VSRS sodba II Ips 256/2014


pomembnejša odločba

Jedro

Za izločitveno tožbo in za ugovor tretjega v izvršilnem postopku velja, da mora tožnik oziroma tretji v izvršilnem postopku verjetno izkazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Tožnici pa imata le položaj upnic z obligacijsko pravico do izpolnitve darilne oz. prodajne pogodbe, katerih predmet je sporna nepremičnina.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnici morata v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu 2.193,56 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da izvršba na nepremičnino z ID ..., ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Piranu In 170/2010, v delu, kjer izvršilni naslov predstavlja notarski zapis posojilne pogodbe in sporazuma o ustanovitvi hipoteke po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), sestavljen dne 5. 1. 2010 pri notarki ..., in se nanaša na terjatev 25.940 EUR, ni dovoljena. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnic zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sta tožnici zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložili revizijo. Navajata, da sta že v pritožbi opozorili, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kljub dejstvu, da je toženec trdil in izpovedal, da si sporne nepremičnine pred ustanovitvijo prve hipoteke ni ogledal, zaključilo, da je bil ob sklepanju tega posla dovolj skrben. V pritožbi je bilo izrecno izpostavljeno, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožnic, da je toženec vedel, da stanovanje ni prazno in bi se moral o tem pozanimati še na kraju samem in si stanovanje ogledati. Pritožbeno sodišče se do tega ni opredelilo. Zaključek sodišča druge stopnje, da je bil toženec dovolj skrben, čeprav si stanovanja ni ogledal, ker se je zanesel na podatke zemljiške knjige, je materialnopravno zmoten. Če bi si toženec nepremičnino pred ustanovitvijo hipoteke ogledal, kar je ob sklepanju takih pravnih poslov običajno in navadno, in kar se tudi pričakuje od povprečno skrbnega gospodarja, bi spoznal, da tožnici živita v sporni nepremičnini in sta tudi njeni dejanski lastnici. Toženec si stanovanja ni ogledal, zato je opustil dolžno skrbnost. Tožnici sta zatrjevali, da je toženec ob ustanovitvi prve hipoteke vedel, da je A. pred njeno ustanovitvijo razpolagal z nepremičnino. Toženec je to dejstvo zanikal, priča A. pa je potrdil, da je toženec vse od začetka vedel, da v stanovanju živita tožnici in da je prva tožnica polovična lastnica. Revidentki opozarjata, da kljub temu, da je toženec govoril neresnico glede prejema dopisa z dne 24. 12. 2009, ter da mu sodišče v tem delu ni sledilo, je tožencu nerazumno sledilo v delu izpovedi, da že ob sklepanju prve hipoteke ni bil seznanjen z dejanskim lastništvom ter posestjo tožnic na stanovanju in na tej podlagi zaključilo, da je toženec ob ustanovitvi prve hipoteke ravnal pošteno in bil dobroveren. Poudarjata, da bi bilo treba zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja zaslišati še preostale priče - detektiva B. B. in C. C. Pritožbeno sodišče je glede pritožbenih trditev o neutemeljeni opustitvi izvedbe omenjenih dokazov napačno razlogovalo, da gre za nedovoljene pritožbene novote; oba dokazna predloga sta bila podana pravočasno. Podana je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Višje sodišče je glede pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaza z branjem poročila B. B., navedlo, da ne drži. Takšen zaključek višjega sodišča je protispisen. Sodišče prve stopnje se v razlogih do navedenega poročila ni opredelilo. Zgolj pavšalno sklicevanje na dokaz ne zadostuje. Navajata, kaj izhaja iz poročila detektiva B. in podajata njegovo dokazno oceno. Materialnopravno je zmoten zaključek, da tožnici nista pokazali zadostne skrbnosti pri zavarovanju svojih lastninskih upravičenj. Za prvo hipoteko sta izvedeli šele v letu 2009, torej po njeni ustanovitvi. Njuna lastninska pravica tudi glede na čas upravičbe predznambe in izogibanje overitve podpisa odsvojitelja s slednjo ne bi bila dolgo varovana. Tožnici ustreznega zavarovanja ne bi mogli doseči niti z zaznambo vrstnega reda. Poudarjata, da sta v januarju 2010 izposlovali začasno odredbo prepovedi razpolaganja za sporno nepremičnino, zato zaključek sodišč o njuni pasivnosti pri zavarovanju pričakovanih lastninskih upravičenj ni utemeljen.

4. Toženec je na revizijo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil tudi uspešno opravljen preizkus drugostopenjskega sodišča. Zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb (npr. navedbe, s katerimi tožnici podajata svojo dokazno oceno določenih izvedenih dokazov ipd.). Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu so naslednji: Tožnici sta solastnici, vsaka do 1/2, stanovanja na naslovu ... Prva tožnica je kot kupka s prodajalcem A. A. dne 14. 3. 2008 sklenila prodajno pogodbo, katere predmet je bil (polovični) solastniški delež na prej navedenem stanovanju. Solastniški delež na tej nepremičnini je bil predmet tudi darilne pogodbe, ki je bila sklenjena med drugo tožnico in A. istega dne. Pogodbi nista vsebovali zemljiškoknjižnih dovolil, zato sta tožnici zoper prodajalca oz. darovalca v letu 2009 vložili tožbo za izstavitev zemljiškoknjižnih dovolil. Pravda se je zaključila v letu 2011 s sklenitvijo sodne poravnave, na podlagi katere sta se tožnici 10. 10. 2011 vknjižili kot solastnici stanovanja. Toženec je prvo pogodbeno hipoteko na sporni nepremičnini pridobil 22. 10. 2008, drugo pa 5. 1. 2010. Zastavitelj je bil takratni izključni zemljiškoknjižni lastnik A. A. Tožnici v stanovanju živita od leta 2002 in ga neovirano uporabljata, s čimer je (bil) ves čas seznanjen A. Prva tožnica je kupnino za solastniški delež plačala že v letu 2002. Konec leta 2009 se je stanovanje v soglasju s tožnicama prodajalo zaradi A. vračila prvega posojila tožencu, za katerega sta vedeli obe tožnici. Toženec je v decembru 2009 prejel dopis prve tožnice, da sta z drugo tožnico solastnici spornega stanovanja in da v njem tudi živita. Da bi toženec za ti dejstvi vedel tudi pred tem časovnim trenutkom, ni dokazno.

7. Tožba za nedopustnost izvršbe ali izločitvena tožba ima pravno podlago v tretjem odstavku 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Tako za samo izločitveno tožbo kot za ugovor tretjega v izvršilnem postopku velja, da mora tožnik oziroma tretji v izvršilnem postopku verjetno izkazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Presoja nižjih sodišč, da sta tožnici izkazali obstoj (so)lastninske pravice v pričakovanju na sporni nepremičnini in s tem pravice, ki preprečuje izvršbo, je materialnopravna zmotna. Res je, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso(1) pridobitelju priznava varstvo proti določenim osebam že na podlagi izstavljenega zemljiškoknjižnega dovolila, torej pred vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo, vendar pa tožnici ob ustanovitvi (prve) toženčeve pogodbene hipoteke 21. 10. 2008 nista bili v takem pravnem položaju, saj (še) nista razpolagali z zemljiškoknjižnimi dovolili (te sta pridobili šele 21. 9. 2011, torej po trenutku pridobitve toženčeve pogodbene hipoteke); imeli sta le pravni naslov za prenos lastninske pravice. Tožnici je zato treba opredeliti kot upnici z obligacijsko pravico do izpolnitve darilne oz. prodajne pogodbe, katerih predmet je omenjena nepremičnina.

8. V teoriji in sodni praksi se je doslej poudarjalo, da ugovor tretjega v izvršbi (poleg stvarnih pravic) utemeljujejo le tiste obligacijske pravice, ki omogočajo vrnitveni zahtevek.(2) V primeru obligacijskih pravic s pridobitnim zahtevkom pa je bilo večinoma zastopano, da imetnik nima izločitvenega ugovora. Vse do izpolnitve pogodbe stvar namreč ostaja v premoženju prodajalca oz. darovalca in njegova sposobnost razpolaganja s stvarjo ni omejena.(3) Upoštevajoč navedeno tožnici, ki imata le pravni naslov za prenos lastninske pravice (zavezovalni posel) v razmerju do toženca kot hipotekarnega upnika v izločitveni pravdi zato ne moreta biti varovani. Ker se lastninska pravica na nepremičnini ne prenese z izročitvijo, pač pa z vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo, dejstvo, da tožnici uživata posest te nepremičnine, ni relevantno.

9. Revidentki ne moreta uspeti niti, če se izhaja iz spoznanj, ki se v literaturi pojavljajo v novejšem času in v skladu s katerimi bi se morala (spremenjena) zakonska ureditev izbrisne tožbe, ki v določenih položajih priznava aktivno stvarno legitimacijo imetniku obligacijske pravice (četrti odstavek 243. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1), odraziti tudi pri obravnavi položaja imetnika obligacijske pravice (pridobitelja) v razmerju do odsvojiteljevega upnika v izvršilnem postopku. Ker ima glede na spremenjeno besedilo 243. člena ZZK-1 kupec zoper hipotekarnega upnika (in prodajalca) izbrisno tožbo v primerih, kadar prodajalec po prodaji nepremičnine le-to zastavi v zavarovanje svojega dolga, pri čemer je zastavna pogodba sklenjena z nedovoljenim namenom, da bi se kupcu preprečila pridobitev neobremenjene lastninske pravice (kot sta trdili tudi tožnici), upnik pa vknjiži hipoteko v zemljiško knjigo,(4) mora biti v skladu z omenjenimi zavzemanji njegov položaj pravno varovan tudi v izvršilnem postopku, ki se začne na predlog takega, nepoštenega upnika. Pravno varstvo kupca namreč ne more biti odvisno od tega, ali bo upnik vložil predlog za izvršbo oz. od tega, kdo od njiju bo prej uveljavljal sodno varstvo (vložil izbrisno tožbo oz. predlog za izvršbo). Njegov položaj je glede predmeta izvršbe varovan posredno, in sicer tako, da lahko zaradi ničnosti zastavne pogodbe uveljavlja neobstoj hipoteke.(5) Vendar pa je treba opozoriti, da v takšnem položaju ne zadošča le opustitev dolžne skrbnosti glede zavedanja o prejšnji prodaji, ampak mora biti izkazan nedovoljen namen. Gre za obarvan namen, usmerjen v preprečitev izvedbe prve vknjižbe.(6) V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je toženec ob ustanovitvi hipoteke od notarke in A. dobil zagotovilo, da je s spornim stanovanjem kot sredstvom zavarovanja vse v redu, slednji pa mu je še pojasnil, da v stanovanju živijo najemnice. Kot pravilno navaja pritožbeno sodišče, ne drži, da bi si moral toženec ogledati stanovanje, saj ni bilo nobenih indicev, ki bi kazali na drugačno dejansko stanje, kot je izhajalo iz zemljiške knjige. Z dejstvom, da je A. predhodno razpolagal s sporno nepremičnino, je bil toženec seznanjen šele kasneje, in sicer z dopisom tožnic z dne 24. 12. 2009. Če torej toženec ni vedel za predhodno razpolaganje zastavitelja, potem tudi ni moglo biti namena, da bi se kupcu preprečila pridobitev neobremenjene lastninske pravice. Glede na prej izpostavljena materialnopravna izhodišča se kot nerelevantne izkažejo revizijske navedbe glede vprašanja (ne)skrbnosti tožnic pri vknjižbi njunih lastninskih upravičenj.

10. Res je, da sta tožnici dokazni predlog za zaslišanje C. C. podali v prvi pripravljalni vlogi, torej še pravočasno in ne šele v pritožbi, kot navaja sodišče druge stopnje. Vendar pa je sodišče prve stopnje navedlo, da je dokazni predlog zavrnilo, ker je dejstvo, ki je predmet njegovega dokazovanja, že dokazano na podlagi izpovedbe priče A., česar pa revidentki ne izpodbijata. Dokaznega predloga za zaslišanje priče B. B. sodišče druge stopnje ni opredelilo kot pritožbene novote (glej str. 6 sodbe sodišče druge stopnje). Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je pri ugotavljanju pravno pomembnih dejstev upoštevalo vse izvedene dokaze, tudi revizijsko izpostavljeno poročilo B.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

12. Tožnici, ki z revizijo nista uspeli, morata tožencu povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost, in materialne stroške in skupno znašajo 2.193,56 EUR. Nagrada za delo odvetnikov je odmerjena v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).

---.---

Op. št. (1): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 475/2008, II Ips 132/2009, II Ips 220/2006 itd.

Op. št. (2): Prim. A. Galič, Pravice kot podlaga za ugovor tretjega v izvršilnem postopku, Izbrane teme civilnega prava, Ljubljana 2006, str. 166. S. Triva, V. Belajec, M. Dika, Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1984, str. 333. H. Jenull, v: A. Galič, M. Jan, H. Jenull, Zakon o izvršbi in zavarovanju, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 223. H. Mini, Exekutionsverfahren, Linde Verlag, Dunaj 2003, str. 219.

Op. št. (3): A. Galič, nav. delo, str. 167 in 168.

Op. št. (4): Sodna praksa je v primeru večkratnega razpolaganja z nepremičnino že pred uveljavitvijo ZZK-1C imetniku obligacijske pravice (prvemu pridobitelju), ki mu je bila prepuščena tudi posest, priznavala (stvarno)pravno varstvo proti drugemu nedobrovernemu pridobitelju. Glej npr. Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 215/86, II Ips 216/86, II Ips 66/90 itd.

Op. št. (5): Prim. I. Ščernjavič, J. Hudej, Razprava o pomenu izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila in o nekaterih posledicah spremenjene ureditve izbrisne tožbe, Pravni letopis 2013, str. 48.

Op. št. (6): M. Juhart, Nekaj dodatnih premislekov k stvarnopravnim izhodiščem pri prenosu lastninske pravice na nepremičninah, Pravna praksa 2/2013, str. 6 in nasl.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba II Ips 110/2015
• VSL Sodba I Cp 893/2017
• Sklep II Ips 78/2010