalo, vendar je dokazno ocenilo le prijavo terjatve v postopek prisilne poravnave in štelo, da je tožnik svojo trditev o pretrganju zastaranja dokazal že s to listino, ter posledično toženčev ugovor zastaranja zavrnilo. Sodišče druge stopnje je ugovoru zastaranja ugodilo na podlagi presoje, da je sodišče prve stopnje omenjeno listino napačno ocenilo, saj le-ta ne dokazuje, da je bila prijava terjatve tudi v resnici vložena.

16. Načelo kontradiktornosti oziroma pravica do izjave iz 5. člena ZPP ima v dokaznem postopku dve razsežnosti; po eni strani stranki jamči pravico do predlaganja dokazov, sodelovanja pri izvajanju dokazov in opredeljevanja do uspehov dokazovanja, po drugi strani pa sodišču nalaga, da dokazne predloge strank pretehta in jih, če se nanašajo na pravnorelevantna dejstva, tudi izvede, oziroma se do njih opredeli. Kršitev omenjene dolžnosti lahko predstavlja kršitev ustavnoprocesnih jamstev iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.(9) Sodišče druge stopnje se do drugih listin, s katerimi je tožnik dokazoval pretrganje zastaranja, v ničemer ni opredelilo, čeprav bi to z vidika pravice do izjave moralo storiti, saj je štelo, da omenjena listina trditve tožnika o pretrganju zastaranja ne dokazuje. Takšno kršitev tožnik vsebinsko uveljavlja v reviziji, čeprav jo napačno opredeli kot kršitev načela neposrednosti. S tem, ko sodišče druge stopnje ni pretehtalo in ocenilo vseh dokaznih predlogov tožnika, s katerimi je dokazoval dejstvo, ki ga je sodišče druge stopnje štelo za nedokazano, je tožniku odreklo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Po določbi 355. člena ZPP lahko pritožbeno sodišče ugotavlja tudi dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Položaj, ko je tožnik svojo trditev o pretrganju zastaranja dokazoval z več listinami, ki so bile izvedene v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje, pritožbenemu sodišču omogoča dopolnitev dejanskega stanja tudi brez pritožbene obravnave, in sicer tako, da sámo oceni predložene listine, s katerimi je tožnik dokazoval svoje trditve, vendar jih je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni bodisi prezrlo ali pa njihova dokazna ocena ni bila potrebna, ker je stranka svojo trditev dokazala že z drugimi listinami.(10) Ko gre za presojo stvarnih dokazov (listine, pisne izjave prič, ogledni predmeti v spisu ali posredno izvedeni dokazi), jih lahko sodišče dokazno oceni brez obravnave, saj je spoznavno v povsem enakem položaju kot sodišče prve stopnje, zato načelo neposrednosti v takšnem primeru ne bi bilo kršeno.

18. Zgoraj ugotovljena kršitev postopka je skladno z določbo prvega odstavka 379. člena ZPP narekovala razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 683/2009.

Op. št. (2): Sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 275/2012, II Ips 683/2009, II Ips 187/2007.

Op. št. (3): Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 683/2009.

Op. št. (4): Izdajatelj lahko uveljavlja zoper zahtevek imetnika, kateremu je izročil vrednostni papir, napake pravnega posla, na podlagi katerega je bil prenos opravljen, vendar teh napak ne more uveljavljati zoper zahtevek kakšnega poznejšega imetnika (drugi odstavek 233. člena OZ).

Op. št. (5): Sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 106/2007, II Ips 33/2005, II Ips 585/2004, III Ips 72/1999, III Ips 17/2009.

Op. št. (6): Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 933/2006.

Op. št. (7): Z vložitvijo prijave terjatve se zastaranje pretrga. Znova začne teči, ko poteče rok za plačilo, določen v prisilni poravnavi. Če pa prisilna poravnava ni bila potrjena in sodišče tudi ni začelo stečajnega postopka po uradni dolžnosti, začne zastaranje znova teči po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka prisilne poravnave (45. člen ZPPSL).

Op. št. (8): Primerjaj prvi odstavek 369. člena OZ.

Op. št. (9): Odločbi Ustavnega sodišča Up-284/13, Up-822/13 in druge.

Op. št. (10): Zobec, J.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, stran 471.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1580/2015
• VSL Sodba I Cp 1105/2018
• VSL sodba I Cpg 570/2014