VSRS sklep III Ips 49/2013

Jedro

Ker je ničnost sklepa najhujša sankcija, presoja ničnosti sklepa ne more ostati zgolj na abstraktni ravni, temveč morajo biti razlogi za obstoj ničnosti podani (zatrjevani in ugotovljeni) na ravni konkretnega dejanskega stanja.

V primeru izčlenitve z ustanovitvijo nove družbe pride do prenosa vseh ali posameznih delov premoženja prenosne družbe, ki z izčlenitvijo ne preneha, na novoustanovljene družbe (tretji odstavek 623. člena ZGD-1). Za to vrsto izčlenitve se smiselno uporabljajo določbe ZGD-1 o delitvi z ustanovitvijo nove družbe. Bistvena razlika med izčlenitvijo ter drugima dvema oblikama delitve družb je v imetništvu delnic oziroma deležev novoustanovljene družbe. Pri izčlenitvi namreč ti pripadejo prenosni družbi (ustanoviteljici) kot pravni osebi, ne pa njenim delničarjem oziroma družbenikom. Posledično tudi ne pridejo v poštev tiste določbe ZGD-1 o delitvah družb, ki so namenjene predvsem varstvu delničarjev oziroma družbenikov prenosne družbe (zlasti na primer določbe o menjalnem razmerju in denarnem doplačilu ali denarni odpravnini, katerih cilj je zagotovitev ohranitve kapitalskih razmerij ali kompenzacija v primeru spremembe teh razmerij). Čeprav ima izčlenitev dejansko posledice v njihovi sferi (predvsem glede načina izvrševanja oblastništva nad izčlenjenim premoženjem, ki je bilo prej neposredno, v okviru njihovih korporacijskih pravic, medtem ko je po prenosu le še posredno, preko poslovodstva prenosne družbe), pa zakon ne predvideva posebnega (dodatnega) varstva njihovih pravic.

Tudi pri izčlenitvi kot obliki delitve družbe je varstvo družbenikov zagotovljeno predvsem prek njihove možnosti, da na skupščini z uresničevanjem svoje temeljne (korporacijske) pravice - pravice do glasovanja - vplivajo na sprejem odločitve o izčlenitvi.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost sklepa skupščine tožene stranke številka 3, sprejetega na 9. seji skupščine dne 22. 7. 2009 (1. točka izreka sodbe). O podrednem zahtevku, s katerim je tožeča stranka uveljavljala izpodbojnost omenjenega sklepa, zato ni odločilo. Pri tem je toženki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice (2. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe). Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka (II. točka izreka sodbe).

3. Toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagala je razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem je priglasila stroške revizijskega postopka.

4. Tožnica je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene ter priglasila stroške revizijskega postopka.

5. Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 200.000,00 EUR, je revizija dovoljena v skladu s 490. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Dejanski okvir spora

6. Toženka je na 9. seji skupščine dne 22. 7. 2009 sprejela sklep, s katerim je s stvarnim vložkom (nepremičnino, ki je bila v njeni lasti in jo v naravi predstavlja stavba hotela) dokapitalizirala dne 19. 5. 2009 ustanovljeno hčerinsko družbo C., d. o. o.

7. Sprejeti ukrep naj bi bil po trditvah toženke namenjen izboljšanju njenega lastnega finančnega in likvidnostnega položaja. Tožnica (družbenica toženke) pa je menila, da ukrep za to ni primeren in da je v nasprotju z bistvom gospodarske družbe, saj naj bi bila sporna nepremičnina - hotel - neločljivo povezana z opravljanjem hotelirske in gostinske dejavnosti toženke. Sporni sklep skupščine naj bi bil zato ničen (tretja alineja 390. člena Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1).(1) Obe sodišči nižjih stopenj sta ugotovili ničnost sklepa, ker naj bi bil po svoji vsebini v nasprotju z določbami zakona, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za varstvo upnikov družbe (tretja alineja 390. člena ZGD-1).

Revizijske navedbe

8. Revidentka (toženka) v reviziji graja materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da naj bi dokapitalizacija hčerinske družbe s stvarnim vložkom v primerjavi z institutom delitve družbe za upnike in družbenike pomenila slabše varstvo njihovih pravic. Tak ukrep naj bi zato ne bil nezakonit. Sicer pa naj bi vrednost toženkinega premoženja tudi po sprejetem ukrepu ostala enaka, le oblika tega premoženja naj bi se spremenila iz manj likvidne oblike (osnovnega sredstva - nepremičnine) v bolj likvidno obliko (kapitalsko naložbo - poslovni delež v hčerinski družbi), zaradi česar konverzija premoženja za upnike in družbenike ne bi predstavljala večjega tveganja. Poslovni rizik naj bi obstajal tako glede poslovanja toženke kot glede poslovanja njene hčerinske družbe, pri čemer pa naj bi bil pri hčerinski družbi celo manjši, kar naj bi se izkazalo tudi v praksi. Razlogovanje sodišč, da bi (zgolj) uporaba instituta delitve družbe zagotavljala učinkovito varstvo pravic upnikov in družbenikov, naj bi bila pavšalna in nekonkretizirana. Dejanska prepoved odsvojitve nepremičnine pa naj bi predstavljala poseg v ustavni pravici do svobodne gospodarske pobude in do zasebne lastnine. Poleg tega naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker ni postavilo s strani tožnice predlaganega izvedenca ekonomske stroke.

9. Respondentka (tožnica) v odgovoru na revizijo poudarja, da v predmetnem sporu ni uveljavljala nezakonitosti ravnanja poslovodstva toženke, pač pa ničnost oziroma izpodbojnost spornega skupščinskega sklepa. Ponavlja, da se zaradi prenosa predmetne nepremičnine ni spremenila le bilančna struktura, pač pa tudi vrednost toženkinega premoženja, kar je z vidika varstva upnikov in delničarjev bistveno. Vrednost poslovnega deleža v hčerinski družbi je odvisna tudi od njenega poslovanja, na kar pa upniki in družbeniki toženke ne morejo vplivati. V zvezi z zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo postopka pa navaja, da predloga za postavitev izvedenca ni podala toženka, temveč tožnica; poleg tega bi toženka zatrjevano kršitev morala uveljavljati že v pritožbenem postopku, česar pa ni storila.

Presoja utemeljenosti revizije

10. Gospodarski subjekti lahko iste ekonomske cilje zasledujejo na različne načine. Ni vloga sodišča, da presoja primernost njihovih poslovnih odločitev; presoja pa njihovo zakonitost. Pri presoji zakonitosti poslovnih odločitev je treba izhajati tudi iz smisla in namena posameznih določb in institutov. Upoštevaje dejanske okoliščine posameznih sprejetih odločitev namreč ni mogoče a priori izključiti, da na videz nevtralna in zakonita odločitev v širšem smislu ne more voditi do prepovedanega rezultata. Zato ni mogoče pritrditi revidentkinim navedbam, da veljavnost spornega skupščinskega sklepa potrjuje dejstvo, da že sam zakon ne bi predvideval prenosov premoženja med matično in hčerinsko družbo s stvarnimi vložki, če bi bilo tako ravnanje prepovedano oziroma ne bi zagotavljalo učinkovitega varstva upnikov in družbenikov.

11. Institut ničnosti skupščinskih sklepov je eden od mehanizmov, namenjenih presoji zakonitosti odločitev (tudi) v širšem smislu. Prav zato so med ničnostnimi razlogi, določenimi v 390. členu ZGD-1, navedeni tudi vsebinsko nasprotje z moralo, javnim redom in določbami ZGD-1, ki so v javnem interesu ali ki se uporabljajo za zaščito upnikov, ter nezdružljivost z bistvom družbe. Ker je ničnost sklepa najhujša sankcija, presoja ničnosti sklepa ne more ostati zgolj na abstraktni ravni, temveč morajo biti razlogi za obstoj ničnosti podani (zatrjevani in ugotovljeni) na ravni konkretnega dejanskega stanja. V zvezi s tem pa je, kot bo v nadaljevanju podrobneje obrazloženo, treba pritrditi revidentki, da je materialnopravno razlogovanje sodišč nižjih stopenj glede primernega varstva upnikov in družbenikov pavšalno in nekonkretizirano.

12. Za obravnavani primer je relevantna tretja alineja 390. člena ZGD-1, ki kot ničnostni razlog skupščinskega sklepa predvideva njegovo nezdružljivost z bistvom družbe ali njegovo vsebinsko nasprotje s tistimi določbami ZGD-1, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe ali so sicer v javnem interesu. Določba tako združuje tri vsebinsko različne pomanjkljivosti sklepa, ki pa se med seboj (odvisno od okoliščin konkretnega primera) lahko prepletajo.

13. V obravnavani zadevi je tožnica v tožbi zatrjevala, da je sporni skupščinski sklep, s katerim je bila dovoljena dokapitalizacija hčerinske družbe C., d. o. o., s stvarnim vložkom (nepremičnino), ničen iz razloga nezdružljivosti z bistvom družbe. Nepremičnina - hotel - naj bi namreč predstavljala substrat za opravljanje toženkine gospodarske dejavnosti, ki je hotelirstvo in izvajanje gostinskih dejavnosti. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah je dodatno zatrjevala, da je ukrep neprimeren za izboljšanje finančnega in likvidnostnega položaja toženke ter da so bili družbeniki toženke z njim oškodovani zaradi tveganja pri ohranjanju vrednosti premoženja, ki je konvertiralo iz lastništva nepremičnine v imetništvo poslovnega deleža. Do tega namreč, po njenem mnenju, ne bi prišlo v primeru odplačne odsvojitve sporne nepremičnine ali pri oddelitvi dela družbe.

14. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovitev o ničnosti spornega sklepa oprli na takšno razlago pojma nezdružljivosti sklepa z bistvom družbe, ki kot nezdružljivost z bistvom družbe pojmuje tudi kršitev tistih določb ZGD-1, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe. Zavzeli sta stališče, da je pri različnih oblikah delitve družb oziroma cepljenja premoženja treba zagotoviti pravno varstvo upnikov ter delničarjev oziroma družbenikov. To pa naj bi bilo mogoče storiti le z ravnanjem v skladu z določbami ZGD-1, ki se nanašajo na institut delitve družb (623. in nadaljnji členi ZGD-1). Revizijsko sodišče v zvezi s tem pripominja, da je neutemeljena revidentkina trditev, da naj bi sodišči nižjih stopenj vztrajali na stališču, da bi toženka morala ohraniti lastninsko pravico na predmetni nepremičnini. Takega stališča v sodbah prve in druge stopnje ni najti.

15. Zagotovo je eden od pomembnejših razlogov za zakonsko normiranje materialnih statusnih preoblikovanj družb tudi varstvo upnikov. Za upnike je pomembno, da vedo, kateri subjekt in s katerim premoženjem odgovarja za obveznosti; pri čemer se njihov položaj zaradi prenosa (dela) premoženja ne sme poslabšati. Vendar pa tožnica v obravnavani zadevi v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni zatrjevala, da je prišlo do oškodovanja (konkretnih) upnikov. Njene trditve so se nanašale zgolj na (potencialno) oškodovanje družbenikov toženke. V tem smislu je razumeti tudi njene trditve, da bi morala toženka ravnati v skladu s pravili o delitvi družb, saj je navajala, da bi v tem primeru družbeniki toženke pridobili poslovne deleže nove družbe, s čimer naj bi ne bili oškodovani (sedaj naj bi bili namreč oškodovani). Edina relevantna navedba tožnice v zvezi z upniki toženke se nanaša na družbo N., d. o. o., pri kateri je toženka najela posojilo za obnovo predmetne nepremičnine (hotela), ki pa naj bi ga ne bila več sposobna odplačevati (s čimer je tudi utemeljevala potrebo po izboljšanju svojega likvidnostnega položaja ter posledično sprejeti sporni skupščinski sklep). Sodišči nižjih stopenj se s to trditvijo nista ukvarjali, čeprav je bila edini konkretnejši indic za potrebo po varstvu upnikov. Pri tem ni nepomembno, da tožnica niti ni trdila, da je bila družba N., d. o. o., kot upnica oškodovana ali da bi bila lahko oškodovana; nasprotno: trdila je, da je omenjena družba, ki je bila hkrati tudi imetnica več kot 90 % poslovnega deleža v toženki, z uresničevanjem svoje glasovalne pravice pri sprejetju spornega skupščinskega sklepa celo poskušala zase na škodo toženke in drugih družbenikov pridobiti posebne ugodnosti.

16. V zvezi z zaključkom sodišč nižjih stopenj, da je treba zagotoviti tudi varstvo delničarjev oziroma družbenikov, pa je v okoliščinah konkretnega primera treba ugotoviti, ali je potrebo po njihovem varstvu mogoče subsumirati pod določbo tretje alineje 390. člena ZGD-1, ki družbenikov sicer izrecno ne omenja. Drugače povedano: treba je ugotoviti, ali je bil sporni skupščinski sklep zaradi posledičnih sprememb v strukturi premoženja družbe in zatrjevanega povečanega tveganja za družbenike res nezdružljiv z bistvom družbe, ker niso bile upoštevane določbe o delitvi družb.

17. Določbe ZGD-1 o delitvi družb obravnavajo različne oblike delitev (razdelitev, oddelitev in izčlenitev); pri čemer se vsako od njih lahko izpelje bodisi z ustanovitvijo novih družb bodisi s prevzemom (623. člen ZGD-1). Pri tem primernost večinske odločitve imetnikov deležev v prenosni družbi o sami obliki delitve premoženja družbe (na primer z izčlenitvijo, ne pa z razdelitvijo ali oddelitvijo) ne more biti predmet sodne presoje. Zato so neutemeljene tožničine trditve, da bi z upoštevanjem določb ZGD-1 o delitvi družb družbeniki toženke ne bili oškodovani, ker bi pridobili poslovne deleže nove družbe. Tudi ob strogem upoštevanju teh določb namreč razlog za uveljavljanje ničnosti skupščinskega sklepa ne bi mogel biti izbor (po mnenju tožnice »napačne«) oblike delitve.

18. Situacija, do katere je prišlo v obravnavanem primeru, je podobna izčlenitvi z ustanovitvijo nove družbe. V takem primeru pride do prenosa vseh ali posameznih delov premoženja prenosne družbe, ki z izčlenitvijo ne preneha, na novoustanovljene družbe (tretji odstavek 623. člena ZGD-1). Za to vrsto izčlenitve se smiselno uporabljajo določbe ZGD-1 o delitvi z ustanovitvijo nove družbe. Bistvena razlika med izčlenitvijo ter drugima dvema oblikama delitve družb pa je v imetništvu delnic oziroma deležev novoustanovljene družbe. Pri izčlenitvi namreč ti pripadejo prenosni družbi (ustanoviteljici) kot pravni osebi, ne pa njenim delničarjem oziroma družbenikom. Posledično tudi ne pridejo v poštev tiste določbe ZGD-1 o delitvah družb, ki so namenjene predvsem varstvu delničarjev oziroma družbenikov prenosne družbe (zlasti na primer določbe o menjalnem razmerju in denarnem doplačilu ali denarni odpravnini, katerih cilj je zagotovitev ohranitve kapitalskih razmerij ali kompenzacija v primeru spremembe teh razmerij). Čeprav ima izčlenitev dejansko posledice v njihovi sferi (predvsem glede načina izvrševanja oblastništva nad izčlenjenim premoženjem, ki je bilo prej neposredno, v okviru njihovih korporacijskih pravic, medtem ko je po prenosu le še posredno, preko poslovodstva prenosne družbe), pa zakon ne predvideva posebnega (dodatnega) varstva njihovih pravic.(2) Iz tega vidika neupoštevanje določb o delitvi družb v obravnavanem primeru družbenikov ne prizadane in že zato ne more predstavljati zatrjevane nezdružljivosti z bistvom družbe.

19. Tudi pri izčlenitvi kot obliki delitve družbe je varstvo družbenikov zagotovljeno predvsem preko njihove možnosti, da na skupščini z uresničevanjem svoje temeljne (korporacijske) pravice - pravice do glasovanja - vplivajo na sprejem odločitve o izčlenitvi. V obravnavanem primeru je bil predmet glasovanja na skupščini sicer sklep o dokapitalizaciji hčerinske družbe s stvarnim vložkom, pri čemer pa je bil končni rezultat (prehod nepremičnine v premoženje hčerinske družbe v zameno za poslovni delež toženke v hčerinski družbi) dejansko enak, kot bi bil v primeru izčlenitve premoženja. Izvrševanje glasovalne pravice na skupščini tožnici ni bilo onemogočeno. Iz trditvene podlage, ki je relevantna za ugotavljanje ničnosti sklepa, pa ne izhaja, da bi v zvezi s tem prišlo do morebitnih drugih kršitev.

20. Glede na zatrjevano in ugotovljeno dejansko stanje v obravnavanem primeru, na katerega je revizijsko sodišče vezano, materialno pravo (kot izhaja iz zgornje obrazložitve) glede ničnosti spornega skupščinskega sklepa ni bilo pravilno uporabljeno. Že s tem pa je podan uveljavljani revizijski razlog iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Zato se revizijsko sodišče do drugih navedb revidentke v zvezi z materialnopravnimi stališči sodišč nižjih stopenj ni opredeljevalo.

21. V zvezi z zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo postopka pred sodiščem prve stopnje zaradi nepostavitve izvedenca ekonomske stroke pa revizijsko sodišče ugotavlja, da tega dokaznega predloga sploh ni podala revidentka (toženka), temveč tožnica. Že zato ne more iti za kršitev njenih (toženkinih) pravic.

Odločitev o reviziji

22. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo (380. člen ZPP), sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka), saj je bil v tožbi postavljen tudi podredni zahtevek, o katerem (zaradi prvotne ugoditve primarnemu tožbenemu zahtevku) še ni bilo (pravnomočno) odločeno.

Stroški revizijskega postopka

23. Odločitev o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Podredno naj bi bil sklep izpodbojen, ker naj bi bila kršena tožničina pravica do obveščenosti in ker naj bi večinski delničar toženke z izpodbijanim sklepom pridobil posebne ugodnosti v korist hčerinske družbe in na škodo toženke (drugi in tretji odstavek 395. člena ZGD-1). Vendar pa te trditve niso predmet revizijske presoje, saj o podrednem zahtevku ni bilo (pravnomočno) odločeno.

Op. št. (2): Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (2. izdaja; GV založba, Ljubljana 2014), 3. knjiga, str. 438.

Datum zadnje spremembe:

14.04.2015

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 651/2016
• VSL sklep I Cpg 1012/2009
• VSL Sodba in sklep I Cpg 21/2023