VSRS sodba VIII Ips 232/2014

Jedro

Tožnik zatrjuje, da bi moralo sodišče upoštevati določbo petega odstavka 35. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju, vendar povsem neutemeljeno. Navedena določba določa izjemo od tretjega odstavka 20. člena tega sporazuma. V obeh primerih gre za upoštevanje zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih katere od pogodbenic. Tudi tožnik pa se strinja, da zavarovalna doba za čas služenja v JLA, ni taka zavarovalna doba. Zato uporaba določbe petega odstavka 35. člena sporazuma sploh ne pride v poštev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je zavrnila zahtevo tožnika za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnik je v Republiki Sloveniji dopolnil 10 let, 6 mesecev in 21 dni pokojninske dobe in tako ne dosega minimalne zavarovalne dobe po 36. členu ZPIZ-1. Za pokojninsko dobo dopolnjeno v zavarovanju pri vojaškem nosilcu zavarovanja mu je bila z odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu že priznana pravica do pokojnine od 1. 1. 1994 dalje.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za priznanje starostne pokojnine od 1. 10. 1995 dalje oziroma za odmero sorazmernega dela pokojnine po 20. in 22. členu Sporazuma med Republiko Sloveniji in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju. Presodilo je, da navedenega Sporazuma ni mogoče uporabiti, ker tožnik v Republiki Srbiji ni dopolnil nobene zavarovalne dobe, zato ni mogoče uporabiti določbe 20. člena Sporazuma, niti uvesti postopka preračuna pokojnine po 38. členu Sporazuma.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je sicer tožniku, da Sporazum v drugem odstavku 36. člena ureja tudi upoštevanje zavarovalnih dob, dopolnjenih po predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Določa pa izjemo v desetem odstavku 38. člena: te zavarovalne dobe ostanejo obveznost pristojnega nosilca države, ki je prvi priznal pokojnino. V primeru tožnika je prvi priznal pokojnino Zavod za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu, Srbski nosilec zavarovanja (Republiški sklad za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Podružnica za mesto Beograd) pa je s sklepom z dne 10. 7. 2012 tožniku odobril izplačilo pokojnine od 6. 5. 2010. Tožniku tako Srbski nosilec zavarovanja na podlagi dobe, ki jo je tožnik dopolnil v JLA, izplačuje pokojnino na podlagi pravice do starostne pokojnine, ki je bila tožniku priznana z odločbo z dne 12. 1. 1994.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev Ustave. Navaja, da je pravilna ugotovitev, da pokojninske dobe v JLA ni dopolnil po pravnih predpisih Srbije. Zato ne gre za zavarovanje po posebnih predpisih po tretjem odstavku 2. člena Sporazuma, pač pa za zavarovanje po pravnih predpisih nekdanje SFRJ. Upoštevanje teh zavarovalnih dob pa Sporazum ureja. Za tožnika ni sporno, da za ta del pokojnino že prejema od Srbije, saj mu Srbski nosilec zavarovanja na podlagi dobe, ki jo je dopolnil v JLA izplačuje pokojnino na podlagi pravice do starostne pokojnine. Sodišče pa pri svojo odločitvi ne upošteva petega odstavka 35. člena Sporazuma, po katerem se ne glede na določbo tretjega odstavka 20. člena Sporazuma zavarovalna doba, dopolnjena do 7. oktobra 1991 po pravnih predpisih obeh pogodbenic, ki so veljali v času, ko sta obe pogodbenici uporabljali pravne predpise SFRJ, upošteva v trajanju, priznanem po teh pravnih predpisih.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Dejansko stanje (ki tudi sicer ne more biti predmet revizijske presoje) za tožnika ni sporno. Kot izhaja iz povsem nedvoumnih revizijskih navedb, za tožnika ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi ni sporna uporaba oziroma razlaga določb drugega odstavka 36. člena v zvezi desetim odstavkom 38. člena Sporazuma.

8. Tožnik zatrjuje le, da bi moralo sodišče upoštevati določbo petega odstavka 35. člena Sporazuma, vendar povsem neutemeljeno. Navedena določba določa izjemo od tretjega odstavka 20. člena Sporazuma. V obeh primerih gre za upoštevanje zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih katere od pogodbenic. Tudi tožnik pa se strinja, da zavarovalna doba za čas služenja v JLA, ni taka zavarovalna doba. Zato uporaba določbe petega odstavka 35. člena Sporazuma sploh ne pride v poštev.

9. Tožnik v reviziji navaja vrsto Ustavnih določb in določb Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin z utemeljitvijo, da kršitve teh določb temeljijo na neenakopravnem obravnavanju zavarovancev ter onemogočanju učinkovitega varstva njihovih pravic v pritožbenem postopku. Gre za povsem splošno in nekonkretizirano trditev, pri čemer tožnik morebitnih kršitev določb pravnega postopka sploh ne uveljavlja kot revizijskega razloga.

10. Glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

30.03.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS VIII Ips sklep 116/2014
• Sodba VIII Ips 81/2014
• Sodba in sklep VIII Ips 248/2013