<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS sodba VIII Ips 202/2014

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2015:VIII.IPS.202.2014
Evidenčna številka:VS3006340
Datum odločbe:24.02.2015
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 370/2014
Senat:mag. Ivan Robnik (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), Miran Blaha, mag. Marijan Debelak, Karmen Iglič Stroligo
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dejansko stanje

Jedro

Način tožnikovega poslovanja ni predstavljal ustaljenega načina, ki bi ga tožena stranka dopuščala. Zato je tožnikovo ravnanje utemeljeno opredelila kot kršitev delovnih obveznosti.

Zmotna ocena zaslišanih prič in ostalih (listinskih) dokazov ne more pomeniti absolutne bistvene kršitve, prav tako pa ne tudi to, da se sodišče do izpovedi nekaterih prič ni opredelilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2013, za vrnitev tožnika na delo, za prijavo v zavarovanje za čas od 1. 2. 2013 dalje ter za izplačilo zapadlih zneskov plač v mesečnih bruto zneskih po 1.335,00 EUR z odvodom davkov in prispevkov in pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, od vsakega 16. v mesecu za pretekli mesec. Ugotovilo je, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker ni položil gotovine v višini 810,86 EUR, ker je ustvaril manjko blaga v višini 4.549,17 EUR, ker je izdajal blago, ne da bi kupec to blago plačal in ker je naročal blago, ki se v trgovini ni prodajalo in je s tem povzročil delodajalcu škodo, ker je to blago ostalo na zalogi, ker ga ni bilo mogoče prerazporediti v druge trgovine toženke in ga tudi ni hotel prevzeti lastnik trgovine, ki je trgovino prevzel skupaj z blagom. Presodilo je, da je tožnik kršil obveznosti, ki so bile dogovorjene v prvem odstavku 16. člena Pogodbe o zaposlitvi in 35. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) o prepovedi škodljivega ravnanja, to pa naj bi predstavljalo utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Presodilo je tudi, da so v ravnanju tožnika podani elementi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu Kazenskega zakonika (KZ-1).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da pomenijo tožnikova ravnanja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, konkretno prvega odstavka 16. člena Pogodbe o zaposlitvi in 35. člena ZDR. Tožnik je opustil dolžna ravnanja, to pa predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki jo je lahko storil le naklepoma ali iz hude malomarnosti. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo odločitve, da so v tožnikovem ravnanju tudi znaki kaznivega dejanja po 244. členu KZ-1 je odgovorilo, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

3. Tožnik v pravočasni reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje praktično v celoti sprejelo utemeljitev tožene stranke, da je storil očitane kršitve, pritožbeno sodišče pa je sprejelo dokazne zaključke sodišča prve stopnje in presodilo, da je tožnik storil očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja. Meni, da materialno pravo ni pravilno uporabljeno, ker mu kršitve niso dokazane. Navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh pravno pomembnih pritožbenih navedb in da so procesne kršitve podane zaradi zmotne ocene izpovedbe prič L. Č., D. K. in A. D. v zvezi z izvedenskim mnenjem in iz drugih razlogov. Ugotovitev, da izdaja blaga brez ustreznega plačila in izdaje računa ni predstavljala ustaljenega načina poslovanja tožene stranke, ni pravilna. Tožena stranka mu pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala zato, ker ni izdajal računov, pač pa zato, ker kupec blaga ob prevzemu ni plačal. S tem pa se sodišče ni posebej ukvarjalo, kot tudi ne, da je tožena stranka sama potrdila, da je z družbo K. d.o.o. in Gostilno Š. poslovala brezgotovinsko. Priče so povedale, da so tudi same izdajale blago brez hkratne izdaje računa in plačila tako za fizične osebe kot za društva. Res, da so to storile po nalogu tožnika, vendar se nobena temu ni uprla. Priča M. M. je izpovedala, da je od dotedanjega lastnika poslovalnice izvedela, da je društvom izdajal blago in so ti plačali zgolj porabljeno blago ob vrnitvi preostanka. Priča A. Š. pa je izpovedala, da se je blago gasilcem oziroma klubom in društvom izdajalo na podlagi dobavnic, fakture pa je izstavila kasneje. Vsega tega sodišče ni upoštevalo, zato tožnik zatrjuje kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da je sodna izvedenka pravilno opisala in ocenila značilnost poslovanja v maloprodaji, češ da v trgovinah dejansko poslovanje večkrat odstopa od zakonskih predpisov in se blago brez izdaje hkratnih računov pogosto izdaja, kar je praktično nemogoče izslediti, ker se do inventure izdajo vsi računi in dolžniki izterjajo. Če je tako, torej ni pravilna presoja sodišča, da te kršitve niso bile storjene pri drugih. Revident meni, da mu je bila zadeva podtaknjena, saj če bi bil obveščen o nameravani ukinitvi poslovalnice in s tem povezani inventuri, bi zadeve uredil. Sodišči se tudi nista ukvarjali z vprašanjem, ali je res naročal blago, ki se v trgovini ni prodajalo. Glede tega je edina neobremenjena in nepristranska priča N. G. izpovedala, da ni bilo nobene razlike glede naročanja blaga med poslovalnico v P. in ostalimi poslovalnicami tožene stranke na podeželju. Iz izvedenskega mnenja pa izhaja, da je bil tožnik kot poslovodja pri nabavah relativno samostojen. Revident meni tudi, da ocena sodišča glede pologa gotovine v višini 810,86 EUR in manjka v višini 4.594,17 EUR ni pravilna. Denarja do inventure ni mogel položiti, ker ga do takrat od kupcev ni mogel izterjati. Saldo manjka gotovine in plačilnih kartic pa se po izvedeniškem mnenju lahko vleče iz prejšnjih let, saj ob inventuri leta 2012 sploh ni bil opravljen popis gotovine in drugih sredstev v blagajni trgovine. To pomeni, da je v zadevi ostalo povsem odprto vprašanje manjkov pologov kot tudi vprašanje dejanskega manjka. Zato revizija predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugotovitvijo tožbenemu zahtevku.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča druge stopnje, zato morajo biti vse uveljavljane procesne kršitve natančno opisane, ob očitku zmotne uporabe materialnega prava pa mora biti navedeno, katerih določb materialnega predpisa sodišče ni uporabilo pravilno oziroma jih sploh ni uporabilo.

6. Pod očitkom procesnih kršitev revident v pretežnem delu revizije izraža nestrinjanje z dokazno oceno. Zmotna ocena izpovedbe zaslišanih prič in ostalih dokazov ne more pomeniti procesne kršitve, zato je stališče sodišča druge stopnje, da je očitek procesnih kršitev zgolj navidezen, pravilno. Nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju ni dovoljen revizijski razlog, zato revizijsko sodišče navedb, ki se na to nanašajo, ni upoštevalo.

7. Revizija izpodbijani sodbi izrecno očita le bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi iz „listinskih dokazov in izpovedi prič izhajalo, da obstaja o odločilnih dejstvih očitno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki“. V reviziji ni pojasnjeno, kateri del izpovedi prič L. Č., D. K. in A. D. naj bi sodišče povzelo napačno. Prav tako tudi ne, v čem je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedeniškega mnenja in med samim izvedeniškim mnenjem. O izpovedi priče L. Č. je sodišče navedlo, da je poslovodkinja v trgovini L. že 19 let, dela kot trgovka pri toženi stranki in da nikoli ni izdala blaga stranki, ne da bi istočasno izdala račun in da bi stranka račun plačala. Enako velja za izpoved priče D. K., poslovodkinje trgovine tožene stranke v S., ki je občasno nadomeščala tožnika v poslovalnici P. Sodišče je povzelo njeno izpoved, da se je v tej poslovalnici prvič srečala s knjigo dolžnikov in da ji je tožnik kot poslovodja naročil, naj stranki, ki se kot dolžnik nahaja v knjigi dolžnikov, izroči blago, ne da bi stranka takoj plačala to blago; plačala ga je konec meseca. O izpovedi priče A. D., prodajalke na terenu pri toženi stranki, je v izpodbijani sodbi navedeno, da je občasno delala v prodajalni v P. in da se je le v tej prodajalni srečala s knjigo dolžnikov ter da ji je tožnik kot poslovodja naročil, naj stranke zapiše v knjigo dolžnikov in ji izroči blago, ne da bi ga takoj plačale. Med izpovedjo teh prič in med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, ni nasprotja, saj so priče dejansko izpovedale tako, kot je navedeno sodbi. Enako pa velja za izpoved M. M., ki je izpovedal, da knjige dolžnikov, ko je še sam delal v P., ni bilo. Tudi med tem, kar se navaja o vsebini izvedeniškega mnenja in samim izvedeniškim mnenjem ni nobenega nasprotja. Zato kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče ugotoviti.

8. Utemeljen je revizijski očitek, da se sodišče ni posebej opredelilo do izpovedi A. Š. in M. M. o tem, da se je blago društvom izdajalo na podlagi dobavnic, po izstavljenih računih pa so ga plačali kasneje, ko so neporabljeno vrnila. Vendar pa to ne more predstavljati uveljavljanih bistvenih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kar tožnik uveljavlja, je nestrinjanje z dokazno oceno oziroma bi lahko eventualno šlo za katero od relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je revizija ne uveljavlja.

9. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Iz njih pa izhaja, da izdaja blaga brez ustreznega plačila in izdaje računa ni predstavljala ustaljenega načina poslovanja tožene stranke. Takšnega načina poslovanja, da so stranke prevzele blago brez plačila ter jim je bil račun izstavljen šele ob plačilu blaga konec meseca, tožena stranka ni dopuščala, saj v nobeni njeni poslovalnici niso tako poslovali. Ta ugotovitev je oprta na izpovedi prič L. Č., D. K., A. D. in M. M. V zvezi s pologom gotovine v višini 810,86 EUR in manjka v višini 4.594,17 EUR je ugotovljeno, da je manjko gotovine v znesku 810,86 EUR ugotovila izvedenka po pregledu vseh knjig, ki se nanašajo na pologe gotovine, plačila s kreditnimi karticami, koriščenje M. pik ter dospele kartice za plačilo v letu 2013. Nadalje pa je ugotovila, da razlike med nabavami, prodajami in evidentiranimi kali, danimi popusti in plačili, evidentiranimi v knjigovodskih evidencah, v primerjavi s poslovnimi dogodki, znašajo 3.568,90 EUR, kar predstavlja hkrati izgubljen dohodek za toženo stranko.

10. Revizija utemeljeno opozarja na to, da se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo z domnevno kršitvijo v zvezi z naročanjem nekurantnega blaga. Vendar pa iz nje ne izhaja, ali v zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev ali zmotno uporabo materialnega prava, zato revizijsko sodišče z vidika tega očitka izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti.

11. Na presojo o tem, da je podana kršitev v zvezi z izdajanjem blaga, ne da bi ga stranke plačale (kar je tudi po ugotovitvah izvedenke v nasprotju s predpisi) ne vpliva dejstvo, da se tožniku ni očitala neizdaja računov. Očitala se mu je izdaja blaga brez ustreznega (takojšnjega) plačila, ta pa je bila ugotovljena. Prav tako na to presojo ne vpliva dejstvo, da so priče, ki so tožnika nadomeščale v trgovini, tudi same poslovale na tak način, saj so to delale po njegovem naročilu. Končno na to presojo ne vpliva niti dejstvo, da so tako lahko poslovali tudi drugi, le da jih, upoštevaje izvedensko mnenje, ni bilo mogoče izslediti, če so plačilo pravočasno (pred inventuro) izterjali. Da na tak način v drugih poslovalnicah niso poslovali, so izpovedale zaslišane priče, zato teoretične možnosti, ki jih je opisala izvedenka, niso odločilne. Nadalje pa na presojo, da je podana kršitev zaradi nepoložene gotovine in ustvarjenega manjka ne vpliva dejstvo, da je tožnika inventura presenetila in da plačila od dolžnikov ni uspel pravočasno izterjati, saj te kršitve ni mogoče opravičevati z drugo kršitvijo.

12. Ob ugotovljenih (dveh) kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja je tožena stranka tožniku lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Revizija sicer uvodoma uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, vendar pa v nadaljevanju ne utemelji, katere določbe materialnega prava niso bile pravilno uporabljene oziroma sploh niso bile uporabljene.

13. Revizijsko sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da razlogi, ki so uveljavljani v reviziji, niso podani, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.


Zveza:

ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.03.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc2ODM2