VSRS sodba II Ips 125/2014

Jedro

Za začetek trimesečnega roka za razveljavitev zavarovalne pogodbe iz tretjega odstavka 932. člena OZ je treba šteti trenutek, ko je zavarovalnica kot profesionalna oseba v zavarovalnem razmerju izvedela za okoliščine, ki kažejo na to, da je zavarovanec ob sklepanju pogodbe kršil svojo prijavno dolžnost, četudi v tem trenutku z gotovostjo še ne ve, ali je bilo v resnici tako. Preverjanju njenega suma o zamolčanju podatkov pa je namenjen trimesečni rok, ki je dovolj dolg, da se zavarovalnica lahko prepriča o kršitvi in tudi ustrezno ukrepa.

Pravilno je materialnopravno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je v konkretnem primeru trimesečni rok začel teči dne 21.7.2010, ko je tožnica izvedela za bolezen toženca. Ker v roku treh mesecev ni ustrezno preverila podatkov in se prepričala, ali je bolezen obstajala že v trenutku sklepanja pogodb, kar bi utemeljevalo razveljavitev pogodbe, je pravilna odločitev, da je na podlagi 932. člena v povezavi z 935. členom OZ izgubila pravico zahtevati razveljavitev pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zavarovalnica je s tožbo z dne 7. 11. 2011 od sodišča zahtevala, naj razveljavi pogodbo o življenjskem zavarovanju po polici št. 1 z začetkom veljavnosti od 1. 12. 2009 in pogodbo o nezgodnem zavarovanju po polici št. 2z začetkom veljavnosti 1. 1. 2010, ki sta ju sklenili pravdni stranki s tem, da obdrži že plačane premije.

2. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da je trimesečni rok za razveljavitev zavarovalne pogodbe iz tretjega odstavka 932. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) že potekel. Ker gre za materialni prekluzivni rok, je tožničina pravica zahtevati razveljavitev zavarovalnih pogodb s pretekom tega roka prenehala ipso iure. Pojasnilo je tudi, da je tožnica za toženčevo bolezen in s tem za neresničnost prijave zvedela že dne 21. 7. 2010, ko je pridobila zdravstveni karton toženca. Ker v enomesečnem roku, šteto od navedenega dne, ni opravila relevantnih poizvedb in je opustila svoje dolžno ravnanje kot dober strokovnjak, se tudi glede na 935. člen OZ ne more sklicevati na neresničnost prijave in posledično zahtevati razveljavitev zavarovalnih pogodb.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s stališčem, da je tožnica za toženčevo bolezen zvedela že dne 21. 7. 2010 in da je tega dne pričel teči trimesečni rok za razveljavitev pogodb. Ob tem je še pojasnilo, da okoliščina, da tožnica takrat ni izvedela za čas nastanka bolezni, ne more pomeniti, da ima tožnica kot strokovna organizacija na voljo neomejen čas za poizvedovanje o bolezni, ampak ima možnost in dolžnost, da preveri in dopolni podatke, ki so ji bili posredovani.

4. Zoper takšno odločitev je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije in Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 421/2013 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je odločitev sodišča materialnopravno in procesnopravno pravilna.

5. Na podlagi tega sklepa je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje. Ne strinja se z materialnopravnim stališčem obeh sodišč, da je treba za začetek teka roka šteti dan, ko je zvedela za toženčevo bolezen. V zvezi s tem zatrjuje zmotno uporabo 931. in 932. člena OZ ter opozarja, da je podatek, od kdaj je toženec bolehal za boleznijo oziroma ali je bil bolan že ob sklepanju pogodb, bistven za presojo kršitve prijavne dolžnosti toženca in posledično za začetek teka trimesečnega roka. Vztraja tudi pri zmotni uporabi določil 935. člena OZ, saj pooblastilo zavarovalnici, da ji ustanove dajejo podatke, ne pomeni dolžnosti kontroliranja resničnosti podatkov, ki jih dajejo potencialni zavarovanci. Tožnica opozarja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 339.člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s tem, ko je samo izpostavilo vprašanje prekoračitve roka kljub dejstvu, da toženec do prve glavne obravnave ni prerekal navedb tožnice glede pravočasne notifikacije namere o razveljavitvi pogodb. Tožnica uveljavlja še absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje. Meni, da ugotovitev sodišča, da naj bi bila trditev tožnice, da je notifikacija pravočasna, v nasprotju z listinami, ki jih je sama predložila, nima ustrezne podlage v predloženih listinah.

6. Sodišče je revizijo vročilo tožencu, ki pa nanjo ni odgovoril.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da so neutemeljeni revizijski očitki o bistveni kršitvi določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedba sodišča druge stopnje, da je trditev tožnice o pravočasni notifikaciji v nasprotju s predloženimi listinami je posledica materialnopravne presoje sodišča, da je za začetek teka trimesečnega roka potrebno šteti dan 21. 7. 2010, ko je tožnica izvedela za bolezen toženca, kar je sodišče ustrezno obrazložilo s sklicevanjem na predloženo medicinsko dokumentacijo. O

protispisnosti torej

ni mogoče govoriti, pravilnost uporabe materialnega prava pa bo obrazložena v nadaljevanju.

9. Nadalje ne držijo revizijske navedbe, da toženec ni podal ustrezne trditvene podlage v zvezi s potekom roka. Toženec je v prvi pripravljalni vlogi opozoril na odgovornost tožnice zaradi opustitve pravice o preverjanju zdravstvenih podatkov. Toženec je poudaril, da je imela tožnica po pogodbah na voljo zadosten čas, da bi preverila zdravstveno stanje in se zato ne more sklicevati na neresničnost prijave oz. zamolčanje. Po oceni Vrhovnega sodišča to zadošča za zaključek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je pravdni stranki na glavni obravnavi seznanilo z okoliščino, da je rok iz 392. člena OZ prekluziven, ravnalo v dovoljenih okvirih materialnega procesnega vodstva.

10. V zvezi z zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je namen prijavne dolžnosti v tem, da zavarovalnica ve, kolikšen je riziko in da lahko glede na pričakovane nevarnosti uredi pogodbeno razmerje. Sankcioniranje kršitve prijavne dolžnosti, glede na njeno povezanost z odločitvijo zavarovalnice za sklenitev pogodbe in za višino premije, je razumno in utemeljeno. Zakon določa različne sankcije z kršitev zavarovančeve prijavne dolžnosti (poleg razveljavitve z učinkom ex tunc še odstop od pogodbe z učinkom ex nunc ter zvišanje premije), pri čemer je razveljavitev z vidika posledic za zavarovanca najstrožja, saj v tem primeru zavarovalnica obdrži prejete premije.

11. Pravica zavarovalnice, da razveljavi pogodbo pa ni neomejena in bi preširoka interpretacija, zlasti s časovnega vidika razveljavitve, lahko vodila do prekomernih in nesorazmernih posegov v pravice in interese zavarovancev. Upoštevati je treba posebnosti pri zavarovalnih razmerjih, ki narekujejo uporabo krajših rokov.(1) Zavarovalni primer se lahko zgodi v vsakem trenutku in zavarovanci morajo biti v najkrajšem času obveščeni o odzivu zavarovalnice, da lahko podajo ustrezne ugovore in obrazložitve. Poleg tega se zavarovalne pogodbe pogosto sklepajo za eno leto in strankama mora biti jasno, ali pogodba velja ali ne.

12. Vrhovno sodišče poudarja, da je zavarovalnica pravna oseba, ki se poklicno ukvarja z zavarovalniško dejavnostjo in zato ne zadošča le, kaj je zavarovalnica vedela, marveč tudi, kaj bi ob ustrezni profesionalni skrbnosti morala vedeti. Nosi torej posledice, če ji niso mogle ostati neznane okoliščine, pomembne za ocenitev rizika. Po stališču teorije je treba primer, ko zavarovalnica za resnično stanje izve pozneje, tako da bi lahko izpeljala določene sankcije, pa ničesar ne stori, šteti za privolitev, četudi pasivno, ki mora učinkovati na zavarovalno razmerje.(2) Če druga stranka iz takšnega ravnanja lahko sklepa o njeni volji, ne more kasneje trpeti negativnih posledic, če se prva stranka nenadoma odloči ravnati drugače. Velja prepoved »venire contra factum proprium«.

13. Vse navedeno tudi po oceni Vrhovnega sodišča utemeljuje razlago, ki je v korist zavarovancu - da je za začetek trimesečnega roka za razveljavitev zavarovalne pogodbe iz tretjega odstavka 932. člena OZ treba šteti trenutek, ko je zavarovalnica kot profesionalna oseba v zavarovalnem razmerju izvedela za okoliščine, ki kažejo na to, da je zavarovanec ob sklepanju pogodbe kršil svojo prijavno dolžnost, četudi v tem trenutku z gotovostjo še ne ve, ali je bilo v resnici tako. Preverjanju njenega suma o zamolčanju podatkov pa je namenjen trimesečni rok, ki je dovolj dolg, da se zavarovalnica lahko prepriča o kršitvi in tudi ustrezno ukrepa.

14. Pravilno je torej materialnopravno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je v konkretnem primeru trimesečni rok začel teči dne 21.7.2010, ko je tožnica izvedela za bolezen toženca. Ker v roku treh mesecev ni ustrezno preverila podatkov in se prepričala, ali je bolezen obstajala že v trenutku sklepanja pogodb, kar bi utemeljevalo razveljavitev pogodbe, je pravilna odločitev, da je na podlagi 932. člena v povezavi z 935. členom OZ izgubila pravico zahtevati razveljavitev pogodbe.

15. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Tako tudi A. Polajnar Pavčnik, v: Obligacijski zakonik s komentarjem - posebni del, 4. knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 822-823 in I. Jankovec, v: Perović-Stojanović, Komentar zakona o obligacionim odnosima, 2 zv., Kragujevac: Pravni fakultet, 1980, str. 802.

Op. št. (2): S Cigoj, v: Komentar obligacijskih razmerij - veliki komentar zakona o obligacijskih razmerjih, 4 zv., Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1984, str. 2431-2432.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 108/2011
• VSRS sodba II Ips 289/2012
• Sodba II Ips 30/2004