VSRS sodba in sklep III Ips 27/2014

Jedro

Po cesiji ima prevzemnica nasproti dolžniku enake pravice, kot so jih imeli do odstopa terjatev nasproti njemu odstopniki (prvi odstavek 440. člena ZOR). Na vsebino obveznosti dolžnice pa ni vplival niti nadaljnji odstop terjatev toženi stranki. Čeprav so bile terjatve več deviznih varčevalcev odstopljene isti osebi, so ohranile samostojno naravo. Gre za samostojne terjatve z različnimi datumi zapadlosti, različno obrestno mero, … Iz navedb tožene stranke in tudi iz dokumentov, ki izkazujejo prenos terjatev, ni mogoče ugotoviti, katere konkretne terjatve so bile prenesene na Republiko Hrvaško in katere na toženo stranko, zaradi česar je stališče izpodbijane sodbe o neizpolnjenosti pogojev za pobot utemeljeno.

Upnik je od vložitve zahtevka za plačilo zapadlih neplačanih obresti upravičen do plačila procesnih obresti. Istočasno, če glavnica še ni bila plačana, pa je upravičen do obresti od glavne terjatve po takšni obrestni meri, po kakršni so te tekle do vložitve omenjenega zahtevka. Tožeči stranki namreč z vložitvijo zahtevka ni prenehalo obrestovanje glavne terjatve po tisti (pogodbeno dogovorjeni) obrestni meri (zamudnih obresti), po kateri se je ta obrestovala do trenutka vložitve zahtevka, zaradi česar ji od glavne terjatve še naprej tečejo obresti po enaki obrestni meri.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem sojenju) odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 47,007.305,19 EUR in 1,426.460,73 USD, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2001 do 31. 12. 2001 (I. točka izreka sodbe in sklepa); vse kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka sodbe in sklepa). Ugotovilo je, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 15,850.048,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2005 (III. točka izreka sodbe in sklepa). Predlog tožene stranke za obnovo postopka je zavrglo (IV. točka izreka sodbe in sklepa). Posledično je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka (V. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (I. točka izreka sodbe in sklepa). Odločilo je še, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka sodbe in sklepa).

3. Tožena stranka je zoper odločbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, odločbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Znesek, ki ga tožena stranka dolguje tožeči stranki na podlagi izpodbijane sodbe, izhaja iz pogodb o deviznem kreditu, garancijskih pogodb in njihovih dodatkov ter pogodbe o načinu zagotavljanja kritja za izvršitev nalogov v tujino, sklenjenih med pravno prednico tožene stranke in Ljubljansko banko, d. d. (pravno prednico tožeče stranke).

6. Terjatev tožene stranke, ki jo uveljavlja v pobot, izvira iz naslova deviznih depozitov hrvaških varčevalcev pri Ljubljanski banki, d. d., Glavni filiali Zagreb. Na podlagi Uredbe o spreminjanju deviznih depozitov državljanov pri bankah v javni dolg Republike Hrvaške (v nadaljevanju Uredbe) so državljani Republike Hrvaške devizne vloge pri bankah s sedežem izven ozemlja Republike Hrvaške lahko prenesli na katero od bank s sedežem na Hrvaškem (v konkretnem primeru na Zagrebški banki). Pri tem so morali podati izjavo o prenosu teh depozitov in jih izkazati z ustrezno listino (na primer s hranilno knjižico - drugi odstavek 15. člena Uredbe). Hrvaške banke so bile dolžne prenos sprejeti in o tem obvestiti banko, do katere so sprejele terjatev (prvi odstavek 16. člena Uredbe). Zagrebška banka je tako prevzete terjatve do bank izven Republike Hrvaške na podlagi drugega odstavka 16. člena Uredbe s pogodbo o odstopu terjatev z dne 31. 10. 1992 odstopila Republiki Hrvaški. Pri tem je Zagrebška banka obdržala terjatve do Ljubljanske banke, d. d., Glavne filiale Zagreb, v skupni vrednosti - preračunano - 31,000.000,00 DEM. Teh terjatev ni odstopila Republiki Hrvaški, temveč jih je dne 25. 11. 1992 s pogodbo o prodaji terjatev prenesla na toženo stranko. Tožena stranka je te terjatve odkupila z namenom, da jih bo uveljavljala v pobot svojih neplačanih obveznosti do Ljubljanske banke. Tako je 7. 4. 1993 Ljubljanska banka, d. d., poslala pobotno izjavo, ki se med drugim nanaša tudi na obveznosti tožene stranke, ki so predmet tega gospodarskega spora.

Razlogi za zavrnitev revizije

Glede zmotne uporabe materialnega prava:

1. Glede pobotnega ugovora

7. Tožena stranka je v pravdi uveljavljala dva ugovora: ugovor predpravdnega pobotanja in "podrejeno" ugovor pravdnega pobotanja. Pri prvem ugovoru ima toženčeva pobotna izjava za posledico prenehanje tožničine terjatve že pred vložitvijo tožbe, medtem ko se pri drugem ugovoru ugotavljata obstoj in višina terjatev obeh pravdnih strank ter se pobot izvede šele v pravdi, pri čemer se upošteva datum, ko sta se terjatvi srečali. Glede na naravo obeh ugovorov je jasno, da je treba najprej odločiti o ugovoru predpravdnega pobota.

8. Tožena stranka navaja, da sta sodišči nižjih stopenj napačno uporabili določbi 336. in 337. člena (v tem sporu upoštevnega) Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ko sta ocenili, da niso bili izpolnjeni pogoji za pobot (nelikvidnost toženkine terjatve sta šteli kot oviro za pobot). Po mnenju revidentke pa naj bi bila njena terjatev določljiva, kar bi na podlagi drugega odstavka 46. člena in prvega odstavka 50. člena ZOR povsem zadostovalo tako za predpravdno kot tudi za procesno pobotanje. Po mnenju revidentke naj bi namreč ne bilo nujno, da pobotna izjava vsebuje specifikacijo terjatve, temveč naj bi zadostovalo, da vsebuje podatke, na podlagi katerih se jo lahko pozneje določi. Ta podatek pa je Pogodba z dne 25. 11. 1992, s katero je tožena stranka pridobila terjatev, ki jo (je) uveljavlja(la) v pobot.

9. Drži sicer stališče revidentke, da ZOR pogoja likvidnosti ni izrecno določal med pogoji, ki so potrebni za pobot; vendar pa sta ga glede na Cigojevo stališče pretežno sprejeli sodna praksa in literatura. Izraz likvidnost nima jasno določene vsebine, zato je treba biti pri njegovi razlagi zelo previden; ozka razlaga in strogo razumevanje likvidnosti bi namreč lahko hitro pripeljala do sklepa, da je mogoče pobotanje samo s terjatvijo, ki je ugotovljena s pravnomočno sodbo, kajti le taka terjatev je v celoti nesporna in določena(1). Taka razlaga bi tudi pomenila, da pri predpravdnem pobotu ne gre za enostranski pravni posel, saj bi le ustrezna izjava upnika zanesljivo pomenila, da ne gre za sporno terjatev, kar bi nasprotovalo (tudi) vsebini prvega odstavka 337. člena ZOR (Izjava o pobotu). Priznanje terjatve namreč ni pogoj za zmožnost njenega pobotanja. Vendar pa je za nelikvidno mogoče šteti terjatev, ki ji dolžnik nasprotuje ali za katero je očitno, da ne obstaja. Nedvomno je jasen znak dolžnikovega nasprotovanja morebiten obstoj pravde, njegov ugovor (dopis Ljubljanske banke, d. d., z dne 9. 12. 1992, priloga A78), v konkretnem primeru pa splošno znano stališče Republike Slovenije in posledično tožeče stranke, da Republika Slovenija terjatev iz naslova tujih deviznih varčevalcev ni dolžna poravnati, ker (naj bi) Republika Hrvaška ob razglasitvi samostojnosti sprejela zakonodajo, ki je jamstvo za devizne vloge hrvaških varčevalcev prenesla s federacije na hrvaško državo. Nelikvidnost je bila tako v konkretnem primeru očitna ter posledično upoštevna.(2) Ker ima lahko neuspešno pobotanje za stranko hude posledice, je toliko bolj pomembno, da pri odločitvi glede pobotanja stranka ravna posebno skrbno.

10. Zagrebška banka je v pobot uveljavljeno terjatev do Ljubljanske banke pridobila s cesijo, in sicer tako, da so hrvaški varčevalci kot upniki svoje devizne vloge, ki so jih imeli pri Ljubljanski banki, d. d., Glavni filiali Zagreb, odstopili Zagrebški banki. Ta je o odstopu obvestila Ljubljansko banko (dolžnico), s katero sta dne 20. 10. 1992 podpisali zapisnik, v katerem sta (zgolj) uskladili stanje deviznih vlog po posameznih valutah. Zapisniku ni mogoče pripisati narave pogodbe, saj gre zgolj za obvestilo dolžnika o prenosu terjatev na novega upnika, pri čemer pa se narava obveznosti Ljubljanske banke ni spremenila. Zato ni mogoče pritrditi stališču revidentke, da so bile od 1. 1. 1992 vse obstoječe individualne terjatve državljanov iz naslova depozitov seštete in združene v osebi enega upnika ter da je od tedaj dalje vprašanje individualnih pogodbenih pogojev nepomembno. Po cesiji ima namreč prevzemnica (Zagrebška banka) nasproti dolžniku enake pravice, kot so jih imeli do odstopa terjatev nasproti njemu odstopniki – devizni varčevalci (prvi odstavek 440. člena ZOR). Na vsebino obveznosti Ljubljanske banke pa ni vplival niti nadaljnji odstop terjatev toženi stranki. Čeprav so bile terjatve več deviznih varčevalcev odstopljene isti osebi (Zagrebška banka), so ohranile samostojno naravo. Gre za samostojne terjatve z različnimi datumi zapadlosti, različno obrestno mero, …

11. Iz navedb tožene stranke in tudi iz dokumentov, ki izkazujejo prenos terjatev, ni mogoče ugotoviti, katere konkretne terjatve so bile prenesene na Republiko Hrvaško in katere na toženo stranko, zaradi česar je stališče izpodbijane sodbe o neizpolnjenosti pogojev za pobot utemeljeno. Tožena stranka bi namreč morala v pobotni izjavi konkretizirati terjatve deviznih varčevalcev, ki jih je uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, z njihovo zapadlostjo in načinom obrestovanja. Takšne jasne opredelitve terjatev, ki jih (je) uveljavlja(la) v pobot, ne more nadomestiti njeno sklicevanje na to, da skupen preračunan znesek odstopljenih terjatev znaša 31,000.000,00 DEM. Zapisnika, s katerim je tožeča stranka potrdila, da na podlagi vseh prenesenih terjatev iz deviznega varčevanja dolguje (preračunano) takšen znesek, namreč ni mogoče šteti kot podlage za nastanek nove samostojne terjatve. Ker v pobot uveljavljenih terjatev tožena stranka v pobotni izjavi ni opredelila, do pobota ni prišlo.(3)

2. Glede obračuna obresti tožeče stranke

12. Tožena stranka je v reviziji očitala, da so predloženi obračuni obresti v nasprotju z materialnim pravom. V zvezi s tem je uveljavljala kršitev prvega in drugega odstavka 279. člena ZOR.

13. Pred odgovorom na (ne povsem konkretizirane) revizijske navedbe, ki se nanašajo na vtoževane obresti, je treba pojasniti, da v zvezi z njimi razlikujemo tri pojme: (1) pogodbene obresti, (2) zamudne obresti, ki se obračunavajo po zakonski obrestni meri (ko se pogodbeni stranki ne dogovorita o obrestni meri zamudnih obresti) in (3) zamudne obresti, ki se obračunavajo po pogodbeno dogovorjeni obrestni meri. V obravnavanem primeru sta stranki dogovorili obresti in obrestno mero tako za čas posojila kot za primer zamude.

14. Iz izpodbijanih sodb in listinske dokumentacije v spisu, ki je bila podlaga sodbama, izhaja, da sta sodišči prve in druge stopnje tožeči stranki pravilno prisodili glavno terjatev, skupaj s kapitaliziranimi zamudnimi obrestmi, ki so se natekle od zapadlosti posamezne terjatve do 30. 9. 2001, in sicer po obrestni meri zamudnih obresti, ki je bila dogovorjena s posamezno pogodbo (drugi odstavek 277. člena ZOR); nadalje sta tožeči stranki od (seštevka) glavnice in kapitaliziranih zamudnih obresti za čas od 1. 10. 2001 do 31. 12. 2001(4) priznali procesne obresti, po obrestni meri zamudnih obresti, ki jo določa zakon (drugi odstavek 279. člena ZOR).

15. Tožena stranka pravno zmotno meni, da tožeči stranki za obdobje „po vtoževanju“ ni mogoče priznati pogodbenih obresti (verjetno meri na zamudne obresti po pogodbeno dogovorjeni obrestni meri), pač pa le procesne obresti, in sicer zakonske zamudne obresti. Upnik je namreč od vložitve zahtevka za plačilo zapadlih neplačanih obresti upravičen do plačila procesnih obresti. Istočasno, če glavnica še ni bila plačana, pa je upravičen do obresti od glavne terjatve po takšni obrestni meri, po kakršni so te tekle do vložitve omenjenega zahtevka. Tožeči stranki namreč z vložitvijo zahtevka ni prenehalo obrestovanje glavne terjatve po tisti (pogodbeno dogovorjeni) obrestni meri (zamudnih obresti), po kateri se je ta obrestovala do trenutka vložitve zahtevka, zaradi česar ji od glavne terjatve še naprej tečejo obresti po enaki obrestni meri. Od kapitaliziranega zneska zapadlih neplačanih obresti pa tečejo zamudne obresti po zakonski obrestni meri (izven določbe drugega odstavka 277. člena ZOR).(5)

16. V zvezi z obračunom obresti tožeče stranke revidentka neutemeljeno oporeka tudi načinu obračuna pogodbenih obresti. Materialnopravno zmotno(6) je namreč stališče revidentke, da so po konformni metodi priznane obresti v nasprotju z načelom „ne ultra alterum tantum“, kar sta toženi stranki pojasnili že sodišči prve (v 21. točki obrazložitve njegove odločbe) in druge stopnje (v 22. točki obrazložitve njegove odločbe).

Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

17. Revidentka sodišču druge stopnje očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, v okviru katerih graja postopanje sodišč druge in prve stopnje v zvezi z določbami 108., 228., 285., 286. in 362. člena ZPP.

18. Med pravdo je začel veljati novi ZPP, ki je stopil v veljavo 14. 7. 1999. Ker takrat v tej zadevi še ni bila izdana sodba sodišča prve stopnje, se je po določbi prvega odstavka 498. člena postopek nadaljeval po določbah novega ZPP. Po prvem odstavku 286. člena novega ZPP pa mora stranka navesti vsa odločilna dejstva in predlagati vse dokaze za njihovo dokazovanje najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Po določbi drugega odstavka 286. člena ZPP lahko to stori sicer tudi pozneje, vendar samo, če tega brez svoje krivde ni mogla storiti na prvem naroku. Za primere, ko je bil prvi narok opravljen že pred uveljavitvijo zakona (tak je tudi obravnavani primer), je bilo v prehodni določbi tretjega odstavka 499. člena ZPP predpisano, da smejo stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo po uveljavitvi zakona. Prvi narok za glavno obravnavo po uveljavitvi novega ZPP pa je bil v obravnavani zadevi opravljen dne 2. 12. 1999. To je bil torej tisti narok, na katerem je tožena stranka še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze, ne da bi ji bilo treba izkazati, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že prej.(7) Na tem naroku je tožena stranka v spis predložila pripravljalno vlogo, v kateri pa še vedno ni (posamično - specificirano) opredelila terjatev, ki jih (je) uveljavlja(la) v pobot; niti ni predložila seznama hrvaških varčevalcev s terjatvami, ki so ji bile odstopljene, s čimer bi zadostila zahtevam glede določenosti pobotnega ugovora.

19. Stališču revidentke, da specifikacija pobota medsebojnih terjatev izhaja že iz izvida in mnenja, ki ga je predložila v pravočasni pripravljalni vlogi z dne 30. 9. 1999, ni mogoče pritrditi; iz izvida namreč ni mogoče razbrati, katere konkretne (samostojne) terjatve (je) tožena stranka uveljavlja(la) v pobot (ni specifikacije terjatev), temveč iz izvida izhaja le skupni znesek terjatev, ki so bile prenesene na toženo stranko. Tožena stranka je specificirala z ugovorom zaradi pobota uveljavljene terjatve šele v ponovljenem postopku na naroku 20. 10. 2010, po razveljavitvi prve prvostopenjske sodbe, ko je v dokaz določljivosti terjatev predložila Potrdilo Zagrebške banke z dne 12. 10. 2010, kar pa je bilo, upoštevaje 362. člen ZPP, prepozno. Pri tem namreč ni navedla, da tega potrdila brez svoje krivde ni mogla predložiti že prej (do nastopa prekluzije). Kljub temu, da sprva veljavna določba drugega odstavka 362. člena ZPP (na podlagi katere je lahko stranka na prvem naroku po razveljavitvi sodbe navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze) ni posebej predpisovala, da je to dovoljeno samo, če stranka ni mogla navesti dejstev oziroma predlagati dokazov brez svoje krivde že prej (kar je izrecno predpisano po uveljavitvi sprememb in dopolnitev ZPP z novelo ZPP-A, ki je stopila v veljavo 29. 11. 2002), določbe že pred tem ni bilo mogoče razlagati drugače. Če je stranka že med postopkom na prvi stopnji časovno omejena pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov, ni prav nobenega razloga, da bi ta omejitev odpadla v novem postopku po razveljavitvi odločbe prve stopnje. To pa za obravnavani primer pomeni, da tožena stranka ni mogla šele na naroku 20. 10. 2010 (prvič) specificirati svoje (v pobot uveljavljene) terjatve in v ta namen predložiti ustrezno dokazilo.

20. Revidentka ne more uspeti niti z očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 108. in 285. členu ZPP. Uporaba 108. člena ZPP pride namreč v poštev le v primeru formalnih, ne pa vsebinskih pomanjkljivosti vloge. Procesni ugovor tožene stranke pa ni bil nepopoln in kot tak nesposoben obravnavanja; posebno upoštevaje njeno trditev, da je terjatev, ki jo (je) uveljavlja(la) v pobot, samostojna terjatev, združena v novi osebi upnika, zaradi česar naj bi individualne terjatve hrvaških varčevalcev ne bile relevantne. Ugovor tožene stranke je bil namreč (zaradi njene pravne zmote) vsebinsko pomanjkljiv in kot tak nesklepčen, saj iz dejstev, ki jih je zatrjevala, ni izhajala pravna posledica, ki jo je uveljavljala.

21. Nesklepčnost je stvar materialnega prava, ki se nanaša na dejansko podlago ugovora ter pogojuje odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Če tak ugovor ni sposoben za obravnavanje, bo sodišče stranko na naroku v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva lahko spodbudilo, da dopolni nepopolne navedbe o pravotvornih dejstvih (285. člen ZPP).(8) Vendar pa je toženo stranko na nelikvidnost terjatve in na nedoločenost pobotne izjave opozorila že tožeča stranka, in sicer (v prvem postopku) v pripravljalni vlogi z dne 30. 3. 1999. Prav tako jo je na nedoločenost terjatve, ki jo (je) uveljavlja(la) v pobot, ter na dejstvo, da z njene strani predložena izvid in mnenje ne obravnavata predmeta spora (pač pa obravnavata celotno zadolženost tožene stranke, nadalje pa ugotavljata razmerje med obveznostmi in zagotovljenimi sredstvi za poravnavo obveznosti tožene stranke iz lastnih virov in „kupljenih“ deviznih terjatev, medtem ko višine obresti na vpogled za devizne vloge ne izkazujeta) opozorila še v pripravljalni vlogi z dne 15. 11. 1999. Uporaba materialnega procesnega vodstva ne pride v poštev vedno, ampak le takrat, ko je to potrebno. Sodnikova „pomoč“ namreč ne sme iti tako daleč, da bi se sodnik pretvoril v odvetnika stranke, saj bi bilo s tem porušeno ravnotežje med procesnimi subjekti v pravdi. Izkaže se torej, da materialno procesno vodstvo v konkretnem primeru ni bilo potrebno, saj je stranko na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb oziroma dokazov pravočasno opozorila nasprotna stranka.(9)

22. Če tožena stranka v pravdi ugovarja v pobot svojo nasprotno terjatev, opravlja s tem „posel materialnega prava“; istočasno pa tudi procesno dejanje, ko predlaga, naj sodišče pri odločitvi upošteva pobotanje. Po procesni teoriji zahteva tožena stranka z ugovorom v pobot ugotovitev svoje nasprotne terjatve in uporabo te terjatve za pobotanje. Tožena stranka s tem uveljavlja svoj nasprotni zahtevek, sodišče pa mora o njem odločiti. Uveljavljanje nasprotne terjatve v pobot ni tožba niti nasprotna tožba, ampak specifično uveljavljanje nasprotnikovega zahtevka za obrambne namene. Zato mora biti ta določen (prvi odstavek 180. člena ZPP, tretji odstavek 319. člena ZPP in tretji odstavek 324. člena ZPP). Za procesni pobot tako v konkretnem primeru ne zadošča uveljavljanje skupne (enotne) terjatve v znesku 31,000.000,00 DEM, ki jo je tožena stranka pridobila od Zagrebške banke na podlagi pogodbe o odstopu terjatev, temveč bi moral biti nasprotni (v pobot uveljavljani) zahtevek opredeljen in določen tako, da bi sodišče v sodbi lahko ugotovilo obstoj ali neobstoj vseh v pobot uveljavljenih terjatev (336. člen ZOR oziroma 311. člen Obligacijskega zakonika, OZ), ki so glede na zgornjo obrazložitev ohranile svojo samostojnost.

23. Glede na poprej obrazloženo se kot neutemeljeno izkaže tudi sklicevanje revidentke na odločbo Ustavnega sodišča Up-695/04-9 z dne 6. 7. 2006. Zaradi nesklepčnosti (in ne nepopolnosti!) ugovora sodišče tožene stranke ni bilo dolžno pozvati k popravi njenega ugovora po 108. členu ZPP, pač pa bi bilo dolžno zagotoviti ustrezno materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP), če v obravnavanem primeru tožena stranka ne bi bila na napake pri uveljavljanju ugovora (pravočasno) opozorjena že s strani tožeče stranke.

24. Neutemeljen je tudi ugovor, da naj bi tožena stranka ne bila prekludirana s predložitvijo dokazne listine - Potrdila Zagrebške banke, saj je sodišče s sklepom odločilo, da glavna obravnava začne teči znova, zaradi česar naj bi po mnenju revidentke 21. 9. 2011 (ponovno) prišlo do prvega naroka za glavno obravnavo. Za naroke, ki jih sodišče opravi potem, ko glavno obravnavo ponovno odpre, namreč veljajo vsa pravila, ki izhajajo iz načela enotnosti glavne obravnave. Tako nova obravnava s prejšnjimi obravnavami tvori celoto, zaradi česar lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo dokaze le, če tega brez svoje krivde niso mogle storiti na prvem naroku (drugi odstavek 286. člena ZPP). Nov začetek glavne obravnave ne spreminja procesnega reda, kakršnega določa 286. člen ZPP glede navajanja novih dejstev.

25. V zvezi z zatrjevano kršitvijo 228. člena ZPP pa revizijsko sodišče revidentki pojasnjuje, da je zahtevek za predložitev Potrdila Zagrebške banke podala šele 7. 9. 2010, pri čemer v svoji vlogi ni pojasnila, zakaj potrdila ni mogla predložiti sama (oziroma zakaj edicijskega zahtevka ni mogla podati že prej), zaradi česar je, upoštevaje določbo drugega odstavka 286. člena ZPP, mogoče zaključiti, da zatrjevana kršitev ni podana.

26. Končno revidentka izpodbijani sodbi očita, da so bili z izpodbijano sodbo prehitro zavrnjeni ugovori zlorabe pravic s strani tožeče stranke, s čimer pa v revizijskem postopku ne more uspeti. Pravilno je namreč stališče pritožbenega sodišča, da je obramba tožeče stranke pred (nedoločenim) pobotnim ugovorom njena pravica, ki toženi stranki nalaga dolžnost, da svoj ugovor zaradi pobota določno opredeli ter s tem morebiti izkaže njegovo materialnopravno utemeljenost. Neskrbnosti tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje zato ni mogoče kvalificirati kot zlorabe pravice tožeče stranke. Od tožeče stranke pa tudi ni bilo mogoče zahtevati, da bi morala sama že pred začetkom postopka od Zagrebške banke pridobiti specifikacijo oziroma potrdilo o terjatvah, ki so bile prenesene na Zagrebško banko, saj bi omenjeno potrdilo v skladu z dokaznim bremenom morala predložiti tožena stranka, ki se je na pobotni ugovor sklicevala.

27. Tožena stranka z revizijo izpodbija tudi sklep sodišča, s katerim je bil njen predlog za obnovo postopka z dne 19. 3. 2003 zavržen (IV. točka izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje). Ker pa je izpodbijanje tega sklepa v reviziji povsem pavšalno - revidentka namreč kršitev ne konkretizira ter se do njih vsebinsko ne opredeli, revizijsko sodišče teh očitkov ni presojalo.

28. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, zaradi česar jo je kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP, tudi v povezavi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP) - I. točka izreka.

Odločitev o stroških postopka

29. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato sama krije svoje stroške revizijskega postopka (II. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Juhart, M.; Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga; GV Založba, Ljubljana 2003, str. 392 in 393. Podobno odločba Vrhovnega sodišča RS III Ips 109/2003 z dne 28. 12. 2004.

Op. št. (2): Juhart, M.; Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga; GV Založba, Ljubljana 2003, str. 393.

Op. št. (3): Tako tudi VS RS v sodbi III Ips 166/2007 z dne 10. 6. 2010.

Op. št. (4): Tožeča stranka je plačilo zakonskih zamudnih obresti sicer zahtevala za čas od 1. 10. 2001 do plačila, vendar drugačne odločitve sodišč nižjih stopenj ni izpodbijala.

Op. št. (5): Tako tudi VS RS v sklepu III Ips 86/93 z dne 20. 1. 1994.

Op. št. (6): Glej odločbi VS RS II Ips 370/2005 z dne 21. 6. 2007 in II Ips 139/2007 z dne 22. 10. 2009.

Op. št. (7): Tako tudi VS RS v sodbi III Ips 76/2002 z dne 29. 5. 2003.

Op. št. (8): Betetto, N.; Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga; GV Založba, Ljubljana 2005, komentar 108. člena ZPP, str. 436-443.

Op. št. (9): Tako VS RS v sodbi III Ips 35/2012 z dne 15. 4. 2014.

Datum zadnje spremembe:

31.03.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 166/2007
• VSL sodba I Cp 1917/2015
• Sodba II Ips 139/2007