VSRS sklep III Ips 142/2014

Jedro

Zahtevek za plačilo nadomestila po Tarifi zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov iz leta 2005 (v nadaljevanju Tarifa) oziroma po Skupnem sporazumu o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti iz leta 2006 (v nadaljevanju Skupni sporazum) ni zahtevek, ki bi imel temelj v neupravičeni obogatitvi, temveč gre za zahtevek za plačilo obveznosti, ki jo neposredno vzpostavlja zakon (130. člen ZASP).

Za uporabnike, ki niso sklenili individualne pogodbe s tožečo stranko in niso položili zneska po Tarifi, zmanjšanega za 30%, se uporabljajo nadomestila, določena v Tarifi. Tarifa res odkazuje na Skupni sporazum (drugi odstavek 1. člena Tarife), vendar pa ta za 3. skupino uporabnikov napotuje nazaj na Tarifo (tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom 12. člena Skupnega sporazuma).

Če je bila pravica iz ZASP kršena namerno ali iz hude malomarnosti, pa lahko tožeča stranka zahteva plačilo civilne kazni, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpela premoženjsko škodo (tretji odstavek 168. člena ZASP). Ker se civilna kazen odmeri glede na višino nadomestila, saj se lahko poveča za do 200 % nadomestila, brez izračuna tega tudi ni mogoče izračunati višine civilne kazni.

Izrek

I. Revizija se v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov terenskega preverjanja, zavrže.

II. Sicer se reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se glede odločitve o zavrnitvi plačila nadomestila in civilne kazni (II. točka izreka drugostopenjske sodbe v zvezi s III. in IV. točko izreka prvostopenjske sodbe) razveljavita ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje je toženi stranki pravnomočno naložilo plačilo 538,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova neupravičene obogatitve in civilno kazen v višini 538,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V delu, relevantnem za presojo revizije, je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.573,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zaradi neupravičene obogatitve, zahtevek za plačilo civilne kazni v višini 3.354,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za plačilo premoženjske škode (stroškov terenskega preverjanja) v višini 174,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 84/2014-8 z dne 2. 9. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanj, kaj (Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti iz leta 2006 ali Tarifa zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov iz leta 2005) predstavlja podlago za odmero višine nadomestila za javno predvajanje fonogramov in s tem osnovo za odmero civilne kazni, ter ali je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov terenskega preverjanja.

3. Na podlagi navedenega sklepa vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi; podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno nedovoljena, delno pa je utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja, da je tožena stranka, ki ni član reprezentativnega združenja uporabnikov, javno priobčevala fonograme pri opravljanju svoje dejavnosti v svojem poslovnem prostoru. Tožeča stranka ima dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov.

7. Med strankama niso bile sporne okoliščine v zvezi s površino in odpiralnim časom poslovnih prostorov tožene stranke. Sporno je bilo, ali je tožena stranka sploh priobčevala fonograme. Višina obveznosti tožene stranke pa je bila sporna zaradi vprašanja, katero podlago je treba uporabiti za določitev nadomestila, ki bi ga morala plačevati tožena stranka. Tožeča stranka se zavzema za to, da je treba uporabiti Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (v nadaljevanju Tarifa), tožena stranka pa za uporabo Skupnega sporazuma o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (v nadaljevanju Skupni sporazum).

8. Sodišči prve in druge stopnje sta v delu, relevantnem za presojo revizije, delno ugodili tožbenemu zahtevku (sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek nekoliko zvišalo in toženo stranko zavezalo za plačilo 538,33 EUR iz naslova neupravičene obogatitve ter ji naložilo plačilo civilne kazni v višini 538,33 EUR). Ugotovili sta, da je tožena stranka javno predvajala fonograme. Presodili sta, da je za obračun nadomestila in posledično civilne kazni treba uporabiti Skupni sporazum. Sodišče druge stopnje je toženi stranki naložilo plačilo v višini 100 % nadomestila na podlagi ugotovitev, da je bila tožena stranka seznanjena s svojo obveznostjo plačevanja nadomestila, pa ga kljub temu ni plačevala, zaradi česar je po presoji sodišča ravnala hudo malomarno. Tožbeni zahtevek sta zavrnili v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov terenskega preverjanja.

O nedovoljenosti revizije

9. V gospodarskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 200.000,00 EUR (490. člen ZPP) oziroma če jo dopusti sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP). Revizije ni mogoče dopustiti, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000,00 EUR (četrti odstavek 367. člena ZPP). Zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (stroškov terenskega preverjanja) ima drugačno dejansko in pravno podlago kot zahtevka za plačilo nadomestila in zahtevek za plačilo civilne kazni. Slednja sta med seboj povezana v smislu petega odstavka 367. člena ZPP, saj se civilna kazen odmeri kot mnogokratnik nadomestila (tretji odstavek 168. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP); zato je ugotavljanje okoliščin za izračun višine nadomestila predpostavka za izračun višine civilne kazni. Čeprav v konkretnem primeru tudi zahtevek za plačilo nadomestila za javno predvajanje fonogramov ne dosega revizijskega praga, je odločitev o višini civilne kazni neločljivo povezana z odločitvijo o višini nadomestila, zato je Vrhovno sodišče obravnavalo oba. Za del zahtevka, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode, pa se skladno z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spornega predmeta določi posebej. Ker izpodbijana odločitev o zahtevku za povrnitev stroškov terenskega preverjanja ne presega omenjenega revizijskega praga (znaša namreč le 174,50 EUR), je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP). Odgovora na drugo dopuščeno vprašanje tako ni mogoče dati.

O utemeljenosti revizije

10. Vrhovno sodišče ob odločanju o dopuščeni reviziji izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje preizkusi le glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP), ter v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (prvi odstavek 371. člena ZPP). Do očitkov v zvezi z nepristojnostjo sodišča za odločanje o spornem vprašanju, saj naj bi šlo za področje, ki sodi v pristojnost Sveta za avtorsko pravo, se zato ni opredeljevalo.

11. Tožena stranka je pri opravljanju svoje dejavnosti javno priobčevala fonograme, zaradi česar je bila dolžna plačevati nadomestilo za njihovo uporabo (prvi odstavek 130. člen ZASP). Tožeča stranka je kolektivna organizacija v smislu 146. člena ZASP in kot taka upravičena zaračunavati nadomestila za uporabo fonogramov. ZASP, ki je veljal tudi v času priobčitve fonogramov s strani tožene stranke (in ki velja tudi v času odločanja), ureja določitev nadomestila s Tarifo in s Skupnim sporazumom v 156. in 157. členu.(1)

12. Tarifa, ki določa višino primernega nadomestila za javno predvajanje, za sekundarno radiofuzno oddajanje in za druge oblike javne priobčitve fonogramov, se uporablja od 22. 6. 2005 (prvi odstavek 1. člena Tarife). Že Tarifa sama pa v drugem odstavku 1. člena določa, da v primeru, da so sklenjeni sporazumi z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo v sporazumu dogovorjena nadomestila namesto nadomestil iz Tarife. Tak sporazum pa je Skupni sporazum, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS 17. 10. 2006. Sklenili so ga tožeča stranka in Obrtna zbornica Slovenije ter Gospodarska zbornica Slovenije kot reprezentativni organizaciji uporabnikov (1. člen Skupnega sporazuma). Skupni sporazum vsebuje tudi tarifni del, ki določa višino nadomestil, ki jih morajo plačevati uporabniki.

13. S Tarifo je višina nadomestil določena enostransko, saj jo je sprejela tožeča stranka sama. V njej so določena višja nadomestila kot v Skupnem sporazumu, ki je bil predmet usklajevanja strank z nasprotujočimi interesi (reprezentativnimi združenji uporabnikov in tožečo stranko).

14. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno presodili, da Skupni sporazum velja za vse uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela Zavoda IPF v okviru svoje dejavnosti (prvi odstavek 5. člena Skupnega sporazuma), torej tudi za toženo stranko. Enako izhaja iz šestega odstavka 157. člena ZASP.

15. Vendar pa s sprejetjem Skupnega sporazuma Tarifa ni prenehala veljati. Skupni sporazum je namreč ni razveljavil. Celo nasprotno: sam se sklicuje na njeno uporabo. Tako v drugem odstavku 4. člena določa, da se v primeru, da v času veljavnosti Skupnega sporazuma ni sklenjena individualna pogodba med uporabnikom in tožečo stranko, šteje, da je pravica do javnega priobčevanja fonogramov prenesena, če uporabnik na račun tožeče stranke, pri sodišču ali pri notarju položi znesek, ki je skladen s Tarifo, zmanjšan za 30 %.

16. Kot pravilno opozarja revidentka, iz Skupnega sporazuma izhaja, da je treba ločevati med tremi različnimi skupinami uporabnikov: 1. uporabniki, ki s tožečo stranko sklenejo individualno pogodbo o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja tožeče stranke, 2. uporabniki, ki individualne pogodbe s tožečo stranko ne sklenejo, položijo pa znesek, določen s Tarifo, zmanjšan za 30 %, pri tožeči stranki, sodišču ali notarju, ki ga tožeča stranka ter 3. uporabniki, ki ne sklenejo individualne pogodbe in ne položijo zneska, določenega s Tarifo, zmanjšanega za 30 %.

17. Namen, ki ga primarno zasleduje Skupni sporazum, je sklenitev individualne pogodbe o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja tožeče stranke (3. člen Skupnega sporazuma), torej ureditev razmerja, ki se nanaša na 1. skupino uporabnikov. Za 2. skupino uporabnikov je, kot je bilo pojasnjeno, določena posebna ureditev v drugem odstavku 4. člena Skupnega sporazuma. Skupni sporazum razmerja s 3. skupino uporabnikov izrecno ureja v prehodni določbi 12. člena. Ta določa, da se za uporabnike, ki individualne pogodbe o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja tožeče stranke niso sklenili do 15. 1. 2007, Skupni sporazum ne uporablja, razen če je z njim določeno drugače (tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom 12. člena Skupnega sporazuma). Presoja sodišč prve in druge stopnje, da je v prvem odstavku 5. člena Skupnega sporazuma določeno drugače, ni pravilna. Slednji namreč le na splošno določa personalno veljavnost Skupnega sporazuma – za katere uporabnike pridejo v poštev njegove določbe. Čeprav velja za vse uporabnike, ki priobčujejo javnosti fonograme (kot je bilo pojasnjeno v 14. točki obrazložitve te odločbe), pa v nadaljevanju Skupni sporazum za 2. in 3. skupino uporabnikov napotuje na uporabo Tarife. Prvi odstavek 5. člena zato ne predstavlja izjeme od tretjega odstavka 12. člena Skupnega sporazuma. V nasprotnem primeru prehodna določba Skupnega sporazuma ne bi bila potrebna oziroma bi bila odveč in sama sebi namen.

18. Utemeljeno revidentka opozarja tudi na nelogičnost ureditve, ki bi nastala z razlago, kakršno sta sprejeli sodišči prve in druge stopnje, in sicer, da bi bila 3. skupina uporabnikov, ki ni niti sklenila individualne pogodbe niti položila zneska, določenega s Tarifo, v boljšem položaju kot 2. skupina uporabnikov, ki je svoje obveznosti izpolnila s položitvijo zneska. Na ta način bi se preferiralo neplačnike v primerjavi s tistimi, ki svoje obveznosti prostovoljno izpolnijo.

19. Za uporabnike, ki niso sklenili individualne pogodbe s tožečo stranko in niso položili zneska po Tarifi, zmanjšanega za 30 %, se tako uporabljajo nadomestila, določena v Tarifi. Tarifa tako res odkazuje na Skupni sporazum (drugi odstavek 1. člena Tarife), vendar pa ta za 3. skupino uporabnikov napotuje nazaj na Tarifo (tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom 12. člena Skupnega sporazuma).

20. Vrhovno sodišče pri tem poudarja, da zahtevek za plačilo nadomestila po Tarifi oziroma po Skupnem sporazumu ni zahtevek, ki bi imel temelj v neupravičeni obogatitvi, temveč gre za zahtevek za plačilo obveznosti, ki jo neposredno vzpostavlja zakon (130. člen ZASP).

21. Ne drži niti stališče pritožbenega sodišča, da stranke Skupnega sporazuma ne smejo vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem. 3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP dejansko določa, da mora Skupni sporazum vsebovati okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila zviša, zniža ali oprosti, vendar pa sodišče druge stopnje pri tem spregleda, da je to najmanj, kar mora Skupni sporazum vsebovati. Določbo ZASP je namreč treba razumeti tako, da lahko Skupni sporazum poleg obveznih sestavin, določenih v četrtem odstavku 157. člena, vsebuje tudi druge razlikovalne okoliščine, na katerih lahko temelji višina nadomestila.

22. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje se tako glasi: Za uporabnike fonogramov, ki s tožečo stranko niso sklenili individualne pogodbe in niso položili zneska, določenega s Tarifo, zmanjšanega za 30 %, pri tožeči stranki, sodišču ali notarju, predstavlja podlago za odmero višine nadomestila za javno predvajanje fonogramov in s tem osnovo za odmero civilne kazni Tarifa.

23. Sodišče druge stopnje je tako uporabilo napačno pravno podlago za odmero višine nadomestila, ki ga je dolžna plačati tožena stranka. Ena izmed bistvenih okoliščin, od katere je odvisna odmera višine nadomestila, je tudi čas obratovanja poslovnega prostora tožene stranke. Skupni sporazum višino nadomestila veže na dejstvo, ali poslovni prostor obratuje po 23. uri, medtem ko Tarifa višino nadomestila veže na obratovanje prostora pred oziroma po polnoči. Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje izhaja, da poslovni prostor tožene stranke obratuje po 23 uri; ni pa jasno, ali obratuje tudi po polnoči, od česar je odvisen izračun nadomestila po Tarifi. Vrhovno sodišče zato samo višine nadomestila ni moglo izračunati.

24. Tožeča stranka v tem postopku vtožuje tudi plačilo civilne kazni. Pravico do povračila škode, ki ji je nastala s kršitvijo pravic, ima po splošnih pravilih o povrnitvi škode (prvi odstavek 168. člena ZASP). Če je bila pravica iz ZASP kršena namerno ali iz hude malomarnosti, pa lahko tožeča stranka zahteva plačilo civilne kazni (dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200 %), ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpela premoženjsko škodo (tretji odstavek 168. člena ZASP). Ker se civilna kazen odmeri glede na višino nadomestila, saj se lahko poveča za do 200 % nadomestila, brez izračuna tega tudi ni mogoče izračunati višine civilne kazni.

25. Zaradi zmotne uporabe pravne podlage za izračun nadomestila za javno priobčevanje fonogramov je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče je zato reviziji v delu, ki se nanaša na plačilo nadomestila za predvajanje fonogramov in na plačilo civilne kazni, delno ugodilo ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo v razveljavljenem delu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

26. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali tožena stranka v svojem prostoru javno predvaja fonograme tudi po polnoči ter glede na to odmeriti višino nadomestila po Tarifi. Glede na to odmero bo moralo izračunati še višino civilne kazni, do katere je upravičena tožeča stranka.

27. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Tudi pred novelo ZASP-D je ZASP urejal določitev nadomestila v 156. in 167. členu, vendar je navedena novela določitev nadomestila s Tarifo in Skupnim sporazumom uredila nekoliko drugače.

Datum zadnje spremembe:

31.03.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep III Ips 141/2014
• VSRS sklep III DoR 182/2014
• VSRS Sklep III DoR 56/2015-8, enako tudi VSRS Sklep III DoR 53/2015-8