VSRS Sodba IV Ips 94/2014

Jedro

Ker izrek odločbe o prekršku ni vseboval znakov prekrška, bi moralo sodišče odločbo prekrškovnega organa spremeniti tako, da bi postopek ustavilo. Nasprotno pa je sodišče samo poseglo v opis dejanja v izreku odločbe in vneslo konkretne znake prekrška. S tem je sodišče poleg funkcije sojenja prevzelo tudi funkcijo pregona, kar predstavlja kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi z odločbo o prekršku spremeni:

a) v odločbi o odgovornosti za prekršek po šestem odstavku 16. člena Zakona o

pravilih cestnega prometa in po drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (točki 2. b in 2. c odločbe o prekršku) tako, da se postopek glede teh dveh prekrškov ustavi;

b) v odločbi o določenih globah in enotni globi tako, da se kršitelju za prekršek po šestem odstavku 65. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (točka 2.a odločbe o prekršku) izreče globa 80,00 EUR;

c) v odločbi o stroških postopka tako, da stroški, ki so nastali v zvezi z ustavljenim delom postopka, bremenijo proračun.

V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Prekrškovni organ Medobčinski inšpektorat in redarstvo Maribor je z odločbo o prekršku A. O. spoznal za odgovornega prekrškov po:

- šestem odstavku 65. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), za katerega mu je določil globo 80,00 EUR;

- šestem odstavku 16. člena ZPrCP, za katerega mu je določil globo 160,00 EUR;

- drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1), za katerega mu je določil globo 417,29 EUR, nato pa mu izrekel enotno globo 657,29 EUR ter mu naložil plačilo sodne takse.

Zoper odločbo o prekršku je kršitelj vložil zahtevo za sodno varstvo, ki ji je sodišče delno ugodilo in spremenilo izrek odločbe glede prekrška po drugem

odstavku 7. člena ZJRM-1 tako, da je v izrek vneslo konkretni dejanski stan tega prekrška. V preostalem je zahtevo zavrnilo. V izreku je še navedlo, da sodišče storilcu ni določilo stroškov postopka, saj je deloma odločilo v korist storilca.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve dvanajstega odstavka 65. člena v zvezi s 1. točko 156. člena in 1. točko prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in kršitve po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Navaja, da je ravnanje sodišča, ki je pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo poseglo v odločbo o prekršku na način, da je spremenilo njen izrek in dodalo konkretne konstitutivne znake prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 z namenom, da odpravi kršitev zakona, nedopustno. Po mnenju vlagatelja je sodišče s tem poseglo v pravno varnost storilca (22. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava) in ustavno zavarovano pravico do učinkovite obrambe (29. člen Ustave), kršilo pa je tudi načelo prepovedi reformatio in peius (dvanajsti odstavek 65. člena ZP-1). Ker ta prekršek v izreku odločbe o prekršku ni bil opredeljen z navedbo konkretnih odločilnih dejstev, bi sodišče po mnenju vlagatelja moralo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 postopek o tem prekršku ustaviti, iz istega razloga pa bi moralo ustaviti tudi postopek o prekršku po šestem odstavku 16. člena ZPrCP. Glede na navedeno Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o teh dveh prekrških ustavi, odloči, da stroški tega dela postopka bremenijo proračun, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov, za prekršek po šestem odstavku 65. člena ZPrCP pa storilcu izreče globo 80,00 EUR. Vlagatelj še navaja, da je storilec dolžan plačati stroške postopka (skupaj s sodno takso za postopek za sodno varstvo) za prekršek, za katerega je storilcu izrečena sankcija, saj v tem delu na podlagi vloženega pravnega sredstva ni bilo odločeno v njegovo korist in zato ni pogojev za uporabo določbe drugega odstavka 147. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da v tem delu ugotovi, da je bil z izpodbijano sodbo v korist storilca prekršen drugi odstavek 147. člena ZP-1.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena kršitelju, ki je v odgovoru navedel, da očitanega prekrška ni storil ter da so mu bile v postopku kršene človekove pravice.

B.

4. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat opozorilo na določbo tretjega odstavka 56. člena ZP-1, po kateri mora izrek odločbe o prekršku med drugim obsegati kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek – kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine. Očitek kršitelju mora biti v izreku odločbe opredeljen s konkretnimi okoliščinami oziroma kot historični dogodek, saj šele takšna opredelitev dejanja omogoča pravno vrednotenje ter uresničevanje kršiteljeve pravice do obrambe. Če v izreku odločbe o prekršku niso konkretno opisani zakonski znaki prekrška, je podana kršitev materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena ZP-1(1).

5. Vrhovno sodišče pritrjuje vlagatelju zahteve, da opisa prekrškov, ki se kršitelju očitata pod točkama 2.b) in 2.c) odločbe, navedenega standarda konkretizacije ne dosegata. V tem delu je v izreku odločbe naveden zgolj zakonski dejanski stan obeh prekrškov ter kraj in čas storitve, ne pa tudi konkretni način storitve. Iz izreka tako ni mogoče razbrati, na kak način naj bi kršitelj zavrnil zahtevo za vpogled listine ter za katero listino je pravzaprav šlo (prekršek po šestem odstavku 16. člena ZPrCP). Prav tako pa iz izreka ne izhaja, ob katerem uradnem poslovanju in s kakšnim konkretnim vedenjem naj bi se kršitelj nedostojno vedel do uradne osebe ter povzročilo ogrožanje, vznemirjanje oziroma naj bi škodilo ugledu uradne osebe (prekršek po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1). Te okoliščine sicer izhajajo iz obrazložitve odločbe, vendar še tako podrobna obrazložitev ne more nadomestiti konkretizacije dejanja v izreku. Obrazložitev namreč ni namenjena opredelitvi

očitka oziroma konkretnega dejanskega stanu, pač pa podajanju dejanskih in pravnih

argumentov, ki utemeljujejo, da je v izreku očitani konkretni dejanski stan dokazan ter da je primer zakonskega dejanskega stanu.

6. Ker izrek odločbe o prekršku v točkah 2.b in 2.c ne vsebuje znakov prekrška, bi sodišče moralo ravnati v skladu s 1. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1 in odločbo prekrškovnega organa spremeniti tako, da bi postopek v tem delu ustavilo. Nasprotno pa je sodišče samo poseglo v izrek odločbe in navedlo konkretne znake prekrška. Vrhovni državni tožilec pravilno opozarja, da je sodišče s tem kršilo določbo dvanajstega odstavka 65. člena ZP-1, po kateri sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo odločbe o prekršku ne sme spremeniti v škodo kršitelja. V tej določbi ni vsebovano zgolj načelo prepovedi reformatio in peius, kot poseben institut v postopkih s pravnim sredstvi, katerega namen je, da upravičenec ne bi opustil vložitve pravnega sredstva zgolj zaradi bojazni, da bo izid postopka v takem primeru zanj manj ugoden. V kontekstu odločanja o zahtevi za sodno varstvo, ki ni le pravno sredstvo, pač pa hkrati zagotavlja prvo in praviloma tudi edino stopnjo sodnega varstva, je ta določba primarno konkretizacija pravice do nepristranskega in neodvisnega sodnega varstva (23. člen Ustave), ki si ga ni mogoče zamisliti brez ločenosti funkcij pregona in sojenja oziroma vezanosti sodišča na zahtevek (načelo akuzatornosti). S tem, ko je sodišče v obravnavanem primeru samo konkretiziralo očitek, o katerem je nato tudi odločilo, je poleg funkcije sojenja prevzelo tudi funkcijo pregona in s tem poseglo v kršiteljevo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Gre za analogno kršitev, kakor jo v rednem sodnem postopku predstavlja prekoračitev zahtevka, podanega v obdolžilnem predlogu in ki je tudi izrecno opredeljena kot bistvena kršitev določb postopka (5. točka prvega odstavka 155. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP).

7. Neutemeljeno pa vlagatelj uveljavlja, da je sodišče z odločbo o stroških postopka v obsojenčevo korist kršilo drugi odstavek 147. člena ZP-1. Odločbo sodišča, da „storilcu ni določilo stroškov postopka, saj je deloma odločilo v korist storilca“ je mogoče razumeti le tako, da sodišče kršitelju ni določilo sodne takse za postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti, saj je štelo, da je kršitelj z zahtevo (delno) uspel. V primeru delne ugoditve zahtevi je takšna odločitev sodišča pravilna. Po določbi drugega odstavka 147. člena ZP-1 (ki se v postopku z zahtevo za sodno varstvo uporablja na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZKP) se sodna taksa ne določi, če je bilo odločeno v celoti ali deloma v obdolženčevo korist. To pomeni, da se sodna taksa ne določi tudi v primeru, ko kršitelj z zahtevo izpodbija odločitev glede več prekrškov, uspe pa zgolj glede nekaterih. V primeru zavrnitve zahteve za sodno varstvo se namreč za celotni postopek odmeri ena taksa (po tar. št. 8212 Taksne tarife ta taksa znaša 150,00 EUR), ne glede na to, za koliko prekrškov teče postopek.

C.

8. Glede na ugotovljeno kršitev je Vrhovno sodišče zahtevi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je postopek o prekrških po

šestem odstavku 16. člena ZPrCP in drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 (točki 2. b in 2. c odločbe o prekršku) ustavilo. Posledično je bilo treba spremeniti tudi odločbo o določitvi glob in enotni globi, tako da se kršitelju za prekršek po šestem odstavku 65. člena ZPrCP (točka 2.a odločbe o prekršku) izreče globa 80,00 EUR.

Ker je bil postopek delno ustavljen, stroški tega dela postopka bremenijo proračun (drugi odstavek 144. člena ZP-1). V preostalem pa zahteva ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

----

(1) Prim. odločbe Vrhovnega sodišča IV Ips 47/2013 z dne 30. 5. 2013, IV Ips

121/2012 z dne 15. 1. 2013, IV Ips 73/2012 z dne 18. 9. 2012, IV Ips 22/2012 z dne 17. 4. 2012, IV Ips 21/2012 z dne 20. 3. 2012 in številne druge.

Datum zadnje spremembe:

22.06.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 121/2012
• Sodba IV Ips 73/2012, enako tudi IV Ips 103/2013
• Sodba IV Ips 123/2012