VSRS sodba II Ips 87/2013

Jedro

Kupoprodajna pogodba je v 2. členu, kjer je določen način plačila kupnine (in sicer, v gotovini na roke prodajalcu v roku treh dni od dneva notarske overitve kupoprodajne pogodbe, najkasneje pa do 30. 4. 2008) navidezna, saj sta tožnik in toženec ob podpisu pogodbe dne 22. 3. 2008 oba vedela, da je bila kupnina v celoti že pred tem plačana posredniku, s čimer sta se oba strinjala. Tožnik je tožencu po podpisu pogodbe dne 19. 4. 2008 izročil ključe nepremičnine, kupnine tudi takrat od njega ni zahteval. Tožnik je nato notarsko overil pogodbo, čeprav kupnine še ni prejel. Od toženca je začel plačilo kupnine terjati šele potem, ko je posrednik S. že nastopil zaporno kazen in je uvidel, da kupnine od njega ne bo dobil. Ker je navedena določba o načinu plačila kupnine navidezna, med strankama nima učinka (50. člen OZ). Obe stranki sta se strinjali s plačilom celotne kupnine posredniku, zato velja njun ustni dogovor.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik je dolžan v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu njegove stroške revizijskega postopka v znesku 1.344,44 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo kupnine 35.000 EUR na podlagi prodajne pogodbe o prodaji nepremičnine z dne 22. 3. 2008 in odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencu stroške pravdnega postopka. Ugotovilo je, da tožnik od toženca ni prejel kupnine, da pa je toženec celotno kupnino plačal posredniku. Ta sicer ni imel tožnikovega pisnega pooblastila za sprejem izpolnitve, vendar je tožnik s konkludentnim obnašanjem in ravnanjem odobril toženčevo izplačilo tretjemu – posredniku (drugi odstavek 280. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Tožnik je namreč vedel, da je toženec kupnino izročil posredniku, a se temu ni uprl in ni odklonil podpisa pogodbe.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Strinjalo se je z materialnopravno presojo, da je tožnik konkludentno odobril toženčevo izpolnitev obveznosti tretjemu.

3. Tožnik vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi obeh sodišč razveljavi ter odločitev spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in tožencu naloži plačilo vseh stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da sta sodišči nepravilno uporabili 839. člen OZ, saj posrednik ni imel pisnega pooblastila za sprejem izpolnitve, v pogodbi pa je bilo izrecno navedeno, da bo kupec kupnino plačal prodajalcu na roke v roku treh dni po sklenitvi pogodbe. Toženec je pogodbo prebral in podpisal ter se z njo v celoti strinjal, tudi po tem, ko je celotno kupnino že plačal prodajalcu (pravilno: posredniku). Toženec je povedal, da je to določilo opazil in da mu je posrednik rekel, da bo vse urejeno ob overitvi pogodbe. Tožencu bi moralo biti znano, da je kupnino plačal napačni osebi in da se njegova obveznost plačila kupnine ne šteje za izpolnjeno, saj je bilo v pogodbi izrecno pisno navedeno, da mora kupnino še plačati in to tožniku osebno. Uveljavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je ugotovitev sodišč o tožnikovi konkludentni odobritvi toženčevega plačila kupnine posredniku v izrecnem nasprotju z vsebino kupoprodajne pogodbe. Glede na jasno vsebino pogodbe ni jasno, zakaj naj bi se tožnik uprl podpisu in overitvi pogodbe in da naj bi s podpisom in overitvijo odobril plačilo kupnine posredniku.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki. Toženec v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške revizijskega postopka. Pritrjuje zaključkom obeh sodišč in navaja, da sta stranki dne 22. 3. 2008 podpisali kupoprodajno pogodbo, ki v zadnji alineji zadnjega odstavka določa, da bo razlika do celotne kupnine v višini 31.500,00 EUR plačana v gotovini na roke prodajalcu v roku treh dni od dneva notarske overitve pogodbe, najkasneje do 30. 4. 2008. Vendar pa je bilo med pravdnima strankama že pred podpisom pogodbe nesporno ugotovljeno, da je toženec celotno kupnino že izročil posredniku. Tožnik je tožencu tudi izročil ključe, s čimer je izrazil strinjanje, da plačilo kupnine prevzame posrednik. To potrjujejo tudi tožnikova nadaljnja ravnanja, ko je po notarski overitvi pogodbe plačilo kupnine zahteval zgolj od posrednika. Toženec s tožnikom vse do izročitve ključev praktično ni komuniciral. Očitno je tožnik posredniku zaupal, saj ga je pooblastil za izvedbo vseh dejanj povezanih s postopkom prodaje (sestava pogodbe, plačilo davka, vodenje postopka na upravni enoti). Glede na tako voden postopek prodaje je bilo tožencu tudi logično, da tožnik ni nasprotoval, da je toženec izročil kupnino posredniku.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je bila s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 347/2012 z dne 10. 1. 2013 dopuščena glede vprašanja pravilne materialnopravne uporabe drugega odstavka 280. člena OZ o upnikovi poznejši odobritvi.

7. Sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev v obravnavani zadevi, ni. Pritožbeno sodišče se v izpodbijani sodbi sicer sklicuje na sodbo II Ips 401/2009 z dne 10. 3. 2011, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je izpolnitev veljavno opravljena upniku (naročitelju), tudi v primeru neobstoja posebnega pisnega pooblastila sprejeti izpolnitev obveznosti po 815. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, če je izpolnjena tretjemu - posredniku brez pisnega pooblastila, upnik pa jo pozneje odobri ali izkoristi. Izkoristi pa jo, če od posrednika prejme tisto, kar je ta prejel kot izpolnitev. Vendar gre v navedeni zadevi za drugačno dejansko stanje kot v obravnavani, saj gre za presojo vprašanja veljavnosti izpolnitve tretjemu, ki jo je upnik izkoristil (saj je od posrednika prejel kupnino), v obravnavani zadevi pa med strankama ni bilo sporno, da tožnik kot upnik kupnine od posrednika ni prejel.

8. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja:

- Toženec je tožnikove nepremičnine v k. o. ... kupil s posredovanjem posrednika A. A. (A. A. s. p.).

- Med strankama ni bilo sporno, da je toženec posredniku A. izročil celotno kupnino v znesku 35.000,00 EUR. In sicer znesek 3.500,00 EUR kot aro dne 12. 12. 2007, znesek 16.000,00 EUR dne 19. 12. 2007, znesek 8.000,00 EUR dne 8. 1. 2008 in znesek 7.500,00 EUR ob podpisu prodajne pogodbe.

- Stranki sta prodajno pogodbo podpisali dne 22. 3. 2008. V 2. členu te pogodbe je določeno, da bo celotna kupnina plačana v gotovini na roke prodajalcu v roku treh dni od dneva notarske overitve kupoprodajne pogodbe, najkasneje pa do 30. 4. 2008. V členu 2/2 pogodbe je določeno, da je toženec že plačal 3.500,00 EUR kot aro posredniku dne 12. 12. 2007, iz tega pa bo plačan tudi davek na promet nepremičnin. Davek je bil dejansko plačan dne 23. 4. 2008 (žig DURS).

- Tožnik je ob podpisu pogodbe vedel za toženčevo plačilo posredniku. Takrat tudi ni ugovarjal, ko je A. potrdil, da je sprejel toženčev denar, saj je tožnik posredniku zaupal in je mislil, da bo ta denar dobil ob overitvi. Tožnik kupnine od posrednika ni nikoli prejel.

- Tožnik tudi dne 19. 4. 2008 ob izročitvi ključev nepremičnine (pred notarsko overitvijo pogodbe) od toženca ni terjal plačila kupnine. Tožnik je toženca začel pozivati na plačilo kupnine šele potem, ko je posrednik S. že nastopil zaporno kazen in je uvidel, da kupnine od njega ne bo dobil.

9. Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je torej vprašanje veljavnosti toženčeve izpolnitve obveznosti tretjemu (posredniku). Pritrditi je reviziji, da sta sodišči v zvezi s tem nepravilno uporabili drugi odstavek 280. člena OZ, po kateri je izpolnitev veljavna tudi, kadar je opravljena tretjemu, če jo je upnik pozneje odobril ali če jo je izkoristil. Toženec je namreč kupnino v celoti že pred podpisom kupoprodajne pogodbe izročil posredniku, ki za sprejetje kupnine tožnikovega pisnega pooblastila ni imel (drugi odstavek 839. člena OZ(1)). Tožnik je sicer za toženčevo izročitev posredniku vedel, vendar pa pri tožnikovem kasnejšem podpisu pogodbe dne 22. 3. 2008 ne gre za tožnikovo konkludentno poznejšo odobritev toženčeve izpolnitve posredniku, saj je obveznost plačila kupnine za toženca s podpisom pogodbe šele nastala in je torej tožnik ni mogel odobriti vnaprej.

10. Ne glede na to pa je odločitev obeh sodišč pravilna. Glede na navedeno dejansko stanje, ki ga v reviziji ni mogoče več izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), je kupoprodajna pogodba v 2. členu, kjer je določen način plačila kupnine (v gotovini na roke prodajalcu v roku treh dni od dneva notarske overitve kupoprodajne pogodbe, najkasneje pa do 30. 4. 2008) namreč navidezna. Oba, tožnik in toženec sta ob podpisu pogodbe dne 22. 3. 2008 vedela, da je bila kupnina v celoti že pred tem plačana posredniku, s čimer sta se oba tudi strinjala. Tožnik je tožencu po podpisu pogodbe dne 19. 4. 2008 izročil ključe nepremičnine. Kupnine takrat od njega ni zahteval. Tožnik je nato notarsko overil pogodbo, čeprav kupnine še ni prejel. Od toženca je začel plačilo kupnine terjati šele potem, ko je posrednik S. že nastopil zaporno kazen in je uvidel, da kupnine od njega ne bo dobil. Ker je navedena določba o načinu plačila kupnine navidezna, med strankama nima učinka (50. člen OZ). Obe stranki sta se strinjali s plačilom celotne kupnine posredniku, zato velja njun ustni dogovor. Tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo kupnine od toženca je zato neutemeljen.

11. Ker revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena in tretji odstavek 374. člena ZPP), na ostale revizijske navedbe (očitek o kršitvi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ni odgovarjalo.

12. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP).

13. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnik do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičen, ker z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžan pa je tožencu (na isti pravni podlagi), ki je argumentirano odgovoril na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka v skupnem znesku 1.344,44 EUR, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, in sicer: strošek nagrade za postopek z revizijo v znesku 1.082,00 EUR (tar. št. 3300 Tarife), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 Tarife) in 22 % DDV v znesku 242,44 EUR (tar. št. 6007 Tarife). Tožnik je dolžan plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Po prvem odstavku 839. člena OZ, ki opredeljuje sprejem izpolnitve pri posredniški pogodbi, naročilo za posredovanje ne vsebuje za posrednika pravice, da bi smel sprejeti za naročitelja izpolnitev obveznosti iz pogodbe, sklenjene z njegovim posredovanjem. Po drugem odstavku 839. člena OZ mora imeti posrednik za to posebno pisno pooblastilo.

Datum zadnje spremembe:

11.03.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 44/2017
• VSL sodba I Cpg 1096/2013
• VSRS Sodba II Ips 35/2016