VSRS sodba in sklep II Ips 61/2012

Jedro

Pri ugotavljanju, ali obstoja zunajzakonska skupnost, je treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem primeru posebej. Med okoliščine, ključne za presojo obstoja zunajzakonske skupnosti sodna praksa uvrščata skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in notornost skupnosti partnerjev. Pri tem je odločilno, da skupnost temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči.

Ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča je, da vložki posebnega premoženja v skupno premoženje vplivajo le na velikost deležev zakoncev oz. zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju in ne ohranijo položaja posebnega premoženja.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v delu, ki se nanaša na odločitev o deležu(ih) na skupnem premoženju in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da skupno premoženje pravdnih strank obsega: nepremičnini, parc. št. 286 k. o. ... in parc. št. 2242/12 k. o. ... ter premično premoženje - sedežno garnituro D-SG Brugge, omaro divje češnje, zamrzovalno skrinjo, jedilno garnituro, korito, pomivalni stroj, hladilnik, kuhinjo hortenzija in set Gorenje pečice in plošče. Presodilo je, da ima tožnica polovični delež na skupnem premoženju. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. Predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče druge stopnje pod točko 7 zapisalo, da toženec ni ugovarjal višini deleža na skupnem premoženju, temveč je le trdil, da so premičnine in nepremičnine glede na čas nakupa in vir financiranja, njegovo posebno premoženje. Pritožbeno sodišče je torej na stališču, da toženec ni oporekal polovičnemu deležu na skupnem premoženju. Takšna pritožbena navedba je protispisna, zato je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Toženec je v odgovoru na tožbo navedel, da celo v primeru, da bi navkljub dejstvu, da je vsa sredstva za nakup nepremičnin prispeval on iz svojih prihrankov, tožnici iz naslova skupnega premoženja lahko pripadel kakšen delež na nepremičninah, takšnega deleža gotovo ne bi mogel utemeljevati njen denarni prispevek k stroškom skupnosti, saj je bil njegov znatno večji. Celo v primeru, da bi sodišče štelo v tožbi navedene premičnine in nepremičnine za skupno premoženje in menilo, da tožnici na njih pripada kakšen delež, pa ob upoštevanju naštetih okoliščin, iz tega naslova ne bo moglo priznati večjega deleža od kakšnega odstotka. Iz navedenih zapisov iz odgovora na tožbo je mogoče ugotoviti, da je toženec pravočasno podal trditve glede večjega deleža na skupnem premoženju, zato je navedba pritožbenega sodišča, da tega ni storil, protispisna. Če pa bi sodišče štelo, da ta navedba ni razumljiva, bi moralo na podlagi 285. člena ZPP zahtevati, da se toženec določneje izjasni. Zmotna je presoja, da so pritožbene navedbe glede privarčevanih sredstev, novote. Sodišče prve stopnje je gradilo zaključke o statusu pridobljenega premoženja na trditvi, da je tožnica svojo plačo porabila za plačilo skupnih stroškov. Vendar pa njeni bančni izpiski dokazujejo, da je ta zaključek zmoten. Tožnica je svojo plačo polagala na varčevalni račun. Tožničini prihranki so se v času bivanja na skupnem naslovu povečali, ker je stroške plačeval toženec. Toženec ni mogel pričakovati, da bo sodišče gradilo pomemben zaključek zgolj na dejstvu s strani tožnice s transakcijskega računa dvignjene plače, ne da bi iz uradnih listin, ki jih je imelo v spisu, ugotovilo, kam je denar šel. Sodišče bi moralo na podlagi 285. člena ZPP od tožnice zahtevati še dodatna dokazila. Navedba pritožbenega sodišča pod tč. 7 obrazložitve ne dosega standarda zadostne obrazloženosti; pritožbeno sodišče ni navedlo, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih bi bilo mogoče govoriti le o velikosti deleža. S takšno razlago je višje sodišče odstopilo od sodne prakse. Stališče sodišča, da je toženec plačal nepremično in premično premoženje iz sredstev svojih prihrankov kot posebnega premoženja, še ne pomeni, da te nepremičnine predstavljajo njegovo posebno premoženje, je materialnopravno zmoten in gre za kršitev prvega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Za obstoj skupnega premoženja ni dovolj le čas nakupa oz. pridobitev premoženja, temveč tudi vir financiranja. Skupnega premoženja ne more predstavljati premoženje, ki ni bilo kupljeno s skupnimi sredstvi in skupnim delom in vanj ni bilo nobenega vložka zakoncev v pogledu skupnih denarnih sredstev. Revident očita tudi zmotno uporabo 12. člena ZZZDR. Pritožbeno sodišče ni razdelalo dveh bistvenih vprašanj, in sicer pravnega standarda obstoja zunaj zakonske skupnosti in obdobje njenega trajanja. Glede pritožbenih izvajanj v zvezi z razlago 12. člena ZZZDR revident ni prejel odgovora višjega sodišča. Kdaj naj bi se tožnica preselila k tožencu, pritožbeno sodišče ni pojasnilo. Gre za pomembne okoliščine, ki jih višje sodišče ne bi smelo rešiti na površen način. Ker na te pritožbene trditve ni odgovorjeno, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožnica je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizijske navedbe glede zmotne uporabe prvega odstavka 12. člena ZZZDR, niso utemeljene. Pri ugotavljanju, ali obstoja zunajzakonska skupnost, je treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem primeru posebej. Med okoliščine, ključne za presojo obstoja zunajzakonske skupnosti sodna praksa(1) (in tudi teorija) uvrščata skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in notornost skupnosti partnerjev. Pri tem je odločilno, da skupnost temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Vse navedene okoliščine so bile, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev (na katere je revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano), navedenih na straneh štiri do osem sodbe sodišča prve stopnje oz. v šesti točki obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, ugotovljene tudi v konkretnem primeru, zato je presoja nižjih sodišč o obstoju zunajzakonske skupnosti med pravdnima stranka v obdobju med septembrom 2006 in januarjem 2009, pravilna. Višje sodišče je, kot je razvidno iz razlogov, navedenih v točki šest njegove sodbe, odgovorilo na pritožbena zatrjevanja (in sicer tako na očitke glede materialnopravne presoje kot zmotne ugotovitve dejanskega stanja) o obstoju posameznih elementov, potrebnih za presojo obstoja zunajzakonske skupnosti, ter tudi glede njenega trajanja. Zato revizijsko zatrjevana kršitev iz 14. točke (pravilno 8. točke) drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Ni sporno, da se nova dejstva v skladu s 377. členom ZPP lahko nanašajo tudi na pomožna, dokazno pomembna dejstva ali na kontrolne dokaze. Sodišče druge stopnje toženčevih pritožbenih trditev glede tožničinega nakupa oz. prodaje vikenda (do slednjega naj bi prišlo pred zaključkom glavne obravnave) in njenih privarčevanih sredstvih na bančnih vlogah (iz leta 2006 in 2007), ki naj bi izkazovala neverodostojnost tožničine izpovedbe, ni upoštevalo. Toženec v reviziji takšno odločitev graja, a razlogov, ki bi izkazovali nekrivdo (ta namreč ni očitna ali razvidna iz samega spisa) ne navaja, zato s takšno revizijsko grajo ne more uspeti. Pritrditi je treba tudi razlogom sodišča druge stopnje glede neobstoja kršitve 285. člena ZPP. Toženec cilj materialnopravnega procesnega vodstva razume napačno, saj to ni, da bi na podlagi selektivnega izbora dokazov prišel do „pravične,“ tj. zanj najbolj ugodne odločitve.

8. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da so bile sporne nepremičnine in premičnine kupljene tekom trajanja zunajzakonske skupnosti ter s skupnim prispevkom pravdnih strank. Višje sodišče je navedlo, da dejstvo, da je toženec v nakup parcel in pohištva vložil znatno več denarja kot tožnica oz. da je kupljene nepremičnine plačal iz svojih prihrankov kot posebnega premoženja, ne pomeni, da te nepremičnine in premične predstavljajo njegovo posebno premoženje. Revizijska izvajanja, da takšno stališče nima opore v sodni praksi, niso utemeljena. Ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča je, da vložki posebnega premoženja v skupno premoženje vplivajo le na velikost deležev zakoncev oz. zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju in ne ohranijo položaja posebnega premoženja.(2) Revidentovi očitki o zmotni uporabi prvega odstavka 51. člena ZZZDR tako niso utemeljeni.

9. Višje sodišče je navedlo, da toženec ni ugovarjal nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju, zato ni odgovarjalo na pritožbene trditve, ki se tičejo njegovih višjih dohodkov in prihrankov na bankah in računih od tožničinih. Revident nasprotuje takšni odločitvi višjega sodišča s trditvijo o protispisnosti ugotovitve, da ugovora nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju ni podal, ko pa je take trditve podal že v odgovoru na tožbo. Iz odgovora na tožbo je razvidno, da je toženec svojo obrambo gradil predvsem na ugovoru izključne lastnine na spornem premoženju, podal pa je še trditve o njegovih (bistveno) višjih prihodkih od tožničinih in navedel: „Tako celo v primeru, da bi navkljub dejstvu, da je vsa sredstva za nakup nepremičnin prispeval toženec iz svojih prihrankov, tožnici iz naslova skupnega premoženja lahko pripadel kakšen delež na nepremičninah, takšnega deleža gotovo ne bi mogel utemeljevati njen denarni prispevek k stroškom skupnosti, saj je bil toženčev znatno večji. Celo v primeru, da bi sodišče štelo v tožbi navedene premičnine in nepremičnine za skupno premoženje in menilo, da tožnici na njih pripada kakšen delež, pa ob upoštevanju vseh v odgovoru na tožbo navedenih okoliščin iz tega naslova gotovo ne bi moglo in smelo priznati večjega deleža od kakšnega

odstotka.“ Revizijsko sodišče ugotavlja, da takšne trditve zadoščajo za ugovor nadpolovičnega deleža in da je višje sodišče kršilo toženčevo pravico do izjave, ko se do pritožbenih navedb v tej smeri ni opredelilo. Res je, da je prevladujoče stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča, da je treba ugovor nadpolovičnega dela ne glede na vpis toženega zakonca v zemljiški knjigi uveljavljati z nasprotno tožbo,(3) vendar pa, upoštevaje stališče Ustavnega sodišča, zavzeto v odločbah Up-771/11 in Up-822/13, da se mora sodišče opredeliti do takšnega ugovora kot ugovora samostojne procesne pravice, četudi ni bil izražen v ustrezni procesni obliki, to z vidika pravica do izjave ne more biti odločilno. Navedeno torej narekuje razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje v delu, ki se na nanaša na odločitev o deležu(ih) na skupnem premoženju in vrnitev zadeve temu sodišču, da izčrpa pritožbo tudi glede toženčevega ugovora nadpolovičnega deleža (prvi odstavek 379. člena ZPP). V preostalem delu pa revizija ni utemeljena, zato je jo v tem obsegu revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilih tretjega in četrtega

odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1):

Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 40/2004, II Ips 127/2003, II Ips 121/2008, II Ips 1265/2008, II Ips 264/2010 itd.

Op. št. (2): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 939/2008, II Ips 236/2008, II Ips 176/2001, II Ips 291/2008, II Ips 289/2008, II Ips 460/2008 itd.

Op. št. (3): Prim. pravno mnenje, sprejeto na Občni seji Vrhovnega sodišča 21. in 22. 12. 1992 in odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 98/2013, II Ips 428/2011, II Ips 376/2011, II Ips 241/99 itd. Drugačno stališče bi bilo mogoče razbrati iz odločbe Ustavnega sodišča Up-771/11 (in sicer kadar je tožena stranka vknjižena kot izključni lastnik nepremičnine, mu ugovora nadpolovičnega deleža ni treba uveljaviti v obliki nasprotne tožbe).

Datum zadnje spremembe:

12.03.2015

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cp 1441/2003
• Sodba II Ips 278/2003
• Sodba II Ips 235/2012